Jure Aleksič

15. 7. 2011  |  Mladina 28  |  Družba  |  Profil

Po duši mlada partizanka

Elena Pečarič - vseživljenjska aktivistka, ki prezira besedo 'realno'

© Borut Peterlin

Ko iz telefonske slušalke v živo zaslišiš ta otroški glasek, katerega imetnica mora nekje po vsaki četrti besedi dramatično vdihniti, začne tvoja podzavest avtomatično oblikovati predpostavke. In potem te zelo hitro zanese v tisto, čemur se strokovno reče »preveč prilagojen govor«. Ampak to je seveda ne samo skrajno neotesano, temveč tudi povsem izven vsakega stika z realnostjo. Um za tem glaskom je namreč nabrit kot malokateri. Te omenjene nezavedne predpostavke so najbrž samo eden v morju sklopov, zaradi kakršnih je Elena Pečarič v članku Politično je osebno zapisala, da je hendikepirano telo »idealno in celo privilegirano izhodišče za možnost uvida, raziskovanja in spoznavanja oblastnih odnosov v družbi«.

Prva želja, ki jo je izrazila po telefonu, je bila, da se midva v tem profilu ne bi preveč mudila pri preteklosti. Neprimerno raje bi se posvetila temu, kar ima trenutno v pripravi. »Kar je bilo, je bilo,« je strnila svojo dispozicijo, ki ji v življenju nasploh zelo dobro služi. In tako je bila prva stvar, ki sem jo vprašal v njeni svetli tesni kuhinji v Zupančičevi jami, potem ko sem ji bojazljivo stresel mezinec: Elena, kaj imaš trenutno v pripravi?

»No,« je začela, »večji del svojega življenja z vsemi silami skušam doseči nekatere družbene spremembe. Ampak žal sem spoznala, da moji dosedanji pristopi niso bili vedno najučinkovitejši. S tem mislim na delovanje prek nevladnih organizacij. Problem je v tem, da je vsaj pri nas glede nevladja tako, da vsak obdeluje svoj vrtiček. Kaj to pomeni? Da večina vseh teh silnih organizacij skrbi predvsem za to, da imajo vsaka svoj prostor, dva zaposlena, računalnik in sredstva, da je tema dvema zaposlenima udobno in da gresta lahko vsake toliko na kako mednarodno konferenco. V teh logih ni več nobenega revolucionarnega naboja - vsaj ne tistega pravega revolucionarnega naboja, ki gre na vse ali nič ... Ki je pripravljen za svoj cilj zastaviti vse - celo tistega, ki te financira!«

Pred letom in pol je tako ustanovila Stranko enakih možnosti Slovenije - čisto pravo politično stranko s posrečeno kratico SEM-Si. Stranka ima v tem trenutku okrog dvesto članov, kolikor jih stranka pri nas za zakonit obstoj konec koncev tudi minimalno potrebuje. »Ne vprašaj me,« se nakremži Elena, »koliko od teh dvestotih je aktivnih, ker ti ne bom povedala. Naša stranka si od vsega najbolj želi, da bi postali naši sodržavljani bolj politično aktivni. A za zdaj nič ne kaže, da se tu kaj bistveno spreminja. Očitno je premnogim ljudem še vedno preudobno, kaj naj drugega rečem. Narod se je sicer obrnil proti politiki, pri tem pa ni reflektiral niti tega osnovnega paradoksa, da je politika še vedno edini obstoječi vzvod za pozitivne družbene spremembe. Če se iz politike umaknemo, češ da 'tam kraljujejo sami pokvarjenci in da mi že nismo tako neumni', smo se že vdali in izgubili.«

Stranka SEM-Si se zavzema za mnoge reči. Ključne med njimi so korenita sprememba naše celotne ekonomske logike, reforma finančnega sistema, čimprejšnja ureditev trenutno katastrofalnih razmer, kar zadeva prehransko samooskrbo, uvedba univerzalnega temeljnega dohodka, dekriminalizacija konoplje in takojšen izstop iz Nata.

“Realno”

To so seveda same lepe visokoleteče tarče - a ko sem jo pobaral, kakšni se ji zdijo realni cilji, so ji po vsem telesu pognale bodice. Kmalu sva ugotovila, da zato, ker je v tem kontekstu alergična na samo besedo »realni«: »Veš kaj, jaz grem itak vedno najraje probat tisto, kar se večini zdi najbolj nerealno. Ker ko sem se pred dvajsetimi leti odločila, da bom šla v tem telesu sama študirat v Ljubljano - veš koliko je bilo ljudi, ki so zmajevali z glavo, da to preprosto ni realno? Pa je potem v praksi krasno ratalo. Ali pa to, da sem šla na zadnjih volitvah kandidirat za predsednico - kako realno je bilo to? Pa sem kandidaturo po mojem krasno izpeljala in me ni iz tistega obdobja ene same stvari sram - v bistvu ravno nasprotno! Mislim, razmišljati o tem, kaj je 'realno' - to je blokada in to preprosto nima smisla! Realno je lahko vse, za kar se odločimo, da naredimo realno.«

»In vidiš, ko se dogajajo take umazanije – takrat me pograbi neko posebno razpoloženje in takrat preprosto MORAM kaj napisati. Vseeno boljše, kot če bi šla kupit bombe, kajne?«

Morda najbolj nerealen izmed vseh je bil njen največji triumf - vzpostavitev in stalna krepitev društva YHD - Društva za teorijo in kulturo hendikepa. Za razliko od mnogih drugih, se spominja, ustanovitelji takrat pač niso čakali na vzpostavitev idealnih razmer v družbi, temveč so preprosto zavihali rokave in naredili, kar se je dalo. Danes ima to društvo nič manj kot 103 redno zaposlene osebne asistente. Ko sem bil nad tem podatkom kar malo osupel, se je moja sogovornica zasmejala: »Ja, saj, to vsakega fascinira - še mene. Okej, v bistvu me toliko ne fascinira, kot me prestraši, saj je treba vsem tem sto trem ljudem vsako leto zagotoviti plačo in regres, ha ha.«

Osebna asistenca - če je treba, tudi 24-urna - je institut, ki za marsikaterega invalida pomeni razliko med funkcionalnostjo in neizrekljivim životarjenjem. Društvo YHD se financira iz mnogih virov, državnih in zasebnih - in glede na našo (spet ta beseda) realnost je treba za vsaj približno nemoteno delovanje kar naprej krpati in krpati. »Pa saj to me tudi najbolj pojezi! Ko vidim, s kakšno muko moramo mi vedno znova nekako napaberkovati neki minimum, obenem pa država ta še kako potrebni denar z bagri meče skozi okno!«

Boj

Ko dela človek portret Elene Pečarič, čisto čisto mimo preteklosti vseeno ne more. Kdorkoli vsaj malo spremlja invalidsko problematiko, jo pozna kot dolgoletno borko proti gnojni jami lobijev in politikantov, ki naj bi že zdavnaj prevzeli nadzor nad precej zajetno malho denarja, kolikor ga je vsako leto v teoriji odmerjenega našim invalidom.

Elena je zase že večkrat rekla, da je po duši mlada partizanka, in nikjer ni to bolj očitno kot prav v tem boju. Zgodbe, ki jih preberemo v izčrpnih člankih na njenem blogu, so ostudne celo po slovenskih kriterijih. Žongliranje s sredstvi mimo vseh razpisov, neskončno 'investiranje' v razne objekte, nabava rekvizitov tudi po desetkratni tržni ceni, cel kup dimnih zaves in strupenih nebuloz, prijatelji nadzirajo prijatelje ... V bistvu naj bi šlo za našo tipično ponarodelo zgodbo, le da se tokrat lomi na hrbtih pomoči najbolj potrebnih državljanov: invalidov.

»Vsi vse vejo, nihče nič ne naredi,« strne Elena svoj gnus. »Mislim, da se nisem pogovarjala z enim samim politikom, ki ne bi bil o teh umazanijah vsaj delno obveščen, spremeni se pa čisto nič. Gre za preprosto preveč denarja, zadaj so premočni interesi - 'levi' in 'desni' so glede tega čisto enaki. Ljudje, ki so dobro plačani, da naj bi to področje nadzirali, pobirajo denar za to, da nič ne delajo. Čeprav je računsko sodišče že dvakrat izdalo mnenje, da je razdeljevanje sredstev na tem področju netransparentno, in čeprav je protikorupcijska komisija pod Kosom v ta namen že dvakrat predlagala ustanovitev posebne komisije, se nič ne zgodi. Vse je tiho.«

To, da je vse tiho, naj bi šlo večinoma pripisati dejstvu, da so invalidi tako prestrašeni, da si jih večina ne upa niti čivkniti. Po Eleninem mnenju se jih večina boji, da bodo izobčeni in/ali da bodo izgubili še celo dostop do tistih najosnovnejših storitev, brez katerih ne bi preživeli. »In zato stvari ostajajo tako grozne, kot so. Se spomniš, kako sem prej govorila o nevladnih organizacijah? No, pri invalidih je še desetkrat huje - kakih pet ali šest najmočnejših organizacij je formiralo neke vrste svojo paradržavo, v kateri lahko počnejo vse, kar se jim zahoče.«

Kot neke vrste obraz te paradržave se je skozi Elenine članke izkristaliziral Boris Šuštaršič, državni svetnik in nosilec več kot desetih funkcij v slovenskem invalidskem establish-mentu. Ker bralec skozi Elenino optiko v njem uzre prvinsko diaboličen lik, jo je Šušteršič večkrat tožil zaradi klevetanja, a je vse tožbe izgubil. Elena pravi, da je po nastopu v oddaji Tarča leta 2006 začel najemati celo varnostnike, da bi ji fizično preprečil dostop do občnih zborov Društva distrofikov Slovenije.

Škampi

Na ključno vprašanje Koga boš volila? je bila v zadnjem času Elena edina, ki mi je dala dober odgovor - in sicer: sebe! Torej stranko SEM-Si. »Ob tem bi rada izkoristila priložnost, da pozovem bralce, naj se nam jih čim več aktivno pridruži, ker jaz osebno, heh heh, nimam ravno neomejeno energije. Je pa res, da me to, da sem aktivna, v bistvu drži pokonci. Morda najbolj med vsemi me razjezijo tisti, ki ne naredijo nič - ki samo jamrajo in pametujejo, rit imajo pa udobno spravljeno na toplem. Tu mislim predvsem na tako imenovane slovenske intelektualce, ki imajo praviloma ne samo udobne službe, ki jim puščajo dovolj časa, temveč tudi dostop do medijev - in kaj so s tem v zadnjih dvajsetih letih sproducirali? Kako so svojo pozicijo konkretno uporabili v korist razvoja družbe?«

Karkoli sem načel, je Elena zelo hitro prekrmarila v aktivistične vode. Ker je profil en tak izrazito oseben žanr, sem vanjo vsake toliko sicer malo podrezal tudi v tej smeri, a sem pozabil, da gre vendar za avtorico traktata Politično je osebno. Ko je imela mojih ne nujno najspretnejših poskusov dovolj, me je na neki točki ustavila in rekla: »Rada dobro jem, predvsem škampe in druge morske dobrote, ne maram pa čebule. Mislim, pa kaj naj ti zdaj govorim o sebi?«

Zato mi je raje govorila o tem, kako se veseli, da bo v kratkem ustanovila nov medij - spletni portal, na katerem bo odpirala točno tiste teme, ki si jih slovenski novinarji ne upajo. Potem mi je govorila o vseh pobudah, ki jih je stranka SEM-Si v zadnjih mesecih poslala v javnost, nazadnje recimo podrobno pobudo o tem, kako bi veljalo reformirati banke.

Povedala mi je, da si jo v političnem prostoru marsikdo skuša lastiti - in da mora kot prepoznavna ženska z jasnimi mnenji kar pošteno veslati, da lahko ostane sama svoja. Nakremženo se je recimo spomnila, kako so jo hoteli Zeleni kandidirati za evropsko poslanko. To jo je najprej zelo razveselilo, a je potem zgroženo uvidela, da bi si morala listo deliti z Mihaelom Jarcem. »Sem si rekla: ne, grem jaz raje svojo pot. Morda bo daljša in bolj strma, bo pa zato prava.«

»V teh logih ni več nobenega revolucionarnega naboja - vsaj ne tistega pravega revolucionarnega naboja, ki gre na vse ali nič ... Ki je pripravljen za svoj cilj zastaviti vse - celo tistega, ki te financira!«

Elena na blogu ne piše samo raziskovalnih člankov, temveč objavlja tudi zajebantske filmčke s sabo v glavni vlogi. Glede na to, kako veseljaško brutalizira prav nič ljubkovalno poimenovanega »Pahorčka«, se mi je med gledanjem najprej utrnilo vprašanje, ali si bo podobno upala zajebavati tudi prihajajočega Janšo - pa se mi je par klikov kasneje razodelo, da s tem pač ne bo problema. Že zdaj veseljaško objavlja skeče, v katerih kot znanstvenica Evgenija Pišmevrit ugotavlja, da ima prvak SDS belo kri. »Ih, seveda si bom upala,« je prhnila, ko sem ji poročal o svojem razmišljanju. »Edini problem je, da vem o Janši manj. Ker ko je bil on premier, večine tiskovnih konferenc ni vodil sam, ampak je pustil, da so namesto njega govorili drugi. Pahorček ima pa konference tako rekoč vsak dan - kar naprej skače pred objektive in te potem s svojimi neumnostmi ves čas sam prosi, da ga malo opokaš.«

Trda teorija

Ko sva takole kramljala naprej, se mi je sčasoma vseeno toliko odprla, da mi je pokazala, kako na balkonu v ličnih belih lončkih goji tržaški radič in rukolo. »Samooskrba!« je ponosno pojasnila. »Vidiš, jaz to, kar pridigam, tudi živim! V dvajsetih letih smo šli kot država od 80-odstotne samooskrbe na manj kot 30 odstotkov. Kako nam je to ratalo?« Nadalje mi je povedala, da je bil njen največji strah v življenju ta, da bi izgubila možnost govora. Nakar mi je zaupala, da je v zadnjem času spet začela kaditi. Za nekoga, ki že dolga leta vsako noč preživi priklopljen na respirator, je to sicer nekoliko nenavadno početje, ampak ona pokadi čik ali največ dva na dan - in zadovoljstvo ob tem ji več kot odtehta morebitne rizike.

Tudi tu, pravi, se malo igra s tem, kaj je realno in kaj ne. »Veš, pred enajstimi leti sem bila tik pred smrtjo - so mi napovedali, da bom morala vse življenje preživeti na kisiku. Pa sem začela že takrat v bolnici malo eksperimentirati. Brez njihove vednosti sem začela odklapljati aparat, počasi je šlo na bolje - in vidiš, zdaj že kadim, ha ha!« Kadila je tudi marihuano, vendar je nad njo preprosto obupala, ker se je nikoli nič ne prime. Na raznih žurih so vsi okrog nje zadeti kot mambe, njej ni pa nič. Se pa stranka SEM-Si odkrito zavzema za legalizacijo te plemenite zeli v vseh njenih oblikah, s poudarkom na industrijski konoplji. Ta bi lahko kmalu docela bankrotirani slovenski ekonomiji ponudila marsikaj.

Za razumevanje Eleninega vsakdanjika, pravi, je ključen koncept intenzivnosti. Dopoldneve preživlja v službi na društvu YHD, večino popoldnevov, večerov in vikendov pa doma bere in piše. V glavnem bere, kot pravi, »trdo teorijo«, leposlovja skoraj nič - če že, potem raje kako poezijo.

V zadnjem času so jo najbolj zbodle zdrahe okrog sprejemanja družinskega zakonika: »Še vedno ne morem verjeti, da lahko nekdo, ki se deklarira za kristjana, do sočloveka nastopa tako nestrpno. In to, kako v imenu svojih otrok ščuvajo javnost proti drugačnim - bojim se, da bo tega v teh časih samo še več. Obsojam, kako politika to tolerira, kako predsednik republike ne udari po mizi in ne reče: 'Dovolj!' Najvišje avtoritete si umijejo roke, češ da to ni zares njihova dolžnost - ampak čigava dolžnost pa potem je? In vidiš, ko se dogajajo take umazanije - takrat me pograbi neko posebno razpoloženje in takrat preprosto MORAM kaj napisati. Vseeno boljše, kot če bi šla kupit bombe, kajne?«

Ko sem na glas razmišljal, da sploh nisem tako prepričan, da ne bi bilo bolje, če bi šla kupit bombe, je kot iz topa izstrelila: »Saj jaz tudi ne. Ampak imam ta fizični problem, da bombe ne bi bila sposobna vreči prav daleč. Tako da imam v sebi točno en dober bombaški napad - časi zanj pa vseeno še niso tu, ha ha. Zato pač pišem.« 5

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.