Jure Trampuš

26. 6. 2008  |  Mladina 26

Dimitrij Volčič, nekdanji senator in evropski poslanec

/media/www/slike.old/mladina/vint_velika_demetrio_volcic_bpet.jpg

© Borut Peterlin

Bili ste poročevalec evropskega parlamenta za Slovenijo še v času slovenskega približevanja Evropski uniji. Ravno te dni Slovenija končuje polletni mandat na čelu EU. Kaj menite o slovenskem predsedovanju?

> Novinar lahko o nekem dogodku najmanj dvakrat napiše dober članek. Prvič, ko napoveduje, kako bo kak dogodek strašno pomemben, in drugič, ko opisuje, kako je bilo strašno lepo. Če se že od vsega začetka pričakuje velik spektakel in uspeh, potem mora ta dogodek nazadnje tako tudi delovati. A bodimo realni, predsedovanje je bilo samo normalna šestmesečna naloga z nekaj novostmi za Evropo. Katerimi? Predsedovala je država, ki je komaj prišla v EU, in hkrati se je tej državi zaupalo, saj je bila vedno najboljši učenec med vsemi pristopajočimi članicami. S stališča Slovenije je bilo predsedovanje pomembno predvsem zaradi učenja kadrov, slišal sem predsednika vlade Janeza Janšo, ko je govoril o dva tisoč posameznikih. A ponavljam, predsedovanje ni nič strašnega.

So bili tisti, ki so pričakovali, da bo Slovenija, podobno kot je recimo Portugalska z lizbonsko pogodbo, naredila velik preboj, naivni? Ali lahko majhna, mlada, neizkušena država sploh naredi kaj več, kot da rutinsko predseduje sedemindvajseterici?

> Vse, tudi največje države, predsedujejo rutinsko. Takrat, ko je prišla Nemčija, ali pa sedaj, ko bo prišla Francija, se bo gotovo pojavilo razočaranje, ker bodo vsi pričakovali, da bodo veliki sami rešili vse težave. V Sloveniji vseskozi obstaja nekaj razumljive naivnosti in hkrati nekaj politične volje, da se dogodek predsedovanja prikaže v najboljši luči. Ampak tega dogodka vseeno ne bi precenjeval. V času slovenskega predsedovanja ni bilo velikih sporov, incidentov tudi ne, morda kakšno pismo, ki je prišlo v javnost. Vse skupaj se je pač zgodilo tako, kot je Evropa pričakovala, nihče od Slovenije ni pričakoval presežkov. Pa še nekaj je pomembno: teža, ki jo ima evropska birokracija, nekako pogojuje predsedovanje. Velike države se sicer pripravljajo na to, da izkoristijo delo predhodnikov. Navadno res velike države naredijo odločilne korake, ki jih po malem pripravijo že drugi pred njimi. Konkretno se je Slovenija zelo dobro ukvarjala z začetkom pogajanj za obnovitev pogodbe z Rusijo. Pri tem je bila vztrajna.

Kolikšna je relativna politična moč malih evropskih držav znotraj EU?

> Moč je veto, ki ga lahko uporabi vsaka od sedemindvajsetih evropskih držav. Ta moč obstaja na papirju, osebno pa ne verjamem, da jo bodo Slovenci resnično uporabili. Lahko pa se gredo izsiljevanje, korektneje rečeno - pogajanja o vsebini odločitev. Slovenska diplomacija je pri pogajanjih solidna, je pa res, da lahko stari izkušeni mački, ki se že dvajset let valjajo po bruseljskih hodnikih, več iztržijo kot neizkušeni diplomati. Ko je človek v diplomatskih strukturah še novinec, je verjetno preveč zmeren in ne ve, kje so postavljene meje.

Rekli ste, da je slovenska diplomacija v tem segmentu solidna. Kje pa ni bila?

> Mislim, da je profesionalno dobro usmerjena, čudno se mi je zdelo le, da k predsedovanju niso povabili nekdanjih slovenskih diplomatov. Domnevam, da so se za takšno odločitvijo skrivali politični razlogi. Zato pa je bilo zelo pametno, da je bilo predsedovanje na Brdu - če bi vsak dan Ljubljano obiskal kakšen minister ali pa njegova žena, bi bila prava groza ... Brdo je blizu letališča, goste sprejmeš, jim daš kosilo, se od njih posloviš. Ljubljana je imela svoj kongres že leta 1821, ko jo je obiskal ruski car, a danes države tako velikih dogodkov na takšen način ne morejo več organizirati.

Se je s tem, ko se je EU umaknila na Brdo, posredno pokazalo, da je v mislih in vsakodnevnem življenju Evropejcev nekaj neobstoječega, abstraktnega.

> Saj tudi evropska identiteta ne obstaja. Bi vi navijali za neko evropsko nogometno moštvo? Seveda ne bi. Nekaj naivnosti je pri iskanju bratstva in enotnosti. Trenja so nekaj normalnega, tako med dvema človekoma kot med dvema državama. Gre za različna telesa z različnimi željami in EU je tista institucija, ki ji uspe najbolje usklajevati nasprotujoče si interese. A ne glede na to ti nasprotujoči si interesi še vedno obstajajo. In v interesnem polju različnih geopolitičnih sil Evropa malemu narodu ponuja okvir, ki mu najmanj škoduje.

Kakšno težo ima irski ne za prihodnost EU? Irci so enkrat na referendumu že rekli ne, in sicer pogodbi iz Nice, Francozi niso potrdili evropske ustave, že prej so Danci nasprotovali Maastrichtu.

> Francoska javnost je ratifikacijo evropske pogodbe zavrnila zaradi strahu pred poljsko delovno silo, Irska pa je lizbonsko pogodbo zavrnila zato, ker se boji, da bo izgubila narodno identiteto. Boji se, da bi se v Evropi preveč utopila. Zaradi zavrnitev lizbonske pogodbe se je najprej podaljšalo obdobje, v katerem je treba to pogodbo ratificirati. A vsebina nekdanje ustave Valéryja Giscarda d'Estainga in lizbonske pogodbe je pravzaprav enaka, le da so v novem dokumentu fraze manj simbolične. EU bo po irskem referendumu morala na novo izpeljati proceduro sprejemanja evropske pogodbe.

Ali EU sploh potrebuje nova pravila, saj deluje tudi po starih? Zakaj išče vedno nove dogovore o načinu dela, kompromise, s katerimi se nihče ne strinja?

> Ko govorimo, da mej ni več, govorimo, kot da bi izginila suverenost držav. To seveda ni res. Na tem koncu Italije (pogovor je potekal v Gorici, op. p.) veliko ljudi govori, zakaj so Slovenci naredili tisto stvar, tiste vinjete - pa čeprav jih imajo Avstrijci že petnajst let. Pri nas se le zaradi vinjet simbolično spet ustvarja nova različnost. Tako, kot je odprava Schengena to različnost simbolno odpravila. Ta primer nam pove vse o razmerjih. Zato bi pravila EU morala biti zelo enostavna stvar - nekaj skupne zunanje politike in nekaj skupnih oboroženih sil. Prepričan sem, da bi vojne v Jugoslaviji v devetdesetih letih krenile na drugačno pot, če bi bil v Jugoslaviji oddelek evropskih oboroženih sil. Glede zunanje politike pa za Evropo še vedno velja stara šala Henryja Kissingerja o tem, da ne ve, koga naj pokliče, če želi govoriti z Evropo. Javier Solana sicer potuje sem in tja, a nima polne moči, podobno kot nima polne moči šestmesečni predsednik EU. Seveda se lahko Janez Janša pogovarja z vsemi, nihče mu ne bo odložil slušalke, ampak več od tega, da se pogovarja, ne more. Zato je tudi moč EU omejena. Naj povem primer. Ko George Bush obišče Albanijo, tja ne gre pogledat, koliko je ura. Busheva Amerika je začela iskati nova oporišča na Srednjem vzhodu, pa tudi na Balkanu. Tako ZDA izkoriščajo albanski nacionalizem, podobno kot Rusija podpira Srbijo in Črno goro. Na Balkanu poteka klasična igra geopolitičnih interesov, v kateri EU brez enotne politične volje, brez svojih oboroženih sil, brez, to je zelo pomembno, večinskega odločanja težko zagovarja svoje poglede. Evropa je najbolje združena na ekonomskem področju, v zunanji politiki ter na polju politike in zakonodaje pa podobnega poenotenja ni.

Je bil irski ne egoističen?

> Saj lahko tudi drugih šestindvajset držav izvaja egoistično politiko. Kaj pa sta delala dvojčka na Poljskem? A najpomembneje je, da brez novega evropskega »pravilnika« še vedno ni odpravljeno soglasje pri odločanju o pomembnih stvareh.

Je v interesu ZDA, da bi bila EU šibka? Na Irskem naj bi bili v kampanjo proti lizbonski pogodbi vpleteni tudi Američani.

> To so trditve, ki se pojavijo vedno, ko EU doživi kakšen neuspeh. Komu pa je do tega, da bi bila EU šibka? Realno nobeni svetovni sili. Z geopolitičnega stališča je močna EU zaradi ravnovesja sil v svetu zelo potrebna ...

... močna, a ne premočna.

> Kaj pa, če bodo ZDA potrebovale močno Evropo nasproti močni Kitajski, ki že danes pritiska na Rusijo. Poglejte, kako se vede Vladimir Putin. Trdi, da sta lahko Rusija in ZDA nasprotujoči si sili, ko se pogajata o raketah na Češkem in Poljskem, sočasno pa isti Putin obišče ameriškega predsednika na njegovem družinskem ranču in tam skupaj lovita ribe. Med Rusijo in ZDA ni več osebnega, ideološkega sovraštva.

Lovljenje rib je lahko dokaz kolegialnih odnosov, lahko pa je tudi oblika populizma. Zdaj živite v Franciji, veliko časa ste živeli v Italiji. Kakšna je razlika med populizmi dveh evropskih politikov, med populizmom Nicolasa Sarkozyja in Silvia Berlusconija?

> Prvi, ki je v evropsko politiko vpeljal nov slog, je bil Berlusconi. Spomnimo se, kako je v evropskem parlamentu rekel Martinu Shulzu, da bi lahko v enem izmed njegovih filmov igral paznika v koncentracijskem taborišču, kako je začel tikati druge politike, kako je poenostavil ceremonial ... V Italiji so bile takšne poteze všeč tistim 60 odstotkom volivcev, ki odločajo o izidih na volitvah, saj je deloval pomirjevalno; med ljudmi, ki se tikajo, pač ne bo novih vojn. Vendar je Berlusconi zgolj izkoristil slog, ki ga podpira televizija. Ta je spremenila veliko stvari na svetu, med drugim tudi politiko. Televizija pa ima neznanski vpliv na omenjenih 60 odstotkov. Kaj je pravzaprav prinesla televizija? Najprej je povzročila, da človek pozabi, kaj je politik pred tremi dnevi povedal ali obljubil. V časih pred televizijo je bilo nedoumljivo, da bi politiki toliko obljubljali in hkrati uresničili tako malo obljub, kot jih danes. Pravilo politične moči je preprosto: bolj ko obvladaš televizijo, bolj boš prevladoval v svetu. Sarkozy je poskušal podobno, kot dela Berlusconi, a se je na začetku uštel, saj občutka slovesnosti, veličine francoskih kraljev ni upošteval v svojem zasebnem življenju. Gospo Carlo Bruni, s katero se je poročil, je prehitro, neformalno vpeljal v svet visoke politike. Tistih 60 odstotkov volivcev, ki so »pokvarjeni« od televizije, jo je sprejelo šele, ko se je pojavila na angleškem dvoru, kjer je bila, pričakovano, najbolj markantna in najlepša ženska pred kamerami. A kljub temu se sedaj oba umikata, žena se je začela ukvarjati z dobrodelnimi dejavnostmi, on pa se je malo ustavil z vsemi velikimi načrti.

Zakaj volivci vedno ne kaznujejo politikov, ki svojih obljub ne izpolnijo, ki se včasih tudi zlažejo?

> Čista resnica in čisto zlo v politiki načeloma ne obstajata. Sociolog Max Weber je govoril o etiki, ki jo mora upoštevati politika. Politik se lahko v posameznih dejanjih odmakne od resnice; če ima svojo popolno risbo, scenarij za prihodnost, ki se potem uresniči, mu bo javnost grehe odpustila. To je etika odgovornosti. Weber je kot primer predstavil dilemo poveljnika, ki žrtvuje nekaj vojakov, da reši več ranjencev. Pri vsaki politični potezi je podobno, vsak politik mora biti malo stratega, nihče se ne sme delati nedolžnega, naivnega. Kdor koli bo vodil politično akcijo, mora vedeti, da je skoraj nemogoče, da si ne bi umazal rok, pa četudi bo nazadnje ohranil svojo politično integriteto. Politična integriteta pa ne izključuje taktike, niti laži, podobno kot diplomacija ne izključuje laži, če je ta v nacionalnem interesu.

Kako dolgo lahko politiki zmagujejo s takšnim, kot pravite sami, televizijskim slogom vodenja politike?

> Ponavljam, gre za dva pojava. Prvič, da ljudje hitro pozabijo, kaj je bilo obljubljeno, in da, drugič, hitro spreminjajo svoja stališča z desne na levo. Sarkozy je bil izvoljen, najprej je bil zelo priljubljen, letošnjega marca pa je na volitvah doživel strahovit poraz, zmagala je levica, ne glede na to, da ni imela zvenečega programa in imen.

No, Berlusconi je v Italiji zmagal že štirikrat.

> Pomembno je, kdo ga je kdaj volil. Vendar njegove zmage niso posledica dobrih političnih del, pač pa predvsem tega, da so nasprotniki naredili veliko napak. In da niso znali odgovoriti na stvari, ki Italijane najbolj skrbijo. Zadnja širitev EU je v Italijo pripeljala veliko Romunov, Bolgarov, Romov. Italija se je obrnila v desno zaradi občutka varnosti. Zaradi starčkov, ki se ne upajo na cesto, zaradi starih gospa, ki so tarnale, kdo so tisti, ki so prišli v deželo. Ne gre zgolj za osebno, fizično varnost, gre tudi za varnost zaposlitve. Nekateri mladi iz Sofije in Bukarešte imajo višjo izobrazbo in so pripravljeni delati za manj denarja kot domačini s srednjo šolo. Vse skupaj je pripeljalo tako daleč, da je levi župan v Padovi zgradil zid okoli kompleksa, kjer naj bi se zbirali imigranti, reveži, z argumentom, da naj bi tam potekala vsa trgovina z mamili. Od Berlinskega zidu naprej je bil zame zid nekaj popolnoma nedoumljivega.

Kako naj levica odgovori na te težave, če jih desnica - naj rečem pogojno - izkorišča.

> Leva politika je politika solidarnosti, enakopravnosti, enakih možnosti za razvoj, nekatere države to zagotavljajo, druge tega ne znajo. V Španiji, kjer je prišla na oblast levica, je bila menjava oblasti verjetno posledica tega, da je prejšnji premier Jose Maria Aznar vladal tako dolgočasno, da so si volivci zaželeli spremembe. In očitno je Španija dovolj zrela demokracija, da Zapateru tudi zakon o istospolnih partnerskih zvezah kljub odločnemu nasprotovanju cerkve in konservativnih krogov ni škodil.

Sarkozy poskuša, Berlusconi pa še bistveno bolj, vplivati na svojo medijsko podobo. Kako ste se, ko ste bili urednik oddaje TG1, osrednje informativne oddaje na RAI 1, spoprijemali s pritiski politike na vsebino oddaj?

> RAI 1 je bila narejena po francoskem zgledu. Prvi program je bil splošen - »za kmete inu mlade ljudi«, drugi program je bil program meščanske levosredinske politike, tam je imela glavno besedo socialistična stranka. Tretji program je bil program leve opozicije. Leta 1990 in 1991 se je razbila slika italijanskih strank, socialisti so izgubili politično moč, krščanski demokrati svojo stranko, komunisti so se umaknili ... V takšnih razmerah je na televizijo prišla v vodstvo precej nevtralna ekipa, univerzitetni profesorji in drugi. Ti so za operativno vodenje iskali ljudi, ki niso bili vezani na stranke, vendar so bili hkrati precej visoko v televizijski hierarhiji. Takrat sem bil dopisnik iz Moskve, imel sem položaj pomočnika direktorja, in vprašali so me, ali bi prevzel osrednjo informativno oddajo na prvem programu. Naivno sem se s tem strinjal in kmalu videl, da je vse skupaj nekaj nemogočega, da je bilo vseskozi vse polno pritiskov in incidentov, podobno, kot se verjetno danes dogaja na slovenski televiziji.

Vas je leta 1994 Berlusconi odstavil?

> Ne, niso me odstavili, v zameno za odhod s položaja urednika informativne oddaje so mi ponudili zelo dobro delo, vodil naj bi mednarodni program RAI, dobil naj bi tudi zelo visoko plačo. Na ta položaj sem bil celo imenovan, a sem potem sam pri sebi dejal, da sem v življenju sprejel dovolj kompromisov. In sem šel s televizije. No, pa tudi odpravnina ni bila tako slaba ...

Je normalno, da se politika meša v delo medija?

> Si lahko predstavljate, da si tega ne bi želela? Osnovni princip, po katerem je italijanska opozicija šla v boj z Berlusconijem, je bilo ravno nasprotje interesov med politikom Berlusconijem in lastnikom medijev Berlusconijem. Ampak tudi drugje ni idealnih razmer, v Angliji večino medijskega prostora obvladuje en medijski tajkun. In vprašam vas, kako bi sami ravnali, če bi se kot kandidat za urednika pogovarjali s tem tajkunom. Gre za osebno dilemo, vedeli bi, da so trije kandidati za urednika nekega časopisa, kako bi ravnali, kaj bi sprejeli?

Namigujete, da je vsakega posameznika mogoče »kupiti«.

> Mogoče ga je kupiti ali pa ne. Lahko na začetku igro sprejme z dobro voljo, pa se potem nenadoma znajde v tisoč spletkah, pred ovirami, v nemogočih položajih, ki jih ne more nadzirati. Verjetno vse novinarske organizacije sprejemajo idealne modele novinarske svobode, pa čeprav si lahko nekateri novinarji med seboj tako »off the record« povedo tudi drugačne stvari. Kje je pravzaprav meja osebnih ambicij, kje je meja avtocenzure? Vplivanje oblasti na medije je odvisno od politikov in tudi od novinarjev.

Ne verjamete v svobodo tiska?

> Verjamem. Svet ni črno-bel, gre predvsem za odtenke sive. Ne morem si predstavljati, da bi se politika odpovedala medijem, in hkrati si ne morem predstavljati, da bi se mediji odpovedali svojemu vplivu na politiko, čeprav je ta manjši. Najpomembnejši sta dve vprašanji: kdo izbira direktorje in urednike in kdo in kaj določa uspeh medija. Ko sem se vrnil iz Moskve in začel delati TG1, je bila zame zunanja politika veliko pomembnejša od notranje. V uredništvu smo potem vsako jutro analizirali uspeh večernih poročil in hitro je postalo jasno, da smo imeli ob osmih zvečer veliko gledanost pri vremenski napovedi, potem je gledanost padla, prišla je zunanja politika in sem mislil, da se bo gledanost obrnila, pa se, vse dokler nismo poročali o umorih, ni. Vodstvo, profesorji z univerz, je trdilo, da morajo biti poročila kakovostna, a po treh dneh je že spraševalo, zakaj je gledanost tako nizka. Nato sem kot prvo novico objavil neko zgodbo s podeželja, klasičen zaplet z ljubimcem, žensko, vojakom, in gledanost je kar nenadoma zelo poskočila. A ne gre le za gledanost in kakovost. Včasih je zadaj politična odločitev. Če ljudje pri najvplivnejših poročilih med prvimi prispevki vsak dan gledajo zgodbe o umorih, krajah, kriminalu med imigranti ali med Italijani, se vanje naseli občutek negotovosti. Ne vem, ali je to naključje ali pa je zadaj kdo, ki želi pokazati, da je država neurejena. To vprašanje puščam odprto.

Na RAI 1 ste prišli iz Moskve, tam ste delali kot dopisnik, med drugim osebno poznate Mihaela Gorbačova. Je takrat, ko je začel perestrojko, vedel, da bo s svojimi spremembami povzročil zlom komunističnega bloka?

> Gorbačov je mislil, da bo Sovjetski zvezi dovolj le nekaj reform, recimo, da bi prepovedal vodko ... Bil je učenec Jurija Andropova, tedanjega generalnega sekretarja Komunistične partije Sovjetske zveze, ki je sam večkrat govoril o idiotizmu nekaterih potez Sovjetske zveze in njene politike. Andropov je bil ledvični bolnik in se je zdravil v Kislovodsku, kjer je bil Gorbačov politični sekretar, blizu je tudi Gruzija, od koder je prihajal Eduard Ševardnadze. Ta politična trojica se je potem vse poletje sprehajala po Kislovodsku in razpravljala o prihodnosti sovjetskega imperija. Andropov je leta 1984 umrl, pravzaprav je izumrla cela generacija starih partijskih voditeljev. Že Leonidu Brežnjevu, ki je bil na čelu Sovjetske zveze pred Andropovom, je šlo ob koncu življenja čisto na otročje, tako da so mu med lovom vedno nastavljali omamljene srne, da jih je lahko streljal. Podobno je bilo z Andropovovim naslednikom Konstantinom Černenkom, ki na koncu življenja še abecede ni več prepoznal. No, marca 1985 je Gorbačov postal generalni sekretar. Kot pripoveduje danes, je ob treh zjutraj prišel domov, poklical ženo, da je prišla iz hiše - to je zanimivo, ni ji povedal v sobi, pač pa zunaj - in ji dejal, da tovariši menijo, da ga bodo prihodnji dan izvolili za generalnega sekretarja, in kaj na to pravi ona. Raisa naj bi bila takrat izgovorila zgodovinske besede: »Da, a v naši deželi je treba vse spremeniti.« Verjetno si niti ona niti njen mož nista predstavljala, kaj vse je treba in kaj vse se bo spremenilo.

Če je, kot pravite, staro partijsko vodstvo izumrlo, kje pa je Gorbačov poiskal pomočnike?

> V oblastne strukture je Gorbačov pritegnil neskorumpirane ljudi iz provinc. Njegova pomočnika sta bila Jegor Ligačov, človek stare partijske šole, ki je bil strokovnjak, in Boris Jelcin, ki je bil po svoji naravi nestrpnež. Gorbačov se je z Jelcinom hitro sprl, zato ga je strogo po partijsko ponižal na neko tretjerazredno ministrstvo. Jelcina so potem zdravili z zdravili proti infarktu, nato so ga poklicali v centralni komite, kjer se je oslabljen od zdravil opravičeval za svoja dejanja. Te svoje tovariške samokritike Jelcin Gorbačovu ni nikoli odpustil. Medtem je postajala Sovjetska zveza vedno šibkejša, tudi zato, ker so se republike začele oddaljevati od Moskve. Rusija je začela izgubljati skupni trg, ki je bil pogoj za plansko gospodarstvo. Vse se je podiralo, sesedalo samo vase, a Gorbačov je do samega konca, verjetno zaradi marksistične vzgoje, podcenjeval nacionalno vprašanje.

Morda je bil Gorbačov marksist, a je bil hkrati demokrat.

> Seveda. In ravno zato je leta 1989 komunistom v državah Vzhodne Evrope rekel: tovariši, ne morem v trenutku, ko predlagam svobodo za ruski narod, poslati tankov v Prago in Varšavo. Če komunistične vlade v Vzhodni Evropi niso bile priljubljene, je bil to za Gorbačova njihov problem. A ti tovariši so imeli prav, v brezizhodni položaj jih je postavila ravno sovjetska oblast, ki jih je na te položaje nastavila, potem pa jim ni hotela pomagati. Henry Kissinger trdi, da je Gorbačov leta 1989 na Malti preveč popustil ZDA in očetu sedanjega predsednika ZDA. Ko sem Gorbačova vprašal, ali je bil preveč popustljiv, mi je rekel, česa pa naj mu ne bi dal, če je nekaj dni prej padel Berlinski zid, če so imele vse države nekdanjega vzhodnega bloka pluralistične vlade, kaj bi lahko takrat sploh še branila Sovjetska zveza?

In danes, kako nekdanji partijski sekretar danes razume Putinovo Rusijo?

> Zelo dobro. V trenutku, ko je država popolnoma skorumpirana, ko obstaja nekaj sto milijarderjev, ki so pokradli vse nacionalno bogastvo, za katerega so generacije ljudi sedemdeset let živele zelo slabo, je bila verjetno edina rešitev ruskega vprašanja nov vladajoči razred. Ker novih ljudi ni bilo, je Putin poiskal sodelavce v mladih ljudeh, ki so svojo pot začeli v KGB, a so imeli moderne, napredne ideje. Zato so trditve, da je danes Rusija v rokah KGB, pretirane. Res je, da imajo mnogi vplivni posamezniki KGB-jevsko preteklost, a so manj skorumpirani od tistih, ki so zrasli iz okolja oligarhov. V Rusiji danes ni trde diktature, so pa možnosti za mehek režim s prvinami pluralizma. In to je režim, ki ga vodi Vladimir Putin.

O pravi medijski svobodi v Rusiji težko govorimo.

> Morda, a v vsakem časopisu obstaja uvodničar, ki si upa napisati tudi za Putina neprijetne stvari. Hkrati pa je res, da kdaj kakšnega novinarja ali pa novinarko, žal, tudi ubijejo. Rusija je od blizu veliko bolj pestra, kot se zdi od daleč. Vse to je pripeljalo do tega, da Gorbačov sprejema Putina, a ne kot absolutno dobroto, ampak kot najmanjše možno zlo. Takšno razmišljanje v politiki seveda ni novo. V Italiji je nekoč ugleden novinar Indro Montanelli v soboto pred volitvami zapisal, da bo šel na volišče, tam pa si bo zatisnil nos in glasoval za krščansko demokracijo kot najmanjše zlo.

Ali naj Slovenija, ki je sedaj na strani močnejših, ravna podobno, kot je Italija, ko se je Slovenija približevala EU? Naj v času pogajanj uveljavlja svoje interese?

> Vprašajte se, kakšni so interesi Slovenije. Nacionalni interes Slovenije je, da v EU pride čim več držav z Balkana. Bodimo realistični, ali naj se Slovenija resno spopada s Hrvaško? Seveda ne. Drugo vprašanje pa je, koliko je v vsaki nacionalni politiki potrebno, da obstaja neki notranji in neki zunanji sovražnik. Notranji, potencialni sovražnik je vedno opozicija, zunanji pa je vedno sosed. Slovenska politika sicer ni nikoli pretirano žugala s svojim evropskim statusom in vsaj za zdaj se je vedla zmerno. Potencialno pa obstaja tudi ta možnost. Podobno, kot je leta 2004 v Italiji potencialno obstajalo nasprotovanje vstopu Slovenije v EU. Takrat je bilo treba upoštevati, da so obstajale prijateljske države, recimo Avstrija in Nemčija, obstajale so države, ki jih Slovenija ni zanimala. In tudi takšne, ki so za podporo vključevanju zahtevale nekaj zase. Recimo nekaj hišk v Istri.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.