Bernard Nežmah

 |  Mladina 1  |  Družba

V pozabi umrli genij

Albin Planinc (Planinec) (8. april 1944, Briše - 11. december 2008, Ljubljana)

/media/www/slike.old/mladina/memntoplaninc_veer.jpg

© Večer

Odkar je 11. decembra 2008 umrl, je minilo skoraj štirinajst dni, preden je javnost izvedela za njegovo smrt. Živel je pozabljen in zapuščen v domu onemoglih, kjer so skrbeli za tihega gospoda, ki je težko govoril. Ko je umrl, niso niti vedeli, kdo jim je umrl. Ni se hvalil niti ni pripovedoval o svojem življenju; živel je brez prebite pare od socialne pomoči. Ko ga je v zadnji dekadi decembra obiskal zvesti prijatelj, ki mu je na nekaj tednov prinašal cigarete, je izvedel samo še hladno novico, da je preminil in je že pokopan.
Kdo je bil mož, ki se mu je omračil um in je četrt stoletja živel v osami?
Albin Planinc je skupaj z Milanom Vidmarjem, Vasjo Pircem in Brunom Parmo sestavljal veliko četverico slovenskih šahovskih velemojstrov. Spadal je v čas, ko je bila Slovenija še šahovska dežela: Vidmar je legenda svetovnega šaha iz prve polovice dvajsetega stoletja, Pirc je ostal zapisan ne le zaradi uspehov, ampak tudi zaradi »Pirčeve obrambe«, Parma je bil mladinski svetovni prvak in stalni član olimpijske reprezentance Jugoslavije, ki se je z vsakega prvenstva vrnil z medaljo, Planinc pa je v zgodovini zapisan kot šahovski genij.
Bil je antipod Milana Vidmarja. Ta je bil kot otrok iz bogate ljubljanske meščanske družine že po rojstvu salonski lev. Široko izobražen, slavni doktor elektrotehnike, ki je tekoče govoril več svetovnih jezikov, je bil tudi salonski lev. O šahu je napisal številne knjige, prijateljeval je s svetovnim prvakom Aljehinom, bil desetletje med najboljšimi petimi igralci na svetu, hkrati pa potoval in živel zelo mondeno. Ko je na najmočnejših turnirjih padel v drugi del lestvice, se je preusmeril v znanost. Postal je tudi tovarnar, bil je predsednik Slovenske akademije znanosti in umetnosti, leta 1948 pa je bil izbran za šahovskega sodnika, ki je v Moskvi vodil turnir za naslov svetovnega prvaka po Aljehinovi smrti. S slavo in častmi je bil ovenčan vse življenje - v kraljevini Jugoslaviji, pod okupacijo in pod Rupnikovim režimom enako kot v Titovi Jugoslaviji. Živel je v dinastiji Vidmarjev, brat Ciril je bil založnik, brat Josip pa ustanovitelj OF in dosmrtni predsednik SAZU.
Albin Planinc je prišel od drugod. Bil je prototip proletarca, ki je živel na podeželju sam z materjo. Revni deček s periferije je naredil to, kar je dosegla večina njegovih tovarišev. Ni hodil v šole in se je zaposlil fot fizični delavec. Toda imel je strast po imenu šah. Leta 1962 je postal slovenski mladinski prvak in kmalu je začel premagovati jugoslovanske mojstre in nato nastopati za državne selekcije. Ko je začelo kazati, da v njem vzhaja šahovska zvezda, je povzročil incident. Zgodovina ne pozna detajlov, njegovi kolegi pa pripovedujejo, da se je, nevajen alkohola, nekoč napil in povzročil nekaj sitnosti, ki niso vredne niti omembe. Toda sledila je neverjetno drakonska kazen brez primere: triletna prepoved igranja šaha!
Vzeli so mu najljubše, on pa je molčal in se ni niti pritožil. Osamljeni fantič, brez mogočnih prijateljev in zaščitnikov, se je vrnil v industrijski pogon. Potem pa je tako rekoč po pomoti dobil priložnost leta 1969, ko so v Ljubljani organizirali prvi Vidmarjev memorial in so imeli gostitelji nekaj prostih mest. Planinc je izkoristil ponujeno slamico: drugega za drugim je premagoval vrhunske velemojstre, a to na poseben način. Medtem ko so se udeleženci turnirja po hotelskih sobah in dvoranah pripravljali na dvoboje, je on vsako jutro odšel na delo v tovarno Rog, po šihtu pa odhitel na šahovski turnir. Ko so direktorji po tednu dni ugotovili, koga imajo v službi, da njihov fizikalec vodi na velikem šahovskem turnirju, so mu dali dopust. Mojster Planinc je premočno zmagal pred velemojstri, kot so bili Gligorić, Unzicker, Gheorghiu in Byrne. S tem so se mu odprla vrata raja. V naslednjih letih je zmagal na turnirjih v Varni in Čačku, zbral dva naslova slovenskega prvaka, postal član državne reprezentance, osvojil velemojstrski bal ter začel igrati na najmočnejših turnirjih na svetu. V argentinskem mestu Mar del Plata je že mlel velikane, kot sta bila Najdorf in Mecking. Naslednje leto je igral že za prvo jugoslovansko ekipo v dvoboju z Rusijo proti nekdanjemu svetovnemu šampionu Tigranu Petrosjanu.
Igral je brezkompromisno, pri njem so se menjavali samo zmage in porazi, remijev je bilo zgolj za prgišče.
Potem pa je prišlo leto 1973 in veliki turnir IBM v Amsterdamu, na katerem so nastopili Sovjeta Petrosjan in Spasski, ameriški velemojster Kavalek, Madžar Szabo, mladi nizozemski talent Timman, Šved Andersson, Madžar Ribli, Čeh Smejkal etc. Prvo mesto sta osvojila Planinc in Petrosjan. Impozanten rezultat. Leta 1972 je svetovni prvak postal Bobby Fischer, potem ko je v zadnjih dveh dvobojih premagal Petrosjana in Spasskega. Petrosjan in Spasski sta bila konec leta 1972 drugi in tretji igralec sveta, na začetku leta 1973 pa je v spopadu z njima Albin Planinc dosegel zmago na turnirju. Najmočnejši turnir, ki ga je kadarkoli osvojil slovenski šahist!
Planinc je postal stalni gost elitnih turnirjev v Hastingsu, Madridu, Wijku aan Zee, sodeloval je na Aljehinovem memorialu leta 1975 v Moskvi, v Nici na olimpijadi leta 1974 je igral na četrti deski in dosegel devet zmag, pet remijev in en sam poraz; imel je najboljši rezultat v ekipi in se je okitil s srebrom.
Med letoma 1971 in 1976 je bil uvrščen med sto najmočnejših igralcev na svetu, leta 1974 na 38. mesto. Razen s Fischerjem je igral z vsemi največjimi šahisti, s Taljem, Polugajevskim, Korčnojem, Portischem, z novim prvakom Karpovom je remiziral na Vidmarjevem memorialu leta 1975. Njegove partije so bile vratolomne, v Hastingsu leta 1974 je Vaganjana prignal do vdaje v 22. potezi, potem ko mu je grozil neizbežen mat s konjem in z lovcem, čeprav je imel Vaganjan kraljico in trdnjavo prednosti. Partija, ki je postala del šahovskih antologij. Najdorfa, argentinskega šampiona, je nekoč šokiral s porazom že po 19 potezah.
A na poti proti šahovskemu vrhu ga je zlomila živčna bolezen. V šahu, kjer je zbranost najpomembnejša, je to smrtni udarec. Igral je še naprej, vendar so se porazi čedalje bolj kopičili. Postal je znan po tem, da je lahko premagal vsakogar, a je lahko tudi z vsakomer izgubil. Svoj zadnji turnir je odigral leta 1979 na memorialu Akibe Rubinsteina. Kot da se je usoda poigrala z obema: veliki Rubinstein, ki se je boril z Laskerjem in s Capablanco ter pretendiral na mesto prvega šahista sveta, se je duševno zlomil in opustil šah. Pol stoletja zatem je na kraju Rubinsteinovega imena isto storil Planinc. Odtlej je bival v temni strani Taljevega izreka: »Mi šahisti smo pravzaprav norci.«
V zgodovini sta znana samo dva primera, ko se je anonimus, človek, ki je bil daleč od svetovnega vrha, brez šol, mentorjev in mecenov, srečal s kralji šahovske igre in jih ugnal. David, ki je bil kos Goljatu.
Leta 1929 je v Evropo pripotoval indijski velikaš Umar Hayat Khan in s seboj pripeljal služabnika Sultana Khana. Sultan Khan je dotlej igral indijsko različico šaha, v Londonu pa postal angleški prvak, z angleško reprezentanco sodeloval na dveh olimpijadah in leta 1930 premagal samega Capablanco, toda ko se je njegov gospodar leta 1933 vrnil v Indijo, za Sultana Khana ni slišal nihče več. Strugar Planinc je leta 1969 premagal velemojstrsko gospodo na Vidmarjevem memorialu, leta 1973 je dosegel svetovni vrh v Amsterdamu, leta 1979 pa je za zmeraj zapustil šah. Komentator na indonesian chess site (indonezijski šahovski spletni strani) je njuno »božanskost« predstavil s prispodobo: ko bi se Sultan in Planinc pojavila v času računalnikov, bi vsi rekli, da sta goljufala!
Zakaj se je zlomil največji šahovski talent? Nizozemske šahovske strani opisujejo Planinčevo vedenje: bil je brezkompromisen za šahovnico, po dvoboju pa je takoj odšel v hotelsko sobo, ni se družil, ni se pogovarjal, celo na večne zbadljivke jugotekmeca Velimirovića ni odgovarjal, ampak je gledal v tla. Italijanske ga opisujejo kot nežno bitje, ki je kot steblo pri nežnem cvetu, ki ga drobijo melanholija, depresija in obup.
Mož, ki je poznal le pult za strojem v tovarni in šahovsko ploščo, se je moral počutiti, kot da je priletel na Mars, ko je padel v mondeno okolje kozmopolitskega sveta šahovske aristokracije. A nekdo, ki je bil pod šahovskim Olimpom, ni več mogel nazaj v tovarno koles. Pobegnil je lahko samo še v samoto, v kateri mu je kot največja prijateljica stala ob strani bolezen duha.
Odšla sta isto leto z Bobbyjem Fischerjem, ki je prav tako veljal za genija omračenega duha. Za Bobbyjem je od prvih korakov stala ameriška šahovska zveza, njemu v bran se je postavil celo državni aparat, ker je Henry Kissinger v njem videl ikono, ki lahko simbolno zlomi premoč sovjetskega imperija. Za Albinom Planincem pa je stal samo Albin Planinc. Kako blizu je bil šahovskemu vrhu, ponazarja vzporednica s karierami tekmecev, ki jih je premagoval.
Nizozemca Timmana je premagal v treh lepih partijah v letih 1973 in 1974. Timman je bil leta 1982 po ratingu drugi igralec sveta, leta 1993 je s Karpovom izgubil finalni dvoboj za naslov svetovnega prvaka, od konca sedemdesetih do začetka devetdesetih let pa je veljal za »the best on west«, najboljšega med nesovjetskimi igralci.
Jugoslovana Ljubojevića je premagoval v letih 1969 in 1971; leta 1983 je bil ta tretji na svetu.
Šveda Anderssona je porazil leta 1970 in 1974; leta 1983 je bil četrti igralec sveta.
Madžara Portischa je ugnal leta 1975; leta 1981 je bil tretji šahist po moči.
Beljavskega je ugnal v Hastingsu leta 1974; v letih 1988/89 je bil četrti na rating listi.
Z Vaganjanom se je poigral v omenjeni miniaturki leta 1974; leta 1985 je bil Vaganjan četrti šahist sveta.
Čeha Horta je premagal leta 1973 v Wijku aan Zee; štiri leta kasneje je bil Čeh na šestem mestu FIDE.
Brazilca Meckinga je zmlel leta 1971; sedem let kasneje je bil ta tretji šahist sveta.
Madžara Riblija je prisilil k vdaji trikrat, leta 1970 in dvakrat leta 1973; leta 1988 je bil ta osmi na svetu, pred tem pa je na olimpijadi osvojil zlato za Madžarsko.
Železni Viktor Korčnoj, večno drugi, se je tako veselil svoje zmage nad Planincem, da jo je uvrstil v knjigo »My best games«.
Ameriški velemojster Kavalek je še leta 2007 v »Washington Postu« opisoval arhangelško različico španske obrambe kot »smrtonosno orožje v rokah Albina Planinca«.
»Chess-base News« Planinca uvršča med najbolj kreativne igralce sveta v šestdesetih in sedemdesetih letih.
Šahovski kolumnist Tim Harding je šahovske igralce razdelil v dva razreda, na logitians in berserkers. Za primer berserkerja, nordijskega kamikaze bojevnika, je izbral prav Albina Planinca.
Srbski list »Politika« mu je januarja 2007, trideset let po koncu kariere, posvetil članek »Slovenački meteor« in ga označil za nepredvidljivega napadalca.
Srbski mojster FIDE Janoš prek spleta prodaja partije največjih svetovnih igralcev, med njimi »268 partij Albina Planinca«.
In kaj je Slovenija počela s šahovskim genijem, ki je dobesedno vzniknil iz nič? Nobeden izmed predsednikov države se ga ni nikoli spomnil, da bi mu podelil državno odlikovanje. Kulturno ministrstvo mu ni prisodilo niti pokojnine za zaslužne. Šahovska zveza Slovenije ni po njegovi smrti zbrala niti za parto, da bi jo objavila v časopisih.
Tujec v domovini, genij za šahovski svet.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

Tedenski zakup ogleda člankov
Za ta nakup se je potrebno .

4,2 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 15,8 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.