Vanja Pirc

18. 9. 2008  |  Mladina 38  |  Politika

Propagandni brezplačniki

Sta nova brezplačnika nova oblika by-pass volilne kampanje, ki si jo je omislila SDS?

Brezplačnik Slovenski tednik je časopis z najvišjo naklado v Sloveniji, saj vsak teden izide v nakladi 375.000 izvodov. Ker objavlja zelo malo oglasov, je vprašanje, s čim se financira. Njegovi ustanovitelji so povezani s SDS.

Brezplačnik Slovenski tednik je časopis z najvišjo naklado v Sloveniji, saj vsak teden izide v nakladi 375.000 izvodov. Ker objavlja zelo malo oglasov, je vprašanje, s čim se financira. Njegovi ustanovitelji so povezani s SDS.

Predsednik vlade Janez Janša je bil pred dobrim tednom gost v spletni klepetalnici multimedijskega centra RTV Slovenija. V času »matere vseh afer« je lahko za trenutek odložil svoje delo, saj so mu obiskovalci postregli z vprašanji v stilu, koga bi pojedli, če bi se na samotnem otoku znašli skupaj z Borutom Pahorjem in Gregorjem Golobičem. A padala so tudi vprašanja o predvolilni kampanji. In padlo je tudi vprašanje o novih brezplačnikih, ki v zadnjih mesecih polnijo naše poštne nabiralnike. »Brezplačnikov in tudi večine drugih slovenskih časopisov in revij ne berem in vam jih ne znam vseh niti našteti, zato o njihovi vsebini ne morem soditi,« je odgovoril premier in nadaljeval, da se nasmiha vznemirjenju, ki ga vsaka najmanjša konkurenca zbudi »med lastniki šestih dnevnih časopisov in njihovih uslužbencev«.
Brezplačnike v Sloveniji poznamo že kar nekaj let, a nekateri brezplačni časopisi, ki so v zadnjem letu preplavili poštne nabiralnike slovenskih gospodinjstev, so izjema v svojem žanru. Gre namreč za časopise, ki so se pojavili v letu pred volitvami in ki evidentno poročajo izključno v prid aktualne oblasti, obenem pa obračunavajo s tistimi, ki pridejo navzkriž z njo. Gre za medije, za katere ni povsem jasno, kdo so njihovi avtorji, prav tako ni povsem jasno, kdo so njihovi ustanovitelji in kako se financirajo.

V vsako gospodinjstvo

Eden takšnih brezplačnikov, ki je začel izhajati januarja letos in ga prejemajo le gospodinjstva na podeželju, je bil Slovenski tednik. Nekaj mesecev kasneje je izšel Ekspres, ki je začel polniti poštne nabiralnike v urbanih predelih Slovenije. Časopisa imata veliko skupnega, ena izmed vzporednic pa je že njuna za slovenske razmere nenavadno visoka naklada. Ekspres vsak teden izide v 340.000 izvodih, Slovenski tednik pa v 375.000 izvodih. Med njunimi konkurenti primerljivo naklado dosega le brezplačnik Dobro jutro, ki ga izdaja podjetje Regionalni mediji iz Hoč (350.000 izvodov), medtem ko so Delov Total tedna po podatkih Slovenske oglaševalske zbornice med aprilom in junijem letos v povprečju natisnili v 227.830 izvodih, sobotno izdajo Styriinega Žurnala pa v 290.098 izvodih.
Prava moč Slovenskega tednika in Ekspresa je v njuni skupni nakladi. Ker nagovarjata različni ciljni skupini skupno vsak teden vstopita v kar 715.000 nabiralnikov po vsej Sloveniji. Njuna skupna naklada je tako visoka, da se lahko kosa le z naklado zloženk, ki jih državni organi občasno razpošljejo vsem slovenskim gospodinjstvom. Nedavna zloženka »Slovenija včeraj, danes, jutri«, s katero je vlada slovenska gospodinjstva z obilo samohvale obvestila, da se ji izteka mandat, je bila denimo natisnjena v 731.000 izvodih.
Zakaj je smiselno sešteti naklado obeh brezplačnikov? Ker izpostavljata presenetljivo podobne teme in včasih tudi presenetljivo podobne napisane članke. Pred dvema tednoma sta po naključju denimo oba poročala, da imamo letos prvič deflacijo, da so predsednika vlade Janšo doleteli nizki udarci iz tujine v zadevi Patria in da naj bi bila ministrska ekipa, ki jo ponuja SD, »razočaranje«. Prejšnji teden sta, spet po naključju, v naslovni temi oba secirala predsednika SD Boruta Pahora in njegov domnevno slab odnos do upokojencev. Kot je ugotovil Medijski Watch Dog, pa sta bila članka skoraj identična. Ekspres je v članku med drugim zapisal: »Po tem zakonu so se pokojnine usklajevale mesečno glede na rast plač.« Slovenski tednik je menil enako: »Po tem zakonu so se pokojnine mesečno usklajevale z rastjo plač.« Ekspres je zapisal tudi: »Proti spremembam sta takrat z napovedmi, da bo to povzročilo propad pokojninske blagajne, nastopili SD in LDS, pa tudi Barbara Žgajner Tavš, danes Lipa.« Slovenski tednik je izbral skoraj enako misel: »Proti spremembam sta takrat z napovedmi, da bo to povzročilo propad pokojninske blagajne, nastopili SD in LDS, pa tudi Barbara Žgajner Tavš, takrat poslanka SNS, danes v Lipi.« Avtorji člankov v obeh časopisih so v novinarstvu neznana imena, nekateri najverjetneje pišejo pod psevdonimi. Le pod kolumne v Ekspresu, ki, kot kaže, sploh nima prostorov uredništva in deluje kar prek poštnega nabiralnika, se je doslej podpisalo nekaj znanih imen; gre za desni politični liniji naklonjene Draga Jančarja, dr. Mateja Makaroviča, dr. Matevža Tomšiča, dr. Braneta Senegačnika in dr. Klemna Jakliča.
Podobni vsebinski poudarki v Slovenskem tedniku in Ekspresu, ki so vselej v prid vladajoči SDS, so najverjetneje povezani s tem, da so ustanovitelji obeh časopisov povezani s SDS. Slovenski tednik izdaja podjetje v lasti Andreja Lasbaherja, ki je bil nekoč direktor SDS-ovega glasila Demokracija, pozneje pa je vodil Agencijo 25. Ta je organizirala volilno kampanjo (uradno neodvisnemu) kandidatu SDS na zadnjih županskih volitvah v Mariboru Gregorju Pivcu. Ekspresova pot do SDS je bolj skrivnostna. V začetku julija je podjetje Nova firma, ki se ukvarja z ustanavljanjem podjetij, za 7500 evrov ustanovilo podjetje Zame-tek. Njegov direktor je postal profesor športne vzgoje Robert Teršek, ki ga kulturno ministrstvo v razvidu medijev po novem beleži tudi kot odgovornega urednika Ekspresa. A sprva je bila kot odgovorna urednica navedena Barbara Smisl, ki pa je bila takrat v razvidu medijev vpisana tudi kot urednica portala Usekaj.si. Ta portal, ki redno oglašuje v Ekspresu, je v lasti podjetja, katerega soustanovitelj je član SDS Jernej Strnad, sicer sin glavnega tajnika SDS Dušana Strnada

Politična propaganda?

Sta torej Slovenski tednik in Ekspres le nova oblika politične propagande, nova oblika by-pass volilne kampanje, ki si jo je ob ohlapni volilni zakonodaji omislila največja vladna stranka? Ali je torej izdatna promocija z brezplačniki razlog, da se je SDS odločila, da bo v tokratni kampanji bistveno manj oglaševala na najdražjem mediju, na televiziji? Ali se je zato Ekspresova prvotna pogodba za distribucijo časopisa s Pošto Slovenije iztekla 17. septembra, štiri dni pred volitvami? In ali je zato Ekspres nedavno Janševo misel o mafiji ponatisnil, še preden je bila ta prvič javno predvajana v oddaji Tarča?
Če gre res za še en predvolilni projekt SDS, potem bi bil ta lahko tudi nezakonit. V času volilne kampanje morajo namreč politične stranke denar za kampanjo zbirati na posebnem transakcijskem računu, s katerega morajo poravnati vse stroške kampanje. A brezplačniki se ne financirajo s posebnega računa za volilno kampanjo. Poleg tega je višina sredstev za kampanjo zakonsko omejena. Brezplačniki, ki se ne financirajo z volilnega računa, pa tem omejitvam niso podvrženi.
Kaj o povezavi med volilno kampanjo in brezplačniki pravijo na ministrstvu za javno upravo, ki ga vodi SDS-ov minister Gregor Virant? Po njihovem mnenju omenjenih brezplačnikov ni mogoče šteti za del volilne kampanje, saj ne gre za »politične in oglaševalske vsebine in druge oblike politične propagande, katerih namen je vplivati na odločanje volivk in volivcev pri glasovanju na volitvah«, ki bi bile opredeljene v zakonu o volilni in referendumski kampanji. Na ministrstvu dodajajo, da bi lahko omejevanje brezplačnikov celo poseglo v ustavno pravico do svobode izražanja, ki velja v demokratični družbi, saj je pod pogoji, ki jih določa zakon o medijih, izdajatelj medija lahko vsaka pravna oseba, izdajanje medijev pa predstavlja tudi pravico do svobodne gospodarske pobude.
Ponovimo, projekta ne dvigujeta prahu zaradi vsebine, pač pa zaradi suma o vzporednem financiranju volilne kampanje. A tudi dr. Saša Zagorc s katedre za ustavno pravo na ljubljanski pravni fakulteti meni, da brezplačnih časopisov, ki so vpisani v razvid medijev, formalno ne smemo šteti za del zakonsko urejene predvolilne kampanje. Moteče pa bi bilo, če bi se izkazalo, da se tovrstni mediji financirajo tudi s strani davkoplačevalcev: »Financiranje zasebnopravnih medijskih subjektov s pomočjo javnih sredstev mora biti utemeljeno z javnim interesom oziroma, ekonomsko rečeno, s pozitivnimi eksternalijami za slovensko družbo. Navijaške in očitno pristranske vsebine ne sodijo v javni interes in nimajo pozitivnih eksternalij za slovensko družbo, ampak kvečjemu negativne.«

Skrivnostno financiranje

Ali sta nova brezplačnika sofinancirana tudi z davkoplačevalskim denarjem? Pravzaprav je njuna celotna finančna konstrukcija več kot zanimiva. Brezplačniki za njihove izdajatelje še zdaleč niso brezplačni. Vključno s stroški distribucije naj bi stala ena številka brezplačnega časopisa okoli 50.000 evrov. Produkcija dveh brezplačnikov, ki izideta enkrat na teden, naj bi vsak teden stala okoli 100.000 evrov, kar je toliko, kot stane manjše enosobno stanovanje v Ljubljani in na Obali ali pa dvosobno stanovanje v Mariboru. Strošek 36 številk Slovenskega tednika naj bi do tega tedna znašal že okoli 1,8 milijona evrov, strošek osmih številk Ekspresa okoli 400.000 evrov. K temu je treba prišteti še stroške honorarjev za izdelavo samega časopisa.
Brezplačniki se financirajo skoraj izključno s prodajo oglasnega prostora. A Slovenski tednik in Ekspres bi glede na število objavljenih oglasov z njimi le težko preživela. Če primerjamo zadnji številki uveljavljenega Žurnala in novega Slovenskega tednika, je prvi eno stran oglasov objavil na vsake 3,6 strani novinarske vsebine, drugi pa na vsake 5,8 strani novinarske vsebine. Cene oglasov so sicer različne, a dejstvo je, da ima Slovenski tednik malo oglasov in da jih je imel v preteklih številkah še manj. Na srečo mu je že nekajkrat s 0,75 strani oglasov na številko priskočila SDS, med sicer redkimi oglaševalci pa je tudi nekaj državnih podjetij, kot so Pošta Slovenije, Poštna banka Slovenije, Zavarovalnica Maribor. Mobitel in Pozavarovalnica Sava. Oglasna statistika Ekspresa je še slabša. V prvi številki oglasov sploh ni bilo, v naslednjih smo v 24-stranskem časniku opazili v povprečju dve strani oglasov.
Po prepričanju poznavalcev bi morala Slovenski tednik in Ekspres poslovati z izgubo. Kdo potem financira časopisa, če ta ne krijeta niti lastnih stroškov? Ali denar za SDS-u naklonjena brezplačnika res povsem legalno prispevajo tudi slovenska podjetja, ki v njiju oglašujejo ali jima zagotavljajo druge storitve? Podjetja, ki so najmanj 25-odstotno v državni lasti, v predvolilni kampanji sicer ne smejo sodelovati. A saj formalno v njej pač ne sodelujejo.
In kaj preostane lastniku poštnega nabiralnika, ki domneva, da publikacija v njegovem nabiralniku ni običajni medij, temveč propagandno gradivo? »Zadošča, da vsak volivec in bralec za katerikoli medij zazna, da gre za očitno pristranske in navijaške vsebine, ki niso pripravljene v skladu z novinarskimi standardi poročanja, in zato zavzame kritično distanco do omenjenih vsebin. Noben zakon ne more nadomestiti zdravorazumske skepse,« meni dr. Zagorc.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.