Nasprotja, ki se dopolnjujejo

»Če ne prej, mislim, da smo med pandemijo vsi uvideli, da dom igra pomembno vlogo pri našem celostnem dobrem (ali slabem) počutju,« razmišlja Nina Eminagić, arhitektka mlajše generacije, ki skupaj z očetom Mirzo Eminagićem sestavlja arhitekturno-oblikovalski tandem alto design studio. Ta zadnja leta navdušuje predvsem s premišljenimi ter inovativnimi prenovami stanovanj v prestolnici, pri katerih se uspešno prepletata funkcionalnost in svojevrstna estetika. Za kako presežne rešitve gre, med drugim priča več nagrad BIG SEE Interior Design Awards.

Med nedavnimi projekti studia je stanovanje z umirjenimi belimi stenami, ki osupne s poudarki: denimo z rjavo-belimi kockastimi kuhinjskimi tlemi, živo rdečo kuhinjsko pipo in pastelno rožnatimi radiatorji. Ali pa z okroglo stekleno mizo, obdano s črnimi stoli različnih oblik, in na cvet spominjajočo lučjo v jedilnem kotičku. Ali pa z bleščeče rdečim modularnim kavčem popolnoma nepričakovane oblike (so to nemara celo morski valovi?) in ogromno risbo priznane umetnice v dnevni sobi.

Ko si ogledujemo vse te interjerje, takoj opazimo, da nič ni prepuščeno naključju. Zanje so značilni poudarjeni dobro oblikovani in izvedeni detajli, premišljena izraba prostora, trajnostne in tehnološko dovršene rešitve. Hkrati tandem rad ohranja posrečene izvirne stanovanjske elemente in jih nadgrajuje s sodobnimi (dotrajano vinilno talno oblogo, po kateri je prijetno hoditi, je denimo nadomestil z njeno naravno različico iz plute) ter sega po sodobnem, po meri oblikovanem pohištvu, ki ga pogosto združi s starimi, vintage kosi.

Tako se ob nevtralnih stenah in tleh neredko pojavijo živahni barvni poudarki. Na primer pastelno rožnat stol. Ali električno moder kavč pa rdeči kuhinjski stoli. Spet drugič gre za kombinacijo nevtralnega pohištva ter presenetljivih vzorcev in tekstur, ki jih najdemo na tleh ali stenah. V enem od stanovanj je s premišljeno položenimi rožnatimi, sivimi in črnimi kamni, na primer, ustvarjen talni teraco, ki prostoru vdihne značaj in svežino.

Začetki alto design studia sicer segajo v osemdeseta leta prejšnjega stoletja v Sarajevo. Pod imenom EMMI, arhitektonsko projektovanje, dizajn i inžinjering so ga ustanovili Ninini starši, pravnica Emira in arhitekt Mirza Eminagić. Prvotna dejavnost je bila arhitektura, postopoma pa sta se zakonca začela ukvarjati tudi z oblikovanjem in proizvodnjo različnih kosov opreme za večje in manjše trgovine po Jugoslaviji – na primer razne kose lesenega pohištva za Lesnino in Stol Kamnik ali pa modularne garderobne obešalne sisteme, MDF-škatle za fascikle in kovinske opornike za knjige za ikonično prvo jugoslovansko »trgovino s konceptom« Galerija Sebastian.

Potem je v Bosni izbruhnila vojna. Družina se je preselila v Slovenijo. In tam je ostala. Leta 1993 je znova zagnala družinsko podjetje, tokrat kot arhitekturni biro alto design studio. Mirza Eminagić je v naslednjem desetletju samostojno zasnoval in izvedel številne stanovanjske in poslovne objekte – od družinskih hiš in prenov do pisarniških prostorov, hotelov in trgovskih centrov.

Leta 2015 pa se mu je pridružila hči Nina Eminagić, diplomirana arhitektka, ki je študirala na ljubljanski Fakulteti za arhitekturo in svoje znanje nadgradila na podiplomskem študiju v Milanu. Tam se je navdušila nad oblikovanjem interjerjev, to pa je v biro prineslo nov ustvarjalni poudarek. V zadnjih letih je tako večina projektov zrasla prav v tej sferi, čeprav studio še vedno načrtuje tudi večje arhitekturne objekte. Pri tem je zanimivo, da še vedno proizvaja isto (oziroma nekoliko nadgrajeno) kolekcijo opornikov za knjige, ki sta jo zakonca Eminagić razvila pred štirimi desetletji – danes jih najdemo v številnih splošnih in šolskih knjižnicah, na fakultetah in v javnih ustanovah po vsej Sloveniji, pa tudi v tujini.

In kako delo usklajujeta oče in hči, arhitekt in arhitektka različnih generacij? Kot zagotavljata, precej harmonično, pravzaprav je razdelitev vlog med Nino in Mirzo Eminagićem nastala povsem organsko. Čeprav znata oba delati vse, so njune močne plati različne, in prav to je prednost tega malega studia. »Zelo spoštujem očetovo odločitev, da mi pretežno prepušča ustvarjalno in projektivno vlogo, saj vem, da to za nobenega arhitekta ni lahka odločitev,« pravi Nina Eminagić. Tako povečini projektira ona, Mirza Eminagić pa kot odličen nadzornik z dolgoletnimi izkušnjami vodi gradnjo in skrbi, da se projekti tudi izvedejo tako, kot so si jih v studiu zamislili. A to ne pomeni, da sta njuni vlogi povsem ločeni. Oče še vedno preživi veliko časa za računalnikom, hči pa pogosto stopi tudi na gradbišče. Prav to prepletanje – kombinacija svežih pogledov in odločitev na podlagi izkušenj – je tisto, kar studio posebej odlikuje.

Zakaj pa je Nino Eminagić tako zelo pritegnil stanovanjski interjer? Kot pravi, ji je v poseben izziv, saj ga vedno spremlja velika čustvena vpletenost naročnikov. »Ne gradimo torej kavarne ali galerije za veliko raznovrstnih obiskovalcev, ampak ustvarjamo dom za nekoga,« pojasni.

Pri tem je najprej treba poznati ter razumeti navade in želje bodočih uporabnikov. Ljudje smo si med seboj zelo različni in imamo različne potrebe – nekateri najraje poprimejo za kuhalnico in ogromno časa prebijejo v kuhinji, drugi imajo denimo težave s hrbtenico in je zato udobje stolov zanje na prvem mestu. »Dober interjer je s premišljeno zasnovo v prvi vrsti funkcionalen in olajša organizacijo uporabnikovega vsakdanjika, a je lahko z uporabo kombinacije pravih elementov hkrati tudi navdihujoč, igriv, sproščujoč, varen. Mislim, da so nas na fakulteti zelo dobro naučili ustvarjati funkcionalne interjerje. Dosti težje pa se mi zdi doseči ta presežek,« pravi arhitektka.

Sama pri načrtovanju izhaja iz minimalizma, ki jo je izoblikoval med študijem v Ljubljani. Zanjo prelomna pa sta bila študij in delo v Milanu, prestolnici mode in oblikovanja. Tam se je seznanila z delom skupine Memphis Group, ki je sicer delovala le kratek čas v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, a je zelo zaznamovala svet oblikovanja. Gre za skupino italijanskih oblikovalcev in arhitektov, med katerimi je najbolj znan njen ustanovitelj Ettore Sottsass, ki so z odporom do takratnega strogega modernizma ustvarjali navdihujoča postmodernistična dela med art decojem in popartom. »Večkrat se zgledujem po njihovi drznosti – z uporabo različnih kričečih barv in vzorcev na nepredvidljivih oblikah zagotovo nikogar ne pustiš ravnodušnega,« pravi Nina Eminagić. »Njihov lahkotni odnos do oblikovanja deluje kot protiutež zelo premišljenim modernističnim konceptom, kjer je seveda vsaka forma utemeljena s svojo funkcionalnostjo. Ti dve skrajnosti se prepletata v mojem načrtovanju – najprej vedno poskrbim, da je vse funkcionalno in dobro izkoriščeno, potem pa dostikrat zamahnem z roko in se še malce pozabavam. Predvsem se pri delu ne želim dolgočasiti,« poudari. Tako svoj slog sama imenuje »minimal memphis« – nekakšen oksimoron, svet dopolnjujočih se nasprotij. Postopoma je prišla tudi do ugotovitve, da prostoru pogosto vdihnejo življenje »nepravilnosti« in zob časa. »Naše življenje ni popolno in tudi naš materialni svet si ne bi smel prizadevati za to,« pravi.

Všeč ji je, kadar gre pri projektih za obojestransko učenje med arhitektom in naročnikom. Recimo, kadar vidi, da je kakšno stranko pripeljala onkraj območja udobja in jo navdušila za alternativni način bivanja, ki ji prej ni bil znan. Obema z očetom veliko pomenita grajenje odnosa z naročniki in transparentnost – pomembno se jima zdi, da naročnik ve tudi, kje so morebitne pasti. Arhitekturno projektiranje in gradnja sta namreč lahko »lep in vznemirljiv, a hkrati dolgotrajen in finančno naporen proces«. »Vsakemu novemu naročniku povem, da mi je enako pomembno, da smo, ko je projekt končan, zadovoljni oni in midva. Z veseljem pomislim, da lahko v zadnjem desetletju naštejem le nekaj redkih neuspešnih zgodb, ki pa jih jemljem kot dobro šolo. Sicer pa imava z naročniki pretežno veliko srečo in iz prvotno poslovnega sodelovanja se je razvilo že precej prijateljstev,« pravi Nina Eminagić.

Čeprav med stanovanji, katerih interjerje je oblikovala – med svojimi »otroki« –, nerada dela razlike, ji je najbolj ljuba kar prenova njenega lastnega stanovanja v Ljubljani. Ta je bila zanjo »največji izziv«. Pri projektu je namreč delovala v vlogi arhitekta, naročnika in kdaj tudi izvajalca. »Mogoče sem zato nanjo najbolj ponosna,« pravi. »Pri tem projektu sem se tudi največ naučila. In s preučevanjem delovanja stanovanja se še vedno učim.«