Staš Zgonik

27. 11. 2008  |  Mladina 48  |  Družba

Smrad na koncu mesta

Ko gre odlagališče odpadkov ljudem v nos. Dobesedno.

/media/www/slike.old/mladina/smetimaksimalno_velikasmetie_deponija_ljubljana_bpet.jpg

© Borut Peterlin

Letos poleti so se nekateri prebivalci južnega roba Ljubljane, ki so že skoraj pozabili, da živijo v bližini mestnega odlagališča odpadkov, tega ponovno zavedeli. Neprijetne vonjave so se na trenutke razširile vse do Trnovega na eni in do viškega trgovskega središča Interspar na drugi strani. Nekateri prebivalci Ljubljane, ki živijo v neposredni bližini deponije, pa so letos ugotovili, da so njihove življenjske razmere zaradi bližine odlagališča občutno slabše. »Prejšnja leta se je smrad pojavil morda dvakrat na leto, ko je bilo brezvetrje in zelo nizek pritisk. Zadnjega pol leta pa je neznosno,« razlaga Dijana Alagič, ki živi na robu 300-metrskega varovalnega pasu. Po njenih besedah morajo biti okna hiše večinoma zaprta, za zračenje pa je prisiljena čakati na obdobja, ko ne smrdi tako zelo. Konec septembra je skupaj s sosedi spisala peticijo in podpisalo jo je približno 300 ljudi. »Od ministrstva za okolje smo dobili odgovor, da od Snage prejemajo meritve, ki kažejo, da je vse v mejah dovoljenega.« Vendar meritve intenzivnosti smradu ne prikazujejo. Merijo se le koncentracije plinov v zraku, te pa naj bi bile vse v mejah normale. »Vse je v mejah normale, smrad pa je neznosen,« je obupana Alagičeva.
Mitja Praznik, pomočnik direktorja Snage za investicije in razvoj, je povedal, da so se ljudje letos poleti res pritožili večkrat kot prejšnja leta, da pa težko najdejo kakšen poseben razlog za to. Najverjetnejši razlog je po njegovem ta, da je »na trenutno uporabljanem odlagalnem polju zaradi specifične lege odkrita velika površina, to pa pomeni večjo površino, skozi katero uhaja plin.« Razlog, da še posebej trpijo prebivalci vzhodno od odlagališča, tisti, ki živijo ob Cesti v Gorice, med katerimi je tudi Alagičeva, je po pojasnilu Snage tudi v tem, da je po novem razdalja med uporabljanim odlagalnim poljem, ki je vir emisij, in najbolj prizadetimi prebivalci občutno manjša.
Kot pojasnjuje Praznik, po tehnični plati težav letos niso imeli, vse naprave, npr. sistem za zajemanje plina in elektrarna, so delovale kot navadno. Na deponiji na Barju sicer Snaga z 236 tako imenovanimi plinjaki in 26 kilometri cevi prestreže približno polovico deponijskega plina, ki nastaja ob razkroju bioloških odpadkov, kar je, kot zatrjuje Praznik, za deponijo že lep uspeh. Z zbranim plinom poganjajo štiri generatorje z močjo po 1 MW. Proizvedeno električno energijo pošljejo v omrežje. Preostali plin pa ob neugodnih vremenskih razmerah viha nosove nekaterih Ljubljančanov, tudi tistih, ki se peljejo mimo po obvoznici.

Pomanjkljiva zakonodaja

Meritve neprijetnih vonjav je začela Snaga opravljati šele pred kratkim. To nalogo je zaupala podjetju Studio okolje. Tam za merjenje uporabljajo razredčevalno napravo, imenovano olfaktometer. S to napravo ugotavljajo, kolikokrat je treba razredčiti vzorec zraka, da neprijetne vonjave niso več zaznavne. Kot sta povedala Lidija Čepon, pri Snagi pristojna za nadzor deponije, in Bojan Paradiž, direktor Studia okolje, so prve meritve pokazale, da lahko neprijetne vonjave pri zelo neugodnem vremenu na odlagališču dosežejo tudi stopnjo 15, da torej smrad ni zaznaven šele po 15 razredčitvah. Kot poudarjata, so neprijetne vonjave zelo odvisne od vremenskih razmer. »Izračuni, ki so potrjeni z meritvami, kažejo, da se zaradi različnih vplivov vremena koncentracije onesnaževal v zraku spreminjajo v razponu 1 : 60.« Ob ugodnem vremenu neprijetnih vonjav ni zaznati niti na odlagališču, kar lahko potrdimo sami, saj smo si odlagališče ogledali na lep sončen novembrski dan. Alagičeva pravi, da jih je na enega od takih dni obiskal ljubljanski župan Zoran Janković in »ugotovil, da imamo zelo lep zrak«. A kot priznavata Čeponova in Paradiž, so lahko »ob slabih razredčevalnih razmerah, kakršne so pozno zvečer, ponoči in v zgodnjem jutranjem času, neprijetne vonjave na odlagališču tako intenzivne, da jih težko prenašamo«.
Šesti odstavek 5. člena vladne uredbe o ravnanju z odpadki med drugim določa, da je »z odpadki treba ravnati tako, da ni ogroženo človekovo zdravje, in brez uporabe postopkov ali metod, ki z emisijo snovi ali energije povzročajo čezmerno obremenjevanje z neprijetnimi vonjavami«. Prizadeti prebivalci bi torej morali imeti možnost sprožiti ustrezen postopek zaradi čezmernega obremenjevanja z neprijetnimi vonjavami ... A, žal, to ni mogoče, ker problematika neprijetnih vonjav v slovenski zakonodaji še ni urejena in ker mejne vrednosti sploh niso določene. Zaznavanje neprijetnih vonjav naj bi bilo preveč subjektivno, da bi si lahko privoščili standardizacijo. Na ministrstvu za okolje so se odgovoru na vprašanje, ali razmišljajo o uzakonitvi mejnih vrednosti za neprijetne vonjave, izognili.

Ločujte!

Kot sicer poudarjajo pri Snagi, neprijetne vonjave povzroča povsem neškodljiv plin, ki nastaja ob razpadanju organskih odpadkov. Tistih, ki bi jih morali meščani odlagati v rjave zabojnike za biološke odpadke (tako zbrane odpadke vozijo na predelavo v ljubljansko podjetje Koto), pa jih vse preveč tega še vedno ne počne in biološke ostanke odlagajo skupaj z drugimi komunalnimi odpadki. Po Praznikovem mnenju je rešitev v zmanjšanju odloženih nepredelanih bioloških odpadkov. »Štirideset odstotkov komunalnih odpadkov, ki jih pripeljejo na odlagališče, je biorazgradljivih in bi jih bilo treba odlagati drugače,« pravi. Ker je težko verjeti, da bi se ljudje brez prisile čudežno spremenili, bo treba na izboljšanje razmer počakati vsaj še nekaj let, dokler ne bodo na odlagališču Barje v sklopu projekta nadgradnje Regijskega centra za ravnanje z odpadki (RCERO) zgrajeni objekti za sortiranje in predelavo odpadkov. »Namen je predhodna obdelava vseh odpadkov. Tako bi odlagali le inertne ostanke komunalnih odpadkov. Če bi nam to uspelo, bi na deponijo dejansko odložili le kakih 20 do 25 odstotkov količine odpadkov, ki jo odlagamo zdaj. Petdeset tisoč namesto zdajšnjih 180 tisoč ton na leto,« pojasnjuje Praznik. Pa še lastnosti teh odpadkov bi bile bistveno drugačne, povsem nenevarne, dodaja. Do takrat bodo zaposleni na odlagališču, zatrjujejo pri Snagi, še po-ostrili ukrepe za zmanjšanje emisij neprijetnih vonjav (npr. vsakodnevno prekrivanje odpadkov s plastjo inertnega materiala), čeprav so ti pri sedanjem načinu odlaganja odpadkov omejeni.
V projektu nadgradnje RCERO, vrednem 141 milijonov evrov, sta poleg obratov za sortiranje in predelavo odpadkov predvidena tudi čistilna naprava za odpadne vode, ki jih sedaj spuščajo v kanalizacijo in ki zaradi vsebnosti žveplovodika načenjajo betonske cevi, in pa ureditev novega polja za odlaganje odpadkov. Oba, čistilna naprava in novo odlagalno polje, naj bi bila, napoveduje direktor Snage Janko Kramžar, končana že prihodnje leto. Graditi so ju začeli pred približno mesecem. »Za tretji, najzahtevnejši del, gradnjo objektov za predelavo odpadkov, pa ob koncu letošnjega ali v začetku prihodnjega leta načrtujemo objavo javnega naročila za oddajo del,« napoveduje. Ta del naj bi začel poskusno obratovati med letoma 2013 in 2014, kar je nekoliko pozneje, kot je bilo prvotno predvideno. »Lahko rečemo, da smo v primerjavi s prvotnimi ocenami približno leto oziroma leto in pol v zamudi,« priznava Kramžar. Po njegovih besedah je pač projekt že s tehnološkega vidika zelo zahteven, poglavitni razlog pa je, da si želijo zagotoviti sredstva iz kohezijskega sklada EU. »Prvotno smo želeli denar dobiti še na podlagi prejšnje finančne perspektive, vendar nam to ni uspelo. Zato smo morali projekt uvrstiti v programsko obdobje 2007-2013 in ga dvakrat dopolniti, nazadnje takrat, ko se je država odločila, da bo osrednja slovenska regija sestavljena iz 17 občin.« Odločbe o odobritvi sredstev iz kohezijskega sklada EU, ki naj bi znašala skoraj 70 odstotkov celotne vrednosti projekta, sicer še nimajo. »Pred kratkim smo v Bruselj poslali zadnjo, usklajeno različico vloge s podpisi obeh pristojnih ministrov. Pozitiven odgovor pričakujemo še letos. Skupina strokovnjakov, ki jih je poslala Evropska komisija, je v tem času pregledala celoten projekt. Po večmesečnem pregledovanju in usklajevanju so ugotovili, da je projekt ustrezen in primeren za financiranje.«

Odlagališče bo kmalu polno

Ko bodo vsi načrtovani objekti RCERO zgrajeni, bo po predvidevanjih novo odlagalno polje, ki naj bi ga končali prihodnje leto, že tako rekoč polno. Dodatna težava je v tem, da je to novo odlagalno polje hkrati zadnje, ki ga sploh lahko zgradijo na zdajšnjem, 42 hektarjev velikem območju odlagališča. Ta problem naj bi, po vsej verjetnosti kar z razširitvijo območja odlagališča, rešili z novim strateškim prostorskim načrtom Mestne občine Ljubljana, ki je trenutno še v fazi izdelave. »Iskali smo tudi druge lokacije, saj ta na Barju ni najidealnejša. Ker pa drugih lokacij nismo našli, smo ostali pri možnostih širitve proti jugu ali vzhodu. V zadnji različici dokumenta je predvidena širitev proti jugu. Pridobili naj bi dodatnih približno 25 do 30 hektarjev,« pravi Kramžar.
Mnenja okoljevarstvenikov, kolikor se jih sploh še ukvarja s problematiko smeti, so različna. Tomaž Ogrin, predsednik stranke Zeleni progres in član več okoljevarstvenih organizacij, meni, da je odlaganje smeti v naši državi razmeroma slabo urejeno, tehnološko in prostorsko, da pa je odlagališče Barje med boljšimi deponijami. Predsednik Zveze ekoloških gibanj Karel Lipič pa meni, da je odlagališče že sedaj prepolno, zato bi ga morali zapreti in okoljsko sanirati.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.