Staš Zgonik

24. 7. 2008  |  Mladina 30  |  Družba

Renesansa ali zgolj pomanjkanje boljših idej?

Svetu, kot kaže, ne preostane nič drugega, kot da na novo odkrije jedrsko energijo

/media/www/slike.old/mladina/soncnica.jpg

© Tomaž Lavrič

Že dolgo se ni zgodilo, da bi se v svetovnih medijih toliko govorilo in pisalo tako o miroljubni jedrski energiji kot o njeni militantni sestri dvojčici. A prav to se dogaja danes. Države z razvitimi jedrskimi programi namreč spodbujajo še hitrejši razvoj in gradnjo novih zmogljivosti. Države s skoraj zastalimi jedrskimi programi jih znova obujajo. Tiste, ki jedrske infrastrukture še nimajo, si jo na vsak način želijo. Države, ki so vse do danes zavračale jedrsko energijo, so prisiljene v vnovičen razmislek. Celo voditelji nekaterih držav so začeli sevati od navdušenja in govoriti o jedrski renesansi. Nazadnje je to storil britanski premier Gordon Brown, ki je napovedal skorajšnjo graditev osmih novih jedrskih elektrarn, ki bodo otoškim prebivalcem zagotavljale energijo v »postnaftni družbi«.
Po svetu je danes v uporabi nekaj več kot 430 jedrskih elektrarn v 30 državah, ki zagotavljajo 16 odstotkov svetovne porabe električne energije. Njihovo število se v zadnjih letih ni povečevalo, se pa je zato znatno popravila njihova učinkovitost. Po podatkih Svetovne jedrske organizacije (World nuclear organisation) je povečanje proizvodnje električne energije v JE med letoma 1999 in 2006 ustrezalo kapaciteti 30 novih JE - pa čeprav ni bila zgrajena niti ena. Del povečanja gre sicer poleg izboljšane učinkovitosti tudi na račun povečanja kapacitet v obstoječih elektrarnah. Pri orisu uporabe jedrske energije ne smemo pozabiti na 220 jedrskih reaktorjev, ki poganjajo motorje na raznih plovilih, od ruskih ledolomilcev do ameriških letalonosilk in podmornic. Obratuje tudi skoraj 300 reaktorjev, namenjenih za raziskave (eden tudi pri nas, v reaktorskem centru Podgorica na obrobju Ljubljane). Največ električne energije proizvedejo jedrske elektrarne v ZDA, kjer jih je tudi največ, sledita Francija in Japonska. A jedrske elektrarne v ZDA proizvedejo le 20 odstotkov vse porabljene elektrike, v Franciji pa zagotavljajo več kot 75 odstotkov vse elektrike. V postopku gradnje je trenutno več kot 30 JE v 11 državah. Za uporabo jedrske tehnologije se odkrito zanima vsaj 30 držav, od Albanije do Čila in Filipinov. Novo zanimanje za jedrsko energijo kaže tudi Nemčija, a se ta trenutno manifestira le v nasprotjih znotraj velike koalicije. Medtem ko začenjajo konservativci s kanclersko Angelo Merkel na čelu jedrsko energijo opevati kot rešitev za problem podnebnih sprememb, pa socialisti ne želijo odstopiti od odločitve o postopni opustitvi jedrske energije, sprejete v času prejšnjega kanclerja Gerharda Schroederja.
Jedrski »know-how« bi lahko v prihodnosti precej premešal geopolitične statuse posameznih držav. Če se mora Zahod trenutno v veliki meri zanašati na z nafto bogate diktatorske režime Bližnjega vzhoda, se utegne v ne tako daljni prihodnosti ta odvisnost z zmanjševanjem zalog fosilnih goriv najprej uravnotežiti, nato pa tudi dokončno prevesiti. Tega se najbolje zavedata jedrski velesili Francija in ZDA. Francoski predsednik Nicolas Sarkozy je v minulem letu sporazume o jedrskem sodelovanju podpisal z Libijo, Alžirijo in Združenimi arabskimi emirati. Pismo o nameri za tak sporazum je podpisal s predstavniki Katarja, v pripravi je podpis sporazuma z Jordanijo in Marokom, roko je Sarkozy ponudil tudi Egiptu in Savdski Arabiji. »Če je bilo v Sarkozyjevi zunanji politiki kakšno presenečenje, to zagotovo ni, kako aktivna je bila ta politika, temveč kako radioaktivna je bila,« so zapisali v spletnem časniku World politics review. Dodana vrednost te politike je postavljanje Irana, ki Zahod obtožuje odrekanja jedrske tehnologije bližnjevzhodnim državam, na laž. Kar se tiče Američanov, so si ti na Kitajskem že zagotovili za več deset milijard dolarjev jedrskih poslov, sporazum o sodelovanju na področju civilne jedrske energije so podpisali tudi z Indijo, čeprav ta država ni podpisnica sporazuma o neširjenju jedrskega orožja, kar je sicer pogoj za dostop do miroljubne jedrske tehnologije. Razen ko govorimo o Iranu seveda.
Jedrska energija je bila dolga leta zapostavljena. V Evropi je navdušenje izginilo po černobilski katastrofi, v ZDA še nekoliko prej, po nesreči v jedrski elektrarni na Otoku treh milj (Three Mile island). Razvoj v državah v razvoju so povečini zavirali razni embargi in pa seveda neugodne varnostne ter politične razmere. Resnici na ljubo ob razmeroma nizkih cenah ostalih energentov tudi cena proizvedene električne energije ni bila najbolj konkurenčna. A panika zaradi galopirajočih cen energije in klimatskih sprememb je »incidente« dodobra potisnila v pozabo, cena jedrske energije pa naenkrat ni več tako visoka, sploh ob upoštevanju »okoljske cene«. Biogoriva se vse bolj kažejo kot zgrešen projekt. Vetrna in sončna energija sta še vedno premalo učinkoviti in zanesljivi. Na vidiku v bližnji prihodnosti ni nobenega alternativnega vira, ki bi zmogel zadostiti naraščajočim potrebam po energiji, kaj šele, da bi hkrati pripomogel še k boju proti podnebnim spremembam. »Ko vse možnosti damo na mizo, je pač treba izbrati najmanjše zlo. In ta trenutek je jedrska tehnologija tako dostopna in relativno varna, da je to pač edina možnost, ki jo lahko zagrabimo z obema rokama. Vse ostalo so golobi na strehah,« pravi klimatologinja Lučka Kajfež Bogataj.
Dodatna olajševalna okoliščina za jedrsko energijo je dejstvo, da se je, četudi je gradnja novih elektrarn zastala, nadaljeval razvoj varnostnih sistemov. Kot je pred kratkim v intervjuju za Mladino povedal predsednik uprave Jedrske elektrarne Krško (JEK) Stane Rožman, je Černobil res povzročil ogromen zastoj pri uporabi jedrske energije, vendar je bila nesreča za jedrsko industrijo velika spodbuda za iskanje novih, varnejših rešitev. Jedrski objekti, ki jih trenutno gradijo, so tako neprimerno varnejši in katastrofa černobilske velikosti je tako rekoč nemogoča. Marjan F. Levstek, vodja sektorja za analize in svetovanje uprave za jedrsko varnost, poudarja, da so JE v minulih 10 letih doživele velik razvoj. »Razvili so veliko naprednih sistemov, ki so inherentno varni. Torej, da njihova varnost ne sloni več toliko na aktivnih komponentah, kot na primer črpalkah in ventilih, ki lahko odpovedo, ampak bolj na fizikalnih zakonih.« Poenostavljeno to pomeni, da se bo reaktor ob morebitnem nepredvidenem dogodku ohladil in zaustavil, četudi pride do okvare na opremi ali pa zmanjka energije za upravljanje te opreme.
Povečuje se tudi dostopnost jedrske infrastrukture v smislu zmanjšane logistične zahtevnosti. Japonska Toshiba načrtuje izdelavo tako imenovanih jedrskih baterij, ki jih bodo že sestavljene pripeljali do elektrarne, jih priključili v omrežje in jih po preteku roka trajanja odklopili ter odpeljali. Ameriški Westinghouse svoj revolucionarni reaktor AP1000 (Kitajska si jih v prihodnjih desetletjih želi vsaj sto) izdeluje po komponentah, primernih za prevoz po železnicah. Podjetje NuScale je razvilo model jedrske elektrarne, približno 10-krat manjši od zdaj uporabljanih, ki bi kot prvo lahko služil kot priprava na večje jedrske projekte v neizkušenih državah, hkrati pa zagotavljal zanesljiv vir energije oddaljenim naseljenim območjem (npr. Aljaska), kjer se morajo za elektriko zanašati na dizelske generatorje. Tudi Rusija razvija nov način za zagotavljanje energije od ostale civilizacije oddaljenim mestom. Lani so napovedali razvoj plavajočih reaktorjev, ki naj bi jih preprosto odvlekli do želenega mesta, zasidrali in priključili v omrežje. Evropski prispevek k razvoju je tako imenovani Evropski vodnotlačni reaktor (European pressurized reactor ali EPR), ki naj bi združeval vse varnostne izboljšave in izkušnje minulih 20 let. Prvi komercialni primerek naj bi v nekaj letih začel delovati na Finskem.
Ob draženju energentov pride do izraza še ena lastnost jedrskih elektrarn. »V strukturi cene električne energije v naši elektrarni gorivo pomeni 15 odstotkov. Pri termoelektrarni na premog je ta delež 50-, pri plinski pa kar 75-odstoten,« pravi Rožman. Cena elektrike iz JE je tako ob draženju surovin (uran se je, tako kot ostale energetske surovine, v minulih 10 letih, podražil za več sto odstotkov) mnogo bolj stabilna. To poudarja tudi France Križanič z Ekonomskega inštituta Pravne fakultete, ki hkrati opozarja ne še eno ekonomsko prednost: »Jedrska elektrarna ni obremenjena s kvotami za izpust ogljikovega dioksida, ki se bodo potencialno dražile
Navdušenje nad jedrsko energijo je med politiki že tako veliko, da niso redki primeri, ko jo poimenujejo kar »zelena« ali pa »eko« energija. Po mnenju profesorja sociologije na münchenski univerzi Ludwig - Maximillian in avtorja knjige Svetovna družba tveganja (World risk society) Ulricha Becka je eksistencialna kriza, ki so jo prebudila globalna tveganja, politično razpravo privedla do tekmovanja v zmanjševanju pomena velikih tveganj. »Neizračunljivi nevarnosti klimatskih sprememb naj bi se po robu postavili z neizračunljivo nevarnostjo, povezano z uporabo jedrskih elektrarn.« Po njegovih besedah, zapisanih v komentarju v časniku Guardian, se je treba zavedati, da se pri takih odločitvah večinoma odločamo med dvema tveganima rešitvama, stopnjo tveganja pa je zaradi različnih kvalitativnih lastnosti težko primerjati. Vlade po njegovem mnenju zato uporabljajo strategijo namernega poenostavljanja. Vsako odločitev predstavijo kot izbiro med varnim in tveganim. »Medtem ko skušajo zmanjšati pomen negotovosti, povezanih z uporabo jedrske energije, vso pozornost usmerjajo na naftno krizo in klimatske spremembe,« ugotavlja Beck.
Okoljevarstvene organizacije, ki so si v minulih desetletjih ustvarile ime tudi z odločnim nasprotovanjem jedrski energiji, so za zdaj še naprej odločne. Greenpeace je lani objavil izčrpno poročilo o ekonomski upravičenosti gradnje novih jedrskih elektrarn. Po njihovih ugotovitvah se gradnja večine JE zavleče in občutno podraži, za nekajkrat nad prvotno predvideno ceno. Kot aktualen primer v poročilu navajajo prav gradnjo prve jedrske elektrarne z vgrajenim EPR v Olkiluotu na Finskem. Graditi so jo začeli leta 2005. Dobavitelj, francoski jedrski gigant Areva, se je, da bi zmanjšal naložbeno tveganje kupca, zavezal, da bo objekt zgradil v štirih letih, in to po v pogodbi zapisani ceni, ne glede na morebitne nepredvidene zaplete. Nobenih aneksov kot pri SCT torej. Le dobrega pol leta po začetku gradnje so napovedali vsaj šestmesečno zamudo, še pol leta kasneje se je napovedana zamuda dvignila že na eno leto. Čez pol leta so napoved dvignili na 18 mesecev. Areva je v tistem času utrpela zmanjšanje dobička, kar je pripisala prav gradnji reaktorja na Finskem. Lani septembra so Finci sporočili, da bo zamuda pri gradnji najmanj dveletna, stroški pa vsaj 25 odstotkov nad pogodbeno vrednostjo.
Prav tako, opozarja Greenpeace, jedrska tehnologija še zdaleč ni nevtralna, ko gre za izpuste toplogrednih plinov v ozračje. Res jih samo delovanje elektrarne ne proizvaja, vendar pa je treba vzeti v obzir celoten jedrski cikel, torej tudi do okolja izjemno neprijazne rudnike urana, visoke stroške in izpuste za transport, energetsko potraten proces bogatenja jedrskega goriva in dolgotrajno graditev jedrskih objektov. Marjana F. Levstka ti argumenti ne prepričajo. »Gradijo se tudi drugi objekti,« pravi. Priznava sicer, da zapletena predelava urana za gorivo nekoliko zmanjšuje splošno učinkovitost jedrske tehnologije, a je hkrati po njegovem mnenju treba upoštevati, »da bo reaktor, ki ga zgradimo danes, obratoval 60 let in da lahko v tem času že povsem pozabimo na te negativne učinke.« Zamižati je pripravljena tudi Lučka Kajfež Bogataj, saj so po njenem mnenju emisije kljub vsemu relativno nizke.
Nasprotovanje okoljevarstvenih organizacij jedrski tehnologiji sicer ne mineva brez pretresov. Tako je ravno zaradi tega vprašanja Greenpeace zapustil eden od ustanoviteljev organizacije Patrick Moore. Spreobrnjenje je doživel Hugh Montefiore, eden najvidnejših članov mednarodnega združenja okoljevarstvenih organizacij Friends of the Earth in bil posledično prisiljen zapustiti visok položaj v organizaciji. Montefiore je sicer prepričan, da je podobno mislečih okoljevarstvenikov še kar precej, vendar se za zdaj ne upajo »razkriti«. Podobno je po besedah Kajfež Bogatajeve tudi v Medvladnem odboru za podnebne spremembe (IPCC). »Prisotna je ambivalentnost. V smislu, da se nihče ne bo aktivno zavzel za jedrsko energijo, vendar ji tudi nihče ne bo nasprotoval. Recimo, da se temi diplomatsko izogibajo.«
Ne nazadnje pa je treba omeniti tudi problem, ki je poleg možnosti nesreče (še tako majhne) največja ovira pri sprejemanju jedrske energije - jedrske odpadke. Novi postopki naj bi sicer zmanjšali količino odpadkov in močno povečali delež recikliranega jedrskega goriva. A dejstvo ostaja, da bodo odrabljeno gorivo in kontaminirana oprema še več tisoč let po odstranitvi nedotakljivi in da so stroški ustreznega ravnanja z odpadki izjemno visoki.
Kot »naročeno« je nekaj dni po pompozni napovedi Gordona Browna o jedrski renesansi v javnost prišla novica, da so se predvideni stroški za skladiščenje in razgradnjo britanskih jedrskih odpadkov vnovič zvišali, kar za 10 milijard funtov. Skupno naj bi tako jedrski odpadki Veliko Britanijo stali več kot 80 milijard funtov. Samo v minulih treh letih so predvideni stroški narasli za 20 milijard. Še ena strašljiva zgodba z jedrskimi odpadki v glavni vlogi prihaja iz ZDA. Hanford v zvezni državi Washington velja za najbolj kontaminirano območje na svetu. V 177 podzemnih rezervoarjih, večinoma starejših od 50 let, je shranjenih 210 milijonov litrov radioaktivnih in kemičnih odpadkov. Na 67 rezervoarjih so se že pojavile luknje in razpoke, skozi katere je do zdaj v tla izteklo skoraj štiri milijone litrov nevarnih odpadnih tekočin. Ameriško ministrstvo za energijo s svojim osem milijard dolarjev vrednim programom za sanacijo odlagališča za predvidenim časovnim potekom zaostaja za celih 19 let.
Četudi si je zdaj še težko predstavljati tak skok, kot ga je jedrska tehnologija doživela v začetku 80. let prejšnjega stoletja, ko so zagnali kar 218 novih jedrskih elektrarn, v povprečju eno vsakih 17 dni, pa je po oceni Svetovne jedrske organizacije ob upoštevanju razvoja Kitajske in Indije ter splošno naraščajoče potrebe po energiji povsem realno pričakovati, da bo v obdobju po letu 2015 frekvenca odpiranja novih JE celo ena na vsakih 5 dni.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 3,7 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

  • Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 14 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.