Sebastijan Zupanc / Srednješolec, svetovni prvak v kikboksu in Rom 

Sestali smo se v Poslovno-storitveni coni Majer v Črnomlju, ki se po zunanjem videzu ne razlikuje od številnih drugih obrtnih con starejšega tipa. Čeprav na zunaj nič ne kaže na to, se med obrtnimi delavnicami, pravzaprav nad njimi, skrivajo prostori športnega društva Muay Thai Gym Gladiator. S klišejskim prizorom industrijskega stopnišča, skritega med take in drugačne obrtniške polizdelke, bi se pravzaprav lahko začel katerikoli izmed filmov naslovne ameriške akcijske franšize, ki se je verjetno spomnijo le še redki, z Jean-Claudom Van Dammom, ki se ga prav tako verjetno spomnijo le še redki, v glavni vlogi. Tudi v našem primeru bi lahko šlo za zgodbo o boju nepričakovanega junaka iz deprivilegiranega okolja, ki premaga nepremagljivo. In v marsičem to res je, čeprav ni vse tako, kot se zdi na prvi pogled.

Na vrhu stopnišča nas je sprejel komaj polnoletni Sebastijan Zupanc, sicer dijak srednje zdravstvene šole, ki že dvanajsto leto redno trenira muay thai, torej tajski boks – borilno veščino, iz katere se je v zahodnem svetu razvil kikboks. V podstrešni dvorani kluba Muay Thai je bil Sebastijan tedaj sam, le na drugi strani, za zaveso, je bilo v fitnesu slišati dvigovanje uteži in zvoke fitnes naprav. Kmalu se nam je pridružil še njegov trener Petrit Izairi. Sestali smo se nekaj tednov po tem, ko so se vrnili iz Nemčije, kjer je Sebastijan imel prvi poklicni dvoboj in je takoj osvojil naslov svetovnega prvaka v kikboksu po verziji WMAC.

»Dvoboj je bil glavni dogodek tistega večera, v ring sem stopil šele ob polnoči in tam vse počel tako, kot sva se s trenerjem dogovorila, da bom,« pojasnjuje mladi borec. Boril se je s štiri leta starejšim borcem, ki je imel za pasom že več kot trideset poklicnih bojev in podporo domačega občinstva. Prvič je tudi nastopal v daljšem dvoboju, ki traja pet rund. In seveda zmagal. Sebastijan je pač serijski zmagovalec. »V polni dvorani je zavladala tišina,« doda njegov trener Petrit Izairi, ki je v obrtni coni ustvaril zavidanja vredne razmere za trening in obsežen fitnes. »A kot drugod je tudi v teh krajih nekaj fovšarije, poleg tega se Sebastijan piše napačno in tudi jaz se pišem napačno,« potarna Izairi. Ker je eden Rom, drugi pa po rodu iz Makedonije? »Ja, tako ja.«

Sebastijan Zupanc je torej po rodu Rom, ki živi v črnomaljskem romskem naselju Kanižarica. Za Rome v jugovzhodni Sloveniji, še posebej za mlade fante, pa vsi dobro vemo, da ne hodijo v šolo, da kradejo, pretepajo nedolžne ljudi in nasploh niso dobri za prav nič na tem svetu. Ali pač? Sebastijan, ki ima prijatelje med pripadniki večinskega prebivalstva in med Romi, ne zanika, da v teh letih pridejo skušnjave in je pravzaprav povsem vseeno, ali si Rom ali ne. A je na svoji poti proti vrhu v tajskem boksu oziroma kikboksu precej neomajen. Trenira vsak dan, v nekaterih obdobjih celo dvakrat na dan.

Sebastijana Zupanca so sošolci v prvi triadi duševno in telesno trpinčili, ker je Rom. To se je končalo, ko se je razvedelo, da trenira tajski boks.

»Pogosto me vprašajo, ali grem ven, na kako pijačo ali dve, a so že precej naveličani mojih odgovorov, ker so ves čas enaki – ’Ne morem. Imam trening,’« z nasmeškom na obrazu razlaga Sebastijan. Trener pa nadaljuje: »Če se danes napije, jutri ne bo pravi in ne bo mogel trenirati. Njegov nasprotnik pa bo treniral, ker ni pil. In bo imel trening več. Sebastijan je drugačen od večine svojih vrstnikov. Če ne bi bil drugačen, danes ne bi bil svetovni prvak.« Izairi v isti sapi doda, da je kljub temu še vedno v letih, ko je treba paziti, da ne bi po nepotrebnem skrenil s poti, na kateri je tako uspešen. Trener se je sicer s Sebastijanovo družino spoprijateljil, kar morda po dvanajstih letih neštetih treningov in tekem, ki jih v celoti financirajo sami, verjetno niti ni čudno. »S Sebastijanovimi starši se zelo dobro razumemo, zares ga že od malih nog podpirajo, zelo dobro je usmerjen,« pojasnjuje Izairi, ki je tudi sam v mladosti dosegal zavidanja vredne rezultate in je selektor slovenske mladinske reprezentance v tajskem boksu.

Sebastijan je začel trenirati pri rosnih šestih letih. Drugače od številnih otrok, ki v mladosti zaidejo v črnomaljski klub Muay Thai, pa ni nikoli odnehal. Čeprav treningi in še posebej tekme prinašajo dodatne bolečine od zadanih in predvsem prejetih udarcev, kakršnih v veliki večini drugih športov ni. K odločitvi, da se bo resno ukvarjal s tem športom, pravi Sebastijan, je nekaj posredno zagotovo prispevala njegova teta Nastasja Koca, ki je bila slovenska reprezentantka ter evropska in svetovna prvakinja v tajskem boksu, a potem kariere ni nadaljevala na poklicni ravni. »Prav Nastasjini uspehi so bili tisti, ki so naš klub postavili nekako na širši slovenski zemljevid, vsi so lahko videli, da znamo dobro delati z mladimi talenti,« zaključuje Izairi. Sebastijan je, ko je postal slovenski reprezentant, ponovil omenjene tetine uspehe, s polnoletnostjo pa vstopa v poklicni šport.

Ko smo trenerju še zadnjič segli v roko, smo se odpeljali k Sebastijanu domov, v romsko naselje Kanižarica. Tam so nas sprejeli njegovi starši, Katja Zupanc in Elvis Divjak, ki sta odraščala v drugih romskih naseljih – Katja v rejništvu, saj so se ji starši odrekli, ko je bila stara dve leti, in Elvis pri starem očetu. Zdaj družina, starši in Sebastijan z mlajšimi sestrami, živi v naselju, ki ni dosti drugačno od povprečne slovenske vasi. V novi hiši, ki je kot katerakoli druga. Sebastijanovi starši so v preteklosti opravljali številna dela, danes so osebni asistenti.

Za mlade romske fante velja, da so sami nepridipravi. Sebastijan pa je eden izmed najbolj predanih mladih športnikov v enem od zahtevnejših športov.

Družina živi daleč od neurejenih razmer, kakršne najdemo v številnih romskih naseljih brez osnovne infrastrukture. A to ne pomeni, da je izvor ne zaznamuje. Težave s stigmo so v šoli imeli vsi, Sebastijan in tudi njegove sestre. »Bilo jih je nekaj v razredu, ki jih je motilo, da sem Rom. Eden od njih me je tudi pretepal samo zato, ker sem Rom. To je bilo v drugem razredu. V tistih letih sem začel hoditi na treninge borilnih veščin in to se je končalo,« razlaga Sebastijan, pri čemer ga mama dopolni, da nikdar ni niti vrnil udarca, kaj šele kaj drugega: »Očitno je bilo dovolj, da se je razvedelo, da trenira tajski boks.« Čeprav v ničemer ne gre za družino, drugačno od povprečne slovenske, je stigma tudi sicer vseprisotna. »Naša pot je težka, ker nas vsi obsojajo in nas vse dajejo v isti koš. Za nas je že to težko, da nas kdo sprejme, da nas želi sploh spoznati. Ko so napadli ribniškega župana, so bili vsi naslovi enaki – ’Romi so ga napadli’. Jaz ga nisem, mi ga nismo. Nismo mi krivi, da se je to zgodilo, sploh ne poznamo ljudi, ki so to storili,« pravi Katja Zupanc. Sebastijanov oče pa jo dopolni, da bi vsi zadnja leta kar naenkrat radi, da bi bili Romi »drugačni, kot so. A to ne gre čez noč. Prioriteta bi morali biti voda in elektrika, da se lahko otroci umijejo, hodijo čisti v šolo. Da lahko pozimi doma tudi kaj preberejo, kaj naredijo za šolo.«

Kar se Sebastijana, njegove družine in trenerja tiče, je zelo očitno, da so vsi skupaj odločeni, da mladega vrhunskega športnika – za katere tako radi trdimo, da so ponos Slovenije – podpirajo na nadaljnji poti, za katero se zdi, da bo polna uspehov. Že desetletje se govori, da bo tajski boks postal olimpijski šport, vse potrebne pogoje že izpolnjuje in na olimpijskih igrah 2032 v Avstraliji naj bi se to tudi dokončno zgodilo. Slovenija pa ima uspešno zgodovino zbiranja olimpijskih medalj v borilnih športih.

Izvirna Mladinina rubrika, ki ima zadnje čase zaslužen premor, se imenuje Kdo je kdaj. Gre za poglobljeno predstavitev človeka, ki tako ali drugače štrli iz množice. Rubrika se zaključi z na prvi pogled morda – morda pa tudi ne tako zelo – fantastično napovedjo prihodnosti. No, doslej najslavnejši slovenski borec in večkratni amaterski in poklicni svetovni prvak v boksu Dejan Zavec je po uspešni športni karieri kandidiral za poslanca. In bil izvoljen.