Od bedaka do junaka

Zakaj bi moral biti Bush vesel, da bo njegovo življenje postalo film

Interier, Bela hiša - Ovalna pisarna - dan - januar 2002. Prisotni: George Bush (ameriški predsednik), Dick Cheney (podpredsednik), Karl Rove (glavni svetovalec), Condi Rice (svetovalka za nacionalno varnost), Stephen Hadley (namestnik svetovalke za nacionalno varnost), glavni pisec govorov, drugi pisec govorov.
glavni pisec govorov: »Os sovraštva? Nisem prepričan. Nekaj v tej frazi ne zveni prav.«
Karl Rove: »No, kaj pa Os neznosno osovraženih?«
George Bush: »Nehaj, Drekec pekec. Stvar je resna
glavni pisec govorov: »Kaj pa Os zla?«
George Bush: »Os zla? Všeč mi je, kako zveni. To je to
Condi Rice: »Toda gospod predsednik, kako bomo vse tri države povezali skupaj? Saj niso kot Nemčija, Italija in Japonska, ki so bile na isti strani.«
Stephen Hadley: »Ja, niso povezane druga z drugo
Karl Rove: »Koga briga? Reč funkcionira.«
George Bush: »Morda res niso povezane, toda ogrožajo našo varnost. Iran in Irak sta težava ob težavi. In vedeti morata, da jima tale predsednik govori, da imata problem. Z nami.«
Condi Rice: »Pa vendar menim, da bodo Iranci užaljeni, če jih bomo vrgli v isti koš z Iračani in Severnimi Korejci. Navsezadnje, imajo predsednika, ki je bil demokratično izvoljen.«
Stephen Hadley: »Gospod, gibanje za demokracijo v Iranu bi to narobe razumelo
George Bush: »Ne, Hadko, ne razumeš. Hatami in študentje, reformisti, bodo to razumeli. Hočejo svobodo. To bo legitimiralo njihov boj proti trdi liniji, proti tistim, ki Iran vodijo v slepo ulico, proti norim ajatolam. Iran ostane.«
Karl Rove odpre Bushu nealkoholno pivo.
Dick Cheney: »Vsakdo gre lahko v Bagdad. Pravi možje gredo v Teheran.«
Bush se nasmehne in trči Cheneyjevo skodelico kave.
George Bush: »Na prave može!«
Ja, na prave može. Tako naj bi se odvrtel eden izmed prizorov v filmu W, biografiji predsednika Busha, ki jo snema Oliver Stone in ki naj bi pokazala, kako se je zabušantski alkoholik prelevil v najmogočnejšo osebo na svetu. Aprila je nekdo TV mreži ABC posredoval eno izmed prvih verzij scenarija, datirano 15. oktober 2007, do te verzije pa se je kmalu zatem dokopal tudi spletni časopis Slate, tako da so ameriške medije in svetovni splet hitro obšli greatest hits tega scenarija, ki se začne v času, ko je bil Bush še alkoholik, ko je v glavnem žuriral, ko je bil tako rekoč poklicni »party animal«, ko je vodko pil iz smetnjaka, ko je včasih tudi malce posnifal (četudi scenarij ne specificira, kaj je snifal), ko se je knjig in knjižnic bal kot Hudič križa, ko je prepeval štikle a la »Mi vsi smo uboge ovčke, ki so se zašle«, in ko je prijatelja, Dona Evansa, zvlekel v cessno in ga potem skoraj odpilotiral v smrt. Evans, prestrašeno: »Povej mi po pravici - prvič pilotiraš cessno, ne?« Bush, nažgano: »Le tako se naučiš pilotiranja. Da pilotiraš. Ni ti treba zastaviti milijona vprašanj.« Logično. Le zakaj bi koga kaj spraševal?
S tem Stone - že kmalu na začetku - pove vse o tem, kako vidi Busha: kot pilota brez izkušenj, brez izpita, brez licence, kot nažganega napihnjenca, ki je Ameriko skoraj odpeljal v smrt. Po pravici povedano - Ameriko je pilotiral prvič. Brez vprašanj. Ameriko se lahko naučiš pilotirati le tako, da jo pilotiraš. In Ameriki je na koncu preostal le zasilni pristanek. Toda preden se Bush strezni, traja. Ko ga sprejmejo na Harvard, se najprej napije, potem pa zblazni v Washington in očeta, Busha starejšega, pozove na boksarski dvoboj. Pridi, če si upaš! Zavihaj rokave! Oče ne zaviha rokavov, ampak mu raje očetovsko, terapevtsko svetuje: »Pojdi na sestanek Društva anonimnih alkoholikov!« Zavrnjeni sin agonično odvrne: »Hvala, gospod Perfektni! Gospod Vojni Heroj! Gospod Jebeni Vsemogočni Bog!« Vmes sreča Judy, ki ji - v teksaškem baru, se razume - govori iste reči kot Lauri, le da Lauri - na teksaškem pikniku, se razume - obljubi tudi: »Če se prebijem v kongres, boš moja svetovalka za vzgojo in izobraževanje.« Romantično. Toda ko jutro po svojem štiridesetem rojstnem dnevu med džogingom omahne in ko se mu zazdi, da ga z vseh strani grabi mrak, ki ga noče in noče spustiti, se - priznajmo, rahlo apokrifno - prepusti pastorju Billyju Grahamu, ki ga spreobrne, ali bolje rečeno, ponovno rodi v Jezusu Kristusu. »Ljudje pravijo, da sem se rodil s srebrno žlico, toda ne vedo, kakšno breme je to.« Vprašajte Kafko.
Bush odkrije Boga, toda očeta se ne more znebiti. Le kako? Njegov oče postane ameriški predsednik. »Vedno bom ostal v očkovi senci. Stalno bodo govorili: kaj je pa dosegel ta fant? Hočem reči - kdo se sploh spomni predsednikovega sina?« Ne tako hitro, George. »Pozabil si na Johna Quincyja Adamsa,« ga opozori Laura. O, hvala Bogu: John Quincy Adams! Upanje obstaja! Točno, John Quincy Adams, šesti ameriški predsednik, je bil sin Johna Adamsa, drugega ameriškega predsednika, toda mali Bush je le karikatura Johna Quincyja Adamsa. Za začetek, John Quincy Adams ni bil pilot brez licence. Bil je zelo, zelo izobražen, pravi wunderkind, študent slovite univerze v nizozemskem Leidnu. Že pri štirinajstih je ameriškega zunanjega ministra Francisa Dano spremljal na številnih misijah, objavljal potopise, recimo po Šleziji, se izmojstril v mnogih jezikih (francoščina, nizozemščina, nemščina itd.) in po vrnitvi v Ameriko veljal za enega izmed najbolj razgledanih fantov svoje generacije in za enega izmed najboljših pravnikov, kar ga je najprej pripeljalo do številnih ambasadors-kih položajev (Nizozemska, Portugalska, Prusija, Rusija, Britanija), potem pa še v senat. Ko je predsednik postal James Monroe, je Adams postal zunanji minister (1817-25), avtor »Monroejeve doktrine«, ki je Evropejcem siknila: Zahodna hemisfera je naše dvorišče, zato se igrajte na svojem dvorišču! Leta 1925 se je prelevil v ameriškega predsednika, toda ko je prisegel, roke ni držal na Bibliji, ampak na pravnem zakoniku. Veljal je za odličnega diplomata, Ameriko je moderniziral, gradil ceste, kanale, univerze in astronomske observatorije, toda drugega mandata ni dobil, to pa zato, ker je bil preveč naklonjen Indijancem in njihovim pravicam (deregulirane ekspanzije belcev in »prostega trga« ni dovolil) in ker iz svoje administracije ni pometal ljudi, ki so podpirali druge stranke - Adams je verjel, da lahko odpustiš le človeka, ki ni dovolj kompetenten. Morda bi moral priseči na Biblijo, kadrovati strogo po partijski liniji, dovoliti popolno deregulacijo vsega in napovedati kako vojno, magari Indijancem.
Pozabil si na Johna Quincyja Adamsa! Ne, prav narobe - pozabite na Johna Quincyja Adamsa! Pozabite nanj! Bush je bil taka karikatura John Quincy Adams, da je moral nekoga napasti. Ko Združeni narodi sprejemajo resolucijo o Iraku, Bush krikne: »Nehajmo se že čohati po jajcih, ampak raje udarimo starega Husejnčka.« Ko pa izve, da Helen Thomas, 82-letna poročevalka iz Bele hiše, vohlja o tajnih načrtih za napad na Irak, ponori: »Ste ji povedali, da ne maram kurcev, ki zaplinjajo svoje lastno ljudstvo!? Ste ji povedali, da ne maram riti, ki so skušale ubiti mojega očeta?! Ste ji povedali, da bom Sadamovo kurčevo rit razmazal po celem Bližnjem vzhodu!?!« V resnici je potem razmazal le Bližnji vzhod. Toda ko mu Tony Blair stoka, da bo Irak po invaziji zapadel v »sektaško nasilje«, ga pomiri: »Hvaležni nam bodo za svobodo. Niti zdaleč si ne želijo še ene vojne. Veš, Suniti, šiiti in Kurdi bodo ostali skupaj, saj so vsi muslimani, ne - poleg tega pa morajo petkrat na dan moliti.« In nekje vmes se med gledanjem nogometnega playoffa skoraj zaduši s prestico.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 3,7 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

  • Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 14 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.