O našopanih bitjih

Preparator, poklic, ki izginja

Mični copatki iz kačje kože, sudanski krokodili, torbice iz njihove kože in pepelnik iz njihove glave pa v orientalskem žganju namočene naočarke in odrt bosanski volk, to je le nekaj artiklov iz skladišča zaplemb na brniškem letališču. Morda pa velja

Mični copatki iz kačje kože, sudanski krokodili, torbice iz njihove kože in pepelnik iz njihove glave pa v orientalskem žganju namočene naočarke in odrt bosanski volk, to je le nekaj artiklov iz skladišča zaplemb na brniškem letališču. Morda pa velja
© Borut Peterlin

Lansko poletje sem se nekaj dni klatil po Dunaju, koliko, pravzaprav ne vem več, saj se mi je njihovo število nekako utopilo v šturmu in pivu. Vendar sem si kljub temu skrbno ogledal marsikatero znamenitost, saj te pogosto precej dolgočasne in nesočne zadevščine v rahli omotičnosti pridobijo nekaj veličastnosti in zanimivosti. Tako sem, bog ve, katerikrat že, zavil tudi v Naravoslovni muzej. Zelo rad se namreč smejim raznim hecnim nagačenim živalskim stvorom in si zraven sam vase privoščljivo momljam, o, madona, tile Lorisi tardigradusi (pretegnjenci) ali pa Balaenicepsi rexi (čevljekljuni) so pa res čisto pritegnjeni, potem pa frapirano obstojim pred okostjem kakšnega orjaškega dinozavra, v domišljiji limam na prazni skelet že izginulo mogočno mišičevje in razmišljam, le kakšne barve je bila njihova koža, ter pri tem zapažam, da si te izumrle orjake predstavljam tem bolj živo pisane, čim obilnejše mi klokota neka določena tekočina po vampu. Potem občudujoče zavzdihnem, oh, pizda, tole je pa morala biti res zelo zajebana žival, ter se vse mogoče pričakujoč pomaknem k naslednjemu eksponatu. Taka postopanja po muzejih me vedno pahnejo v zadovoljno razpoloženje in prijetno požrešnost, kaj vse bo še treba spoznati in raziskati. Ampak ta dunajski muzej je pa vendarle že malo častitljiv, če se s to spoštljivo oceno lahko izognem povsem direktni, ki bi se glasila razpadajoč in nagnit. Vse tiste nesrečne živali, ki že stoletje v togi onemelosti čemijo po svojih vitrinah, so namreč postale žrtve nadležnega prahu, raznih prebrisano vsiljivih žužkov in pršic pa zoprne svetlobe, tako da so jim razmršene dlake že povsem izgubile lesk in posivele ter visele na tistih grčastih truplih kot kakšen uvel mah. Oh, je skoraj prezirljivo zavzdihnila tista Mirjam, ki je bila takrat z mano, stala pa sva prav pred veliko vitrino z našopano goriljo družino z velikim in grozljivim sivim samcem, dvema ali tremi bolj blagimi samičkami ter nekaj presunljivo dojenčkasto privlačnimi mladički, v takem svetovno znanem in cenjenem muzeju bi pa vendarle lahko vse te že razpadajoče kadavre zamenjali s kakšnimi svežimi primerki, saj so to lahko tako enostavno storili že pred več kot sto leti ... Pri tem je seveda mislila na tisto legendarno ladjo, katere model je razstavljen pred samim vhodom v zbirke, na katero so se takrat vkrcali razni znameniti zoologi, najspretnejši lovci in najbolj vešči preparatorji, se za dve ali tri leta podali na križarjenje po najbolj eksotičnih kotičkih sveta ter na tej svoji poti v imenu znanosti popokali vse, kar je po puščavah in goščavah sploh migalo, in čim bolj redko ali kapitalno je bilo ubito bitje, tem bolj se je radostila uprava muzeja. Zraven je kazala nekakšno navdušeno zavzetost, da bi se še sama v imenu znanosti pridružila temu pohodu in sodelovala v naporih ob posodabljanju zbirke, sicer ne kot lovec, temveč kot kakšna tajnica ali kaj podobnega. O, ti koza, sem jo bliskovito zatrl, kaj si ne predstavljaš, kako bi dandanes zarjoveli vsi mogoči varuhi živali z že skoraj mumificirano Brigitte Bardot na čelu, če bi se tam neki kustosi podali, denimo, v Ruando ter v tisti megleni gorski džungli v imenu znanosti potolkli celoten trop goril z nedolžnim zarodom vred. Ne, sem se preroško razvnel, vsi ti panoptikumi so obsojeni na sicer morda počasno, a vendarle zanesljivo izumrtje. Kot da ne bi vedela, sem jo še pokaral, da postane skoraj vsakdo, ki je bil ob življenje v tem ali onem idejnem imenu, heroj, malodane svetnik in mučenik. Ter sem nadaljeval z zgodbo o najznamenitejšem nagačenem muzejskem eksponatu, o Saartjie Baartman.
To je bila mlada Hotentotka iz plemena Khoisan ali Quena, njene posebno in to v dobesednem smislu izstopajoče kvalitete pa so bile le ogromna, celo za njeno pleme, ki slovi po močno izraženi steatopigiji, iz telesa že kar kot nekakšno samostojno bitje štrleča ritka ter nenavadno globoko bingljajoč hotentotski predpasnik. (To so pač izrazito podaljšane male sramne ustnice, ki se izvijejo oklepu velikih in prosto zamahajo med bedri, v Saartjienem primeru so, kadar je stala pokončno, merile štiri inče, torej nad deset centimetrov, pa brez vsakega vlečenja ali natezanja.) Rojena naj bi bila leta 1789 in menda je bila v tistem času celo poročena ter imela otročka, a to njenega gospodarja, nekega Hendrika Cezarja, osvobojenega črnca, ni oviralo, da je ne bi leta 1810 za neki drobiž prodal ali morda dal zgolj v najem krotilcu divjih živali Reauxu, ki je takrat tam spodaj službeno nabavljal novo zverjad za svojo menažerijo. Ta jo je, pokorno, kot je bila, odvlekel v London, kjer jo je v takratni gregorijanski Angliji, povsem obsedeni s fetišem riti, z neznanskim uspehom razstavljal polni dve leti. Potem sta turnejo nadaljevala v Parizu, kjer so jo prav tako burno pozdravljali, kjer so jo časopisi pozdravili z besedami, češ, doslej je nad našim mestom svetila le ena luna, odslej pa dve, tista stara in pa rit Sare Baartman. Sara, tako se je odslej imenovala burska Saartjie, je živela v nekakšnem hotentotskem raju, saj naj bi menda imela le dve strasti; izjemno je ljubila žganje in bila je nora na slaščice. Tako je lahko po cele dneve, naga kot v rodni Afriki, poležavala na kavču, srkala opojne likerje in zraven prigrizovala krhko pecivo ter lepljivi turški med, mirno pustila, da jo je kakšna dama, želeč se prepričati, ali je njena ogromna rit original ali le kakšen cenen cirkuški trik, podrezala po njej s konico svojega parazola ter tu pa tam kakšnemu gospodu, ki so ga bolj zanimali hotentotski predpasniki, pokorno razkrečila noge. Zanimanje zanjo pa ni splahnelo niti ponoči, saj je med pariškimi gizdalini kmalu obveljalo mnenje, da kdor ni poflodral Sare Baartman, pač ne sodi med smetano takratne kulturne prestolnice sveta. Ta pa je marsikoga, ki je še čakal v vrsti, grdo naplahtala, saj je leta 1816 nenadoma in na hitro umrla, menda od neke infekcije, kar ob stilu njenega življenja niti ni čudno. Truplo so nemudoma izročili samemu Georgesu Cuvierju, očetu biološke sistematike in enemu najslavnejših naravoslovcev vseh časov. Ta jo je skrbno prepariral, možgane in genitalije pa je shranil v dva posebna kozarca s formalinom. Vse to so s posebno bahavim ponosom razstavili v Muzeju človeka, kjer je Sara kot eden glavnih adutov te znamenite ustanove ostala na ogled vse do leta 1984, ko so jo prenesli v kletne hrambne prostore. Sam sem si jo ogledal na enem svojih prvih izletov v Pariz. Čeprav sem že prej veliko slišal o tem znamenitem eksponatu, sem bil razočaran. Tisto ubogo majhno bitje sploh ni delovalo, kot da bi bilo kdaj živo, sploh se je zdelo, da je to nekak napol preperel kartonast modelček, pozabljen v skladišču kakšnega italijanskega filmskega studia, kjer so prej, že pred leti, snemali cenene spektakle o Odisejevih potovanjih. Možgančki so bili drobni, majhni in takole na videz nikdar prav nič misleči, tiste "arhaične genitalije", ki naj bi po besedah mojstra Cuvierja pričale, da "imajo črnke primitivne seksualne apetite", pa so bile videti bolj kot nekakšni razbarvani in zasluzeni glavonožci, recimo hobotnice. Vendar s tem, da so Saro prestavili v klet, njena zgodba še ni bila končana. Leta 1995 se je zanjo zavzel takratni karizmatični predsednik JAR Nelson Mandela in od Francije odločno, a z vsaj malce neposrečeno, če že ne tragikomično definicijo zahteval, da se to truplo kot del "afriške kulturne dediščine" nemudoma vrne nazaj v domovino. Po vseh formalnih birokratskih postopkih, ki so bili začinjeni s pravo poplavo zamorsko osladnih herojskih poem, je uboga pijanka po 187 letih izgnanstva 9. avgusta 2002 vendarle našla mir v svojem rodnem Gantoos River Valleyju z veličastnim pogrebom, ki se ga je udeležilo vse, kar je v tistem hipu v črnem delu južnoafriškega prebivalstva sploh kaj pomenilo. Afrikanerjev Saartjie (Sarica) ni zanimala. Malce ironično pa je, da so ji postavili celo bronast kip, ki pa je pravzaprav le čvrst odlitek onega prhkega eksponata iz Mussee de l'Homme, seveda brez obeh prej omenjenih kozarcev.
Morda podobno slavo kot Sara uživa le še nagačeni Jeremy Bentham, čeprav se okrog njegovega trupla niti ne dviga kakšen čustveno razbuhtel medijski prah. Angležev takšne nenavadnosti pač ne vznemirjajo in jim kaj kmalu postanejo samoumevne, Bentham, ki je živel med letoma 1748 in 1832, je bil jako ugleden mož, eden najuglednejših profesorjev na znameniti University of London ter eden najprodornejših umov svojega časa nasploh. Njegovo pametovanje občutijo tako kot njihovi vrstniki povsod v zahodnem svetu tudi naši študentje družboslovja in filozofije, ko se morajo piflati njegov malce suhoparen utilitarizem in pozitivizem. No, ob vsem spoštovanju njegove pameti pa moramo dodati, da je srce vendarle globok in teman tolmun, kajti cenjeni profesor si je ob smrtni uri nedvoumno in odločno zaželel, da ga nagačijo. To zahtevo so uglednežu seveda izpolnili in sedaj že skoraj dvesto let čepi v nekakšni omarici, še najbolj podobni nekakšni spovednici, v svojem spominskem muzeju. Vendar velja poudariti, da je glava voščena, kajti tisto pravo so objestni študenti že večkrat ukradli in jo tako poškodovali, da so jo morali shraniti posebej pod varen ključ. Ti zemeljski ostanki nekoč tako cenjenega modrijana pa so ostali izjemno spoštovani še naprej, tako da ima nagačeno truplo še vedno pravico sodelovati na slavnostnih sejah sveta univerze, ki se jih je tudi zares udeležilo v letih 1850, 1900 in 1950. Na teh sejah ima pravzaprav le pravico do prisotnosti in ne tudi do glasovanja, vendar se to spremeni, če je izid neodločen. Takrat glasuje tudi gospod Bentham, in sicer vedno z "da". (Vse to morda malo spominja na primer rimskega cesarja Kaligule, ki je svojega najljubšega konja povzdignil v senatorja.) Leta 2000 pa se učenjak slavnostne seje ni udeležil, bržčas zaradi starosti, kajti kot sem omenil že v začetku, čas ne prizanese niti nagačenim živalim, čeprav je glavna nakana preparatorstva prav v tem, da bi jih iztrgali minevanju.
Vendar moramo ločevati med mumijami in našopanimi bitji, ta Bentham je namreč zgolj nagačenec in v njegovi ekstravaganci ne moremo zaslediti nikakršnih transcendentnih religioznih tendenc. Medtem ko naj bi mumificiranje tistemu, ki so ga podvrgli temu postopku, odpiralo možnosti za vstop v večno življenje, prepariranje skuša v večnost zarisati le dejanja, hrabrost in veščino lovca. A ta zaris je včasih prav dvorezen meč, ki oblije domnevnega junaka s prav dvomljivo slavo. Se še spomnim, kako sem se nekega sončnega nedeljskega dopoldneva lagodno sprehajal po sobanah grada Konopište tam nekje spodaj pod Prago, najznamenitejšega lovskega dvorca avstrijskega prestolonaslednika Franca Ferdinanda, tistega, ki smo ga potem ubili ob sarajevski Miljacki. Ta mož je bil povsem obseden lovec, vse dvorane, hodniki in stopnišča so dobesedno založeni z njegovimi trofejami, ki s svojimi steklenimi očmi tožno zrejo v obiskovalce. Vsa oprema je v lovskem slogu, za stolčke rabijo našopane slonove noge, lustri so iz jelenovih rogov, v omarah je prostora zgolj za puške in pasti, vsak uplen pa je s habsburško birokratsko vestnostjo skrbno popisan. Pribočniki so morali namreč skrbno zapisati kraj, uro in datum ulova, kar je razvidno z listkov, ki so priloženi slehernemu eksponatu. In prav s teh listkov je razvidno, kakšne morilske orgije si je privoščila ta kraljevska glava, saj so bile povsem dostojen prednik lovskih pogonov našega predsednika Tita ali pa tistega grozljivega Romuna Ceausescuja. Ta nesrečnež je od goničev splašeno divjad iz nekakšnega udobno urejenega bunkerčka pobijal kar z brzostrelko. Tam v onem Konopištu pa me je najbolj vznemiril neki od večine obiskovalcev skoraj povsem prezrt eksponat. Tam v nekem kotu se je bebasto in kot v zadregi hahljal neki našopani jazbec, čeprav je preparator verjetno kanil le prikazati njegovo nevarno zobovje ter s tem njegov umor povzdigniti v hrabro dejanje, zraven je sramežljivo stala njegova družica, obkrožalo pa jo je šest drobnih kepastih jazbečkov mladičkov. S priloženega listka je bilo razvidno, da je prestolonaslednik Ferdinand za pomor celotne družinice potreboval le nekakšne pol ure, to pa se je zgodilo na neko nedeljsko dopoldne, verjetno prav tako kot tisto, ko sem dvorec obiskal jaz. Najbrž sem si prav zaradi teh jazbecev s še prav posebno pozornostjo, a brez tragičnih občutij ogledal tudi kroglo, ki je v Sarajevu upihnila življenje prestolonaslednika, kajti tudi ta je razstavljena v tem gradu.
No, iz vsega tega je torej razvidno, da so mi že od otroštva ti našopani stvori šli silno v nos, s tem pa seveda tudi mojstri preparatorji. Vendar se vsaj takole površno zdi, da jim klenkajo kaj slabi časi, šolo so jim ukinili, in če malo pobrskaš po spletnih straneh, ugotoviš, da se premnogi poleg tega osnovnega poklica ukvarjajo še z drugimi dejavnostmi, na primer z ribogojstvom, s podjetniškim zastopstvom in svetovanjem ter celo s popravilom tehtnic. Toda na obisku pri mojstru Hafnerju v kranjskem Stražišču prav zagotovo ni kazalo, da mu dela kakorkoli primanjkuje. Že v malo mračni veži sem se skoraj zguzil v velikega medveda, ki je s tacami, patetično štrlečimi v zrak, topo poležaval na nekakšni klopi in vdano čakal na še zadnje olepševalne postopke. Tudi velika miza v lovski sobi, kamor smo stopili na kozarček, je bila povsem založena z bleščeče obeljenimi lobanjami raznih antilop, še posebej pa je izstopala tista gnujeva s sajasto črnimi rogovi, kar je zbujalo vtis zelo veličastne in ponosne živali, čeprav so v naravi pravzaprav le hecni in takole vsaj na videz dokaj bedasti. Vendar so tudi tu kraljevali medvedi, ki so široko razpeti kot velike plahte viseli po stenah. Tam na neki deščici pa je poležaval še neki, le za dve krepki moški pesti velik sirotek, ki je v nekem incidentu izgubil mater in tako tudi zanj ni bilo več rešitve. Skratka, v tej bogati zmedi, v kateri si vedno znova odkril kakšno nenavadno posebnost, bi se lovcem in otrokom samo smejalo. Celo ko sem zavil na stranišče odtočit, me je s police nad školjko s steklenimi očmi pozorno opazovala preparirana leopardova glava, ki je ležala tam zraven nekega ljubkega malega kunca. V dlake nekaterih starejših preparatov se je že rahlo vrinil sivkast poprh prahu, vendar je bila večina tistih novih izredno dodelana, povsem naravnih poz, z jasnimi lesketavimi steklenimi očki in bleščeče dlake, skratka, bili so taki, kot da bi pravkar prišli od frizerja. In ob teh "lepotcih" sem si kar predstavljal, kakšna polomija je moral biti tisti prvi slovenski našopani medved, ki se ga je z nekim kustosom nastajajočega Prirodoslovnega muzeja lotil mladi Fran Erjavec, sicer klasik slovenske literature, če je celo sam priznal, da je bil izdelek nazadnje še najbolj podoben že dolgo v kleti ždeči vreči krompirja. Sploh pa je oče Anton, torej ta Hafner, prava legenda slovenskih nagačevalcev, čeprav sam ne dela več in je pred kakimi tremi leti posle prepustil sinu Roku, ki pa, to je pač treba priznati, v obrtni spretnosti prav v ničemer ne zaostaja za učiteljem. Sploh je precej zgovoren tudi podatek, da sta iz njihove delavnice na ocenjevanjih dosegla naslov svetovnih prvakov kar dva medveda. No, pa še dva volkova. Ampak so vseeno medvedi glavni šus in ponos delavnice. Tako je tudi tisti, ki ga je bržčas videlo največ Slovencev, tista ogromna fino dlakava koža z glavo, ki visi v Lovskem muzeju v Bistri, v svoje medvedje posmrtno življenje vstopil na Škofjeloški cesti pri Kranju. Ampak hladnokrvnih sluzastih rib pa tam ne preparirajo, mi je bilo pojasnjeno, so se pač specializirali za bolj aristokratske toplokrvne sesalce in ptice.
Sicer pa so prav v zadnjem času našopane živali doživele nemajhno medijsko slavo, in to predvsem po zaslugi carinskih zaplemb na brniškem letališču. Kot da bi se javnost in mediji že malo naveličali tistih vsakodnevnih švercev drog ali morda orožja ter bi kar hlepeli po kakšni novi tihotapski neumnosti. Največje slave so bili seveda deležni nagačeni krokodili, kar pravzaprav ni naključje, saj je mogoče zapaziti, da so prav ti plazilci, verjetno po zaslugi rajnkega Steva, najznamenitejšega crocodil hunterja, in množice njegovih epigonov izrinili s prvega mesta še pred kratkim evforično oboževane dinozavre jurskega parka in se povzpeli na prvo mesto med pošastmi živalskega kraljestva. Seveda sem s foto Peterlinom šinil tja gor na omenjeno carinsko upravo tudi jaz. Sicer sem se na carinah vedno počutil nelagodno, tokrat pa smo se, medtem ko smo brkljali po zaplenjenih artiklih, kar hahljali in zdelo se je, da ti zasegi, ob vsej svoji resnosti, zaradi nenavadnosti nekako zabavajo tudi osebje, navajeno le vsakdanjih rutinskih poskusov prevar. Najprej smo si seveda ogledali krokodile, tiste sudanske, najbolj razvpite. Pa nisem bil preveč navdušen nad njimi. V otroški želji zamorskih nagačevalcev po čim večji dramatičnosti so bili zelo nenaravno zviti, in da bi poudarili hudobijo teh plazilcev, so jim namesto oči vstavili lesketajoče se živo rdeče frnikole. Tista krokodilova glava, ki se je končala z velikim vrtljivim pepelnikom, pa je bila res čisto mimo, torbica, prav tako z glavo na zaklopu, bi bila morda prav učinkovit modni dodatek, toda le takšnemu ekstravagantnemu umetniku, kot je bil na primer Salvador Dali, prav tako pa bi pristajala kakšnemu trapastemu črnemu pevcu iz Amerike. Ampak to še ni vse, je rekel izredno prijazni gospod Zvonko, pomočnik vodje carinske izpostave na letališču, ter prinesel iz skladišča še ustrojeno kožo nekega nesrečno pokončanega bosanskega volka, pa zapestnico iz repnih ščetin afriškega slona ter nekaj steklenic vietnamskega zdravilnega žganja, v katerem so bile namočene kače naočarke. Menda po tem napitku najraje posegajo impotentni. Kot posebno delikatnost pa nama je pokazal nekakšen šal temno zelenkaste do modrikaste barve, takole na oko, vsaj zame, ki sicer tudi slovim po neelegantnem oblačenju, pravzaprav nič posebnega. A ko si ga prijel v roko, si občutil, kot da bi zgrabil malo gostejši zrak, bil je res neizmerno lahak in nežen. Tkejo ga iz brad neke neizmerno redke himalajske antilope, mi je bilo pojasnjeno, verjetno sajge, sem ugotovil pozneje, ko sem prelistal nekaj enciklopedij živali. Pa kaj sploh storite s temi živalmi, sem še povprašal. Odkar je tudi Slovenija članica Washingtonske konvencije ali CITES-a (angleška okrajšava za Konvencijo o mednarodni trgovini z ogroženimi prosto živečimi živalskimi in rastlinskimi vrstami), vse, kar je sumljivo, zadržimo, dokler zaseženega ne pregleda strokovnjak Agencije Republike Slovenije za okolje, in na podlagi njegovega mnenja potem sledi kazen, včasih zelo huda. Zaplenjene primerke pa uskladiščijo in jih uporabljajo za boljše seznanjanje svojih uslužbencev, ki za zdaj pač večinoma še niso posebni mojstri biologije. Denimo, opevanega šala pravzaprav niti niso zaplenili pri nas, temveč so jim ga kot vzorec poslali z neke druge uprave. Ampak navkljub opozorilom in brošurici, ki jo delijo na letališču in ki seznanja vse potnike, za kakšen živ ali ubit tovor bodo zdrknili v težave, tovrstni šverc še buhti. Le nekaj dni po mojem obisku so letališki cariniki spet zasegli nekaj steklenic orientalskega žganja, v katere so bile stlačene tudi ogrožene in zaščitene naočarke, le nekaj dni pozneje pa modno torbico Lare Bohinc iz kože prav tako zaščitenega pitona.
Prav na koncu bi bilo treba priznati, da sem tudi jaz že švercal nagačene krokodile. Jih pač nekako zbiram, a tega gospodu Zvonku na Brniku nisem priznal, sicer pa je bilo to že pred leti, ko še nismo podpisali konvencije CITES. Enega majhnega iz Južne Afrike, prav od tam eno malo večjo lobanjico, pa enega velikega iz Odese v Ukrajini. Nabavil sem ga v neki zaprašeni pristaniški starinarnici kot cenen dodatek k precej visokemu medeninastemu carističnemu samovarju. Domov smo se vozili v kombiju in prve šale s tem krokodilom smo imeli na ukrajinsko-madžarski meji, na znamenitem prehodu čez reko Tiso Čopu. Carinik je bil tako paf nad tem čudom, moj krokodil je namreč zelo lep, drugače od teh vulgarnih brniških rdečeokcev ima blage lesketajoče se modre oči, da mu je v glavo padlo le to, da v njegovem trupu morda tihotapimo drogo. Vendar pa se v tistih koncih da vse urediti s podkupnino, ki pa so jo poravnali moji sopotniki, saj je bil mejni uradnik nad živaljo tako presunjen, da je opustil vse nadaljnje brskanje po avtomobilu. Da je bilo v njem bržčas še marsikaj spornega, pa sem sklepal po tem, kako bliskovito so vsi drugi posegli po denarnicah. Tudi na naši meji nismo imeli težav. Carinik se je, ko je odprl zadnja vrata, seveda nemudoma zapičil v mojega krokodila, ki je po uspehu na ukrajinsko-madžarski meji kraljeval na vrhu vse prtljage, in le globoko zavzdihnil, češ, kaj je pa zdaj to. To je pa našopan krokodil, sem mu prijazno pojasnil. In kaj boste z njim, se je čudil naprej. Zbiram jih, sem bil odrezav. Potem se je zazrl vame s pogledom, v katerem bi vsakdo brez posebnega psihološkega znanja uzrl prezir in občutenje, da ima opravka s patološko osebo, ter zaukazal, naj se čim prej skidamo naprej, kajti tudi potniki v drugih avtomobilih so začeli kazati zanimanje za mojo pošast.
No, pa še tole. Prav pred nekaj dnevi sem na poti v službo po dolgem času spet srečal enega od takratnih sopotnikov. Ko sva se narežala in si nekajkrat rekla, čuj, kako si kaj in kaj pa sedaj počneš, ter se natrepljala po ramenih, je namignil, daj je bil dlje časa na Floridi, pri tem segel v žep ter mi v roko stisnil za žensko dlan veliko preparirano krokodilovo šapo. Na, je rekel, tole pa, da boš imel rezervni del za tistega ukrajinca.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 3,7 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

  • Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 14 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.