Izgubljeno v izvedbi

Bistro Marof
Kettejev drevored 2, Novo mesto
Tel.: 07 620 94 40
Marof je odprt od ponedeljka do četrtka od 6.30 do 22.00, ob petkih od 6.30 do 23.00, ob sobotah od 8.00 do 23.00, ob nedeljah pa od 8.00 do 22.00.

Ambient:
plac z zasnovo, opremo in muziko deluje bolj slaščičarsko-kafiško kot bistrojsko ali celo restavracijsko

Napitki:
za prgišče buteljk, predvsem belih; tudi s pivom so zelo osnovni; več izbire je na oddelkih s koktajli in limonadami

Vegetacija:
za silo je poskrbljeno tudi za herbivore

Dostopnost:
ob Marofu je veliko parkirišče, za gibalno ovirane ni resnih zaprek

Fino:
taljata

Ne tako fino:
razlika med zapisanim in postreženim
dilca mesnin

Mocarela s paradižnikom je stala 11, pršut in salama 12, karpačo 13, pašta s pršutom in gorgonzolo 11, njoki karbonara 12, panko piščanec 10,5, lososova bovla 13, telečja krača 15, taljata 16, tiramisu 5,5, pistacijeva skutna pita 5,5, torta s tremi čokoladami pa 4,5 evrov

»Da ne bo potem nesporazuma: k opisu mojih del in nalog sodi prehranjevanje s poostrenim opazovanjem, ne pa tudi s fizkulturo!« je v kadrovskem oddelku jasno in glasno rojil vodja tokratne odprave v Novo mesto, ko je izvedel, da je njen cilj športna dvorana Marof. No, ta se na parkiriščno stran odpira s prostornim lokalom, ki je glede na opremo, ponudbo in obratovalni čas predvsem kavarna in slaščičarna, a v drugi polovici dneva poslovno bilanco jača tudi kot neke vrste bistro.

V Marofu si nekatere gastronomske pojme razlagajo precej po svoje. To smo sicer posumili že, ko smo brali težko dojemljivo ultranebulozno proznoslamsko mlatažo na spletni strani, odkriti praktični primeri pa so si sledili takole: namesto burate in stračetele (hm, kar oboje, kao?!) so na narezane paradižničke položili čisto navadno, precej kompaktno mocarelo. Namesto dilce mesnin iz okoliških pobočij so postregli velikoserijski italijanski pršut in nekaj koščkov utrujene bolj klobase kot salame, namesto govejega roastbeefa (a obstaja kakšen drug?) je bil na motovilcu in pod medlimi tartufi in drobnjakom postrežen navaden karpačo, dunaj’ca v panko skorjici si predstavljajo kot ocvrt in narezan, precej zajeten in popolnoma nezačinjen piščančji file, bombetki ob solatnem krožniku z na žaru presušenim piščancem pa sta bili bolj gumasti kot hrustljavi.

Nenavadno se nam je zdelo, da sicer korektne njoke pripravljajo na karbonaro, a je bil krožnik kljub temu eden boljših tisti večer. Je pa res, da vsaj v testeninski kategoriji ni imel hude konkurence – strigoli z gorgonzolo, pršutom in preveč smetane so bili namreč – še posebej za poleti – precej pretežki in preslani.

Sicer v Marofu znajo pravilno speči kos govedine, ga narezati in položiti na hrustljavo pečen krompir, pomešan z motovilcem, popečeno papriko in bučkami, pa tudi sestavljanje pestre bovle z dimljenim lososom v glavni vlogi jim ni povzročilo večjih težav. A to – ob dejstvu, da so bili tudi torta iz treh plasti različno temnih čokolad, v koktajl kozarcu postrežen tiramisu in modna pistacijeva skutna pita sredinsko dolgočasni in da je bil na za Trško goro velik kup pireja položen košček telečje krače manjši od glaziranega korenčka – ni bilo dovolj, da ne bi iz Marofa šli nekoliko razočarani. Že res, da je fino in prav, da so gostinci ambiciozni in zagnani in da hočejo početi še kaj drugega kot obračati angusove polpete, ampak vendarle je treba poznati vsaj osnove in mogoče kuhati manj različnih jedi, pa tiste natančneje naštudirati.