Nakupovalna mrzlica

Tehnološki mogotci iz Silicijeve doline napovedujejo, da je umetna inteligenca, kot jo poznamo danes, zgolj začetek – veliki jezikovni modeli naj bi bili pravzaprav šele ogrevanje, naslednja faza v razvoju umetne inteligence je tako imenovana superinteligenca, ki naj bi presegala zmogljivosti človeških možganov.

Čeprav so številni dvomljivci prepričani, da je superinteligenca pravzaprav neizvedljiva domislica, vodilna podjetja v panogi med seboj tekmujejo, katero jo bo razvilo prvo, zmagalo pa bo tisto, ki bo imelo najboljše moštvo znanstvenikov.

To je privedlo do precej bizarnega pojava: vrhunski strokovnjaki za umetno inteligenco so postali tako zelo iskan in dragocen kader, da na trgu dosegajo večjo vrednost kot največji športni zvezdniki – v igri so devetmestne vsote. Kot je to te dni povzel časnik The New York Times: »Strokovnjaki za umetno inteligenco se na trgu dela podajajo kot Steph Curry ali LeBron James – igrajo za tistega, ki ponudi največ.«

Denar je sicer le del te zgodbe: odkupne pogodbe poleg večstomilijonskih honorarjev vključujejo tudi dostop do najnaprednejše strojne opreme in najzmogljivejših grafičnih procesorjev, ki so v panogi umetne inteligence pravzaprav svojevrstna valuta.

Največji zapravljivec v tem lovu na talente je Mark Zuckerberg, izvršni direktor podjetja Meta (Facebook, Instagram, WhatsApp), ki je pripravljen v žep seči globlje kot večina tekmecev. Potencialne rekrute novači kar osebno, njihovo naklonjenost pa v slogu dona Vita Corleoneja iz Botra pridobiva s »ponudbami, ki jih ne morejo zavrniti«.

Štiriindvajsetletnega inženirja Matta Deitka, soustanovitelja zagonskega podjetja Vercept, je te dni na svojo stran (za štiri leta) na primer pridobil za vrtoglavih 250 milijonov ameriških dolarjev. Ob tem je direktor Vercepta tvitnil: »Komaj čakamo, da se z Mattom prihodnje leto sestanemo na njegovem zasebnem otoku.«