Urša Marn

7. 8. 2008  |  Mladina 32  |  Politika

Vrag je vzel šalo

Slovenija porabi bistveno več, kot je sposobna ustvariti. Brezglavo zapravljanje bomo prebivalci prej ali slej občutili v padcu življenjske ravni.

Marjan Senjur, Ekonomska fakulteta v Ljubljani, član vladnega strateškega sveta za gospodarski razvoj: »Slaba gibanja v tekočem računu plačilne bilance so že izničila pozitivne učinke visoke gospodarske rasti.«

Marjan Senjur, Ekonomska fakulteta v Ljubljani, član vladnega strateškega sveta za gospodarski razvoj: »Slaba gibanja v tekočem računu plačilne bilance so že izničila pozitivne učinke visoke gospodarske rasti.«
© Aleš Černivec

Minister za finance Andrej Bajuk je pred dnevi presenetil z napovedjo, da bo proračunski presežek v letošnjem letu večji, kot ga je vlada spomladi predvidela z rebalansom. Namesto predvidenih 69 milijonov evrov naj bi presežek znašal 240 milijonov evrov ali približno 0,65 odstotka bruto domačega proizvoda. Če se bo napoved uresničila, bo to brez dvoma lep dosežek. Žal na prvi pogled zgledno podobo kazi dejstvo, da povečanje proračunskega presežka ni posledica kakšnega korenitejšega prestrukturiranja proračunskih izdatkov, pač pa pospešene gospodarske rasti in popolnoma nerealne ocene ministrstva za finance o velikem neto prilivu iz bruseljske blagajne. Višja gospodarska rast je v veliki meri posledica povečanih investicij v infrastrukturo, ki so se pretežno financirale z zadolževanjem v tujini. Ne gre torej za hitro organsko rast, temelječo na znanju, ki prinaša visoko dodano vrednost, ampak za zadolževanje in investiranje v dejavnost, ki pretežno zaposluje delovno silo z nižjo stopnjo izobrazbe in za določen čas. Takšna gospodarska rast pa na dolgi rok ni vzdržna. Toda to sploh ni največji problem slovenske ekonomije. Nekdanji finančni minister, zdaj dekan Ekonomske fakultete v Ljubljani, dr. Dušan Mramor je pred kratkim v intervjuju za Mladino dejal, da smo v Sloveniji brez dvoma priča pregrevanju gospodarstva, na kar kaže vrsta indikatorjev. Eden izmed njih je tudi dramatična rast primanjkljaja v tekočem računu plačilne bilance, saj se ta na letni ravni približuje že osmim odstotkom BDP. V drugih članicah evroobmočja je primanjkljaj v tekočem računu plačilne bilance v primerjavi z BDP precej manjši. Izjema so le nove članice EU, kjer je primanjkljaj visok predvsem zaradi odlivov dobičkov, saj so tujcem prodali večino najdonosnejših podjetij, tudi vse banke in finančne institucije. Zaradi tega celo pri najuspešnejših novih članicah EU primanjkljaj na tekočem računu dohodkov presega kar pet odstotkov BDP. Mramor ni edini, ki opozarja na nevarnost poglabljanja zunanjega neravnotežja. »Leto 2008 bo zaznamoval rekorden primanjkljaj na tekočem računu, ki ga je povzročila rekordna rast investicij in ki bo usodno vplival na gospodarsko in življenjsko raven v prihodnjih letih,« so v uvodnem članku julijske publikacije Gospodarska gibanja opozorili raziskovalci Ekonomskega inštituta pri Pravni fakulteti v Ljubljani. Le nekaj dni po izidu Gospodarskih gibanj je zaskrbljenost nad velikim povečanjem primanjkljaja v tekočem računu plačilne bilance izrazil tudi svet Banke Slovenije. Po podatkih centralne banke je bil saldo tekočega računa v prvih petih mesecih letošnjega leta negativen in je znašal 894,2 milijona evrov oziroma še enkrat več kakor v prvih petih mesecih leta 2007, ko je znašal 493,2 milijona evrov. Ker je saldo v tekočem računu plačilne bilance eden izmed ključnih kazalcev dolgoročnega zdravja ekonomije, je opozorilo Banke Slovenije treba vzeti skrajno resno. Po mnenju dr. Marjana Senjurja z Ekonomske fakultete v Ljubljani je »zaskrbljenost« centralne banke povsem upravičena. Njeno stališče se mu zdi celo premilo: »Že lani je bil primanjkljaj v tekočem računu plačilne bilance dvakrat večji, kot je bilo predvideno, enako se je zgodilo tudi letos. Slaba gibanja v tekočem računu plačilne bilance so že izničila pozitivne učinke visoke gospodarske rasti.« Po Senjurjevem mnenju je za hitro naraščajoči primanjkljaj več razlogov. Zaradi visoke domače inflacije, ki je še enkrat višja od inflacije v evroobmočju, se slabša konkurenčnost slovenskih podjetij. Ker cene surovin naraščajo hitreje, kot lahko naraščajo cene izvoženega blaga, se za slovenska podjetja poslabšujejo tudi pogoji menjave. Posledica tega je zniževanje pokritosti uvoza z izvozom.
Za lažje razumevanje povejmo, da plačilna bilanca kaže celotno menjavo Slovenije s tujino. Do leta 2003 je imela Slovenija bolj ali manj izravnano plačilno bilanco. Po letu 2004 pa imamo primanjkljaj na vseh računih, razen na računu storitev, kjer je presežek premajhen, da bi bilo z njim mogoče pokriti velikanski minus na ostalih računih. Poglejmo, kaj kažejo podatki Banke Slovenije. V prvih petih mesecih letošnjega leta je bil primanjkljaj trgovinske bilance za 331,4 milijona evrov višji kot v enakem obdobju lani, primanjkljaj dohodkovnega dela je bil višji za sto milijonov evrov, primanjkljaj transferjev pa je bil višji za 108,1 milijona evrov. Hkrati se je presežek storitev povečal za 138,6 milijona evrov glede na enako obdobje lanskega leta. Po mnenju dr. Jožeta Mencingerja, raziskovalca na EIPF, je velik dolgoročen problem odliv prek računa dohodkov. »Gre za plačila obresti na kredite in odliv dobičkov podjetij v tuji lasti.« Problematičen je tudi primanjkljaj na računu transferjev, ki ga v veliki meri ustvarja država s članstvom v raznih organizacijah in v poslovanju z bruseljsko blagajno. Lani je šlo prek računa dohodkov in računa transferjev že za približno tri odstotke BDP, kar se iz leta v leto samo še povečuje. »Seveda je primanjkljaj povezan z visoko gospodarsko aktivnostjo, posebno še, ker je bila praktično povsem določena z gradbeništvom in finančnimi storitvami,« meni Mencinger.
Hitro rastoči primanjkljaj v plačilni bilanci nas ne opozarja le na prekomerno domačo porabo, pač pa tudi na nezadostno domačo produkcijo. V Sloveniji porabimo bistveno več, kot smo sposobni ustvariti. Živimo na veliki nogi, prek svojih zmožnosti. Tega seveda ne bi mogli početi, če se ne bi hkrati rekordno zadolževali. Še konec leta 2004 je slovenski bruto zunanji dolg, vključno z vsemi obveznostmi, podedovanimi iz nekdanje Jugoslavije, znašal 15,3 milijarde evrov. V naslednjih treh letih se je več kot podvojil na 34,3 milijarde evrov, po zadnjih podatkih pa presega že 37 milijard evrov. Po Mramorjevem mnenju slovenski bruto zunanji dolg v sebi nosi precejšnje tveganje, saj je velik del denarja, do katerega smo prišli z zadolžitvijo v tujini, naložen v tvegane naložbe v tujini. Gospodarski zastoj in posledično zmanjšanje vrednosti teh naložb lahko ogrozita finančno stabilnost. A še bolj skrb zbujajoče se Mramorju zdi povečanje neto zunanjega dolga, ki nastaja zaradi presežka zadolževanja nad lastnim odobravanjem posojil tujini. Skupni neto zunanji dolg je namreč konec maja letos znašal že 7,4 milijarde evrov ali kar petino BDP. To je ogromno, če vemo, da je imela Slovenija še konec leta 2004, torej ob nastopu sedanje vlade, za 882 milijonov evrov neto terjatev do tujih držav. »Neto zunanji dolg po eni strani kaže na padanje konkurenčnosti slovenskega gospodarstva, po drugi strani pa na zadolževanje za investicijsko in osebno potrošnjo v tujini. Velik igralec pri tem je Dars, ki po meni poznanih izračunih takšnih obveznosti ni sposoben odplačevati iz cestnin in jih bo verjetno moral prevzeti proračun.« Če se bo Mramorjeva napoved uresničila, bo to pomenilo skok iz napovedanega proračunskega presežka nazaj v proračunski primanjkljaj, ki bi lahko bil celo višji od treh odstotkov BDP, kar bi pomenilo kršitev maastrichtskih meril. Če bo do tega prišlo, bo morala vlada z restriktivno fiskalno politiko krepko zategniti pas, zaradi česar se bo gospodarska rast znižala, brezposelnost pa zvišala. »Primanjkljaj v tekočem računu plačilne bilance enostavno pomeni, da razvoj temelji na tujih prihrankih oziroma da živimo na tuj račun,« opozarja Mencinger in dodaja: »Ne glede na obliko priliva kapitala (posojila, portfeljske investicije, neposredne investicije) to pomeni bodoče odlive BDP, saj je treba posojilo z obrestmi ali odlivi dobičkov vrniti. Donosnost tujih investicij v novih članicah pa je izredno visoka. Najvišja, približno 10-odstotna, je donosnost investicij pri neposrednih naložbah, pol nižja je donosnost pri portfeljskih naložbah in najnižja, 3-odstotna, pri dolgovih. Zato je velik primanjkljaj povsem normalna posledica prodaj premoženja.«
Ne glede na vzroke za visok primanjkljaj je dejstvo, da ga bo treba plačati. Tolažilne besede ministra Bajuka, češ da je skrb odveč, dokler se izvoz povečuje in dokler slovensko gospodarstvo ostaja konkurenčno, so po Mencingerjevem mnenju le prazne politične fraze: »Primanjkljaj, ker smo v evroobmočju, seveda ne more povzročiti plačilno-bilančne krize, v vsakem primeru pa pomeni zniževanje življenjske ravni. Prebivalstvo ima zaradi odliva dela BDP na razpolago manj, kot naredi.« Ekonomist Franček Drenovec je že pred meseci opozoril, da se je Slovenija v zadnjih letih iz družbe, usmerjene v produktivno učinkovitost, spremenila v družbo, izrazito usmerjeno v zadolževanje in porabo. »Naša temeljna iluzija - mati vseh iluzij - je tista o odlični gospodarski rasti in o nekem stalnem velikem povečevanju družbenega produkta, ki je na voljo za delitev in za katerega se je treba boriti. Velik poskok gospodarske rasti iz 'recesije' v letih 2001-2003, ko je znašala samo še tri odstotke, na lanskih dobrih šest odstotkov, izvira izključno iz porasta zaposlovanja in skoraj nič iz povečane rasti produktivnosti dela. Tisti del gospodarske rasti, ki je v tem času presegel tri do štiri odstotke, so ustvarjali v glavnem državni infrastrukturni projekti, ki zaposlujejo v veliki meri tuje delavce, financirajo pa se večinoma s tujim denarjem. Za delitev tega dela BDP med 'Slovence' ne ostane kaj dosti.« Problem je v tem, da se je v času visoke konjukture rast produktivnosti povečala samo neznatno, nato pa se je že lani začela naglo zniževati. Še več. Trend zniževanja produktivnosti se nadaljuje tudi letos. »Imamo tipično 'rast brez razvoja'; kazalci produktivne učinkovitosti so šibki in ostajajo šibki. V velikem delu gospodarstva so še vedno na ravni enostavnih delovno-intenzivnih tehnologij. Že dve leti zapored se kvalifikacijska struktura zaposlenosti slabša ter znižuje povprečen vnos znanja v proizvodnjo,« je Drenovec že pred meseci opozoril v Objektivu.
Prekomerna poraba, ki drastično presega lastno sposobnost ustvarjanja produkta, daje lažni občutek, da je Slovenija visoko produktivna evropska družba, kar pa ne drži. Iluzija seveda ne more trajati večno. V prihodnosti nas brez dvoma čaka zniževanje porabe, kar se bo poznalo tudi pri plačah in pokojninah. Prej ko se bomo soočili z resnico, blažja bo prilagoditev. Če bomo bežali od realnosti, prekomerno porabo pa še naprej financirali z zadolževanjem in odprodajo državnega premoženja, bo streznitev bistveno težja.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 3,7 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

  • Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 14 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.