Na divjem zahodu političnega oglaševanja

Že lani so se po državi pojavili veliki reklamni panoji s črno pisavo na beli podlagi in rdečo obrobo, ki spominjajo na opozorila, kakršna najdete na škatlicah cigaret. Ko so v opoziciji strašili z domnevnim povečanjem kriminala in prestopkov migrantov, se je na enem od njih pojavil napis »Všeč mi je, da lahko grem zvečer sama po mestu«. Podobno sugestivnih sporočil je bilo še več. Denimo napis »Všeč mi je, ko vlada dela za državljane«. Nedavno pa se je pojavil še pano z napisom »’V 30 dneh do specialista’ – laž ima kratke noge«. Ta se očitno nanaša na predvolilno obljubo Socialnih demokratov.

Čeprav so plakati podpisani s kratico ACOQ10 – gre za odvetniško pisarno s sedežem na Dunaju –, za njimi, kot smo ugotovili že na začetku leta, dejansko stoji Aleš Štrancar, ajdovski podjetnik in ustanovitelj medijev Domovina in Info360, ki ne skriva politične naklonjenosti desnici. Ko smo se nanj že januarja obrnili z vprašanjem, kaj želi s plakati doseči, je odgovoril zgolj, da izpolnjuje obljubo, ki jo je dal prijatelju. »Ko je umrl, je del zapuščine namenil za nekatere aktivnosti.« Del teh naj bi bili tudi ti plakati in njihova vsebina. Na Štrancarja smo se spet obrnili ta teden, a je ostal redkobeseden. »Skrbim le za operativni del izvedbe plakatov. Vsebine zato ne morem komentirati.«

A plakati so dejansko na meji sprejemljivosti. Slovenski oglaševalski kodeks določa, da mora biti naročnik oglasa nedvoumno identificiran, kar je v tem primeru najmanj vprašljivo. Čeprav bi bilo mogoče Štrancarjev projekt razumeti tudi kot politično oglaševanje – toliko bolj zdaj, ko se odziva na politično obljubo Socialnih demokratov. Vendar na področju političnega oglaševanja vlada tako rekoč divji zahod. To ureja zakon o volilni in referendumski kampanji, ki regulira vse »politične oglaševalske vsebine in druge oblike politične propagande, katerih namen je vplivati na odločanje volivk in volivcev pri glasovanju«; čas kampanje omejuje na 30 dni pred volitvami in natančno določa način financiranja politične kampanje. Pri političnem oglaševanju zunaj volilne kampanje pa jasnih pravil ni – takrat je mogoče politična sporočila objavljati, kot bi oglaševali pralni prašek.

Novosti na tem področju bi lahko prinesla evropska uredba o preglednosti in ciljanju v političnem oglaševanju, ki bo začela veljati oktobra letos in za politično oglaševanje določa enotna pravila. Med drugim to, da bi morali biti politični oglasi jasno označeni kot taki, naročnik pa prepoznaven.

»Očitno je, da skriti, čeprav prepoznavni naročniki teh sporočil zavestno hodijo po robu, pogosto tudi čez, saj se kazni ne bojijo,« je povedal Jure Apih, pionir oglaševanja pri nas. »Na sivem in spolzkem področju naše polprofesionalne etike je, se zdi, edina mogoča pot prijava na oglaševalsko razsodišče Slovenske oglaševalske zbornice, ki bi bilo morda sposobno izreči dokončno in ne sprenevedavo sodbo.«

Iz oglaševalske zbornice so odgovorili, da v zvezi s temi plakati še niso prejeli pritožbe, zato primera niso hoteli komentirati. Zbornica naj tudi sicer ne bi bila pristojna za presojanje političnega oglaševanja, prav tako ne tržni inšpektorat. Zdi se, kot da nad njim, vsaj zunaj politične kampanje, pravzaprav ne bdi nihče.