Pri pameti smo dosegli mejo

Vlada je v zadnjih letih občutno povečala sredstva, namenjena znanosti in raziskovanju. Pred štirimi leti je bilo v povprečju na leto v znanstvenoraziskovalno dejavnost vloženih 354 milijonov evrov, letos bo na voljo že 674 milijonov, prihodnje leto je predvidenih več kot 700 milijonov evrov, se pohvalijo na ministrstvu za visoko šolstvo. A kaj, ko je denar le polovica zgodbe. V Sloveniji vse očitneje primanjkuje znanstvenikov. Še leta 2021 so denimo na Institutu Jožef Stefan zapolnili večino mentorskih mest, zadnja leta jim primanjkuje polovica raziskovalcev. Leta 2019 so recimo razpisali 37 mest in zaposlili 35 mladih raziskovalcev, lani, leta 2024, so recimo razpisali 76 prostih mest, a pridobili le 36 mladih raziskovalcev.

Podobno je v akademski sferi. Iz rektorata Univerze v Ljubljani so poslali podatke o nezasedenih prostih mestih za raziskovalke in raziskovalce po prvem razpisu za letošnje leto. Od 135 razpisanih mest jim jih je uspelo zapolniti le 108. Največ prostih mest – pet – je recimo ostalo nezasedenih na Fakulteti za elektrotehniko, štiri na Fakulteti za gradbeništvo in geodezijo, tri na Fakulteti za strojništvo. In čeprav podatki še niso tako skrb zbujajoči, naj bi vse bolj šepala tudi kakovost: »Glede mladih raziskovalcev v rektoratu opažamo, da članice UL omenjajo pomanjkanje dobrih kandidatov zlasti – ne pa izključno – na področjih znanosti, tehnologije, inženirstva in matematike.« Razlog za to so morda nizke plače – mladim raziskovalcem država ponuja približno 2200 evrov bruto izhodiščne plače in številni, ki se ukvarjajo z umetno inteligenco ali kemijo, veliko več zaslužijo v gospodarstvu, so sporočili z Instituta Jožef Stefan, a očitno je težava tudi v prevelikem povpraševanju.

Kadrovske razmere, kot jih opisujejo naši akademiki, so že skorajda apokaliptične. Najboljši slovenski raziskovalci znajo zmagati celo pri projektih Evropskega raziskovalnega sveta, kar konkretno pomeni, da se zmagovalcu dodeli kar 1,5 milijona evrov za pet let. A ustanovitev raziskovalnega tima nato slovenskim izbrancem uspeva samo s skrajnimi mukami; kadre le stežka postrgajo iz domačih logov in lahko so srečni, če jim uspe koga uvoziti iz Italije. Za matematika Franca Forstneriča, ki so mu tak projekt odobrili leta 2021, ko kadrovska stiska še ni bila tako očitna, je bilo pridobivanje sodelavcev najzahtevnejša naloga. Domačih sodelavcev, ki bi jih lahko vključil v projekt, skorajda ni. »Velike možnosti nimam, ker nas je v resnici premalo, da bi pokrivali celoten projekt in vse pedagoške obveznosti. Z iskanjem podoktorskih raziskovalcev pa je težko, ker je treba najti ljudi, ki so dobri,« je dejal v pogovoru za letno poročilo Agencije za raziskovalno dejavnost tisto leto.

Še leta 2021 so denimo na Institutu Jožef Stefan zapolnili večino mentorskih mest, zadnja leta jim primanjkuje polovica raziskovalcev.

Naslednje leto je sredstva za tak projekt dobila Zala Lenarčič za raziskave iz kvantne fizike oziroma, če jo citiramo, za raziskave »šibkega vzbujanja kvantne simetrije« (v prejšnjem odstavku namenoma nismo omenili, da Forstnerič raziskuje kompleksne mnogoterosti in holomorfne preslikave ...). Tudi ona je imela podobne kadrovske težave: izrazila je presenečenje, ker za sodelovanje ni pridobila nobenega od slovenskih doktorskih kandidatov, zato je uvozila dva italijanska kolega. Pa še ta dva sta se ji pridružila le iz solidarnosti, saj jima je lahko ponudila zgolj plačo, primerljivo s plačami raziskovalcev, zaposlenih v slovenskem javnem sektorju. Stiska je torej očitna in ima brez dvoma že tudi širše negativne nacionalnogospodarske učinke. Kajti pomanjkanje raziskovalnih delavcev pomeni nezmožnost izkoriščanja razpisov in opravljanja raziskav. In če imajo ekonomisti prav, ko trdijo, da ima vsak evro, vložen v temeljne raziskave, do desetkrat večji multiplikativni učinek od evra, vloženega v gradbeništvo, je očitno, da smo se znašli v akademski krizi.

A k sreči je tukaj rešitev. Prihaja iz Amerike. Potem ko je ameriški predsednik Trump na začetku leta napadel ameriško akademsko skupnost, so postale ZDA izjemen vir najboljših kadrov. Država je bila v preteklosti eden najbolj priljubljenih ciljev študentov, raziskovalcev in akademikov, tja so pogosto odhajali tudi najboljši iz Evrope. Toda to se zdaj spreminja. Trumpov napad na univerze in akademike, od rezanja financ do strožje imigracijske politike, je povzročil zmanjšanje zanimanja za študij ali raziskovanje v ZDA in preusmerjanje kadrov predvsem v Evropo. Letos smo že izvedeli za več selitev ameriških raziskovalcev v Evropo. Najbolj razvpit je primer sicer manj znane francoske Univerze v Marseillu, ki je začela ponujati »znanstveni azil« ameriškim raziskovalcem. Odziv je bil izjemen – v mesecu po objavi programa se je zanj prijavilo skoraj 300 raziskovalcev iz ZDA, in to s tamkajšnjih najboljših ustanov, kot so Univerza Johnsa Hopkinsa, Univerza Columbia, Univerza Yale in Stanfordova univerza.

Številne evropske univerze in države so odločene, da bodo ta izjemni trenutek izkoristile, kolikor bo mogoče. V Belgiji je recimo Vrije Universiteit Brussel (VUB) ustanovila posebne sklade in sprejemni center (za pomoč pri pridobivanju vizuma) posebej za podoktorske raziskovalce s sedežem v ZDA, ki so »žrtve političnega in ideološkega vmešavanja«. V Nemčiji, v Berlinu, ustanavljajo poseben sklad za privabljanje mednarodnih raziskovalcev s področij, kot sta medicina in družboslovje, Katalonija v Španiji bo s 30 milijoni evrov sofinancirala 78 delovnih mest za ameriške raziskovalce na univerzah in visokotehnoloških inštitutih, kot je Barcelonski superračunalniški center. Danska namerava zaposliti 200 ameriških raziskovalcev. Francoski predsednik Emmanuel Macron je predstavil nacionalni program v vrednosti več kot 100 milijonov evrov, namenjen posebej zaposlovanju ameriških raziskovalcev.

Če si v Sloveniji v mazohistični maniri predstavljamo, da nas bo, ker smo ena najmanjših držav, ta eksodus zaobšel, češ saj v ZDA nihče ne ve za našo državo, se globoko motimo. Google že nekaj časa javnosti ponuja možnost raziskovanja trendov pri iskanju po njegovih storitvah. In če v orodju za raziskavo trendov iskanja v ZDA vtipkamo besedne zveze, kot so »univerza v Ljubljani«, »študij v Sloveniji«, »raziskovanje v Sloveniji« ali »univerza v Sloveniji«, postane očitno, da se raziskovalci iz ZDA že zanimajo tudi za slovensko akademsko okolje. Omenjene besedne zveze Američani letos iščejo od 50- do stokrat pogosteje kot lani. Ameriški raziskovalci želijo priti tudi v Slovenijo, kaže njihovo iskanje po Googlu. Predvsem zadnji mesec je opaziti očitno povečanje. Besedne zveze, kot je »university, Slovenia«, Američani v Google v preteklosti skorajda niso vpisovali, zadnje mesece pa jo vtipkajo do tisočkrat na mesec. To že opažajo tudi nekateri predstojniki kateder na slovenskih fakultetah.

Predstojnik katedre za mednarodne odnose na Fakulteti za družbene vede Matjaž Nahtigal pravi, da je v zadnjih tednih zaznal nenavadno, nadpovprečno zanimanje raziskovalcev in profesorjev iz ZDA, ki bi očitno želeli priti k njim na delo. Vsako leto sicer pride kakšno vprašanje ali ponudba iz ZDA, a letos so dobili tri ponudbe ameriških profesorjev. Zakaj prav tolikšno, recimo temu 300-odstotno povečanje zanimanja iz Amerike za slovensko znanost o mednarodnih odnosih, ne ve točno. A sumi, da je to lahko povezano s spremenjenimi političnimi razmerami v ZDA. »V teh primerih akademiki izražajo načelno zanimanje, da bi prišli k nam, pošiljajo življenjepise, iščejo kontakte in raziskovalne projekte, kjer bi z nami sodelovali recimo kot gostujoči predavatelji,« pojasnjuje natančneje.

Ameriški raziskovalci želijo priti tudi v Slovenijo, kaže njihovo iskanje po Googlu.

Tudi na nekaterih drugih fakultetah zaznavajo nenavadne trende. Na ljubljanski Ekonomski fakulteti vsako leto pripravljajo mednarodno poletno šolo. Na letošnjo je presenetljivo prišla večja skupina študentov iz Avstralije, ki bi sicer kot študijsko destinacijo verjetno izbrali ZDA. Na Ekonomski fakulteti, kjer ponujajo tudi akreditirane študijske programe v angleškem jeziku, sicer še ne znajo napovedati, kakšen učinek bodo imeli Trumpovi ukrepi na njihove programe. So se pa pohvalili, da že zdaj pokajo po šivih: povpraševanje naj bi bilo izjemno, njihovo poslovno in ekonomsko šolo v angleščini obiskuje že 343 študentov, imajo pa še 478 tujih študentov magistrskega programa. Za študente, ki ne prihajajo iz EU, je šolnina za dodiplomske programe 3400 evrov, za magistrske pa 4700 – kar je recimo precej manj kot v ZDA. Aaron Arnold, eden izmed študentov, ki prihajajo iz ZDA, o svojih izkušnjah redno objavlja videe na YouTubu. Povedal je, da je odziv njegovih ameriških sledilcev letos izjemen: »Številni me sprašujejo, kako je z nastanitvijo, kako je s pridobitvijo dovoljenja za prebivanje …« našteva.

Tudi v obratni smeri slovenski raziskovalci opažajo vpliv političnih sprememb: dekan Fakultete za družbene vede Iztok Prezelj je povedal, da imajo politične spremembe v ZDA očiten vpliv na raziskovalce: »Na fakulteti recimo opažamo, da naši študenti ali profesorji ne hodijo več toliko v ZDA, česar se v ZDA tudi zavedajo. S področja obramboslovja smo recimo letos dobili vabilo na eno od konferenc, kjer so organizatorji že vnaprej zapisali, da lahko z njimi sodelujemo tudi na daljavo. In nato dodali – če že pridete, bodite pozorni, kaj imate objavljeno na družbenih omrežjih.« Od Trumpove izvolitve lahko ameriška mejna policija na podlagi januarskega ukaza ameriškega predsednika pri potnikih, ki prihajajo v ZDA, preverja tudi njihove objave na družbenih omrežjih »zaradi obrambe pred terorističnimi grožnjami in drugih varnostnih tveganj«. Če potniki takšen vdor v zasebnost zavrnejo, so tudi sami na meji zavrnjeni.

Na sejah vlade so ministra za visoko šolstvo Igorja Papiča več kot enkrat pozvali, naj odpre vrata raziskovalcem iz ZDA, a videti je, da iz tega ni bilo nič.

In če v Sloveniji tako drastično primanjkuje raziskovalcev, iz ZDA pa se nam morda tudi zavoljo Melanie Trump ponujajo mnogoteri tamkajšnji kadri, kaj so na tem področju storili odgovorni? Po naših podatkih naj bi bili na sejah vlade ministra za visoko šolstvo Igorja Papiča več kot enkrat pozvali, naj raziskovalcem iz ZDA odpre vrata, a je videti, da iz tega ni bilo nič. Z ministrstva za visoko šolstvo so v daljšem odgovoru dejansko sporočili, da Slovenija posebnih mehanizmov, s katerimi bi privabljala ameriške akademike, nima. Omenili so, da bodo nadarjene z vsega sveta privabljali kot del pobude EU Choose Europe for Science in da ima Slovenija vzpostavljene številne nacionalne sheme, ki podpirajo reintegracijo raziskovalk in raziskovalcev v nacionalno okolje, kot je shema Aleša Debeljaka ali kot so strateški projekti, ki jih financira agencija za raziskovalno dejavnost. Posebnih spodbud za Američane pa ni.

Pravzaprav je škoda, da je tako. Rektor ljubljanske univerze Gregor Majdič pravi, da so v številnih drugih državah, recimo v Avstriji, Belgiji ali Franciji, vlade namenile posebna sredstva za zaposlitev raziskovalcev iz ZDA. »Predsednica evropske komisije Ursula von der Leyen je na začetku maja na konferenci Izberi Evropo (Choose Europe) povedala, da naj bi EU namenila dodatnih 500 milijonov evrov za povečanje Evropskega raziskovalnega sklada (ERC) za projekte raziskovalcev, ki delajo v ZDA in bi želeli priti v EU. Na podlagi tega bo Univerza v Ljubljani takoj po poletnih počitnicah pozvala člane Svetovne mreže Univerze v Ljubljani, naj poskusijo s prijavami za te projekte. Pri tem jim bomo pomagali. Seveda pa bi bili na univerzi veseli, če bi tudi vlada namenila dodatna namenska sredstva za zaposlitev raziskovalcev, ki delujejo v ZDA in bi se tako lahko priključili Univerzi v Ljubljani. A za to bi morala država nujno nameniti dodatna sredstva in ne oddvojiti sredstev iz trenutnih sredstev za visoko šolstvo in znanost,« pravi Majdič.

Na ljubljanski univerzi poudarjajo, da se sicer 500 milijonov evrov dodatnega denarja za programe Evropskega raziskovalnega sklada sliši veliko, a da so v ZDA na primer samo Harvardovi univerzi zmanjšali financiranje za več kot dve milijardi ameriških dolarjev, Univerzi Northwestern za milijardo in podobno. »Z vidika teh razlik v višini financiranja znanstvenoraziskovalne dejavnosti med ZDA in EU, pa tudi Kitajsko, ki po vlaganjih v znanost močno prehiteva EU in se bliža ZDA, menimo, da je večja verjetnost, da bodo odlični raziskovalci odhajali iz ZDA na Kitajsko, kjer imajo že danes raziskovalci višje plače kot v EU ter marsikje v raziskovalnih laboratorijih boljše možnosti za raziskovalno delo. Za primerjavo: Univerza v Shenzhenu na Kitajskem, ki je po velikosti podobna Univerzi v Ljubljani, ima kar šestkrat večji letni proračun kot mi,« so sporočili.

Ustanovitev raziskovalnega tima slovenskim raziskovalcem uspeva samo s skrajnimi mukami; kadre le stežka postrgajo iz domačih logov in lahko so srečni, če jim uspe uvoziti koga iz Italije.

Če se hoče, sicer gre. Lani so nekatere korporacije, kot je Lek ali Sandoz s sedežem v davčno optimizirani Švici, pritiskale na slovensko vlado, naj pravila pri zaposlovanju menedžerjev ustrezno prilagodi. Vlada je to res storila. Davčna pravila je spremenila tako, da je »ključnim kadrom« ali »ključnim zaposlenim« ponudila davčne odpustke. Tako imenovani visokokvalificirani kadri, dejansko direktorji, odgovorni za Slovenijo, ki so bili pred tem na papirju zaposleni v tujini, stari manj kot 40 let, so dobili petletni davčni odpustek, torej nižjo dohodninsko obremenitev. Domnevno zato, da bi Slovenija zmanjšala zaostanek za državami inovatorkami. V imenu razvoja torej vabi mlade menedžerje in jim ponuja nove priložnosti, za mlade raziskovalce pa še ni prostora.