Tako in drugačno pohištvo

Tudi pri nas so takšni tiči, ki sem pa tja izdelajo kakšen tak odštekan kos, ki v mnogočem sploh ne spominja na našo običajno in ustaljeno predstavo o pohištvu, ampak v praksi delajo, zraven pa so še največkrat zabavni, včasih pa celo lepi. Sam poznam dva taka mojstra, sicer oba ugledna slikarja, Jožeta Slaka Djokota in Domna Slano.

Jožetova miza in stol v sinovem stanovanju

Jožetova miza in stol v sinovem stanovanju
© Borut Peterlin

Glede ureditve svojih stanovanj in odločitve, s kakšnimi kosi pohištva bodo zatrpali, oskrunili ali zgolj samo zapolnili svoje kamrice in sobane, imajo ljudje zelo različne želje in nakane. In mnogo, premnogo časa posvetijo mozganju o tej zadevi, pri tem pa izhlapevajo živci ter družinski mir. Moja mama si je, na primer, v tistih letih kmalu »po svobodi«, ko je ostala sama s kar nekaj otroki, tudi neznansko zaželela novega pohištva. Sicer je pogosto tarnala, da so nam »ta rdeči« tako ali tako vse pobrali, a s tem je mislila na pristave, lokale in take stvari, precej veliko stanovanje pa je bilo še vedno do zadnjega kotička opremljeno s tistim pohištvom iz težkega izrezljanega lesa, izdelanim tako, kot da bi z njim predvojno premožno meščanstvo kanilo zapluti kar v večnost. Med njim resda ni bilo kakšnega Chipendalovega kosa, smo se pa zelo ponašali z neko muzejsko cehovsko skrinjico in vse omare so bile polne izbranega dunajskega porcelana, s stropa pa so viseli z raznimi okrasnimi binglji okinčani lustri. O, madona, je vedno stokala moja mati, ko je z vse tiste zmede orehovine in hrasta, prepletene z okrasnimi žlebički, luknjicami in vrezi, brisala prah. Ob tem pa si na tihem želela kakšnih enostavnih miz, takih, na primer, kot jih imajo v internatskih menzah, tako lahkih, da jih z eno roko lahkotno prestavljaš iz kota v kot, in zgoraj na ploskvi bi morale obvezno imeti ultrapas, ki ga, pa če je še tako polit s kosilom ali z večerjo, do čistega obrišeš le z enim ali dvema zamahoma mokre cunje. Pa tiste garderobne omarice, ki jih je videla v neki, mislim, da bolnici ali morda kasarni, ji niso šle iz glave, take, ki v dolgi nemi vrsti, prebarvane s kakšno krem oljno barvo, tiho ždijo kot še ena stena brez kakršnih koli izboklin tam ob robu in jih je treba, če je bilo poletje pač prevroče, tja enkrat na jesen prebrisati zaradi pikic mušjih drekov. Sploh pa jo je dokončno pograbil poplah, ko je tam pri stotih letih starosti umrla teta Matilda, sicer ugledna ljubljanska gospa, vdova po predsedniku apelacijskega sodišča. Pri tej teti Matildi je dolga leta zvesto služila neka Mici, ki si je prav pri njej prislužila tudi pokojnino. In čeprav sta si bili od tedaj nekako enakovredni in sta ostali skupaj in prispevali enako tako za gospodinjstvo kot za vse druge stroške, je bilo nekako povsem samoumevno in nikdar postavljeno pod vprašaj, da mora vse pri hiši postoriti Mici, prav tako pa se nikomur ni zdelo čudno, da je dve desetletji po izbojevani enakosti ter bolj ali manj uspešnem iztrebljenju zajedavcev Mici teto Matildo še vedno onikala ter jo oslavljala z gospo, teta pa je njo preprosto tikala in klicala kar po imenu. In enkrat, ko je bila še kolikor toliko pri sebi, je ta gospa poklicala sostanovalko Mici k sebi, jo vodila iz sobe v sobo, ji razkazovala pohištvo ter ji polagala na srce, kateri kos je komu namenjen po njeni smrti. In ko je čez nekaj let teta Matilda tudi res zatisnila oči, glej ga zlomka, se nekega dne pojavi omenjena upokojena državljanka Mici, spodaj pod oknom pa je brnel s starim stilskim pohištvom do vrha naložen tovornjaček. Mamo je skoraj butnilo ob tla, pa se je izvijala na vse načine, ne, ne, ne, prav nič ne bom vzela, vse to pripada vam, samo vam, že zaradi tega zvestega večdesetletnega služenja ... Ampak Mici se ni dala, kar so gospa rekli, so rekli, je pribila ter pomignila krepkemu šoferju in njegovemu pomočniku, da sta pljunila v roke. Ko so odšli, je mama pričela jadikovati, da gre vse to kar na podstreho, ampak smo se še nekaj dni kar malo dušili v izbranem starem stilskem pohištvu, kajti negodni otroci nismo vsega zmogli znositi kar tako hitro tja gor. Najbolj smo se namučili z deli neke ogromne zakonske postelje, ki bi, če bi jo sestavil, bržčas zdržala, tudi če bi sloni na njej flodrali. A si kar predstavljam, da bi se kakšen sodobni strastni zbiralec antikvitet, ki bi tiste dni vstopil v naše stanovanje, tam verjetno počutil kot Aladin med zakladi v razbojniški jami. In potem, ko je v minevanju let mami le nekako uspelo počasno menjavanje »stare šare« z lahkotnimi izdelki serijske proizvodnje, recimo tistih težkih stolov z lahkotnimi in neobvezujočimi štokerlčki, se je tudi v enem mojih bratov po bog ve kakšnih nenavadnih genskih razpletih pričela prebujati trgovska žilica, ki je drugače popolnoma odsotna v naši družini tako po tej kot tudi po oni drugi veji. In medtem, ko je kup tam zgoraj tiho in skrivnostno kopnel ter je podstreha postajala vse bolj zračna, se je njemu v družbi raznih zbiralcev in poznavalcev antikvitet sladko smejalo.
Zdaj pa mislim, da bo treba omeniti še tisto najbolj cvetlično in ekstravagantno pohištvarstvo.
O tistih stolih, mizah, regalih, španskih stenah ter takih stvareh kanim spregovoriti, ki so sami po sebi nekakšne skulpture, pa čeprav jih je moč tudi uporabljati. Tu seveda nikakor ne skušam vsemu klasičnemu pohištvu odrekati kakršnekoli estetske vrednosti in skladnosti, vendar se omenjeno pohištvo še vedno motovili okrog pojma in predstave »pohištva«. Sem pa tja pa stvari skačejo ven. Sam zase mislim, da sicer vem, kaj je hiša, ampak ko se takole lagodno sprehajam po dunajskih ulicah in nenadoma trčim ob kakšno Hundertwasserjevo »hišo«, pa kar sam od sebe podzavestno rečem, o, pička materina. Saj je to še vedno »hiša«, ampak ni več hiša, temveč živobarven bivalni grič, čudno prevrtan od človeških krtov in poživljen z ljubkimi oazicami dreves tam v višjih nadstropjih. Isti hec pa je tudi s pohištvom. So tudi pri nas eni takšni tiči, ki sem pa tja izdelajo kakšen tak odštekan kos, ki v mnogočem sploh ne spominja na našo običajno in ustaljeno predstavo o tem predmetu, ampak v praksi delajo, zraven pa so še največkrat zabavni, včasih pa celo lepi.
Sam poznam dva taka mojstra, sicer oba ugledna slikarja, Jožeta Slaka Djokota in Domna Slano. Oba si s temi posli nekako lajšata luknje, ki tako pogosto zazevajo v denarnicah umetnikov. Le da Jože od te rabote iztrži le nekako dvajset do trideset odstotkov svojih prihodkov, pri Domnu pa ravno nasprotno njegovi »stoli« navržejo levji delež. Sploh pa mi je Jože zadnjič potožil, da je denarni zalogaj, ki je pospremil tisto lansko nagrado Prešernovega sklada, polagoma že izhlapel in da bo moral v prihodnjih dneh prav krepko pograbiti za oblič in žago. Sicer pa je pravkar dobil naročilo za neki večji regal. Je pa med njima še ena, bolj temeljna in bistvena razlika. Jože vedno izhaja iz neke zamisli, ki jo potem razdela in naredi načrt. (Tiste njegove skice so tudi nekaj boljšega, namreč, kar tam na enem, verjetno iz kakšnega šolskega zvezka izruvanem listu, popackanem in zmečkanem, se medsebojno motovilijo neke čudne, z navadnim svinčnikom nametane, bolj ali manj nerazumljive krace.) Potem se na kakršenkoli način že dokoplje do primernih surovin ter jih s premišljeno in v nasprotju z njegovimi packastimi skicami nenavadno precizno obdelavo vrže v končni izdelek. Domen ravna povsem drugače. Najprej vohlja vsenaokrog, največ pa po raznih našarjenih skednjih, kmečkih dvoriščih in podstrehah, si pozorno ogleduje odslužene in zavržene predmete, se tako dokoplje do kakšne zanimive in šarmantne polomije in jo odvleče v svojo delavnico, kjer jo restavrira in jo z raznimi dodatki nadgradi, recimo v stol. Torej se tudi pri teh dveh ptičih srečujemo z večno nerazčiščeno dilemo klasične filozofije, kaj naj bi bila tista prva podstat vsega, ali ideja na eni strani ali morda materija na drugi.
Ampak delavnice imata pa oba ljubeznivo našarjene, čisto tako lepo kot mojstri obrtniki iz moje mladosti. Sicer je že v tisti šari dolenjskih gričkov treba kar malo bloditi, dokler končno ne odkriješ vasice zelo liričnega imena Jordankal, kjer v neki majhni hiški, dediščini po znameniti »stari mami«, prebiva Jože. Ker se torej težave pojavijo že na makrolokaciji, si lahko predstavljamo, kako hudirjevo je najti kak določen predmet v hiši sami, saj sta se nemirni slikarski atelje in mizarska delavnica polagoma kot goba razlezla po vseh prostorih in celo dvorišču ter vrtičku. Kje je kaj, ve le gospodar. Ko smo nekaj šarili po delavnici in sem z užitkom vohal tisti neizmerno prijazni vonj sveže razžaganih dil, sem se v nakani, da naredim vtis poznavalca in strokovnjaka, malo považil pred foto Peterlinom ter pobaral Jožeta, ali je že nabavil tisto brekonjo iz Bele krajine. Kaj, kaj, je pobuljil Borut. Brek, breka, brekonja, mu je hitel pojasnjevati Jože ter premetaval kup desk. Evo je, je izvlekel neko dilo, potem smo jo gladili, vohali in trkali obnjo, vmes pa govorili, pizda, kako je krasen ta les. Kajti prav nenavadno je, kako so nekateri ljudje zatreskani v les, v njegov vonj, v tiste skrivnostne preplete letnic in trdnost njegove »strukture«. No, včasih sem tudi sam razmišljal, kaj bi bil najraje, če bi bil kakšen srednjeveški obrtnik, in vedno sem se v takem fantazijskem blodenju opredeljeval za mizarja ali peka. Poklic mesarja pa vedno postavljal na zadnje mesto. Vendar sem včasih razmišljal še naprej in pričelo me je glodati, da bi, če bi, takole naključno, prišla sem dol na Zemljo kakšna inteligentna bitja iz bog ve kakšnih praznin vesolja, bržčas mesarje in mizarje stlačili kar skupaj pod enoten poklic z zgolj rahlo specializacijo enih ali drugih. Kajti, če takole natanko premislimo, oboji rijejo po truplih in tkivih svojih zemeljskih sobitij. Ampak iz ne vem kakšnih razlogov je žaganje, rezljanje, oblanje in podobno postalo skoraj nekaj plemenitega, morda, pravim le morda, imajo pri tem kaj vloge tudi posli svetega Jožefa in njegovega vajenca Jezuščka, izdelava krvavic, tisto mletje in gnetenje prašičjih tkiv ter tlačenje vsega tega v čreva taiste živali pa je dejanje, prizor, povsem neprimeren za otroke, ženske ter celo šibke moške. Brez teh pomislekov pa se poznavalci in obdelovalci lesa počutijo kot nekakšna aristokracija, katere vednost presega zgolj razum in že prehaja v nekakšno mistično občutenje. Tako si gre Jože najprej ogledat drevo kar v gozd, dokler še lista in cveti, in ga temeljito preuči, preden se pogodi z lastnikom in ga butnejo ob tla. No, tako je bilo tudi s to belokranjsko brekonjo. Potem sva ga opazovala, kako je s slastjo ročno oblal dile za tisti regal, da so mu nežni, skoraj do prozornosti tanki ostružki zelo veselo skakali izpod rezila. Te stvari je treba vedno postoriti ročno, nama je razlagal. Le tako dobiš tisto pravo gladkost, razni priročni strojčki pa površino deske samo razkuštrajo. Potem se je še važil z nekim spojem. Pravzaprav bi ga lahko izdelal bolj enostavno, a enako trdnega, po mojem razumevanju pa ta njegova virtuoznost tudi ne bo očem najbolj dostopna. Toda ne, tu si je Jože dal duška, namesto da bi vse skupaj skrpal prek enostavnih pravih kotov, je pričel čarati z nekimi polkrogi ter nekimi čepki, pa kaj vem, kako in s čim še. Menim, da se je s takimi urarskimi spoji res želel le važiti, mogoče celo bolj kot pred drugimi kar sam pred sabo. Upam, da bo na to nevidno umetelnost spojev opozorjen tudi naročnik regala, neki doktor fizike, ki sem ga včasih tudi sam osebno poznal, Krištof Kraštof sem ga v njegovo nejevoljo zbadljivo klical, toda takrat je bil še otrok in sedaj, če ga bom še kdaj srečal, se bom verjetno moral sprijazniti s suhoparnim nazivom gospod Krištof. Potem smo šli gor, na kostanj in klepet, pa na pir seveda. Pa smo med kramljanjem izbrskali na plan že malo pozabljeno dejstvo, da mi je Jože pred leti, še pred njegovo japonsko avanturo, prav nad delovnim pultom izdelal veliko spalno galerijo, s katero sem v sobi pridobil kar nekako petnajst metrov bivalnega prostora in ki se navkljub vsej teži in zdrizastosti mojih vsakodnevnih sanj doslej še ni polomila. Se pa spominjam, kako se loti takih obsežnih projektov. Vedno nekaj tiho momlja sam vase, aha, tole bomo pa takole, potem pa tole, no ja, pa tole takole, vmes pa bliskovito žaga, le včasih kaj premeri s cenenim trafikantskim metrčkom, tako da ti kot pomočniku ne preostane drugega, kakor da sedeš nekam na stran, žalostno kadiš cigareto in si očitaš, jebemo, pa kaj ti je sploh bilo, da si spustil tega manijaka nad svoje prelepe trame in tramičke, da ti jih zdaj načrtno uničuje. Ampak potem pa se kar naenkrat prične vse skupaj sestavljati skoraj z milimetrsko natančnostjo in, glej ga hudirja, proti večeru galerija že trdno stoji in čas je za likof, pri katerem pa sva bila v nasprotju z dnevnim delovnim elanom v tistih časih precej enakovredna. Potem sem se spet nostalgično zasanjal nazaj, ej, Jože, Jože, sem zatarnal, kje je pa zdaj tisti šank, ki si ga izdelal za oni mali bifejček v galeriji Equrna. To je bil res najlepši šank, za katerim sem kadarkoli čepel, pisan in vesel, in še zdaj zavračam namigovanja, da sem tam visel zgolj zaradi pijače, saj sem bil tam zgolj zaradi šanka. Ah, delavci so ga razmontirali in zložili v kontejner, je bil trpek. Potem pa je še z njemu lastno vedrino malo potožil, da je čas nekako povozil tudi njegov znameniti teleskop, ki ga je celo najznamenitejša svetovna revija za amatersko astronomijo kot izjemen dosežek leta prikazala na svoji naslovni strani. Da v njem ni dovolj elektronike, je potarnal, toda vendar mislim, da če se sam lotiš konstrukcije in tudi izvedbe tako velikega teleskopa, potem res moraš biti malo pritegnjen. Tisto noč sem prebil kar pri Jožetu. In odkril še eno zanimivost, pravzaprav neizmerno boleče doživljeno kritiko Jožetovega dela. V mraku sta se namreč s potepa po okoliških poljih vrnili hišni mački ter legli na svoji izbrani ležišči. Samček, menda prava reva, ki se neznansko boji živih miši, se pa potem baje neznansko važi z že mrtvim plenom samičke, je legel na neko pručko tam ob štedilniku. Pravzaprav je s tega mesta izrinil samičko in ta si je potem kot nadomestno ležišče izbrala kar posteljo za goste v kotu. Tam pa zaradi pogostih obiskov ni bilo mesta zanjo, zato ji je Jože namenil blazinico na vsaj zame najlepšem stolu, ki ga je kdaj izdelal in ki stoji tik zraven omenjene postelje, če je tisto sploh postelja in ne samo star divan. Ampak mačka ni in ni hotela sprejeti počivališča na tisti lepotiji in je še naprej hrepeneče zrla v cunjasto navlako tam zraven. Torej bi lahko sklepali, da mačkam, tem skrivnostno intuitivnim bitjem, Jožetova estetika kar malo dol visi.
No, naslednji dan sva pa šla malo vohljat k Domnu Slani tja gor v mojo Škofjo Loko. Tam pa se pogrezneš v malo drugačen svet. Namesto ščavja in razmršene trave, kakršna slepo poganja okrog Jožetove dolenjske hiške, te na obširnem dvorišču sprejme skrbno pokošena angleška travica, tam nekje spodaj mirno klokota Poljanska Sora, pa tudi namesto onega skrivnostnega zvarka, ki sva ga srkala v večernih urah spodaj v Jordankalu, torej tistega šnopca, v katerem je bilo namočeno pol lokalne flore, smo tu lokali čisti viski. A podobno sta tudi tu obe hiši, Domnova in ona večja njegove mame Dore Plestenjak, dobesedno potopljeni v prerazne umetniške predmete, če se tem stvarem seveda sploh lahko tako reče. Imel sem namreč občutek, da se Domen izrazu »Umetnost« nekam previdno izogiba, kar pa je predvsem osvobajajoče, saj tako izhlapi vsa tista moreča patetika, ki včasih kot svetniška mora ždi po nekaterih ateljejih. Po vseh kotih, hodnikih in rumpelkamrah so zloženi kupi slik, povsod se ti ponujajo Domnovi »stoli«, vtis nekakšne sicer tihe, a neizmerno živahne menažerije pa ustvarjajo »ptice«, ki visijo s stropa in kraljujejo na peči, po vseh policah in omarah. Med vsemi temi umetniškimi predmeti pa sva s foto Borutom tam na nekem hodniku odkrila celo živega Jana Plestenjaka. Toda vsemu navkljub so Domnova zaščitna znamka vendarle njegovi »stoli«, čeprav bo morda bodočnost vrgla v vrh njegove slike, jaz sam pa najbolj navijam za »ptice«. Stoli so si sicer med seboj neizmerno različni, njihovo podobo pač odrejajo naključni predmeti, ki tvorijo osnovo pred »obdelavo« in zaključnim lepotnim friziranjem. A vsej raznolikosti navkljub nikakor ni moč zgrešiti izdelovalca. Zase sem prepričan, da bi kjerkoli in kadarkoli bi že trčil ob kakšen tak skoraj ekspresionistično razrvan stol, v hipu bleknil, tole je pa od Domna, pa da me jebeš, saj je avtor skoraj nezgrešljiv. Denimo tisti razkošni, ki mu temelj opredeljuje del njivske brane, vsaj v meni zbuja vtis poljedelskega prestola, na katerega se zlekne samozadovoljen kmet, ko je njiva že preorana, posejana in skrbno pobranana in lahko v pričakovanju pridelka le še iztegne noge ter v samodopadljivosti tiho prdi. Tisti gugajoči z usnjenim konjskim sedlom kot osnovo pa vsekakor deluje malce lascivno, kajti dokler se na raznih pripravah guncajo otročki, je to prizor nedolžne razigranosti, če pa prek tistega sedla razkreči noge kakšna baba in na prožni vzmeti zaniha sem in tja, se pa v človeku, če je vsaj kolikor toliko normalen, nemudoma porodijo vsakovrstne opolzke misli. Skratka, vsak stol ima svojo zgodbo in namen, vsak je izdelan iz drugega, za navadnega človeka povsem »neumnega« materiala, vse pa ostro druži osebni pečat izdelovalca. Sicer se bo morda komu to zazdelo iz trte izvito, toda mene vsi ti stoli nekako spominjajo na častna plemenska sedišča zamorskih kraljev iz črne Afrike. Tudi logika izdelave je nekam zamorska in v nekakšnem nasprotju s filigransko natančnostjo, s katero Domen izdeluje svoje slavne okvirje za očala. Ha, se je považil, sploh pa so štirje teh mojih stolov tudi v Ameriki, in to pri istem kupcu, kajti z Domnom se zelo rada dobrohotno in v smehu pikava, kdo je večji frajer. Po teh hišah pa poleg že prej omenjenih skladovnic slik gomazijo tudi tiste ptice, ki so vsaj meni zelo ljube, predvsem zaradi izjemno hecne prisrčnosti v svoji vsesplošni ptičji bebavosti. Ampak te niso povsem banalno in neposredno uporabne, te ptice so pač že čisti »art«. Kaj o Domnovem delu menijo živali, pa ne vem. Mislim, da tista vrana, ki je nekaj časa gostovala pri njem, čeprav ti ptiči veljajo za zvedave in inteligentne, vsega tega pohištva, slik in kipcev sploh ni zapazila.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 3,7 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

  • Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 14 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.