Zgodilo se je čisto blizu vas

Je bil teroristični napad na Mumbaj le preventivni udarec, s katerim so skušale dobro zlinkane »sile«, ki so ga orkestrirale, preprečiti, da bi Indija - in posledično južna Azija - iz te krize prišla kot zmagovalka?

Zgodilo se je v Mumbaju, toda čisto blizu vas. Kaj se je zgodilo v Mumbaju? Vsi so gledali proti nebu: pazite, potniška letala so potencialno teroristično orožje! Kot 11. septembra 2001. In pazite: če že v orožje za množično uničevanje ne bodo prelevili potniških letal, potem bodo v orožje za množično uničevanje prelevili sebe - in se samorazstrelili! Kot v Londonu. Ali pa bodo podtaknili bombe. Kot v Madridu. Pa na Baliju. In tako dalje. Toda vsekakor: bombe! Ali: leteče bombe. Glejte proti nebu! In bodite pozorni na ljudi, ki poleti okrog hodijo v debelih zimskih plaščih! Tiste, ki okrog hodijo v versaceju, lahko mirno ignorirate - to so naši.
Toda: Mumbaja teroristi niso udarili z letali, ampak s čolni. Niso prišli po zraku, ampak po morju. Niso udarili kakega nebotičnika ali pa karizmatičnega vojaškega objekta, ampak deluxe hotele (Taj Mahal, Oberoi-Trident) in deluxe restavracijo (Cafe Leopold), potemtakem lokacije, na katerih se je mumbajski in internacionalni jet-set počutil najbolj varnega. Njihova operacija ni bila hipna, sunkovita, kratkotrajna, enopotezna, ampak je trajala tri dni - Mumbaj so dobesedno zavzeli, ugrabili. Operacije ni izpeljal le en sam »mučenik«, ampak jih je bilo 10. Niso udarili z bombami, ampak s kalašnikovi in ročnimi granatami - kot gverilci.
Kot komandosi - v versaceju in jeansu. Teroristi - še zlasti fant s temno versacejevo mikico, ki ga je videl cel svet - so izgledali kot žrtve, pravi Sandip Roy, reporter Salona. Ali bolje rečeno: izgledali so kot gostje luksuznih jet-set hotelov, ki so jih napadli, ugrabili, rešetali, požgali, terorizirali.
Terorist v versaceju je o sebi povedal premalo in obenem preveč: s tem versacejem je namreč povedal, da ima do Zahoda in do »zahodnjaškega življenjskega sloga« tako kompliciran in protisloven odnos kot vsi teroristi. Da ga Zahod privlači in obenem odbija. Iskali so zahodne turiste, predvsem turiste z ameriškimi in britanskimi potnimi listi: blef ali sporočilo? Kajti pobijali so vse - muslimane, hindujce, tujce. Preveč je pri teroristih vedno premalo. In obratno. V vseh smislih, tudi v tem: vsi vedno mislijo, da je bilo huje! Tokrat so takoj rekli: Mrtvih vsaj 5000! Pretiravanje. Kot običajno. Toda ta preveč je premalo, ki je preveč. Tudi 11. septembra 2001 so takoj oznanili, da je mrtvih 10.000, celo 15.000 ljudi, pa se je potem izkazalo, da je bilo mrtvih precej manj, toda če vračunate posledice 11. septembra (Afganistan, Irak itd.), hitro ugotovite, da je bilo mrtvih bistveno več kot le 10.000 ali 15.000. Tudi Mumbaj utegne imeti zelo dolg rep, vprašanje je le: koliko bo tokrat mrtvih? Ne pozabite na »apokaliptični scenarij«, ki pravi: teroristi so skušali s tem napadom spor med Indijo in Pakistanom speljati v nuklearno vojno. Pakistan in Indija sta si že zelo dolgo v laseh - in oba imata nuklearno orožje. Hotel Taj Mahal, ki so ga teroristi s takim užitkom razsuvali in zažigali (tako da je bil »razsvetljen« kot Svetovni trgovinski center 11. septembra), je v lasti mamutske korporacije Tata Group, ki izdeluje najcenejši avto na svetu (tata nano), obenem pa se zadnje čase uveljavlja tudi kot del indijskega nuklearnega pogona in del ameriško-indijskega sporazuma o nuklearnem sodelovanju.

Džihad prostega trga

Kaj se je torej zgodilo v Mumbaju? Kot rečeno: ni šlo za osamljenega samomorilskega bombaša, za osamljenega mučenika, ampak za množico teroristov. Kako to, da je bilo toliko ljudi voljnih umreti skupaj? V eni akciji! Kako to, da se jih je bilo toliko voljnih kolektivno samožrtvovati? E, to je nekaj novega. »Džihad prostega trga,« kot je to imenoval Palagummi Sainath, komentator in resorni urednik indijskega časopisa The Hindu - in s tem niti ni toliko meril na to, kar se je zgodilo z Mumbajem, ampak na to, kar se dogaja s prostim trgom. Meril je na »tržni fundamentalizem«, ki je zdaj »mučeniško« klecnil, na države, ki finančni sistem, kapitalizem in prosti trg rešujejo z bogatimi finančnimi injekcijami in stimulacijami, z bailouti, na »socializem za bogate«. Toda ironično: prosti trg se je ves čas obnašal kot terorist - bil je vseveden in vseviden, hladnokrven in aroganten, tiranski in morilski. Imate problem? Prosti trg je rešitev! Vse prepustite prostemu trgu: ni bilo problema, ki ga prosti trg ne bi mogel rešiti! Prišli smo do točke, ko je prosti trg voljo ljudstva izražal bolj artikulirano kot volitve, kot pravi Thomas Frank, avtor knjige One Market Under God. Prosti trg je bil bolj legitimen od politike in vlad. Ali kot pravi Sainath: »Prosti trg ni postal le neločljiv od demokracije, ampak je postal demokracija.«
Prosti trg - tržni džihad - je očitno prešel v svojo mučeniško fazo. Vse, tudi mučeništvo, na koncu vedno pride na trg. Na prosti trg. Na prosti trg mučeništva. In ker je prosti trg zajela kriza, je zajela tudi trg mučeništva, ali bolje rečeno: trg mučeništva je udarila recesija. Kot na spletni strani eXiledonline pravi Gary Brecher: »Pakistanski islamisti so imeli očitno presežek delovne sile, zato so si izmislili način, kako bi s čisto krvjo in destrukcijo maksimalizirali njeno globalno vrednost.« Prosti trg »varčuje« tako, da odpušča delavce - trg mučeništva je tako zasičen, da je hkrati »odpustil« 10 svojih delavcev. Razlog več, da so se teroristi obnašali tržno, okej, komercialno, da so hoteli izgledati kot vneti, predani, nepogrešljivi, konkurenčni delavci, stahanovci terorja. Hoteli so narediti vtis: ko so streljali s tistimi AK-47, niso streljali panično, ampak so streljali elegantno, zdizajnirano, stilizirano - v koraku, napol slow-motionu, z eno roko, z višine pasu. Kot v filmih. Izgledali so kot deklasirani, razgreti trigger-happy nastopači iz sluma, ki so jim rekli: naredite tako kot v filmu! Neki fotograf je opisoval, kako je padel pred enega izmed teroristov in kako ga je fotografiral, misleč, da je po njem in da ga bo terorist zdaj ubil, toda ne - ko je terorist videl, da ga fotografira, ga je pustil živega. Igralec. Hotel je biti posnet, fotografiran, ovekovečen. Hotel je svojih pet minut slave. Samomorilskim mučenikom, ki se razstreljujejo na Bližnjem vzhodu, rečejo: Ne boste umrli - šli boste v nebesa! Tem, ki so jih poslali v Mumbaj, so rekli: Ne boste umrli - v filmu nikoli nihče zares ne umre! Njihova operacija ni izgledala kot skupna molitev, ampak kot sekularna eksplozija prostega trga.
Kaj se je torej zgodilo v Mumbaju? Odgovornost za napad je via e-mail prevzela organizacija Deccan Mujahedeen, za katero ni še nihče slišal. Debitanti? Če so bili debitanti, potem je bil njihov debi jebeni Državljan Kane terorizma. Toda teroristi niso bili amaterji, ampak so izgledali kot profiji, ki so preživeli avdicijo, rešeto prostega trga. Imeli so kondicijo, nahrbtnike, polne streliva in granat (in celo hrane, suhega sadja), vse lokacije so vnaprej posneli, imeli so satelitske telefone, sisteme za globalno pozicioniranje in kreditne kartice, bili so dobro koordinirani in koreografirani, »navodila« za premike med svojo operacijo so pobirali s TV-programov in blogosfere, ki so v realnem času in zelo detajlno pokrivali njihovo operacijo, poznali so skrivne vhode, za katere ni vedela niti policija, imeli so načrte hotelov, nekateri izmed njih so v njih celo nekaj časa stanovali, kot gostje, verjetno v versaceju. Kaj to pomeni? Da so prekopirali scenarij 11. septembra in ga zmiksali s scenarijem bombnega napada na hotel Marriott v Islamabadu in bombnega napada na mumbajsko - tedaj še bombajsko - borzo? Mohammad Ajmal Amir Iman, edini terorist, ki je preživel in ki so ga prijeli, je policiji takoj »priznal«, da pripada »džihadski« organizaciji Lashkar-e-Taiba, bazirani v Pakistanu, pri Lahoreju (kako to, da se je frajer, ki je v šahu držal Mumbaj, tako hitro zlomil?), toda Lashkar-e-Taiba, ki ima svoj najbolj udarni fan-club v Kašmirju in ki je - tako kot Al Kaida - zrasla iz ostankov džihada v času sovjetske okupacije Afganistana, zanika kakršnokoli vpletenost v ta napad. India Today pravi, da so akcijo izpeljale različne teroristične skupine, povezane z Al Kaido.
No, Yoichi Shimatsu, komentator spletne strani New America Media, pa pravi, da za vsem skupaj stoji Ibrahim Dawood, indijski magnat, uradno baziran v Pakistanu (okej, med Karačijem in Dubajem), nekoč mastermind mumbajskega podzemlja, zdaj lastnik gradbene korporacije in »trgovec« z zlatom, brezkompromisni reševalec »problemov«, povezan z vsemi, tako z indijskimi in pakistanskimi kot z britanskimi tajnimi službami (in njihovimi offshore manipulacijami v južni Aziji), tako z južnoazijskimi mrežami preprodajalcev opija kot z velikimi terorističnimi akcijami (ugrabitev potniškega letala Air India leta 1999, napad na indijski parlament leta 2001), tako z Al Kaido kot z Lashkar e-Taibo, tako z Ahmedom Omarjem Sheikhom, teroristom z britanskim potnim listom, ki naj bi že leta užival britansko protekcijo, kot z ameriškimi tajnimi službami - v času sovjetske okupacije Afganistana je namreč mudžahidom lifral denar prek ameriških igralnic, baziranih v Katmanduju. Toda leta 1992, po hindujskem napadu na mošejo v Indiji, naj bi se spreobrnil ter prelevil v »maščevalca« in »voditelja multiverske mafije«. Dawood je bil že pred izročitvijo Indiji, toda ameriška diplomacija naj bi storila vse, da do tega ni prišlo: »Dawood ve preprosto preveč o ameriških mračnih skrivnostih v južni Aziji in Zalivu.« Prepeljali so ga v varno hišo, nekje pri Quetta, potem pa je izginil - nekateri pravijo, da je mrtev. FBI je že poslal svoje agente v Mumbaj, kjer so jih indijske oblasti z veseljem sprejele - v veliko veselje ameriških oblasti, ki so ugotovile, da so s tem, s prihodom FBI-ja, izpolnjeni pogoji za »neodvisno« preiskavo. Šur. In za »neodvisno« interpretacijo napada. Kot vse »neodvisne« preiskave bo tudi ta kakopak prikrila, da je bil Pakistan - zaradi ameriškega popuščanja generalu Pervezu Musharafu, njegovi eliti in njegovim tajnim službam, ki so islamski ekstremizem sponzorirale in formatirale kot pakistansko zunanjepolitično orodje - že od nekdaj »prava baza Al Kaide«, kot pravi Patrick Cockburn, urednik CounterPuncha.
Nič, Ibrahim Dawood izgleda kot pakistansko-indijska priredba Osame bin Ladna, kot groteskna karikatura »nevidne roke« trga. Kaj to pomeni, je na dlani: Bližnji vzhod se je raztegnil globoko v južno Azijo. To, kar je 25. novembra v Mumbaj bušnilo iz Pakistana, izgleda kot verzija tega, kar je 11. septembra iz Afganistana bušnilo v New York. Prosti trg mučeništva, ki ga je podžgal in militariziral Bush-Blairov imperializem, je presegel meje in butnil v Južno Azijo - ta bum je ustvaril toliko novih »delovnih mest«, da ima zdaj tehnološke viške, ki jih lahko množično žrtvuje. Tako kot v Mumbaju. Brez izjav in brez zahtev. Poslovno, povsem brezosebno. Terorizem prihaja v svojo državotvorno fazo: pakistanske madrase - »akademije mučeništva« - funkcionirajo kot država v državi. Tako kot država v državi funkcionirajo piratska mesta v Somaliji. Pirati lahko brez problema zavzamejo in odpeljejo tanker. Le še vprašanje časa je, kdaj se bodo »regrupirali« filipinski, indonezijski in burmanski pirati. Protestniki lahko državo brez problema odrežejo od sveta, kar se je te dni zgodilo na Tajskem. Teroristi pa lahko brez problema zavzamejo velemesto a la Mumbaj - še malo, pa ga bodo lahko odpeljali. Tokrat so vzdržali tri dni. Toda prišli so kot pirati - po morju. Z ribiško ladjo, ki so jo ugrabili. Ni čudno, da je neki častnik indijske mornarice rekel, da so bili teroristi povezani s somalijskimi pirati in da je šlo za maščevanje Indiji, ki je pred časom v Arabskem zalivu potolkla somalijske pirate. Hja, teroristi so prišli po morju, pobili skoraj 200 ljudi, paralizirali Mumbaj in ga prelevili v vojno cono, odnose med Indijo in Pakistanom napeli do histerije ter skoraj dosegli, da bi Indija vojaško posredovala v Pakistanu, gostiteljici teroristov, in da bi Pakistan svojo vojsko z afganistanske meje posledično preselil na indijsko, s čimer bi nezaščiteno afganistansko-pakistansko mejo odprl prostemu pretoku talibansko-džihadske »delovne sile«. Teroristi premikajo vojske in sile prostega trga. Vse bolj so konkurenčni, vse bolj so kompetitivni. Hej, kriza je. In recesija. Preživijo le najboljši, le najbolje prilagojeni. In nihče ne more reči, da je bilo to, kar se je zgodilo, nepričakovano: kot namreč poroča India Times, so indijske tajne agencije dobile »kredibilna« svarila, da teroristi pripravljajo nekaj velikega, da bodo prišli z morja in da bodo ciljali »nuklearni« hotel Taj Mahal. Zakaj tega niso preprečili? Ker je Indija potrebovala pretvezo za napad na Pakistan? Ker je hindujska nacionalistična stranka Bharatiya janata, ki živi od napetosti med Indijo in Pakistanom in ki poziva k unilateralnemu napadu na teroristična vadbišča v Pakistanu (hej, če je lahko Amerika po 11. septembru napadla Afganistan!), potrebovala dobro predvolilno kljuko? Ali ker tega preprosto ne morejo več preprečiti?
Kar se zgodi v Mumbaju, ostane v Mumbaju!
Kaj se je torej zgodilo v Mumbaju? Če berete poročila iz Mumbaja, se zazdi, da je bil teroristični napad produkt kompletne geopolitike - »domačega« terorizma, dolgoletnih napetosti in vojn med Indijo in Pakistanom, znotrajindijskih napetosti med hindujci in muslimani, kašmirskega separatizma, šibke indijske demokracije, ekonomskega buma, ki je indijsko družbo še bolj brutalno razslojil in frustriral, permanentne indijske politične krize, popuščanja ekstremizmu na obeh straneh indijsko-pakistanske meje, vse hujšega odtujevanja in radikalizacije indijskih muslimanov, dolge tradicije bombnih atentatov in pokolov, ki so skozi leta pretresali Indijo. So se vse te silnice na lepem zbrale in v Mumbaju - z majhno pomočjo recesijskega džihadskega prostega trga - prižgale ogenj? Toda: zakaj se je to zgodilo prav zdaj - sredi krize, v kateri je Zahod? Indije ta velika kriza ni zadela. Ravno obratno: Indija naj bi iz te krize prišla kot zmagovalka.
Zdi se, kot da je bilo treba rezultat med Zahodom, ki tone, in južno Azijo, ki vstaja, izenačiti. Kot da je bilo treba krizo izvoziti tudi v Mumbaj, finančno prestolnico Indije - kot da je bilo treba preprečiti, da bi Indija profitirala s krizo, ki je destabilizirala Zahod. Ne pozabite: študija Global Trends 2025, ki jo je izdelal ameriški National Intelligence Council in ki napoveduje globalne trende do leta 2025, napoveduje, da bo Amerika v naslednjih letih izgubila dominantno pozicijo, da bo dolar le še ena izmed valut in da se bosta ekonomska in geopolitična moč z Zahoda preselili na Vzhod, predvsem na Kitajsko in v Indijo, kar seveda pomeni, da bo 21. stoletje bolj indijsko kot ameriško. Je bil teroristični napad na Mumbaj le preventivni udarec, s katerim so skušale dobro zlinkane »sile«, ki so ga orkestrirale, preprečiti, da bi Indija - in posledično južna Azija - iz te krize prišla kot zmagovalka? Teroristične organizacije, ki jih omenjajo v zvezi s tem napadom, namreč niso ideološko, mučeniško »čiste«, prej narobe, kontaminirane in zlinkane so tudi z Zahodom, tako da igrajo na vseh straneh - težko bi rekli, da je šlo tu za ideologijo, recimo za džihadsko ideologijo, ki je odnesla WTC. Če je torej tu zadaj kaka ideologija, potem je to ideologija prostega trga, bolj džihadska od džihada. Kaj se je zgodilo v Mumbaju, ni jasno, toda zgodilo se je čisto blizu nas.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.