Umiranje na obroke

Velika večina ljudi na Zahodu si danes k sreči težko predstavlja, kaj pomeni stradanje. To ni kruljenje v želodcu, ko človek postane lačen, niti omotica, ki se loti človeka, ko se odloči za nekajdnevni post. To je neverjetna obremenitev za človeško telo in njegovo psihološko stanje, gre za dejansko mučenje, kakršnemu so ponekod po svetu izpostavljeni vsak dan. Kruto sliko takšnega mučenja danes spremljamo tudi v Gazi.

Stradanje je v grobem mogoče razdeliti v tri stopnje. Prva nastopi že nekaj ur po zaužitem obroku. Takrat začne telo vzdrževati raven sladkorja v krvi z razgradnjo glikogena, ki je shranjen v jetrih. Ko se ta izčrpa, začne za energijo uporabljati shranjene maščobe in v manjši meri tudi beljakovine. Maščobe se razgradijo v glicerol in maščobne kisline, ki se uporabljajo kot vir energije za večino tkiv. Druga nastopi po več dneh stradanja in lahko traja več tednov, odvisno od maščobnih zalog. V tej fazi telo črpa energijo v glavnem iz razgradnje maščobnih kislin, ki se v jetrih pretvarjajo v ketone. Ti postanejo vir energije tudi za možgane, ki sicer običajno uporabljajo glukozo. Poraba beljakovin je v tej fazi omejena, da telo zaščiti mišično maso in ključne telesne funkcije. Tretja stopnja nastopi, ko so zaloge telesne maščobe skoraj povsem izčrpane, zato telo začne kot vir energije porabljati shranjene beljakovine v mišicah, kar vodi v mišično oslabelost in propad mišic. Ter odpoved celičnih funkcij, saj so beljakovine ključne za njihovo normalno delovanje. Telo začne tako rekoč jesti samo sebe.

Poleg izgube teže in mišične mase to fazo spremljajo tudi drugi simptomi stradanja – med drugim nezmožnost ohranjanja telesne temperature, huda utrujenost, zmanjšanje fizične zmogljivosti, težave s koncentracijo, izguba apetita, upad imunskega sistema in pa večja dovzetnost za okužbe. Pride lahko do odpovedi več organov, srčnega popuščanja in nenadnega zastoja srca. Stradanje dejansko pomeni umiranje na obroke – dolgo je in mučno; človek lahko preživi brez vode in hrane približno teden dni, zgolj z vodo se ta čas lahko podaljša na dva do tri mesece. Hkrati pa takšno ekstremno stradanje pušča močne psihološke posledice na človeku, vodi v občutja apatije in depresijo, in druge posledice na telesu.

Te so bile še najbolje in v nadzorovanem okolju dokumentirane v odmevnem poskusu, imenovanem Minnesota Starvation Experiment (v prostem prevodu: minnesotski eksperiment stradanja), leta 1944, proti koncu druge svetovne vojne, ko so zavezniške sile začele vstopati v mesta pod nemško okupacijo in tam srečevale izstradane in izsušene civiliste (največji šok je seveda sledil, ko so osvobodili prva nacistična koncentracijska taborišča). Ameriška vlada je takrat želela razumeti, kakšen vpliv ima podhranjenost na človeško telo, da bi razvila učinkovite strategije za rehabilitacijo po vojni; to nalogo je zaupala fiziologu dr. Ancelu Keysu, takrat mlademu profesorju na Univerzi v Minnesoti.

Novembra 1944 so tako 36 prostovoljcev – mladih, zdravih moških – nastanili v prostorih nogometnega stadiona minnesotske univerze, da bi opravili skoraj enoletni eksperiment, v katerem bi preučili psihološke in fiziološke učinke stradanja. Prve tri mesece raziskave so uživali običajno prehrano s 3200 kilokalorij na dan. Nato pa so vnos kalorij za šest mesecev prepolovili, in sicer na okoli 1600 kilokalorij na dan, pri čemer so jedli večinoma hrano, ki so jo uživali takrat v razdejanih območjih Evrope – krompir, repo, kolerabo, kruh in testenine. Pri tem se je od njih pričakovalo tudi, da bodo vsak teden prehodili 36 kilometrov. V tem času so izgubili 25 odstotkov normalne telesne teže.

Stradanje pomeni umiranje na obroke – dolgo je in mučno; človek lahko preživi brez vode in hrane teden dni, zgolj z vodo se ta čas podaljša na dva do tri mesece.

Spremembe v tej fazi so bile dramatične. Sčasoma so se začeli kazati vidni znaki stradanja: udrti obrazi, štrleča rebra ter otekline na nogah, gležnjih in obrazu zaradi edemov. Njihov srčni utrip se je močno upočasnil, imeli so težave z uravnavanjem telesne temperature, začeli so jim izpadati lasje, bili so utrujeni, omotični, poročali so o bolečinah v mišicah. Krvna slika je pokazala, da so postali anemični, njihov imunski sistem je močno oslabel. Pomembne pa so bile tudi psihološke posledice stradanja. Postali so veliko razdražljivejši, včasih nasilni, depresivni, začeli so se izolirati eden od drugega, njihova glavna obsedenost pa je postala – hrana. Samo še o njej so lahko razmišljali, o njej so sanjali in fantazirali. Brali so kuharske knjige in skrbno hranili recepte, hranjenje pa je postalo svojevrsten ritual. Nekateri so jo redčili z vodo, da bi je bilo več, drugi so vsak grižljaj dolgo držali v ustih, da bi lahko čim dlje uživali.

Sledilo je trimesečno obdobje rehabilitacije, v katerem so prostovoljci začeli uživati večje, čeprav še zmeraj omejene količine hrane. A znaki patologij se niso polegli. Še več, pri nekaterih je prišlo celo do njihovega poslabšanja, predvsem pa je udeležence eksperimenta v tej fazi preganjal občutek, da se jim nikoli ne uspe dovolj najesti. Občutki sitosti in lakote so se ves čas izmenjevali. Še naprej so bili apatični, še naprej omotični in utrujeni. Nekateri so poročali, da je bil to zanje celo najhujši del eksperimenta. V tretjem tednu rehabilitacije si je eden od prostovoljcev med cepljenjem drv s sekiro odsekal tri prste. V intervjuju 50 let kasneje je povedal, da še zmeraj ne ve, ali je bil samo omotičen in se mu je to zgodilo po nesreči ali pa je to storil namerno, ker je bil preprosto tako zelo obupan.

Zadnja stopnja okrevanja je bilo osemtedensko obdobje, ko so lahko jedli brez omejitev. Takrat so se začeli prenajedati, v telo so vnašali ekstremne količine kalorij, lakote pa še kar niso zlahka potešili. Zaradi prenajedanja so nekateri pristali celo v bolnišnici, eden od njih je kasneje prvo leto po koncu eksperimenta opisal kot »leto praznine«, ki ga je bilo »treba zapolniti« – zato je jedel in jedel in ni mogel nehati. Pot do popolnega okrevanja je bila dolga, za nekatere je trajala do dveh let.

A eksperiment je pokazal predvsem, kakšno obremenitev za človeško telo in njegovo psihološko stanje – tudi v nadzorovanem okolju, pri odraslih, zdravih moških, ki so vendarle uživali večje količine hrane kot mnogi v času vojne in so živeli v veliko boljših razmerah – pomeni stradanje. Načrtno stradanje je dejansko eno najbolj krutih, barbarskih sredstev, kako uničiti človeka. Privošči si ga lahko samo največje zlo.

Načrtno stradanje je dejansko eno najbolj krutih, barbarskih sredstev, kako uničiti človeka. Privošči si ga lahko samo največje zlo.

To nas končno pripelje do Gaze. Čeprav izraelska oblast vztraja, da Palestincev, ki jih že 22 mesecev obstreljuje, pobija in muči – nad njimi izvaja genocid –, ne strada, še več, da »tam ni lakote«, kot je nedavno dejal premier Benjamin Netanjahu, posnetki iz Gaze in podatki govorijo drugače. Kot je za britanski Guardian poročala Emma Graham-Harrison, dopisnica z Bližnjega vzhoda, humanitarne organizacije ocenjujejo, da bi Palestinci v Gazi za osnovno preživetje potrebovali 62 tisoč ton suhe in konzervirane hrane na mesec (to za okoli dva milijona ljudi pomeni približno kilogram hrane na osebo na dan). Podatki, ki jih je zbrala in objavila izraelska vlada sama, pa kažejo, da je Izrael med marcem in junijem dopustil vstop le 56 tisoč ton hrane.

V zadnjem poročilu Združenih narodov o prehranski varnosti v Gazi lahko preberemo, da je kar vsak tretji prebivalec Gaze v zadnjih tednih več dni preživel brez hrane. Skoraj vsak peti otrok, mlajši od petih let, naj bi trpel zaradi akutne podhranjenosti, junija pa je bilo ocenjeno, da za akutno podhranjenostjo trpita tudi dve petini nosečnic in doječih žensk, pri katerih je lahko zato ogroženo nastajanje mleka. Posledice takšne podhranjenosti bodo za otroke, ki potrebujejo hrano za normalen razvoj, dolgotrajne. Po podatkih ministrstva za zdravje v Gazi je do začetka tedna zaradi izstradanosti umrlo že skoraj dvesto ljudi, od tega jih je bila polovica otrok.