Zavedene satanistke! / Načelna poteza slovenskih odbojkaric 

Evropski poslanec iz SDS Milan Zver je zapisal, da je bila to "sramota za Slovenijo", dejanje pa označil za dokaz, da je "satanizem" v slovenskem športu "vse bolj prisoten"

Slovenske odbojkarice so ta teden začele priprave na svetovno prvenstvo, še pred tem pa uspešno opravile kvalifikacije in se uvrstile na evropsko prvenstvo 2026. Zadnjo tekmo kvalifikacij so odigrale z Izraelom in pri tem poskrbele za manjši incident, ko se niso hotele rokovati z nasprotnicami. Za protestno dejanje so se odločile same, mimo državne odbojkarske zveze, z njim pa so si nakopale gnev slovenske desnice. Pričakovano, saj ta vsako obsodbo izraelske vojaške morije označi za antisemitizem.

Korak dlje si je privoščil evropski poslanec iz SDS Milan Zver, ki je na družbenem omrežju X zapisal, da je bila to »sramota za Slovenijo«, dejanje pa označil za dokaz, da je »satanizem« v slovenskem športu »vse bolj prisoten«. Bivši politik Žiga Turk, nekoč šolski minister iz kvote iste stranke, je prav tako na omrežju X zapisal, da je bila odločitev odbojkaric »rezultat enakih propagandnih prijemov, kot ko so navadni Nemci razbijali izložbe židovskih trgovin, ker so brali ’Völkischer Beobachter’«, se pravi časopis nacistične stranke.

Odbojkarice naj bi bile zavedene satanistke. Njihova odločitev, da se ne bodo rokovale z izraelskimi tekmicami, naj bi bila enaka simboličnemu začetku holokavsta ali kristalni noči (Kristallnacht) leta 1938, ko je nacistom uspelo zrevoltirati Nemce, da so požigali sinagoge in razbijali judovske trgovine. Najbrž ni treba posebej poudarjati, kako zelo vulgarna je ta primerjava. Odbojkarice bi morale biti ob tem deležne jasne podpore iz odbojkarske zveze, a tam o dogodku niso hoteli razpravljati, češ da se do političnih tem ne želijo opredeljevati.

Gre za klasičen argument, da športa in politike ne smemo mešati. Kar je seveda samo priročen izgovor za športnike in športne organizacije, kadar se do česa ne želijo opredeliti. Je šport in politiko res mogoče ločiti – ko politika pobija športnike? Pod streli izraelskih sil naj bi bil prejšnji teden, medtem ko je čakal na razdelitev humanitarne pomoči, umrl »palestinski Pelé«, nogometaš Sulejman Al Obeid. Pri čemer je Francesca Albanese, posebna poročevalka Združenih narodov za Palestino, Evropsko nogometno zvezo pozvala, naj končno izloči Izrael s svojih tekmovanj. Tako, kot je bila zaradi vojne v Ukrajini z večine športnih tekmovanj izključena Rusija oziroma morajo njeni športniki na tekmovanjih nastopati pod nevtralno zastavo. Podobno, kot je bilo z Južno Afriko v času apartheida.

Tudi politične geste v športu niso nič novega. Ko so leta 1936, v času nacistične Nemčije, potekale olimpijske igre v Berlinu, je atlet Jesse Owens, temnopolti Američan, osvojil štiri zlate medalje, kar se je razumelo kot hud udarec Hitlerjevemu nauku o prevladi arijske rase. Druga dejanja so bila bolj neposredna, denimo, ko sta leta 1968 atleta Tommie Smith in John Carlos, prav tako temnopolta Američana, na zmagovalnih stopničkah na olimpijskih igrah v Mehiki dvignila orokavičeno pest – in s tem opozorila na kratenje pravic temnopoltim. Navsezadnje pa je bilo politično tudi dejanje košarkarja Jureta Zdovca leta 1991 na evropskem prvenstvu v Rimu, kjer je nastopil kot član zvezdniške jugoslovanske reprezentance, a nato odpovedal nastop pred polfinalno tekmo s Francijo, ko je Slovenija razglasila odcepitev in se je začela osamosvojitvena vojna.

Športa tako ni bilo nikoli mogoče povsem osamiti od družbenih in političnih pretresov, naj so se organizatorji zaradi sponzorstev, drugačnih interesov ali samo šibke hrbtenice še tako trudili. Slovenske športnice so se s svojim dejanjem uprle tudi tišini, pri kateri zavoljo ljubega miru vztrajajo športne organizacije – in pri takšni načelni drži bi jih morali samo podpreti. Kot so jih podprli pri Pravni mreži za varstvo demokracije, kjer so zapisali, da »svoboda izražanja velja tudi za odbojkarice«.