23. 12. 2008 | Mladina 52
Kdor drugemu jamo koplje
Blokada Hrvaške Slovenijo zavezuje k doslednemu spoštovanju mednarodnega prava. Bomo torej le »morali« na sodišče?
Do kam si upamo? (Slovensko-Hrvaška meja pri Hotizi, september 2006)
© Luka Novak
V mednarodni politiki ni prostora za čustva. Že od starogrških časov poznavalci opozarjajo na zlato pravilo odnosov med državami: na moč.
Pravila obnašanja, pravo, celo moralo ali etiko, kot bi dejal Nietzsche, še eden zagovornik realpolitike, so izumili šibkejši zato, da bi močnejše pekla vest. V zadnjem tednu je vrh hrvaške politike postal izredno čustven. »Žalostno je,« se nam je potožil glavni hrvaški pogajalec v slovensko-hrvaški komisiji za reševanje vprašanja meje Davorin Rudolf, »da nam od 27 držav članic EU najbližji sosedje, Slovenci, s katerimi smo bili 70 let v skupni državi, s katerimi se izvrstno poznamo - milijon Slovencev je to leto preživelo letni dopust na Hrvaškem in veliko Hrvatov v Sloveniji smuča, imeli smo skupno zgodovino - in da nam prav Slovenci blokirajo naša pogajanja z EU«.
Morda je to dober znak. Morda je Slovenija na pravi, zmagoviti poti. Morda je Slovenija naredila pravilen korak, ko je izkoristila svojo pozicijo moči. Toda obstaja še druga interpretacija te iste realpolitične zgodbe: v mednarodni skupnosti so majhne države zgolj priveski, sateliti velikih. Če želijo na dolgi rok preživeti, morajo voditi načelno in konsistentno politiko. Z drugimi besedami, pri velikih morajo neprestano vzbujati slabo vest, kršenja pravil obnašanja si zato ne morejo privoščiti, ravnati morajo načelno. Edino v tem je njihov raison d'être, sicer lahko hitro postanejo mala malica velikih.
V konkretnem slovensko-hrvaškem primeru imata obe zgodbi skupni imenovalec: Slovenija lahko blokira hrvaški vstop v EU, če ima za ta smeli korak izjemno dobre argumente. To pa pomeni, da morajo biti argumenti obče sprejemljivi. Konec koncev Slovenija blokira vstop Hrvaške v skupnost držav EU. Pri tako majhni državi, kot je Slovenija, tega gotovo ni mogoče upravičiti z »ameriškimi« odgovori, češ da gre za zaščito nacionalnega interesa, ali kot je dejal aktualni zunanji minister Samuel Žbogar - »Slovenija je morala zaščititi svoje vitalne nacionalne interese«. Nacionalni interes je za Slovenijo predvsem predvidljiva mednarodna skupnost in spoštovanje občih pravil, v kateri lahko tudi majhni dihajo s polnimi pljuči. Stvar ni tako abstraktna: kaj drugega, kot pa opozarjanje na mednarodne standarde še ostane Sloveniji pri zaščiti svoje manjšine v Italiji in Avstriji?
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.