Darja Kocbek

26. 6. 2008  |  Mladina 26  |  Ekonomija

Večne nizke plače v Etiju

Tokrat je sindikatu prekipelo, saj 62 odstotkov zaposlenih prejema zgolj minimalno plačo, plače že pet let stagnirajo

Tomaž Berginc, Iz Siola v Eti ...

Tomaž Berginc, Iz Siola v Eti ...
© Aleš Beno/Finance

Eti Izlake velja za dobro in uspešno slovensko podjetje, njegovi skoraj 50-odstotni lastniki so zaposleni in nekdanji zaposleni. Kljub temu kar 62 odstotkov vseh zaposlenih prejema minimalno plačo okrog 400 evrov. Pred kratkim so se zaradi prenizkih plač celo odločili za opozorilno stavko in zagrozili s celodnevno stavko, če z upravo ne bi našli skupnega jezika in se dogovorili za dvig osnovnih plač za 4 odstotke v juniju, dodatni dvig za 1 odstotek v letošnjem letu pa bo odvisen od uspešnosti poslovanja družbe.
Nekdanji predsednik uprave Jože Smrkolj, ki se je v začetku lanskega leta upokojil, je v lanskem pogovoru za revijo Razvoj pojasnil, da zaposleni v Etiju nikoli niso imeli prav dobrih plač, tudi zaradi tega, ker so zaradi delovnih mest včasih vztrajali pri slabo donosnih programih. Te zdaj sicer selijo v države, kjer je delovna sila cenejša.
Predsednica sindikata v družbi Mateja Gerečnik je za Dnevnik pojasnila, da so se za stavko odločili zaradi tega, ker »si delavci zaslužijo več, njihove plače pa kljub dobremu poslovanju družbe že vsaj pet let stagnirajo. Ker niso povsem usklajene z inflacijo, pa realno celo padajo«. V sindikatu so opozorili, da večina delavcev s svojimi plačami ne more več preživeti.
V Izlakah je po Smrkoljevih besedah problem, ker ima Eti na premajhnem prostoru prevelik obseg proizvodnje. Ker odpuščanje ni predvideno v strategiji podjetja, število zaposlenih zmanjšujejo po naravni poti. Dolgoročno pa naj bi tam ostala sedež podjetja in uprava, pa tisti del proizvodnje, ki je visoko avtomatiziran in specializiran. »Eti ima vzpostavljeno močno bazo, šel je skozi vse stopnje od lokalnega proizvajalca do svetovnega igralca. Pred petnajstimi leti smo se učili od proizvajalcev, ki jih ni več ali smo jih prerasli, takrat pa so na nas gledali kot vajence. Vzpostavili smo se na takšni ravni, da nismo le preživeli, ampak da danes več kot tri četrtine proizvodov prodamo v države članice Evropske unije,« je razvoj podjetja na kratko opisal Smrkolj. V Etiju je zaposlenih 1600 ljudi.
Eti zdaj približno leto dni vodi Tomaž Berginc. Kot je povedal v pogovoru za direktorski blog Erevir, je vodenje Etija prevzel, ker je videl v tem izziv. V podjetje je prišel iz Siola. Pravi, da se je zavezal uresničiti petletni strateški načrt, ki so ga v podjetju sprejeli že pred dvema letoma. Ocenjuje, da »gre za precej ambiciozen načrt s še bolj ambicioznimi operativnimi cilji«. Med njimi je izpostavil ojačitev položaja podjetja v panogi, nadpovprečno rast družbe glede na panogo in s tem povezano rast tržnega deleža, dvig dobičkonosnosti in dvig produktivnosti.
Lani je Eti ustanovil akademijo, »na kateri bodo izobraževali kadre za projekte, s katerimi bodo lahko okrepili in primerneje nagrajevali razvojno delo«. »Na področju izobraževanja kadrov ne moremo pričakovati kratkoročnih učinkov, zato pa se skrb za izobraževanje zaposlenih dolgoročno gotovo obrestuje,« pravi Berginc. Lani so se v Etiju po direktorjevih besedah spet odločili za štipendiranje študentov strojništva in elektrotehnike. Letos jih štipendirajo šest. Večinsko lastništvo zaposlenih je filozofija Etija. Širša skupina menedžmenta družbe se mora aktivneje vključiti v lastništvo, meni Berginc.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.