Dovos, d. o. o. – državno orožarsko podjetje

Peterica zaposlenih na Slovenskem državnem holdingu, upravljavcu premoženja države, od prejšnjega petka upravlja novo orožarsko podjetje – to je Dovos, družba za obrambo, varnost in odpornost, d . o. o. Podjetje Dovos, med nadzorniki katerega je tudi »strokovnjak za obrambo, varnost in odpornost« Damir Črnčec, eden od peterice, je za prve poteze dobilo tri milijone evrov. To je v orožarski industriji seveda enako nič, ministrstvo za obrambo je pred meseci za dvakrat toliko denarja naročilo zgolj polavtomatske puške. Kaj bo torej novo podjetje sploh počelo? Bo izdelovalo orožje? Kdo ga bo nadziral?

Komunikacija glede državnega podjetja Dovos in o tem, kakšno vlogo imata pri njem vlada in državni zbor, poteka izjemno nenavadno. V imenu vlade namreč na vprašanja o novem podjetju odgovarja ministrstvo za obrambo, konkretneje strateški komunikator ministrstva Aleš Sila, v uradu vlade za komuniciranje pa odgovarjajo zgolj, da se strinjajo z vsem, kar pove Sila. Ta pravi le, da je zdaj, po ustanovitvi Dovosa, na potezi vlada, ki mora imenovati strateški svet, s polnim imenom » strateški svet za obrambno tehnološko in industrijsko bazo ter odpornost«, in mogoče je, da bo imenovan že naslednji teden. Ta vladni svet bo v skladu s strategijo obrambne industrije, ki jo je konec julija sprejela vlada, posvetovalno telo vlade, ki bo spremljalo, analiziralo in predlagalo spremembe na področju obrambnotehnološke in industrijske baze ter odpornosti. Korelacija sveta z novim podjetjem, ustanovljenim znotraj Slovenskega državnega holdinga, ni jasna – Dovos je namreč ustanovljen po zakonu o gospodarskih družbah, torej strateški svet formalno nima nobenih pristojnosti nad njim.

Vladnega strateškega sveta nikjer ne omenja niti 22-stranski akt o ustanovitvi podjetja Dovos. Upravljanje Dovosa imata v rokah vodilni Slovenskega državnega holdinga, predsednik uprave Žiga Debeljak, in (od februarja letos) njegov pomočnik za korporativno varnost Damir Črnčec, ki je po novem tudi predsednik nadzornega sveta Dovosa. Črnčec, ki je pod drugo Janševo vlado vodil Sovo, 20. junija 2014 Janšo osebno spremljal v zapor na Dob, a nato pred nekaj leti v njem prepoznal »političnega dinozavra« in maščevalca, je na državni holding prišel februarja z mesta državnega sekretarja na ministrstvu za obrambo.

Tri milijone evrov, ki jih je novemu orožarskemu podjetju Dovos že nakazal Slovenski državni holding, nam o višini sredstev, ki jih bo dejansko za oboroževanje namenila država, ne pove nič.

Formalno so razmerja v Dovosu taka: Dovos je v 100-odstotni lasti države, vlogo države –ustanoviteljice – pa operativno izvaja uprava Slovenskega državnega holdinga, v kateri je ob Debeljaku le še Janez Tomšič, v primeru nesoglasja med njima pa odloči glas Debeljaka kot predsednika. To pomeni, da Debeljak, ki je tudi edini podpisan pod akt o ustanovitvi Dovosa, imenuje nadzornike in vodilne Dovosa, ustanovitveni akt pa dopušča, da lahko te »brez navedbe razlogov odpokliče kadarkoli po lastni presoji«. Zagotovo so direktor Dovosa, torej ekonomist Matej Špragar, in oba nadzornika ob Črnčecu, ekonomist Peter Dolžan in pravnik Lovrenc Babič, skrbno izbrani iz bazena zaposlenih na Slovenskem državnem holdingu. Na njem izpostavljajo »varovalne mehanizme«, ki naj bi zagotavljali transparentnost in obvladovanje tveganj v podjetju Dovos, eden ključnih naj bi bil veto. Uprava SDH, torej Debeljak, bo lahko dala veto na posle Dovosa, vredne milijon evrov ali več, ter na nakupe in prodaje delnic ali deležev v podjetjih v Sloveniji in tujini.

Novo državno orožarsko podjetje tako upravlja zelo ozek hermetični krog iz Slovenskega državnega holdinga, pomisleki o taki ureditvi pa so se pojavili že ob napovedi ustanovitve Dovosa. »Če bi šlo res za strateški projekt, bi morali že danes poznati pričakovane multiplikativne učinke na gospodarstvo, tehnološki razvoj in ustvarjanje dodane vrednosti, ki bi se posledično prelili tudi v proračun države,« je že julija opozoril evropski poslanec Vladimir Prebilič in opozoril na »visoko tveganje korupcije« ter primernejše alternative: »Obstajajo alternativne in preglednejše rešitve. Država bi lahko za financiranje podjetij (obrambne industrije, op. a.) uporabila ustrezne mehanizme prek SID banke, za znanstvenoraziskovalno delo in tehnološki transfer okrepila agencijo ARIS ter Upravo za logistiko, sredstva pa razpršila skozi več transparentnih kanalov pod nadzorom strokovne in splošne javnosti.« Kako transparentno bo poslovanje Dovosa? Podjetje je zavezanec po zakonu o dostopu do informacij javnega značaja, a že ustanovitveni akt daje vodstvu in nadzornemu svetu zeleno luč, da podatke okliče za poslovno skrivnost.

In kaj bo torej delal Dovos, ki ima v ustanovitvenem aktu navedenih 79 dejavnosti, začenši s »proizvodnja orožja in streliva« do »drugega kreditiranja«?

Naj bi država prek Dovosa kupovala obstoječa orožarska podjetja? Ali bo denar namenjen nakupu jeklarskih podjetij? Bo dokapitalizirala obstoječa zasebna podjetja, ki izdelujejo orožje?

Konkretne strategije ali finančnega načrta novega državnega orožarskega podjetja Dovos ni, jasni niso niti okvirni zneski, ne viri denarja, ni finančne konstrukcije ne projekcije bremen ali ocen tveganj. Od julija imamo sicer državno strategijo razvoja obrambne industrije, ki predvideva tudi ustanovitev orožarske družbe. Tri milijone evrov, ki jih je novemu orožarskemu podjetju Dovos že nakazal Slovenski državni holding, je za zdaj zgolj ustanovitveni kapital. A ker naj bi bila osnovna dejavnost Dovosa naložbena dejavnost – vlagal naj bi v visokotehnološka orožarska podjetja, tudi »na podlagi strateških partnerstev z vodilnimi evropskimi proizvajalci« in v gradnjo domače oskrbe »s ključnimi strateškimi obrambnimi proizvodi in sistemi«, lastniško pa naj bi vstopal v podjetja obrambno-varnostne dejavnosti –, gre pričakovati, da bo kmalu prišlo do dokapitalizacije družbe. Na ravni EU je poleg tega že na voljo do 150 milijard evrov posojil iz instrumenta SAFE, ki je del marca potrjene strategije ReArm Europe 2030, torej strategije »nove oborožitve Evrope«. Ta govori o porabi kar 800 milijard evrov. Za posojila iz SAFE je do 9. septembra zaprosilo 18 članic (med njimi ni Slovenije), daleč največ Poljska (43,7 milijarde evrov), več kot 10 milijard pa še Romunija (16,7), Francija in Madžarska (po 16,2) in Italija (14,9), sosednja Hrvaška si želi 1,7 milijarde. Države morajo v Bruselj prošnje in načrte porabe poslati do konca novembra. Zakaj Slovenije ni med temi državami? Na ministrstvu za finance naj bi ocenili, da Slovenija zaradi visoke bonitete lahko dostopa do ugodnejšega financiranja, kot ga ponuja program SAFE.

In kam bi potencialno lahko vlagala nova državna družba za obrambo, varnost in odpornost Dovos? Kaj pravijo proizvajalci orožja?

Miloš Milosavljević, lastnik in direktor proizvajalca oborožitvenih sistemov Valhalla Turrets iz Komende, ustanovitev državnega orožarskega podjetja Dovosa »absolutno podpira«. Že spomladi so krožile informacije o partnerstvu z nemškim Rheinmetallom in takrat še neobstoječim državnim orožarskim podjetjem, zaradi katerega naj bi Črnčec že po takratnih ugibanjih tudi prišel na Slovenski državni holding, zdaj pa Milosavljević vizijo razlaga takole: »Vizija Valhalle Turrets je nadaljevati samostojno pot kot globalni kompetenčni center in postati vodilno svetovno podjetje na področju razvoja daljinsko vodenih oborožitvenih sistemov. Velik potencial vidimo v morebitnih povezavah s podjetjem Dovos prek skupnih proizvodnih podjetij (joint venture), kjer bi Valhalla Turrets prispevala know-how, Dovos pa bi prispeval potrebne podlage za investicije v proizvodne kapacitete.« O potencialnih zneskih ne govori. Lani je imela njegova družba v povprečju manj kot 20 zaposlenih, zdaj pa se že pohvali s skoraj 70 zaposlenimi, »od katerih je 90 odstotkov visoko izobraženih inženirjev in programerjev, povprečne starosti 28 let«. Podjetje je v zadnjih štirih letih prihodke zvišalo z 1,1 na lanskih 7,2 milijona evrov, v zadnjih dveh letih je ustvarilo štiri milijone evrov čistega dobička, po bazi Erar pa je letos od obrambnega ministrstva dobilo že 8,5 milijona evrov. Oktobra lani in marca letos je namreč z ministrstvom sklenilo posla, skupaj vredna 60 milijonov evrov, za dobavo in vgradnjo oborožitvenih postaj Loki in Mangart25 na vojaška vozila, postaje pa vključujejo tudi Rheinmetallove topove.

Navdušenje je čutiti tudi pri nekaterih drugih orožarjih. Ljubljansko podjetje Guardiaris, ki se predstavlja kot »edino podjetje v Evropi, ki ima 3D grafični pogon, specializiran za uporabo v vojaške namene« in torej vojskam omogoča realistične treninge v virtualnem okolju, ima danes že 120 zaposlenih, leta 2020 jih je imel manj kot deset. Pomembni so zlasti programerji, imajo močan oddelek za umetno inteligenco, veliko delajo za švicarsko in avstrijsko vojsko. Zaradi mladih zaposlenih se niso preselili iz mesta v industrijsko cono, saj v tem primeru zaradi prepričanja o trajnostni mobilnosti »ne bi dobili marsikoga od najhujših frajerjev«, naredili pa so tudi kuhinjo z ekološko prehrano, je junija v intervjuju za Podjetno Slovenijo povedal direktor in večinski lastnik Primož Peterca: »Mladi si to želijo.« Lani so podvojili prihodke s 6,8 na 13,2 milijona evrov in imeli 2,7 milijona čistega dobička. Po Peterci, ki je tudi večinski lastnik podjetja Panna Plus, velikega partnerja obrambnega ministrstva, se za Guardiaris zanimajo »snubci« iz finančne in vojaške branže, na naše vprašanje, ali vidijo možnost sodelovanja z novim državnim orožarskim podjetjem Dovos, pa je odgovoril, da na vprašanja po elektronski pošti ne odgovarjajo, da pa lahko pridemo k njim na kavo, a šele oktobra.

Šentjernejsko podjetje Arex je drugače od obeh navedenih podjetij dolgoletno klasično orožarsko podjetje, proizvaja orožje, strelivo in kovinske komponente. Ob vlaganju v visokotehnološke inovacije naj bi se nova državna družba Dovos ukvarjala tudi z gradnjo domače oskrbe s temi »ključnimi proizvodi«.

Pa se o sodelovanju z Arexom predstavniki države že pogovarjajo? S Slovenskega državnega holdinga so odgovorili, da se »v tej začetni fazi osredotočajo na vzpostavitev vseh procesnih aktivnosti« v Dovosu. Iz Arexa, ki ga redno obiskujejo obrambni ministri (aktualni Borut Sajovic je bil tam 1. julija letos), nam na vprašanja o morebitnem sodelovanju z novim državnim podjetjem niso odgovorili. Aktualne medijske objave na Češkem sicer razkrivajo, da se s precejšnjimi težavami spoprijema lastnik Arexa, to je češki sklad RSBC, ki ga obvladuje Robert Schönfeld. Ta je kupil Arex leta 2017 od dotedanjega lastnika Ivana Kralja. O finančnih težavah Schönfelda, ki se bolj kot orožarski investitor predstavlja kot finančnik in filantrop, so češki mediji poročali prejšnji teden. Skupini RSBC naj bi »zmanjkalo denarja za poplačilo dolgov, ki jih ima do malih vlagateljev«. Kaj to pomeni za Arex, ki je imel lani 24 milijonov evrov prihodkov od prodaje in 1,1 milijona evrov čistega dobička? Letno poročilo Arexa kaže, da mu lastnik posoja denar kar po 10-odstotni obrestni meri, Arex pa je lani svežih sedem milijonov evrov dobil sam, z izdajo obveznic, največ, s tremi milijoni evrov, pa je bila konec leta do njega izpostavljena državna SID banka. Februarja je obrambno ministrstvo pri Arexu naročilo za 6,3 milijona evrov 10.000 polavtomatskih pištol kalibra 9 x 19 mm in tokov s torbicami zanje.

Arex je sicer eno od številnih orožarskih podjetij, ki je imelo v preteklosti težave dobiti kredite pri komercialnih bankah, ki so bile nenaklonjene financiranju orožarskih podjetij. Tudi Milosavljević iz Valhalla Turrets je leta 2023 za Delo izjavil, da ga v bankah gledajo, »kot bi pred njimi stal sam narkokralj Pablo Escobar«. A ta odnos bank se utegne ob normalizaciji oboroževanja Evropske unije spremeniti, saj so danes indeksi orožarjev rekordni – le zakaj se torej ne bi tudi banke pridružile temu poslu, za katerim danes stojijo evropske države in tudi unija sama?