Zgodilo se je čisto blizu vas

Zakaj je Josef Fritzl obsedel Evropo

Kaspar Hauser

Kaspar Hauser

26. maja 1828 je neki čevljar na prazničnih, relativno praznih ulicah Nürnberga zagledal mladega fanta, ki je izgledal nekako izgubljeno. Tudi čudno je hodil. Ko ga je ogovoril, mu je fant v roke potisnil pismo, naslovljeno na nekega kapetana konjenice. Odpeljal ga je h kapetanu, ki ni vedel, kaj naj počne z njim. Fant se na hrano ni odzival - jesti je znal le črn kruh in vodo. Drugega njegov želodec preprosto ni prenesel. In ne glede na to, kaj so ga vprašali, je odgovoril: »Ne vem.« Ali pa: »Rad bi bil konjenik, kot je bil moj oče.« Ali pa: »Hočem domov.« Njegov besedni zaklad je bil omejen. O sebi je govoril v tretji osebi. Tudi na policiji niso vedeli, kaj naj si mislijo. Dobili so iste odgovore. Kolikor so jih dobili. Fant se v glavnem ni na nič odzival - ni vedel, kako. Ni se znal. Ko so mu na koncu iz obupa rekli, da naj na list papirja napiše svoje ime, je napisal: Kaspar Hauser. V žepu je imel priročnik: Kako nadomestiti izgubljeni čas in zapravljena leta.
Ker niso vedeli, kaj na počnejo z njim, so ga zaprli v stolp. Ne da ga je to motilo. Najbolj je užival, ko je negibno sedel v celici in nemo bolščal predse. Spolne razlike ni poznal. Razlike med organskim in anorganskim tudi ne. Vsako žival je imel za konja. Ko so ga kopali golega, ni kazal nobenega sramu. V temi je videl. Bil je vljuden, prijazen, hvaležen, zaupljiv in vodljiv. Njegov obraz pa je poznal le en izraz: otroški nasmeh. Ko so preučili pismo, ki ga je Kaspar izročil čevljarju in ki ga je napisal njegov skrbnik, in še drugo pismo, ki so ga našli pri njem in ki ga je kmalu po njegovem rojstvu napisala njegova mama, so prišli do sklepa, da je verjetno odraščal v zaprtem prostoru, v popolni izolaciji, brez kontakta z zunanjim svetom in ljudmi. Na koncu prvega pisma, ki ga je, kot so ugotovili, napisala ista roka kot drugega, »materinega«, je pisalo: »Če ga ne morete obdržati, ga boste morali zaklati ali pa obesiti.« Kar je bilo čudno - Kaspar ni bil niti nor niti retardiran niti nevaren. Le povsem asocialen. Zanj je bilo vse to, vključno s svečo in zrcalom, nekaj novega. Razglasili so ga za »divjega otroka«. In kmalu je dobil publiko - ljudje so trumoma prihajali in si ga ogledovali kot cirkuško atrakcijo, kot eksotičnega divjaka, ki je zrasel v gozdu, med živalmi.
Leto kasneje je objavil avtobiografijo, v kateri je razkril, da je zrasel v mali »kletki«, v kateri skoraj ni bilo svetlobe. Sonca ni nikoli videl. Ven ni smel. Niti mogel. Loputa je bila ves čas zaklenjena. Spal je na slami, toda sede, ne leže, tla so bila umazana, dobival je le kruh in vodo, nikoli ni zbolel, igral se je z lesenima konjema, svojega »ječarja« pa ni nikoli videl - vedno je prišel v temi. In ko je prišel, se je moral Kaspar obrniti proti steni. Če je bil preveč hrupen, jih je fasal s palico. »Ječar« ga je včasih tudi »omamil«: ko se je zbudil, je bil preoblečen, nohte pa je imel postrižene. Kasneje mu je prinesel nekaj knjig, češ da se mora naučiti brati in pisati, če hoče postati konjenik - kot njegov oče. Toda nekega dne je »ječar« prišel in ga odpeljal v Nürnberg. Ko je stopil na svetlobo, se je onesvestil.
Kaspar Hauser - »Otrok Evrope« - je postal globalna senzacija. Vsi so pisali o njem, vsi so ga hoteli videti, vsi so se ukvarjali z njim. Podajali so si ga doktorji, profesorji, znanstveniki, baroni in mediji. Prihajali so plemiči, tudi angleški, in v njem videli svojega izgubljenega sina. Vsakdo je v njem videl, kar je hotel. In Kaspar je pustil, da so v njem videli, kar so hoteli. Leta 1832 so ga našli v parku - umirajočega. Rekel je, da ga je nekdo zaklal in potem zbežal. »Mnoge mačke so smrt miši,« so bile njegove zadnje besede. Toda v snegu, kjer je bil zaboden, niso našli nobenih sledi - razen njegovih. Malo verjetno je, da so ga umorili - bolj verjetno je, da je naredil samomor. Je bil Marilyn Monroe 19. stoletja? Ga je pokopala vsa ta hitra slava? Ali pa je skušal le hliniti samomor, pa se je ponesreči preveč zabodel - je hotel s »samomorom« pritegniti novi val medijske pozornosti in glorifikacij? Je postal od slave preveč odvisen? Vse te špekulacije so se razmahnile v množico teorij o tem, kdo je bil Kaspar Hauser - od tiste, da je bil le blefer, parazit, le »igralec«, ki si je vse to izmislil, do one, da je bil aristokratskega rodu, badenski princ, prikriti in zavrženi bastard Stéphanie de Beauharnais, Napoleonove posvojenke, če odštejemo vse tiste, po katerih je bil avtist, epileptik tretje vrste ali pa žrtev hipnotizerja. In tako dalje. In tako naprej. Ostal je nepojasnjen.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 3,7 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

  • Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 14 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.