5. 5. 2008 | Mladina 17 | Družba
Cvetoče podjetje ali inkarnirano zlo?
Monsanto, Microsoft agrotehnologije, na borzi ena najbolj cenjenih, med ekološkimi aktivisti pa ena najbolj osovraženih korporacij v zgodovini
Razprave o gensko spremenjenih rastlinah (GSR), ki zadnje tedne potekajo v Sloveniji, se zelo težko ognejo ameriški družbi Monsanto, agrokemijskemu velikanu, začetniku tako imenovane druge zelene revolucije. Delno zato, ker tako rekoč ni negativne zgodbe o GSR, v kateri Monsanto ne bi nastopal, seveda kot negativec, delno pa zato, ker je v Evropski uniji za zdaj od GSR dovoljeno gojiti le njegovo gensko spremenjeno koruzo tipa MON810.
Monsanto je leta 1901 v St. Louisu v ameriški zvezni državi Misuri ustanovil John Francis Queeney. Podjetje je poimenoval po dekliškem priimku svoje žene. Njegov prvi izdelek je bil saharin, umetno sladilo, s katerim je zalagal Coca-Colo in kmalu postal eden njenih glavnih dobaviteljev. Naslednja desetletja je Monsanto svoji ponudbi dodal preštevilne kemične izdelke od herbicidov do umetnih vlaken. Takrat zaposlene v podjetju pa najdemo celo na seznamu sodelavcev pri projektu Manhattan - gre za ameriška prizadevanja za izdelavo atomske bombe. V dobo GSR je podjetje stopilo leta 1982, ko je njegovim znanstvenikom prvim uspelo spremeniti genski zapis rastline. Pet let pozneje so že opravljali prve terenske poskuse.
Monsanto, kot ga poznamo danes, je sicer nastal šele pred šestimi leti, ko se je končalo petletno obdobje združevanja z drugimi korporacijami in ločevanja od njih. V tem obdobju se je družba iz proizvajalca kemičnih izdelkov z biotehnologijo kot postransko dejavnostjo preoblikovala v največje agrotehnološko podjetje na svetu. Današnji Monsanto je pravzaprav, pravno gledano, povsem drugo podjetje od tistega izpred desetih let, ima pa isto ime in večinoma isti vodstveni kader. In kar je še pomembneje, še vedno nosi večino odgovornosti za svoje stare grehe, kar je tudi eden od glavnih razlogov, da je družba vpletena v malo morje sodnih sporov.
Danes je v družbi zaposlenih od 16 do 17 tisoč ljudi v 61 državah. Upravlja jo desetčlanska uprava. Sedež je še vedno v St. Louisu. Gre za izjemno donosno podjetje. Lani je ustvarilo več kot 4 milijarde dolarjev dobička, napovedujejo pa, da se bo v prihodnjih nekaj letih ta podvojil. Delnica podjetja, ki je bila lani maja vredna nekaj manj kot 60 dolarjev, danes stane skoraj 130 dolarjev. Borzna vrednost podjetja je več kot 70 milijard. Vsaka delnica zdaj prinese 70 centov dividende na leto, to pa v primerjavi z letom 2002 pomeni več kot 200-odstotno povečanje. Na leto delničarjem samo z dividendami za navadne delnice razdelijo skoraj 400 milijonov dolarjev. Finančna kriza Monsanta ni vidno prizadela. Cena delnice je zdaj le 5 dolarjev nižja od najvišje dosežene vrednosti. K temu veliko pripomorejo rekordni zaslužki, ki so predvsem posledica neverjetne rasti cen kmetijskih pridelkov. Za zajeten delež svetovne proizvodnje poljščin pa se je treba zahvaliti ravno Monsantovim znanstvenikom. Sploh v ZDA. Tam podjetje po svojih navedbah s semeni zalaga več kot 90 odstotkov vseh sojinih polj, 80 odstotkov plantaž bombaža in več kot 70 odstotkov koruznih polj. Monsanto sicer obvladuje tudi vse večji del trga s konvencionalnimi semeni. Prejšnja leta je pokupil zajetno število podjetij, med zadnjimi dva od treh največjih proizvajalcev zelenjavnih semen, leta 2005 ameriški Seminis in letos nizozemski De Ruiter Seeds.
Začetek Monsantovega izjemnega uspeha v agrotehnologiji sega v 70. leta prejšnjega stoletja, ko so njegovi znanstveniki razvili in patentirali glifozat, herbicid z zelo širokim spektrom delovanja. Nadeli so mu tržno ime RoundUp, postal pa je najbolje prodajani herbicid v svetovni zgodovini. Nadgraditev uspeha RoundUpa je prišla z razvojem GSR. Prva gensko spremenjena semena, ki so prišla na trg, pisalo se je leto 1996, so bila Monsantova »RoundUp ready (RR)« semena soje. Soje, odporne proti glifozatu. Potrebno delo kmetov, ki so se odločili za uporabo te vrste soje, se je občutno zmanjšalo. Semena so samo posejali in potem polja nekajkrat poškropili z RoundUpom; ta je uničil ves plevel, pridelek pa pustil nedotaknjen. Naslednja leta so sledile še nekatere druge RoundUp ready poljščine, najprej leta 1998 koruza. Monsanto je s prodajo gensko spremenjenih semen čez noč podvojil možni dobiček, saj so se semena in herbicid začeli prodajati tako rekoč v paketu. In ker je dolgoletna uporaba herbicida povzročila, da se je pri številnih vrstah plevela precej zvišal tolerančni prag zanj, ga kmet za uspešno zatiranje potrebuje vedno več. Posledica je skoraj 800-odstotno povečanje prodaje RoundUpa v primerjavi z letom 1995. Z RoundUpom je povezan tudi eden od sodnih sporov, v katerih je Monsanto tožeča ali tožena stranka. Lani ga je sodišče v New Yorku obsodilo zaradi zavajajočega oglaševanja. Herbicid je oglaševal kot naravno razgradljiv, čeprav to nikakor ni. Nasploh se zdi, da je Monsanto ena tistih korporacij, pri katerih se kazni in odškodnine štejejo med fiksne stroške. Leta 2005 je bil na primer spoznan za krivega podkupovanja indonezijskih uradnikov. Njegovi predstavniki naj bi bili s 50 tisoč dolarji skušali prepričati visokega uslužbenca okoljskega ministrstva, naj opusti načrtovane raziskave o vplivih gensko spremenjenega bombaža na okolje.
V množici sodnih postopkov, v katerih je Monsanto stranka, pa vendarle prevladujejo takšni, v katerih je podjetje tožnik. Monsantova gensko spremenjena semena so patentirana, njegov pravni oddelek pa zelo zaposlen z varovanjem teh patentov. Zaposleno naj bi imeli pravo malo vojsko zasebnih preiskovalcev, ki neprestano nadzirajo kmete, tudi s skrivnim odvzemanjem vzorcev. Če Monsantovo sorto koruze odkrijejo na polju v lasti kmeta, ki s podjetjem nima sklenjene pogodbe, neizogibno sledi tožba, kmetje pa morajo nato dokazovati, da se je rastlina tam znašla po nesreči, da jo je na primer tja s sosednje njive prinesel veter. Nadzorovani so tudi kmetje, ki kupujejo Monsantova semena, saj se s pogodbo obvežejo, da semen druge generacije ne bodo shranjevali ali jih razdajali drugim. To težavo naj bi sicer v prihodnosti rešila tako imenovana »terminatorska« tehnologija, zaradi katere bodo rastline proizvajale sterilna semena, zato bo kmet tudi brez pogodb in pravnih postopkov prisiljen vsako leto znova kupovati seme.
Monsantove aktivnosti pa niso omejene le na rastline, podjetje je dejavno tudi v živinoreji. Leta 2005 je prijavilo dva patenta, povezana s posebnima postopkoma vzreje prašičev. Greenpeace je podjetje obtožil, da si želi z zelo široko zastavljenim in nedoločenim patentom prisvojiti »avtorske pravice« za konvencionalno vzrejo prašičev. Monsanto pa trdi, da gre le za nadzor nad njegovim načinom vzreje, ki med drugim vključuje nekonvencionalen način osemenjevanja. Kakorkoli že, prašičerejci se seveda bojijo, da se jim bodo začele dogajati podobne stvari kot poljedelskim kolegom. Druga velika zgodba iz živinoreje, v kateri igra Monsanto glavno vlogo, pa je zgodba o umetnem govejem rastnem hormonu (ang. recombinant bovine growth hormone oz. rBGH), ki poveča proizvodnjo mleka pri kravah. Četudi za zdaj ni nikakršnih neizpodbitnih dokazov, da je mleko krav, ki jim vbrizgavajo ta hormon, manj primerno od mleka drugih krav, so se številni proizvajalci mlečnih izdelkov odločili, da mleka teh krav ne bodo uporabljali. To pa zato, ker umetni hormon dokazano slabo vpliva na zdravje krav, med drugim se močno poveča možnost mastitisa, tj. vnetja mlečnih žlez. Ti proizvajalci so svoje izdelke opremili z napisom »brez rBGH«, kar se je izkazalo za prodajni hit. Zato je Monsanto začel pravi križarski pohod proti takemu oglaševanju. Sčasoma mu je uspelo izsiliti, da mora zraven napisa »brez rBGH« stati tudi napis, da to ne pomeni, da je mleko krav, ki jim vbrizgavajo hormon, kaj slabše.
Ne gensko spremenjene rastline ne mleko krav, ki dobivajo rBGH, za zdaj torej niso dokazano nevarni za človekovo zdravje, vendar to še ne pomeni, da je Monsanto s tega vidika nedolžna korporacija. Eden zgodnjih Monsantovih prodajnih hitov je bil poliklorirani bifenil (PCB), snov, ki so jo vse do 70. let prejšnjega stoletja uporabljali za hladilno in izolacijsko tekočino v številnih elektronskih napravah, nato pa zaradi pozneje ugotovljenih izjemno slabih učinkov na zdravje ljudi prepovedali. Vse, kar je danes ostalo od PCB-ja, je le še nekaj najbolj onesnaženih krajev na svetu. Prebivalcem mesteca Anniston v Alabami, kjer je stala Monsantova tovarna PCB-ja, so do zdaj izplačali približno 700 milijonov dolarjev odškodnin. Monsanto je bil tudi eden od proizvajalcev slavnega herbicida »agent orange«, ki ga je ameriška vojska uporabljala za uničevanje vietnamskega pragozda in zaradi katerega naj bi imeli številni veterani hude zdravstvene težave. Če seveda sploh ne govorimo o tako rekoč generaciji pohabljenih vietnamskih otrok. Nič od naštetega ni ustavilo enega vodilnih Monsantovih direktorjev, da ne bi dejal: »Tisto, na kar sem najbolj ponosen, je naša brezhibna okoljska in varnostna zgodovina.«
K Monsantovi uspešnosti pri izmikanju odgovornosti za zdravstveno škodljive, pa tudi pri pridobivanju tržnih dovoljenj za zdravstveno še vedno vprašljive izdelke je med drugim bržkone pripomogla njegova vpetost v sisteme odločanja v Washingtonu. Nekdanje Monsantove zaposlene najdemo v zvezni agenciji za hrano in zdravila (FDA), pa tudi v agenciji za varstvo okolja (EPA), nekdanji hišni odvetnik je celo član ustavnega sodišča. Kako domače se počutijo v Washingtonu, kaže tudi ugotovitev Economista, da je Monsanto morda res najbolj osovražena ameriška družba v Evropi, da pa je v Ameriki komaj opazna. Za to se morajo pri Monsantu zahvaliti ne le uradnikom, ampak tudi prijaznim ameriškim medijem. Pravzaprav vsa negativna razprava o Monsantu poteka skoraj izključno na spletu, občasno pa se kje pojavi tudi kakšen dokumentarec na to temo. Najnovejšega, »Svet, kot ga vidi Monsanto« (ang. The world according to Monsanto), je pred kratkim predvajala televizija ARTE in je sad triletnega raziskovanja francoske novinarke. Tudi njeno glavno raziskovalno orodje je bil splet. In tudi film si je mogoče ogledati na spletu.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.