Jure Trampuš

27. 11. 2008  |  Mladina 48

Ruplov konec

Dobili smo dokumente vladne pravne službe, ki so že pred tedni dokazovali, da Rupel ne more kandidirati za veleposlanika

Novi in stari minister: Samuel Žbogar in Dimitrij Rupel ob primopredaji poslov

Novi in stari minister: Samuel Žbogar in Dimitrij Rupel ob primopredaji poslov
© Matej Leskovšek

Slovenska veleposlanica v Sarajevu Nataša Vodušek se je zapletla v nediplomatsko zgodbo. Sredi oktobra je bila soudeležena v prometni nesreči, kasneje pa je policijska preiskava pokazala, da naj bi avto vozila v vinjenem stanju. Veleposlanica vinjenost vseskozi zanika, a bosansko tožilstvo trdi, da so ji v krvi namerili 1,8 promila alkohola.
Slovensko zunanje ministrstvo je Voduškovo poklicalo v Slovenijo, ta pa je napovedala tožbo zoper državo. »Vse skupaj je skrajno neprijetno,« trdi Slovenec, ki živi v Sarajevu. »S temi dejanji je škodovala ugledu države, tukajšnji mediji so polni zgražanja, nesreča veleposlanice res negativno vpliva na podobo Slovenije.« Voduškovo varuje diplomatska imuniteta, bosanski pravosodni organi je ne morejo preganjati, zato pa je njihovo ministrstvo za pravosodje slovenskemu zunanjemu ministrstvu poslalo dosje o primeru. Poteza bosanske vlade je jasen signal, da tamkajšnje oblasti pričakujejo, da naj Slovenija razsodi o njeni (ne)krivdi. In da se veleposlanica na svoje mesto ne vrne več. Za Voduškovo sicer velja domneva nedolžnosti.
Epizoda z veleposlanico in njenim avtom kaže na to, da je pomembno, kdo predstavlja in zastopa Slovenijo v tujini. Veleposlaniki so namreč odposlanci države. Ravnanje veleposlanika vpliva na ugled, ki ga ima država v tujini.

Predsednikova odločitev

Spor o tem, kolikšno vlogo naj ima Danilo Türk pri imenovanju veleposlanikov, je dobil minuli teden nov obrat, pravzaprav zaključek. Türk se je odločil, da bo »dobro in strokovno« svojo funkcijo opravljalo pet veleposlanikov, za nekdanjega ministra Iztoka Jarca pa je vlado zaprosil za dodatne podatke. Drugih sedem kandidatov ni imenoval. Razlog? »Nekateri ne izpolnjujejo zakonskih pogojev, nekateri nimajo dovolj strokovnih izkušenj, nekateri pa s svojim ravnanjem niso izkazali kvalitet, ki jih veleposlanik mora imeti, pri nekaterih izmed njih pa je izkazanih celo več navedenih pomanjkljivosti.« Med neimenovanimi je tudi ime Dimitrija Rupla.
Türk je v torek za radio Slovenija podrobneje pojasnil svojo odločitev. »Ljudje, ki naj bi zastopali državo, morajo uživati polno zaupanje te države, vključno s predsednikom države, ki jih imenuje.« Rupel predsednikovega zaupanja očitno ne uživa. »Gre tudi za moje izkušnje, ki jih imam iz časa teh kandidatur, kjer nisem dobival celovitih in dobrovernih informacij, in zaradi tega moje zaupanje tu ne obstaja. In to je bil zelo pomemben del mojega odločanja«.
Kakšni so pravi razlogi za spor med predsednikom in nekdanjim ministrom? Konflikt med Ruplom in Türkom se je pomladi začel zaradi vprašanja, kakšna je prava vloga predsednika. V ustavi je namreč zapisano, da predsednik »postavlja in odpoklicuje veleposlanike«, natančnejša vloga predsednika pa ni podrobneje opredeljena. Ali se torej mora vlada o kandidatih za veleposlanike dogovoriti s predsednikom, še preden se ti predstavijo pred poslanci? Se lahko predsednik pred dokončnim imenovanjem sestane z veleposlaniškimi kandidati? Ima predsednik pravico veta? Rupel in njegovo ministrstvo sta bila vseskozi prepričana, da je vloga predsednika zgolj protokolarna, predsednik naj bi le podpisal ukaz o imenovanju veleposlanikov. Odločali bi drugi. Türk in njegov urad pa menita drugače. »V urejeni pravni državi je pričakovati, da vlada stališča predsednika republike upošteva pri oblikovanju svojih predlogov.«
Mladina je minuli teden pridobila dve pravni mnenji vladne službe za zakonodajo, za kateri je avgusta in oktobra zaprosilo zunanje ministrstvo. Ti mnenji prej nista bili javno znani. Obe pravni mnenji vladne službe Rupla opozarjata, da je njegova interpretacija pravnih določb o imenovanju veleposlanikov deloma napačna. Kljub mnenju vladnih pravnikov pa je Rupel vseeno vztrajal, da je njegova kandidatura za veleposlanika pravno sprejemljiva. Na dan, ko je svojo odločitev pojasnil Türk in ko je prisegel nov zunanji minister Samuel Žbogar, je minister v odhajanju na straneh ministrstva objavil poslovilno pismo, v katerem je zapisal, da je svojo kandidaturo za veleposlanika na Dunaju »sprejel kot izziv in novo zahtevno nalogo«. Pravnih mnenj vladne pravne službe ni omenil.

Proti mnenju lastnih služb

Prvo pravno mnenje je nastalo na prvi šolski dan. V njem je zapisano, »da ima predsednik republike tudi možnost, da kakšnega kandidata, ki ga predlaga vlada, ne 'imenuje' oziroma ne 'postavi', čeprav bi se glede na pravila parlamentarnega sistema to lahko zgodilo le izjemoma in zgolj iz resnih formalnih razlogov«. Zato je po mnenju direktorja vladne službe za zakonodajo dr. Janeza Pogorelca smiselno, »da se obe strani o predlaganih kandidatih predhodno medsebojno posvetujeta in dosežeta soglasje glede predlaganih kandidatov. Takšna je na primer praksa v Zvezni republiki Nemčiji, kjer se zvezno zunanje ministrstvo pred predlaganjem kandidata za veleposlanika vedno mora posvetovati z zveznim kabinetom predsednika republike, zato da je imenovanje veleposlanikov posledica usklajenega dejanja obeh organov«. Pravega, odkritega pogovora med Ruplom in Türkom pa vsaj po zatrjevanju predsednika ni bilo.
Tudi drugo mnenje pravne službe Ruplu ne more biti všeč. V njem sicer Pogorelec, v nasprotju s pravniki v Türkovem uradu, ugotavlja, da ni pomembno, na kakšen način je kandidat za veleposlanika sedem let služboval na ministrstvu - lahko kot javni uslužbenec ali kot funkcionar, vendar je bila pri postopku Ruplovega imenovanja za veleposlanika storjena druga, pomembna napaka. Pogorelec je v pravnem mnenju zapisal, »da mora oseba pogoje za imenovanje izpolnjevati v času, ko je bila za tako imenovanje predlagana in ne šele v trenutku imenovanja«. Kaj to pomeni? Ruplov postopek imenovanja za veleposlanika se je začel v času, ko je še bil minister in takrat pogojev za veleposlanika ni izpolnjeval, saj ni bil javni uslužbenec in diplomat, ampak politični funkcionar. Dejstvo, da bi se lahko po nehanju ministrovanja vrnil na mesto diplomata, ki ga je leta 2000 zapustil, je formalnopravno nepomembno. Rupel kot minister za veleposlanika ni mogel kandidirati, ker ni izpolnjeval zakonskih pogojev, a ga je Janševa vlada kljub temu potrdila. To pravno mnenje je bilo sicer usklajeno s službami ministrstva za javno upravo, nejevolja Gregorja Viranta po vladni seji, na kateri je Rupel postal kandidat za veleposlanika, je tako po svoje razumljiva. Pripisati je treba, da je mnenje nastalo po vladnem imenovanju, Janševi vladi se je s potrjevanjem za veleposlanika tako mudilo, da so pravnike o izpolnjevanju pogojev vprašali šele takrat, ko je bila njihova odločitev že sprejeta. Po nekaterih informacijah naj bi bil Rupel zaradi tega pravnega mnenja zelo užaljen.
»Zelo dobro je, da pravna mnenja obstajajo, da jih pripravljajo pravniki, ki niso vezani na politične stranke, posamezniki, ki delujejo strokovno in avtonomno,« o pravnih mnenjih parlamentarne in vladne pravne službe na splošno pravi dr. Miro Cerar s Pravne fakultete. »In tudi to, da ta mnenja niso dosledno upoštevana, kaže, da ne gre za pristranska pravna mnenja. Položaj obeh pravnih služb je velikokrat nehvaležen, pogosto sta tarči kritikov, še posebno v primeru, kadar mnenja dosledno zagovarjajo pravna stališča, ki niso všeč politiki.« In kaj si Cerar misli o politiki, ki mnenja svojih pravnih služb ne upošteva? »Če politika pravna mnenja ignorira, kar se tu in tam dogaja, nase prevzema odgovornost za morebitne pravne nekonsistentnosti. Če politika ta mnenja ignorira, to veliko pove o tej politiki. Je pa res, da imajo tudi pravniki večkrat različna mnenja in zato včasih politika izven svojih služb išče druge pravne argumente, ki naj bi bila njenim zahtevam bolj naklonjena kot ona druga
Eno od takšnih zunanjih mnenj je naročil tudi minister Rupel. Pripravila sta ga dr. Igor Kaučič in dr. Saša Zagorc, v njem pa je med drugim zapisano, da predsednik praviloma ne bi smel odkloniti podpisa za imenovanje diplomata, saj o tem ne odloča šef države, pač pa vlada. To pravno mnenje je Ruplu bolj naklonjeno kot tisto iz vladne pravne službe. Novi minister Žbogar je naročeno pravno mnenje umaknil s spletne strani, saj naj bi nova vlada želela čim prej končati polemiko o vprašanjih imenovanja veleposlanikov.

Popravimo zakon

O pravnih nejasnostih razmišlja tudi nova vlada. Zato pripravljajo nov zakon o zunanjih zadevah, kjer naj bi natančneje določili postopek imenovanja veleposlanikov in pravice predsednika države. Gre za zakon, ki bi lahko posredno, čez nekaj časa, ponovno omogočil Ruplu, da postane veleposlanik? Premier Borut Pahor je recimo že nekajkrat dejal, da se mu zdi Rupel primeren za veleposlanika, podobnega mnenja je tudi novi zunanji minister. Mimogrede, Türk je o Pahorjevem omahovanju v že omenjenem intervjuju dejal: »Gospod Pahor je imel eno takšno splošno oceno. Zdaj se bo seznanil s celotno situacijo, z vsemi pravnimi in drugimi vidiki in verjamemo, da bo v tem kontekstu ugotovljeno, s čim ima opravka.«
»To ne bo lex Rupel in tako tudi ne sme niti dejansko niti navidezno izpasti,
« namige o tem, da zakon v nastajanju rešuje Rupla, zavrača Ivo Vajgl, predsednik parlamentarnega odbora za zunanjo politiko. »V tem zakonu je treba popraviti še druge stvari, postaviti neko moderno razumevanje države in njenih potreb na zunanjepolitičnem področju. Z zunanjo politiko se ne ukvarja samo ministrstvo za zunanje zadeve, temveč veliko vladnih resorjev, tudi sindikati, civilna družba, predsednik države. To mora biti reflektirano v popravljanem zakonu.« Zakon naj torej ne bi vseboval samo tehničnih popravkov pri imenovanju veleposlanikov, čeprav naj bi bil postopek imenovanja vseeno natančneje določen. »Želimo si odpraviti področja možnih nesporazumov. V novem zakonu naj bi bilo bolj jasno določeno, kdaj naj predsednik o kandidatu za veleposlanika poda svoje mnenje, v katerem trenutku postopka, kakšna je vloga parlamenta. Obstajajo recimo ideje, po katerih bi lahko obvezno mnenje pripravil parlamentarni odbor za zunanjo politiko, a to je samo ena od možnosti, o katerih razmišljamo.«
Če nova vlada še razmišlja o novem zakonu, ta naj bi doživel tudi širšo javno razpravo in vseboval premislek o tem, zakaj je predsednik pravzaprav odklonil sedem Janševih kandidatov za veleposlanike, pa Rupel že razmišlja o novih potezah. Pri odvetniku Petru Čeferinu je skupaj z Borutom Trekmanom naročil pravno mnenje, kaj lahko zavrnjeni veleposlaniki še storijo. Lahko tožijo državo? So jim bile kršene človekove pravice in svoboščine? Čeferin je zapisal, da neposredne tožbe ni mogoče vložiti, da pa se lahko, ker izpolnjujejo vse pogoje, »ponovno prijavijo na razpise«. In zaupanje, o katerem je govoril Türk? »To seveda ni pravna argumentacija, zato zoper tako argumentacijo ni pravnega sredstva«.
Ruplov boj za veleposlaniško mesto postaja vedno bolj absurden. Ni najbolj jasno, kako naj bi človek, ki se s predsednikom ni želel dogovarjati o veleposlaniških kandidatih, potem je samega sebe predlagal za veleposlanika in na koncu iskal odvetniško pomoč zoper odločitve tega predsednika, predstavljal državo in njenega predsednika. Razlika med Voduškovo in Ruplom ni velika. Oba želita biti veleposlanika, oba zato iščeta pravno pomoč in pri obeh je veliko utemeljenih zadržkov o tem, ali sta (še) sploh primerna za veleposlaniško mesto. Napovedane tožbe »do kraja izključujejo kakršnokoli zaupanje v kandidate
«, pravi Türk. Zanimivo bo videti, kaj o tem zaupanju pravita nova vlada in nov premier. Nekdanji minister pa bo lahko spet začel pisati kakšno novo knjigo.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.