Jure Trampuš

7. 8. 2008  |  Mladina 32

Veliki brat vas nadzoruje

Pri sporu o pristojnostih urada za varstvo konkurence gre za veliko več kot pa za merjenje moči javnih uslužbencev. V igri je ustavna pravica do komunikacijske zasebnosti.

Nataša Pirc Musar, informacijska pooblaščenka, ki je uradu za varstvo konkurence prepovedala razpolagati z zaseženimi računalniškimi datotekami velikih trgovcev.

Nataša Pirc Musar, informacijska pooblaščenka, ki je uradu za varstvo konkurence prepovedala razpolagati z zaseženimi računalniškimi datotekami velikih trgovcev.
© Borut Peterlin

Kdo je tisti državni uradnik, ki ga je minister Milan Zver v intervjuju za Reporter obtožil, da »sprejema odločitve, ki lahko imajo katastrofalne posledice za celotno družbo«? Kdo je tisti, ki po mnenju Dimitrija Kovačiča »sabotira delovanje pravne države«? Komu je Branko Grims zabrusil, da je prekoračil svoja pooblastila in da je posredno kriv, da so v slovenskih trgovinah vedno višje cene? Kdo je po ugibanjih poslanke Eve Irgl del zlovešče mreže, ki na eni strani namenoma dviguje cene, da bi se zmanjšala priljubljenost vladi Janeza Janše, na drugi strani pa onemogoča delo tistim, ki želijo te domnevne kartelne dogovore, tajkunske povezave razkrinkati?
Aktualni državni sovražnik je informacijska pooblaščenka Nataša Pirc Musar. Njen urad je namreč 17. junija izdal odločbo, v kateri je drugemu državnemu organu, Uradu za varstvo konkurence, prepovedal odpiranje, preimenovanje, spreminjanje, pregledovanje, kopiranje, izpisovanje, razkrivanje, posredovanje in kakršnokoli drugo uporabo računalniških datotek, ki jih je Urad za varstvo konkurence zasegel pri treh velikih trgovcih. Pri Mercatorju, Sparu Sloveniji in Engrotušu. In informacijski pooblaščenki se ni zgodilo prvič, da se je nanjo spravila vladajoča politika. Prvič jo je politika napadla, ko je ministra Dimitrija Rupla kaznovala s 1600 evri kazni, ker je na nezakoniti način poizkušal izvedeti, kdo je novinarjem posredoval diplomatsko depešo. Rupel je takrat med drugim dejal, da mu pooblaščenka krši človekove pravice in ovira postopek iskanja krivca.
Kaj se je zgodilo tokrat? Motiv preiskave Janija Soršaka in njegovega urada je bil enostaven. Na službenih računalnikih velikih trgovcev so želeli preveriti, ali je na njih shranjena elektronska korespondenca ali kakršnikoli drugi dokazi, da so se dogovarjali o cenah na trgovskih policah. Na drugi strani pa se zdi motiv pooblaščenke prav tako logičen, po predhodni najavi je v postopku ugotovila, da je Urad za varstvo konkurence po njeni presoji zasegel tudi tiste računalniške datoteke, ki s predmetom preiskave niso povezani, ki so osebne narave in do katerih državni nadzorniki konkurence ne bi smeli imeti nobenega dostopa. Zato je informacijska pooblaščenka prepovedala uporabo elektronskega dela zasežene dokumentacije. In sprožila val političnih napadov ...
Soršak je zaradi njene odločitve sprožil upravni spor. Na prvi stopnji je upravno sodišče začasno potrdilo zapečatenje zasežene dokumentacije, čeprav vsebinsko o sporu še ni odločalo. Soršak je med tem napovedal pritožbo na vrhovno sodišče.
Zasebnost na delovnem mestu
V sporu med informacijsko pooblaščenko in direktorjem Urada za varstvo konkurence prvenstveno ne gre za spopad različnih političnih interesov, pač pa za načelno vprašanje, koliko zasebnosti lahko imamo v službi. Ali se lahko direktor Mercatorja Žiga Debeljak prek službenega elektronskega naslova dogovarja o zasebnih večerjah? Ali lahko direktor Spara Slovenija Igor Mervič uporablja službeni računalnik za zasebno surfanje po internetu? Ali imajo lahko člani uprave Engrotuša med elektronskimi službenimi zapiski tudi kopico zasebnih zapiskov, recimo o družinskih počitnicah?
Evropska pravna praksa je pri dopuščanju zasebnosti na delovnem mestu drugačna kot ameriška. V ZDA velja načelo, da zaposleni na delovnem mestu uporabljajo opremo v lasti delodajalca in je praviloma ne smejo uporabljati v zasebne namene. V Evropi so do vprašanja zaščite človekovih pravic zaposlenih na delovnem mestu bolj občutljivi. Dr. Matej Kovačič s Fakultete za družbene vede je v svoji knjigi o nadzoru in zasebnosti v informacijski družbi zapisal, da v razvitih evropskih državah velja obveza, »da se zaposlene vsaj obvesti o možnosti nadzora na delovnem mestu, poleg tega pa je v primeru nadzora komunikacij dovoljen samo tisti nadzor, ki se nanaša na delo«. Evropsko sodišče za človekove pravice je tako v primeru Niemientz vs. Nemčija ugotovilo, da ni načelnega razloga, »zakaj bi pojem zasebnega življenja izključeval iz profesionalne ali poslovne dejavnosti« posameznika. Podobnih odločitev evropskih sodišč je še nekaj.
Pojem zasebnega življenja po evropski pravni praksi torej obstaja tudi v službeni sferi, v službenih prostorih in tudi pri tehničnih sredstvih (telefon, računalnik ...), ki so v lasti delodajalca. Mag. Gorazd Klemenčič je v komentarju slovenske ustave, pravzaprav njenega 37. člena, ki določa varstvo tajnosti pisem in drugih občil, zapisal, da zaščita komunikacijske zasebnosti »izvira iz potrebe po varovanju zaupnosti razmerja, v katere pri sporočanju stopa posameznik, in ne iz določene vrste, statusa ali lastništva uporabljenega občila, komunikacijskega sredstva«.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 3,7 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

  • Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 14 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.