Urša Marn

29. 10. 2008  |  Mladina 44  |  Politika

Povišanje pokojnin sredi recesije

Upokojenci z najnižjimi pokojninami bodo v prihodnjem letu dobili posebni dodatek, kar bo državno blagajno stalo od 60 do 70 milijonov evrov

Najverjetnejša koalicija

Najverjetnejša koalicija
© Miha Fras

Sredi tedna so na pogajanjih za novo vlado zaprli še zadnje poglavje koalicijske pogodbe - vprašanje povišanja pokojnin. Štiri stranke so se odločile za kompromis, ki sicer ni poceni, a je še vedno precej cenejši, kot bi bila morebitna uvedba novega načina usklajevanja pokojnin, na primer uresničitev izvorne ideje o usklajevanju pokojnin z rastjo neto plač, ki so ji odločno nasprotovali v Gospodarski zbornici Slovenije, navdušenja pa ni požela niti med sindikati. Toda v času svetovne recesije se oboje zdi nerazumno.
Prvotno zahtevanih sprememb na področju pokojninske zakonodaje do leta 2010 ne bo, ker bi te po besedah pogajalcev lahko omajale vzdržnost javnih financ, ki so zaradi mednarodne finančne krize in njenih posledic že zdaj v veliki nevarnosti. Namesto tega so se dogovorili za kratkoročno premostitveno rešitev, po kateri bo upokojencem z najnižjo pokojnino v prihodnjem letu v dveh obrokih izplačan posebni solidarnostni dodatek v razponu med sto in tristo evri, pri čemer bo najvišji možni dodatek prejelo približno sto tisoč upokojencev z najnižjimi pokojninami. Ker je upokojencev s pokojnino, nižjo od 500 evrov, približno 258 tisoč, naj bi dodatek javno blagajno stal 60-70 milijonov evrov. Po jesenski napovedi vladnega urada za makroekonomske analize in razvoj naj bi bruto domači proizvod v letu 2009 znašal 40,3 milijarde evrov, kar pomeni, da bo pokojninski dodatek terjal slabega 0,2 odstotka BDP. A če je usklajevanje pokojnin problematično z vidika javnih financ, zakaj dodatek ni?
Po mnenju poslanca in pogajalca SD Antona Ropa je skrb, da bo izplačilo dodatka vplivalo na dvig inflacije, odveč. »Gospodarstvo ni več pregreto, gospodarski cikel gre navzdol, zato me inflacija ne skrbi.« Rop tudi meni, da je prav v času padca povpraševanja in ohlajanja gospodarske rasti potrebna rast izdatkov, se pravi, da mora država »iti v potrošnjo in zadolževanje, če hoče pognati gospodarstvo«. Ključno je seveda vprašanje, kje vzeti denar za izpolnitev zaveze o izplačilu dodatka. Neuradno je slišati, da naj bi ga vzeli iz proračuna ministrstva za obrambo, natančneje iz postavk za nakup orožja in vojaške opreme.
Ideja o dodatku za izboljšanje položaja upokojencev z najnižjimi pokojninami ni nova. Septembra letos je prav tak dodatek upokojencem izplačala že vlada Janeza Janše, zaradi česar je bila deležna ostrih kritik opozicije. Očitali so ji, da deli predvolilne bonbone v času, ko bi zaradi visoke inflacije morala varčevati. Zdaj, ko je nekdanja opozicija tik pred sestavo vlade, se ji dodatek ne zdi več sporen. Dodatek je celo ključen, saj brez njega v vladno koalicijo domnevno ni mogoče dobiti stranke DeSUS, brez nje pa ni mogoče sestaviti vladne koalicije. Pokojnine so bile kamen spotike tudi pred štirimi leti, ob nastajanju Janševe vlade. Takrat so v koalicijsko pogodbo zapisali, da bodo zagotovili »dosledno usklajevanje pokojnin z rastjo plač«. Hkrati so se zavezali, da bodo razširili pravico do vdovskih pokojnin in zagotovili višji rekreacijski dodatek, ki bi moral biti prvič izplačan že februarja leta 2005, a se to zaradi nasprotovanja skupščine Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ni zgodilo. Čeprav je bil DeSUS glavni pobudnik sprememb zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, bi težko rekli, da je bil Janša nedolžen. Že pred volitvami se je namreč zavzel za izboljšanje položaja upokojencev, enako Bajuk - to je bila celo ena glavnih obljub njegove stranke.
Vlada je obljubo izpolnila julija 2005, ko je uzakonila usklajevanje pokojnin dvakrat na leto z rastjo povprečnih bruto plač ter določila višji letni dodatek za rekreacijo. Vodilni slovenski ekonomisti, med njimi tudi tedanji vodilni ekonomski svetovalci vlade Jože P. Damijan, Mićo Mrkaić, Igor Masten in Sašo Polanec, so se na spremembe pokojninskega zakona, odzvali enotno: ravnanje vlade je korak nazaj, ponovno uvajanje indeksacije ni sprejemljivo, poteza ekonomsko ni opravičljiva, pomeni srednjeročno in dolgoročno ogrožanje javno finančne stabilnosti, napako pa bo težko odpraviti. Naj spomnimo, da je nekdanja Ropova vlada po zaslugi takratnega ministra za finance, zdaj pa dekana ljubljanske Ekonomske fakultete, dr. Dušana Mramorja, indeksacijo pokojnin s plačami ukinila, medtem ko je Janševa vlada njene napore čez noč izničila. »Tak ukrep je glede na naš dolgoročen demografski in ekonomski položaj težko razložiti,« je leta 2005 dejal dr. Mojmir Mrak z ljubljanske Ekonomske fakultete.
Zakaj tak strah ekonomistov pred usklajevanjem pokojnin z rastjo plač? Treba se je zavedati, da ima Slovenija, kar se tiče demografskih trendov, slabši položaj od nekaterih razvitih evropskih držav, saj je problem staranja prebivalstva pri nas še bolj izrazit. Število prebivalstva v starosti 65 let in več se bo povečalo s 14,8 odstotka leta 2003 na 29,9 odstotka leta 2050, po drugi strani pa se bo število prebivalstva v starosti od 20 do 64 let zmanjšalo za deset odstotkov. »To pomeni, da se bodo stroški za pokojninsko in tudi zdravstveno blagajno povečali hitreje kot v drugih državah. Zato je vladni ukrep korak v napačno smer in v nasprotno smer, kot gre cela Evropa, ki ima podobne težave na tem področju kot mi. Ekonomisti imamo lahko različna mnenja glede marsičesa, na tej točki pa ne poznam nikogar, ki bi rekel, da gre za stvar, ki jo je ekonomsko možno obrazložiti,« je zaman opozarjal Mrak. Janševe vlade niso ganila niti opozorila mednarodnih institucij, na primer Mednarodnega denarnega sklada, ki je v svojem poročilu zapisal, da je indeksacija pokojnin s plačami »vprašljiva s stališča fiskalne stabilnosti«. Namesto resnega razmisleka se je vodja poslanske skupine Desus Franc Žnidaršič na opozorila mednarodnih finančnikov odzval z besedami, da oni »sploh ne vedo, za kaj gre ... Urejanje pokojninskega sistema je notranja zadeva države in IMF nič ne briga, kaj z njim delamo. Rajši naj se zamislijo nad cenami nafte«.
Janšo je pred zlomom javnih financ reševalo dejstvo, da je vladal v času visoke gospodarske rasti. Danes, ko je praktično ves svet soočen s posledicami finančne krize, je situacija bistveno drugačna. Kakršnekoli večje ugodnosti za upokojence so skrajno vprašljive, saj jih gospodarstvo ne prenese. »Situacija je tako resna, da se ne bi smeli pogovarjati niti o dodatkih,« je kritičen Mramor. Še več. Po njegovem mnenju bi bila v tem trenutku najbolj smiselna deindeksacija, torej vrnitev v sistem, ki smo ga imeli pred letom 2005. Nasprotno pa dr. Jože Mencinger z Ekonomskega inštituta pri Pravni fakulteti v Ljubljani meni, da pokojninski dodatek ni tako slaba rešitev, še posebej, če se izplača po degresivni lestvici, a hkrati poudarja, da to ne sme postati pravilo za reševanje stiske upokojencev v naslednjih petdesetih letih.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 3,7 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

  • Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 14 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.