Kaj spor ob imenovanju novega guvernerja Slovenije pove o Nataši Pirc Musar in Robertu Golobu?

Kosovo ni dobro delujoča država, razlogov je več, politiko tam razgrajujejo nacionalizmi, zgodovina in korupcija, predvsem pa brezizhodnost, revščina, brezposelnost, izseljevanje. Na letošnjih februarskih volitvah je tam zmagala stranka Albina Kurtija, vendar ni dobila dovolj poslancev, da bi njen predstavnik lahko zasedel položaj predsednika parlamenta. Temu je sledil maraton, blokade, vmešalo se je ustavno sodišče. Poslanci so o kandidatki za predsednico parlamenta Albuleni Haxhi, njena izvolitev je bila pogoj za začetek postopkov potrditve nove vlade, neuspešno glasovali več kot 50-krat, dokler konec avgusta z 59. (!) glasovanjem ni bil potrjen Dimala Basho. Blokada je trajala šest mesecev in pol.

Kosovo ni edina država, ki ima takšne težave. Belgija je bila po volitvah leta 2010 brez prave vlade leto in pol (541 dni). Podobno se je zgodilo leta 2015 v Španiji, kjer strankam več kot šest mescev ni uspelo oblikovati nove vlade, to pa je pripeljalo do predčasnih volitev. V ZDA je februarja 2016 umrl vrhovni sodnik Antonin Scalia, tedanji predsednik Barack Obama je namesto njega predlagal Merricka Garlanda, a so republikanci njegovo imenovanje onemogočali deset mesecev, tako dolgo, da je oblast prevzel Donald Trump in imenoval njemu ljubega Neila Gorsucha. Šlo je za očiten puč; ko je štiri leta kasneje mesec in pol pred volitvami umrla sodnica Ruth Bader Ginsburg, je senat z republikansko večino osem dni pred volitvami na hitro potrdil še eno Trumpovo kandidatko Amy Coney Barrett.

Omenjene primere – še veliko več jih je – moramo imeti v mislih, ko opazujemo brezplodno bitko med Gibanjem Svoboda in predsednico republike Natašo Pirc Musar. V Sloveniji že več mesecev potekajo pogajanja in zavračanje teh ali onih predlogov za novega guvernerja Banke Slovenije, zadnji predsedničin poizkus je bančnica Jana Benčina Henigman, ter varuha človekovih pravic, profesor in pravnik Marko Starman, ki je sodeloval tudi pri prvi Janševi vladi. Pri čemer je treba biti natančen: guvernerja v parlamentu potrdi navadna večina, potrebnih je torej 46 glasov poslancev in poslank, varuh človekovih pravic pa potrebuje 60 glasov, to pomeni, da se mora s predsedničinim predlogom strinjati vsaj še del opozicije. V tem primeru je to Nova Slovenija. Prav tako je res, da predsedničini predlogi vsaj za zdaj niso bili uspešni, a vendar znova ne vsi – zelo verjetno je, da bo parlament kmalu potrdil Nino Betetto in Primoža Gorkiča za novo ustavno sodnico in sodnika. Razlogov za kadrovska trenja med predsednikom vlade in predsednico republike je lahko več: neizkušenost, osebna antipatija, zastarela ustavna ureditev, nerazumevanje vlog v političnem sistemu, različni pogledi na to, kaj pomeni strokovnost, neplodno merjenje moči. Svet se ne bo podrl, če še nekaj časa ne bomo imeli guvernerja in varuhinje, institucije bodo delovale naprej, a igra z imenovanji ni znak zrele politike. Vse to smo že doživeli, spomnimo se le, kakšne težave je imel nekdanji predsednik republike Borut Pahor s svojimi predlogi ustavnih sodnikov in kako je nazadnje njegovo merilo »politične izvoljivosti« na ustavno sodišče pripeljalo tudi kakšnega diletanta.

Imenovanja v državnem zboru so vedno politična. Politika je zapletena reč, včasih je morda bolje počakati nekaj časa, da se stvari izčistijo. Včasih je modro molčati, drugič povedati, zakaj ti kakšen kandidat, denimo državna sekretarka Saša Jazbec, ni všeč. Ljudje hitro opazijo sprenevedanje, opazijo nepotrebno preigravanje. Na koncu izgubijo država in državljani. Ne le z izbranimi kandidati, ki zaradi vsega tega dogajanja niso nujno dobri, pač pa tudi zaradi občutka, da je navsezadnje vseeno, kdo opravlja kakšno funkcijo.

Vse to je deprimirajoče, vse to zmanjšuje zaupanje v politiko in njene institucije, vse to na koncu vpliva na volilno udeležbo. Tega bi se morala zavedati oba, predsednica države in predsednik vlade. To je njuna odgovornost.