Večne žrtve

Pokojni papež Frančišek je bil znan po tem, da je svaril pred podivjanim kapitalizmom in neenakostjo v svetu – v apostolski spodbudi Veselje evangelija (2013), za čas okrevanja po velikem finančnem zlomu, je denimo zapisal, da ima »češčenje starodavnega teleta« novo in neusmiljeno obliko v »malikovanju denarja in diktaturi gospodarstva brez obraza in brez pravega človeškega cilja«. Tudi novi papež Leon XIV. je že z izbiro imena nakazal, kakšen bo njegov odnos do kapitalizma – Leon XIII., njegov »predhodnik«, je v okrožnici O novih stvareh (1891) kot prvi papež svaril pred izzivi industrializacije –, nedavno, v prvem intervjuju, ki ga je dal za katoliški portal Crux, pa kritiziral direktorje podjetij, katerih plače močno presegajo plače zaposlenih, med njimi tudi Elona Muska. Oba bi bila lahko zgled političnim glasnikom slovenske katoliške cerkve, Novi Sloveniji, stranki krščanskih demokratov, a ta deluje kot brezpogojna zaščitnica finančnega kapitala in njegovih lastnikov.

Enako usmeritev v prihodnje je napovedal tudi novi predsednik stranke Jernej Vrtovec, ko je po izvolitvi pred dvema tednoma nastopil na TV Slovenija. »Prihajam, ker želim ljudem predstaviti novo politiko z daljnosežno vizijo,« je dejal. »Če želimo takšno politiko uresničiti, potem je ključno, da pride v Sloveniji na naslednjih državnozborskih volitvah do spremembe oblasti. Kajti ta davčni primež, ki ga izvaja vlada Roberta Goloba nad obrtniki, podjetniki, espeji, normiranci in vsemi državljani, je v bistvu neznosen.« Hkrati pa se je spretno izognil vprašanjem novinarke Tanje Gobec o ugotovitvah parlamentarne komisije, ki preiskuje financiranje političnih strank, o obvodnem financiranju Nove Slovenije prek njenega Inštituta dr. Janeza Evangelista Kreka. V času zadnje, Janševe vlade naj bi inštitutu namreč sredstva nakazovala podjetja, ki so zmagovala na javnih razpisih, za katere so bili politično odgovorni kadri Nove Slovenije – med največjimi podporniki inštituta pa so bila predvsem gradbena podjetja, ki so posle dobivala od infrastrukturnega ministrstva, tedaj pod vodstvom ravno Jerneja Vrtovca. »Nisem član upravnega odbora tega inštituta, nikoli nisem bil, absolutno pa ta inštitut ni prazna lupina, ampak ima močne vsebine, močne seminarje, sodeluje z inštituti drugod po državi,« je odgovoril. »Na drugi strani pa imamo nevladne organizacije, ki so v bistvu financirane iz proračuna v obliki 300 milijonov evrov in dejansko simbolizirajo delovanje naše leve politične opcije in jo podpirajo.«

Ni prvič, da je desnica svoj gnev usmerila na nevladne organizacije. Prejšnja vlada je organizacijam s področij neodvisne umetniške produkcije ter raziskovanja in zagovorništva manjšin, ki delujejo na ljubljanski Metelkovi ulici 6, grozila z deložacijo. Med spopadanjem z epidemijo bolezni covid-19 pa v enega od tako imenovanih protikoronskih zakonov poskušala podtakniti ukinitev sklada za nevladne organizacije. Ko so Slovenijo predlani prizadele katastrofalne poplave, je iz opozicije prišel predlog, da bi denar za popoplavno obnovo iskali pri nevladnikih, podobno so predlagali tudi nedavno ob razpravah o povečanju obrambnih izdatkov.

Nevladne organizacije so dežurni krivec za vse – zaradi njih prihaja do zastojev na cestah, zaradi njih se po slovenskih vaseh potikajo migranti in medvedje.

Nevladne organizacije so v imaginariju desnice namreč dežurni krivec za vse, kar je narobe v državi – zaradi njih denimo prihaja do zastojev na cestah, zaradi njih je v državi premalo domov za starejše, zaradi njih se po slovenskih vaseh potikajo migranti in medvedje. Nič od tega seveda ni res. Kot tudi ne drži, da naj bi bile nevladne organizacije, ki so bile glavni branik pred avtoritarnimi politikami prejšnje vlade – v resnici so to organizacije, o katerih govorijo v opoziciji, kadar psujejo nevladnike –, kadarkoli prejemnice tako velikih zneskov, kot bi rad prepričal Vrtovec. Znesek, ki ga je omenil, je namreč samo okvirna vsota vseh sredstev, ki jih na leto namenijo slovenska ministrstva za programe vseh nevladnih organizacij prek javnih razpisov in naročil. Lani so ta skupaj znašala 342 milijonov evrov.

Pri čemer je od tega šlo, kot je v pismu Vrtovcu prejšnji teden odgovoril Goran Forbici, direktor krovne mreže slovenskih nevladnih organizacij CNVOS, približno 200 milijonov evrov za izvajanje osebne asistence, 30 milijonov evrov za programe socialnega in invalidskega varstva, 20 milijonov evrov za gasilce in druge programe zaščite in reševanja, 20 milijonov evrov za različne zasebne katoliške ter druge vzgojne in izobraževalne programe, 17 milijonov evrov za šport in turizem, 13 milijonov evrov za preventivne programe v zdravstvu ter osem milijonov evrov za lokalno in nacionalno kulturo, umetnost in varstvo kulturne dediščine. Dejansko so organizacije, ki se najpogosteje pojavljajo na seznamih »motečih« nevladnikov (Mirovni inštitut, Pravni center za varstvo človekovih pravic in okolja, Zavod Open, Danes je nov dan, Amnesty International in Legebitra), lani od ministrstev skupaj prejele 331 tisoč evrov, Inštitut 8. marec, ki gre opoziciji še najbolj v nos, pa sploh ni prejemnik javnega denarja.

A vrnimo se k izjavi Jerneja Vrtovca. Medtem ko je nevladne organizacije označil za »nebodigatreba«, ki naj bi se samo zajedal v državni proračun, je v isti sapi posvaril tako rekoč pred potopom gospodarstva, ki naj bi ga povzročil »davčni primež« Golobove vlade. Četudi se po pobranih davkih v bruto domačem proizvodu uvršča pod povprečje Evropske unije. To po podatkih Eurostata za leto 2023 znaša 40 odstotkov – v Sloveniji pa pobrani davki in prispevki pomenijo 36,9 odstotka bruto domačega proizvoda, kar jo uvršča na 16. mesto med 27 držav članic, med Španijo in Poljsko.

Podjetniki, predvsem tisti bolj »iznajdljivi«, so v primerjavi z drugimi državljani deležni številnih ugodnosti. Če imajo kot stransko dejavnost denimo registrirano dajanje lahkih motornih vozil v najem in zakup, se lahko ob nakupu avtomobila »na podjetje« izognejo plačilu 22-odstotnega DDV. Če se odločijo za nakup električnega avtomobila, so upravičeni še do subvencije v višini do 7200 evrov, ki jih podeljuje Borzen. Zaposlenim, večinoma so to vodstveni delavci, pa za uporabo službenih električnih vozil v zasebne namene ni potrebno plačati bonitete. Enako lahko »na podjetje« kupijo nepremičnino, v kateri živijo, a se formalno uporablja kot poslovni prostor, zato jim ni treba plačati DDV niti pri plačilu stroškov, kot so elektrika, voda in odvoz smeti. Ker je to področje tako slabo regulirano, pa se lahko navsezadnje odločijo tudi, da bodo dodatno zaslužili z oddajanjem nepremičnine v kratkotrajni najem turistom. Celo pri nakupu hrane, če je uradno registrirana kot reprezentanca, se lahko podjetniki izognejo plačilu DDV.

Slovenija je, ko pride do spodbud za gospodarstvo, prav tako izjemno velikodušna. Gospodarsko ministrstvo je samo letos skupaj z izvajalskimi institucijami in SID banko zagotovilo 675,4 milijona evrov razvojnih spodbud za razvoj gospodarstva, turizma in športa, od česar je več kot polovični delež namenilo podjetništvu. Slovenski podjetniški sklad je v letošnjem načrtu javnih razpisov predvidel mikro, malim in srednje velikim podjetjem ponuditi okoli 186 milijonov evrov razvojnih spodbud (gre za jamstva za bančna posojila, posojila, zagonske spodbude, vavčerje), s katerimi bi podprl približno štiri tisoč projektov. Javna agencija Spirit pa je v letošnjem finančnem načrtu predvidela skupno porabo v višini skoraj 140 milijonov evrov, od tega nekaj več kot 120 milijonov evrov za izplačila gospodarstvu in podpornim mrežam prek javnih razpisov.

Pri tem sta zanimanje javnosti spodbudila predvsem dva razpisa. In sicer razpis za prestrukturiranje premogovnih regij na začetku leta, ki je bil nato razveljavljen zaradi sporne dodelitve skoraj 20 milijonov evrov oziroma kar četrtine razdeljenega denarja povezanima podjetjema VonPharma SI in Vital QI, za katerima stoji podjetnik Tadej Von Horvath. In pa spet maja, ko je agencija objavila seznam prejemnikov subvencij za naložbe, ki krepijo produktivnost in konkurenčnost – med njimi pa je bilo tudi podjetje Biostile »kraljice prehranskih dopolnil« Herte Kosmina, ki je prejelo dobrega pol milijona evrov. Čeprav gre za podjetje, ki je imelo v zadnjih štirih letih skoraj 1,6 milijona evrov čistega dobička, kot je lani razkril spletni portal N1, pa mu je zdravstveni inšpektorat v zadnjih letih izrekel za 240 tisoč evrov glob zaradi zavajajočega oglaševanja.

Slovenija je izjemno velikodušna. Gospodarsko ministrstvo je letos zagotovilo 675,4 milijona evrov razvojnih spodbud za razvoj gospodarstva, turizma in športa.

Državne spodbude imajo seveda svoj namen; krepile naj bi gospodarstvo, višale konkurenčnost in spodbujale zaposlitve. Država se dejansko na vse pretege trudi, da bi ugodila kapitalu. Ob pomanjkanju delavcev, ki bi bili pripravljeni opravljati slabše plačana dela, tudi z ukrepi za lažje zaposlovanje tuje delovne sile. V luči pretresov v avtomobilski industriji pa je recimo sprejela zakon, s katerim je vzpostavila stalno shemo skrajšanega delovnega časa, ki bi jo bilo mogoče aktivirati v primeru kriznih razmer. Gospodarstvu je država zmeraj pripravljena priskočiti na pomoč – za sanacijo po poplavah je podjetjem izplačala 140 milijonov evrov ter jim namenila 400 milijonov evrov za pomoč pri blažitvi energetske krize po ruski invaziji na Ukrajino.

Tedaj je predsednik Gospodarske zbornice Slovenije Tibor Šimonka, obenem glavni podpredsednik Slovenske industrije jekla (SIJ) – ki se trenutno ubada z vprašanjem refinanciranja dolga –, sicer ponavljal, da je država pozabila na podjetja. Čeprav je bila prav njegova skupina podjetij med največjimi prejemniki nepovratnih državnih pomoči. Štiri njihove družbe so zaprosile za pomoč in pridobile 2,4 milijona evrov subvencij. Nato pa so si vodilni v matični družbi SIJ, med njimi tudi Šimonka, izplačali 21 milijonov evrov večinoma nagrad za leto 2022 ter lastniki 5,8 milijona evrov dividend. Največji delež, 4,2 milijona evrov, je ob tem pripadel večinskemu lastniku  – podjetju Dilon, ki je v ruski lasti. Zaradi tega je država oziroma agencija Spirit zamrznila nadaljnjo pomoč SIJ v skupni vrednosti 5,6 milijona evrov, na kar je slednja odgovorila s tožbo.

Podoben primer menedžerskega licemerstva najdemo pri NLB – za sanacijo katere so morali davkoplačevalci leta 2013 vložiti več kot 1,5 milijarde evrov –, ki je konec leta 2023 izkazala 479 milijonov evrov dobička pred davki, nato pa uporabila vse možne davčne prilagoditve, optimizacije in odpustke – prav na račun preteklih izgub, ki so jih v sanaciji krili davkoplačevalci –, da si je prek davka lahko zvišala čisti dobiček na kar 514 milijonov evrov. Tako je NLB v letih 2014– 2022 ustvarila nekaj več kot 1,2 milijarde evrov dobička pred davki, državi pa v tem obdobju plačala zgolj 30,1 milijona evrov davka od dobička oziroma 2,44-odstotni efektivni davek. Lani je ob koncu leta izkazala 512 milijonov evrov dobička pred davki, po davkih pa 478 milijonov evrov, kar pomeni, da je državi plačala 34 milijonov evrov oziroma manj kot sedemodstotni efektivni davek. Pri čemer naj bi banke plačevale davek od dobička po enaki stopnji kot druge pravne osebe, ta pa načeloma znaša 22 odstotkov (19 odstotkov pred letom 2022).

Ob tem pa si je predsednik uprave NLB Blaž Brodnjak, glasen zagovornik nižjih davkov za najbogatejše, ki banko vodi od leta 2016, ves ta čas izplačeval visoko plačo in nagrade – lani je za vodenje NLB prejel več kot milijon evrov bruto prejemkov. Delničarji NLB, pri čemer je skoraj polovica banke v lasti delničarjev, skritih za računi pri tuji, newyorški banki, pa si bodo zgolj v letih 2023, 2024 in letos izplačali skupaj kar 587 milijonov evrov dividend.

Kljub vsem spodbudam, olajšavam in siceršnjim odpustkom, ki so jih deležni, gospodarstveniki še kar naprej tarnajo in se prikazujejo kot žrtve. Preprosto ne odnehajo – pa če jim gre država še tako na roko, če je še tako narejena po njihovi meri. Zakaj še kar, ko žanjejo rekordne dobičke, vztrajajo, da se dogaja vesoljni potop? Kako jih ni, ko tako grdo zavajajo, pravzaprav vsaj malce sram?

Kapitalizem je v svojem bistvu religiozni pojav, celo kult, njegovi vodilni akterji pa so v pravem smislu glasniki, oznanjevalci, propagatorji.

»Kapitalizem je, če uporabim Walterja Benjamina, v svojem bistvu religiozni pojav, celo kult, in ne le suhi, pragmatični ekonomski sistem. Vodilni akterji kapitalizma posledično niso le racionalni računarji, temveč so v pravem smislu glasniki, oznanjevalci, propagatorji,« je pojasnil filozof dr. Tadej Troha. Nekoč je bilo morda vseeno, kako široka množica je pristajala na njihovo kapitalistično ideologijo v besedah, dosti pomembneje je bilo, da so svoje cilje dosegli v praksi. In če so politike ukrepe, ki so kapitalistom koristili, izvajale s stisnjenimi zobmi, v bistvu proti svoji volji, so bili povsem zadovoljni. »Zdaj se, nasprotno, zdi, da glasnikom kapitalistične religije to ni dovolj. Ni dovolj, da določena vlada izvaja ukrepe, ki jim koristijo, temveč mora tudi v besedah izkazovati pripadnost, izrekati gesla in floskule. Če vlada podeli ali celo okrepi subvencije za gospodarstvo, je to premalo. Ko to počne, mora obenem govoriti in za njimi ponavljati: ’Gospodarstveniki bijejo plat zvona! Gospodarstvo je pred zlomom! Gospodarstvo potrebuje kisik!’«

V takšnem univerzumu – ko njihove krike poleg desnice pomagajo ojačevati tudi nekateri novinarji in mediji, naj bodo to Finance ali Delo, Uroš Slak na POP TV ali Erika Žnidaršič na TV Slovenija – je od njih dejansko težko pričakovati priznanje, da jim gre objektivno dobro. »Pri tem ne gre le za strukturno nenasitnost, kjer so dobički vedno premajhni in morajo postati večji,« pravi Troha, »temveč tudi za željo po absolutni ideološki enotnosti. Le popolna prevlada te logike namreč daje jamstvo, da bo v bližnji prihodnosti mogoče odpraviti tudi tiste otoke socialne države, ki jih še ohranjamo.« In skupaj z njimi vse tiste »nepotrebne« nevladne organizacije, ki se ukvarjajo s človekovimi pravicami, socialno pravičnostjo, kulturo, navsezadnje tudi vključevanjem tujih delavcev v družbo.