Marjan Horvat

18. 12. 2008  |  Mladina 51  |  Politika

Začasne odredbe so lahko tudi nagobčnik

V boju za ohranitev časti in dobrega imena gospodarskih korporacij je treba pisati sodne odločbe s tresočo se roko

Podjetje Lafarge Cement iz Trbovelj »ne ubija« in »ne laže«

Podjetje Lafarge Cement iz Trbovelj »ne ubija« in »ne laže«
© Boštjan Pihler

Hipotetično si zamislimo, da bi bil Igor Bavčar iz Istrabenza ali pa vršilec dolžnosti predsednika Skimarjeve uprave Ivan Štrlekar na sodišču uspešen z začasno odredbo »za prenehanje kršenja osebnostnih pravic«, ker bi neki novinar in medij krnila dobro ime njegove družbe ali njega osebno!? Če bi sodišče ravnalo tako, kot je pred kratkim v primeru Boštjana Pihlerja, zasavskega okoljevarstvenika, ki se že več let spopada z družbo Lafarge Cement in javnost opozarja na nevarne snovi, ki jih Lafarge spušča v okolje, in zaradi »pomanjkljivosti meritev in ker se te ne izvajajo po pravilniku«, dvomi o njihovi verodostojnosti, trboveljsko okrajno sodišče pa mu je z začasno odredbo prepovedalo rabo besed, kot sta »ubija« in »laže«, bi se novinarji znašli v nemogočem položaju. Vse do konca pravdnega postopka ne bi smeli za Bavčarjeve in Štrlekarjeve odločitve uporabiti močnih besed, kaj šele, da bi ju poimenovali barabi.
Zato so začasne odredbe za prenehanje kršenja osebnostnih pravic, čeprav je predlogov za njih na sodiščih vse več, sorazmerno redke, kajti s takšno odločitvijo, povezano s pravico do časti in dobrega imena, se sodišče navadno hitro odzove na vloženo tožbo le zato, da bi preprečilo nadaljevanje spornega dejanja. Načeloma je institut začasnih odredb potreben zato, da bi se z njim preprečila nepopravljiva škoda, ki bi nastala v čakanju na odločitev, sprejeto v rednem sodnem postopku. Vedno doslej pa so začasne odredbe, ki jim strokovnjaki pripisujejo strokovno zahtevnost, naletele na zelo različne interpretacije. »Zato je treba biti pozoren,« pravi dr. Aleš Završnik, znanstveni sodelavec na Inštitutu za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, »kako sodnik v konkretnem primeru presoja (ne)obstoj pogojev za začasne odredbe. Izdajanje začasnih odredb je bilo v sodni praksi vedno zadržano in pogoji za izdajo so se na sodiščih presojali zelo strogo. V tej fazi namreč ni kontradiktornega odločanja, saj se nasprotna stranka nima možnosti izreči o navedbah.«
Nekaj primerov iz sodne prakse je zgovornih. Z začasno odredbo je sodišče ukrepalo leta 2005, ko je nekdanjemu odgovornemu uredniku Direkta Bojanu Požarju po objavi članka o slikarki Dori Plestenjak preprečilo kakršnokoli nadaljnje pisanje o njeni družini, vključno z objavo fotografij, ker bi posegalo v njihovo čast in dobro ime. Lani je sodišče obsodilo urednika na tri mesece zapora pogojno za dve leti zaradi opravljanja Dore Plestenjak in njene družine. Istega leta je velenjski zobozdravnik Tafi Jamal od Direkta oziroma izdajatelja Časopisne hiše Dnevnik zahteval, da prepreči poseg v njegove osebnostne pravice, saj so bili po njegovem mnenju zapisi o njem neresnični in žaljivi. Prvostopenjsko sodišče je najprej razsodilo Jamalu v prid in Direktu oziroma njegovemu izdajatelju prepovedalo pisati o tožniku na način, ki »vsebuje negativne vrednostne oznake njegove osebnosti in njegovega ravnanja in žali njegovo čast ter ime«. Jamalova odvetnica je menila, da so novinarji grobo kršili pravila novinarskega kodeksa, ker so Jamala opisovali kot nasilneža, uničevalca zob, življenj in živcev. Pooblaščenec tožene stranke pa je dokazoval, da pomeni zahtevek za prepoved negativnega pisanja o tožniku kršenje ustavnega načela svobode izražanja - vnaprejšnja prepoved objavljanja informacij ali mnenj pa cenzuro. Časopisna hiša Dnevnik je v tem primeru trdila, da je tožba napisana preveč na splošno, saj po njihovem mnenju ni bilo jasno, katere informacije ali fotografije Direkt ne bi smel objaviti, kajti vsaka fotografija ni poseganje v njegovo pravico do zasebnosti, saj je ob nekaterih okoliščinah fotografijo dovoljeno objaviti tudi brez njegove privolitve. Tudi popevkarici Piki Božič Kontrec je uspelo, da je sodišče z začasno odredbo reviji Nova prepovedalo objavljanje fotografij njenega golega oprsja z dopusta, čeprav so zagovorniki Nove sodišču zatrjevali, da »so posnetki z javne plaže estetski, Pika Božič pa javna oseba, ki si je oblikovala podobo z močnim erotičnim nabojem«. Letos marca, torej tri leta po začasni odredbi, je ljubljansko okrožno sodišče dosodilo, da mora Nova za duševne bolečine in kršitve osebnostnih pravic plačati Božičevi dva tisoč evrov odškodnine, prepovedalo je nadaljnje objavljanje »fotografij z njenega dopusta na Hrvaškem, zlasti pa posnetkov njenega golega oprsja in drugih intimnih delov telesa«, ni pa prisluhnilo njenemu argumentu, da je zaradi objave teh fotografij prenehala z glasbeno kariero.
Prav tako je pred tremi leti okrožno sodišče v Ljubljani z začasno odredbo prepovedalo prodajo in distribucijo knjige Alenke Auersperger Iskalci grala - Poskus oživljanja nemške manjšine v Sloveniji. To sta dosegla potomca kočevskih Nemcev Avgust Gril in Doris Debenjak, saj je avtorica brez privolitve objavila njuna pisma, kar je sodišče štelo kot kršenje osebnostnih pravic. V romanu nemškega pisatelja Maxima Billerja Esra je zapisan fiktivni dialog med dvema osebama. Ko pa sta se v romanu prepoznali pisateljevo bivše dekle, turška filmska igralka, in njena mati, je sodišče najprej izdalo začasno odredbo o prenehanju prodaje romana, oktobra letos pa je vrhovno sodišče v Karlsruheju roman dokončno prepovedalo. »Njegov roman naj bi bil namreč preblizu realnosti, v njem naj bi bilo preveč prepoznavnih dejstev in premalo fikcije,« je presodilo sodišče in nadelo uzde umetniški svobodi, vrednoti torej, ki naj je ne bi bilo mogoče omejiti.
Na spletni strani Slovenske demokratske stranke so nepodpisani avtorji v prispevku Maske padajo ponudili bralcem tezo, da je predsednik RS Danilo Türk na večerjo z britansko kraljico povabil »nekdanjo komunistično nomenklaturo« in »zveste vojščake Službe državne varnosti oziroma Udbe«. Ljubljansko okrajno sodišče je na zahtevo Francija Perčiča, predsednikovega svetovalca, ki so mu avtorji navedeno pripisali, z začasno odredbo naložilo SDS umik spornega zapisa s spletne strani.
Izrekanje začasnih odredb na sodišču, ki omejujejo svobodo govora, potemtakem ni nekaj neznanega v slovenski in v tuji sodni praksi, vendar bi jih morali sodniki pisati s tresočo se roko zato, ker z njo omejujejo eno izmed temeljnih človekovih svoboščin - pravico do izražanja, ki sicer ni neomejena, saj jo omejujejo pravice drugih in ustavna načela o enakosti. Ni dvoma, da so sodišča v teh primerih previdna in navadno posegajo le po nujnih in minimalnih ukrepih. Tako je tudi v primeru okoljevarstvenika Boštjana Pihlerja sodišče ugodilo le četrtini zahtev Lafarge Cementa ter ni sprejelo zahteve, da mora Pihler za vsako posamično kršitev plačati denarno kazen 10.000 evrov, in ni prepovedalo Pihlerju »sleherne dejavnosti, ki je usmerjena k temu, da se v javnosti razširijo trditve, ki po svoji vsebini predstavljajo kršitve osebnostnih pravic upnika«. Pa vendarle se porajajo dileme, kaj pomeni vsebina začasne odredbe za delovanje okoljevarstvenika in pravno prakso na slovenskih tleh.
Dr. Jurij Žurej, poznavalec medijskega prava, nam je povedal, da verjame v dobronamernost odločitve sodišča, vendar »zapisano nima veliko skupnega s standardi, ki jih je Evropsko sodišče za človekove pravice sprejelo glede takih izjav in svobode izražanja. Odločitev predstavlja zelo nevarno prakso, ki jo v Sloveniji opažam že v večjem številu primerov. Signal, ki ga s tem sporočamo, se glasi: če mi ni kaj všeč, se pritožim in utišam tiste, ki me motijo, saj stane me tako ali tako ne prav veliko. Oziroma povedano drugače: pravo je za tiste z denarjem; če nimaš zadosti denarja, se ne moreš iti prava, saj te lahko predrago stane, če slučajno ne bi imel na koncu prav«.
Sicer pa morata biti po Zakonu o izvršbi in zavarovanju za izdajo začasne odredbe izpolnjena dva pogoja: upnik, v tem primeru Lafarge Cement, mora dokazati, da terjatev obstaja ali da bo terjatev zoper dolžnika, v tem primeru aktivista Pihlerja, nastala, sodišče pa je sprejelo odredbo zato, da jo prepreči. V tem primeru gre sicer za nedenarno terjatev, za prepoved uporabe grdih besed o tožniku, vendar bi Lafarge Cement moral dokazati, da s Pihlerjevim delovanjem obstaja konkretizirana in objektivna nevarnost posega v osebnostne pravice Lafarge Cementa in mu s tem povzroča »težko nadomestljivo škodo«.
»Kakšna 'težko nadomestljiva škoda' naj bi nastala Lafarge Cementu?« se sprašuje dr. Aleš Završnik. »Premoženjska škoda, ki bi Lafargeu lahko nastala, se zdi zelo oddaljena. Osebnostne pravice korporacije pa se v tem primeru ne zdijo težko nadomestljiva škoda,« še pravi in opozarja, da so osebnostne pravice dobrine, ki gredo v prvi vrsti človeku kot biološkemu (zdravje ...) in socialnemu bitju (npr. čast in dobro ime), pa čeprav je šel razvoj prava tudi v smer priznavanja določenih osebnostnih pravic (tj. ugled in dobro ime) pravnim osebam. »V konkretnem primeru se torej lahko komu zdi krivično, da pravo tako ščiti pravno osebo, celo domnevno onesnaževalko, ki ne posluje v skladu z okoljevarstvenimi predpisi. A bistvo pravne države je, da sodnik upošteva zakonske določbe, ki niso v neskladju z ustavo, in zakonska kategorija 'ugled in dobro ime pravne osebe' (za zdaj) ni - je pa lahko problematična, zato bi se sam osebno zavzemal za čim bolj restriktivno presojo zasebne sfere pravnih oseb oziroma njihovo minimalizacijo,« dodaja Završnik.
Dr. Jurij Žurej pa se sprašuje, ali je sodišče ob sprejemanju začasne odredbe v primeru Pihler dovolj restriktivno uporabilo pravne norme in upoštevalo, da je tožnik pravna oseba s specifičnimi osebnostnimi pravicami, svoj dvom pa utemeljuje s tem, da, »se Lafarge Cement sklicuje na krnitev ugleda pravne osebe. Predvidevam, da le njegova osebnostna pravica ne more biti več vredna kot osebnostna pravica posameznika - fizične osebe. Ob tem pa fizični osebi z morebitno napačno odločbo kršimo vsaj njegovo pravico do svobodnega izražanja. Sodišče očitno meni, da je omejitev njegove pravice manj škodljiva, kot je krnitev osebnostne pravice pravne osebe«. Pravzaprav se v sporu Lafarge Cement-Pihler srečujemo s klasično zgodbo boja med Goljatom in Davidom, kjer je Goljat družba s kapitalom, PR-službo, možnostjo dostopa do medijev in z orodji, ki preprečujejo krnitev ugleda pravne osebe že brez pomoči sodišča. Ko gre za spopade med naravovarstveniki in korporacijami, pa zagotovo tudi za naše razmere velja opozorilo dr. Aleša Završnika, da »mora tudi ta boj potekati na praven način«. To pa je zelo težko v današnjem svetu, kjer države med stotimi subjekti - entitetami - niso, kot bi lahko zmotno domnevali, najbogatejši členi, ampak so to v kar dveh tretjinah podjetja. »To mnogo pove o tem, kdo ima moč in kdo je sila v sodobni 'postvladni' družbi. Če kdaj, potem v takšnih razmerah okoljevarstveniki potrebujejo pravo, da jih obvaruje pred temi nosilci moči,« poudarja dr. Završnik.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 3,7 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

  • Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 14 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.