Jure Erznožnik

24. 7. 2008  |  Mladina 30  |  Svet

Neprijetni gostje

Koga vse so pripravljeni evropski politiki danes sprejeti medse, da bi prišli do novega trga - to je pač v resnici temeljni razlog za nastanek nove unije

Čeprav je alžirski predsednik Abdelaziz Bouteflika zatrjeval, da ob ustanovitvi Unije za Sredozemlje 13. julija v Parizu ne bo skupinske slike, na kateri bi se znašel z izraelskim premierom Olmertom, je moral besedo požreti. Na srečanju voditeljev 43 držav, ki ga je predsedujočemu Sveta EU Sarkozyju kljub množičnemu nasprotovanju uspelo izsiliti, pa so takšne in drugačne obljube morali prelomiti še nekateri drugi udeleženci.
Že pred srečanjem je na obljubo, da bo poslej aktiven in zgleden član mednarodne skupnosti, med prvimi pozabil libijski voditelj Moamer Gadafi. Na srečanju ga ni bilo, saj sredozemski uniji nasprotuje. Pravzaprav ji ne nasprotuje on sam, pač pa veliko libijsko ljudstvo, ki se vodi samo, kot zatrjuje polkovnik. Obljube so nato prelamljali še vsi tisti, ki se ne marajo med seboj ali pa ne marajo Izraela, Libanona, Sirije, bodoče palestinske države, Libije, Turčije, Alžirije, pa tudi Slovenije, Hrvaške, Španije, Latvije - in vseh drugih. Čeprav Združene države in Iran niso v sredozemski uniji, so na pariškem vrhu prevladovali tisti, ki jih odkrito ali prikrito ne marajo ali pa ne marajo njihovih žepnih »podružnic« Izraela in Sirije.
Prvo mesto po osovraženosti sta si torej delila Bush in Olmert, drugo mesto pa je nedvomno pripadlo sirskemu predsedniku Bašarju Al Asadu, če že ne po številnosti tistih, ki ga ne marajo, pa vsaj po intenzivnosti njihovih čustev. Toda Mahmud Abas in Ehud Olmert sta premogla toliko politične modrosti, da jima je uspelo iz ustanovnega vrha sredozemske unije narediti kar palestinsko-izraelska mirovna pogajanja, Asad pa je gladko zavrnil rokovanje z Olmertom in kakršnokoli otoplitev odnosov z Izraelom, če v mirovnih pogajanjih ne bodo sodelovale Francija in Združene države. Pred Olmertovim govorom je zapustil avditorij in pri tem izrekel nekaj neprimernih besed, medtem pa so njegovi rojaki nazdravljali pred velikimi zasloni v prenapolnjenih barih v Damasku. Veselili so se vrnitve svoje države iz mednarodne diplomatske osame, ploskali Asadu na rdeči preprogi Elizeja in ugibali, kdo bo naslednji sirski veleposlanik v Franciji, saj Sirija že od leta 2005 v Franciji nima svojega veleposlanika. Čeprav Sirija ni dokazala, da ni vpletena v umore nekdanjega libanonskega premiera Rafika Haririja 14. februarja 2005 in cele vrste vidnih libanonskih političnih osebnosti, bosta državi vzpostavili diplomatske stike in odprli veleposlaništvi. Asadu je tako prav Sarkozy, ki mu večina priznava obilo diplomatske spretnosti, saj mu je za isto mizo uspelo posaditi tako različne ljudi, odprl vrata nazaj v mednarodno skupnost, tista vrata, ki mu jih je Chirac po umoru Rafika Haririja hotel za vedno zapreti.
Asadovemu obisku v Parizu so nasprotovali nevladne organizacije, levica in tudi nekateri desničarski politiki, očitajo mu nedemokratičnost in skorumpiranost, prijateljevanje z Ahmadinedžadom, podpiranje islamskih skrajnežev razen Al Kaide in občasne vdore v Libanon, zapiranje intelektualcev in novinarjev ter še in še. Dvainštiridesetletni Al Asad, ki je oftalmolog in ni imel političnih ambicij, saj je njegov oče za naslednika izbral starejšega sina, a se je ta leta 1994 ponesrečil, je državo po tridesetletni vladavini očetove trde roke leta 2000 sprva nameraval demokratizirati. Iz zaporov je izpustil politične zapornike, začel privatizacijo in omogočil javno razpravo, vendar je »damaskovska pomlad« trajala le eno sezono. Za zapahi so se spet znašli vsi, ki so kakorkoli nasprotovali njegovemu režimu. Kljub rahlo shizofrenemu vedenju se zaveda nedemokratičnosti svoje države, pariškemu Mondu je povedal, da so »intelektualci hoteli preveč in prehitro. Živimo v regiji, kjer objava ene karikature ali knjige lahko sproži državljansko vojno.« Na vprašanje, kdaj bo začel izvajati reforme, je odgovoril, da ima pred reformami nekaj prednostnih nalog: nacionalno varnost in boj proti revščini. »Reforme bomo začeli izvajati prihodnje leto, da pa bomo korenito spremenili ustroj države, bo potrebna cela generacija.«
V pravkar rojeni sredozemski uniji Asad nikakor ni osamljen primer samodržca, ki svojemu ljudstvu ne pusti dihati. In čemu smo se znašli v novi povezavi z vsemi temi nedemokratičnimi figurami ob Sredozemlju? Eno je gotovo, zaradi Sarkozyjeve naivnosti, v kateri razlog za ustanovitev sredozemske unije vidijo nekateri politični komentatorji, zagotovo ne. Verjetneje zaradi njegove perfidnosti: že vrabci čivkajo, da bi rad Sarkozy ustavil turško približevanje EU in sredozemske »partnerje« na severu Afrike prepričal, naj s svojih obal preprečijo eksodus več deset tisoč revnih Afričanov proti Evropi. A ne gre le za to. Da bi novim zaveznikom prodajal, česar nimajo, in jim pobral, kar imajo - o tem ne francoski ne drugi evropski mediji ne pišejo. Ne omenjajo niti tega, da mora razvita Evropa nekam zvleči kup stare krame, prodati rabljene avtomobile, zastarelo vojaško opremo, odslužene lokomotive in še marsikaj, da pa jo hkrati zanimajo sončna energija na obronkih Sahare, afriške rude in jedrsko gorivo, libijska nafta in vrhunski afriški strokovnjaki.
Unija za Sredozemlje Afriki ne prinaša nič dobrega. Kaj bo prinesla Litvi, francoski Gvajani, Švedski in Irski, ni znano. In tudi bližnjevzhodnega vprašanja ne bo rešila.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 3,7 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

  • Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 14 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.