8. 1. 2009 | Mladina 1
Peter Božič in Blaž Ogorevc
Na redakciji smo se dogovorili, da bi takole občasno zdrknil s kakšno hecno, zanimivo ali kakršnokoli že osebo na večerjo in da bi tam ob prigrizku in kozarčku predvsem samo kramljala, na dolgo in široko, predvsem pa brez vsake smeri in določene teme, zgolj sledeč besede in misli, kakor pač same priplujejo. No, in za prvega povabljenca smo kar tako po naključju izbrali Petra, ne da bi imeli kakšen tehten ali poseben razlog za to ali pa proti temu. Kot da bi zgolj stopal po cesti in trčil obenj, pa bi rekel, o, zdravo, a greva na en drink.
© Borut Krajnc
No ja, sem rekel sam sebi, sploh pa imam do zmenka še celo uro časa. In kam naj se dam medtem, sem še zavzdihnil v narejeni negotovosti, čeprav sem prav dobro vedel, kam me bodo zanesli koraki. Hja, morda bo najbolje, da se kje tu v bližini počim dol na en pir, sem »končno« in ponovno odkril tisto stalno rešitev, s katero si vedno zapolnim prazni čas. Nato sem tam na nekem pločniku debelo in lagodno posedal, sem pa tja srknil goltljaj piva ali pa požirek cigaretnega dima ter skušal ustvarjati videz globoko premišljujočega moža, čeprav sem mislim pustil prazno plavati po svoje, le včasih sem si šepnil sam vase, oho, tole je pa dobra baba ali pa, madona, kje so pa našli tole našarjeno spako. A kar naenkrat me je nekaj potrepljalo po rami, in ko sem se ozrl, je tam stala zelo široko smejoča se bivša ljubljanska županja Vika Potočnik. Oho, oho, živjo, živjo, sva si rekla in dodala še tisti, uh, te pa že dolgo nisem videl, kako si kaj! Potem sva malo poklepetala, najprej tipajoče iščoč informacije, kaj pravzaprav sedaj počne eden ali drugi, a sva kaj kmalu zdrknila v opravljanje skupnih znancev. Ko sem ji zaupal, da se prav tedaj počasi odpravljam na večerjo s Petrom Božičem, se je spet na široko smejala, kar ona v privatnem času nasploh rada počne, ter mi namignila, naj pri njem tako previdno pobrskam, ali mož ni nekam bolj resno vrgel oči na gospo ministrico Zofijo Mazej Kukovič, saj naj bi bil na nekem političnem sprejemu plesal okrog nje kot petelin okrog putke. (Takoj sem si ga začel predstavljati, seveda kot tistega malega energičnega in hudega petelinčka, pri nas smo jih včasih, ko so se kokoši podile še po slehernem dvorišču, klicali kar cvergelni ali tudi turški petelinčki, v svoji hrabrosti in divjaštvu pa so se brez premisleka histerično pognali v vsakega drugega možnega pernatega konkurenta, čeprav je bil v primerjavi z njimi velik in robusten kot ruska državniška limuzina. Tisto gospo Zofijo pa kot veliko in dolgovrato belo kuro, ki z rahlo na stran nagnjeno glavo sumničavo pogleduje tega okrog nje skakljajočega petelinčka.) Ampak da mu ne boš izblebetal, da sem ti to jaz povedala, me je še opozorila Vika. Prav zanesljivo ne, sem ji zagotovil in to celo resno nakanil, vendar sem se kasneje med klepetom s Petrom premislil. Kajti ko sem mu pričel nastavljati past in sem ga povprašal, ej, ti Pero, katera izmed teh političnih bab se ti pa zdi takole fizično najbolj privlačna, me je čakal presenetljiv odgovor. Danica Simšič pa Vika Potočnik in Zofija Mazej Kukovič, mi je brez kakršnegakoli kolovratenja odvrnil. Tako da sem samo zazeval. Ampak takole kot baba mi je bila skoraj najbolj všeč tista domžalska slikarka. Pa sem se spomnil, da smo bili res nekajkrat celo skupaj pri njej na žuru, še tista stara družba, od katere jih je že kar nekaj pomrlo, denimo legendarni Chubby (no, sicer je pa, mislim, da kar zadnja knjiga, ki jo je Peter izdal, naslovljena »Chubby was here«), drugi so končali kot težki invalidi po bolnišnicah kot ubogi Buna, se nesramno zapili ali pa se celo izvili iz vseh teh pretečih krempljev ter postali normalni zakonski možje. Vendar sem se isti hip tudi malo ujezil. Prmejduš, Peter, sem prhnil, ampak saj je bila ta slikarka takrat moja punca. He, he, se je zarotniško hehljal sam vase, saj veš, da jaz vedno lahko počakam, ter pri tem namigoval na svojo že skoraj pregovorno trdoživost, ki je ne strejo ne smrt ne bolezen, pijača ali ječa v tire dolgočasja vrženega vsakdanjika normalnežev.
Torej, kot je moč zaključiti, sva s Petrom Božičem že večkrat posedala skupaj po izredno pestri paleti javnih lokalov, jedla in pila ter družno gnjavila strežno osebje, vendar sva bila tokrat na večerji s prav posebnim namenom, in čeprav tega ne bo nihče verjel, se zaklinjam, da povsem službeno. Na redakciji smo se dogovorili, da bi takole občasno zdrknil s kakšno hecno, zanimivo ali kakršnokoli že osebo na večerjo in da bi tam ob prigrizku in kozarčku predvsem samo kramljala, na dolgo in široko, predvsem pa brez vsake smeri in določene teme, zgolj sledeč besede in misli, kakor pač same priplujejo. Seveda si lokal povabljenci izberejo sami, prav tako pa tudi hrano in pijačo, po kateri bodo posegli, ter že s tem pozornemu opazovalcu razkrijejo precejšen delček samega sebe. No, in za prvega povabljenca smo kar tako po naključju izbrali Petra, ne da bi imeli kakšen tehten ali poseben razlog za to ali pa proti temu. Kot da bi zgolj stopal po cesti in trčil obenj, pa bi rekel, o, zdravo, a greva na en drink.
A že izbira lokala, kamor sva zavila, je bila rahlo presenetljiva. Kaže, da se je Peter, odkar se ukvarja, recimo temu, s srednje visoko slovensko politiko, spremenil. V časih svoje literarne slave bi se, vsaj po mojem, bržčas odločil za kakšno špelunko, v kateri kuhajo izvrsten golaž, vampe ali segedin, tokrat pa se je odločil kar za River house tam spodaj ob bregu Ljubljanice, neki novejši lokal, katerega notranja oprema niha nekje med visokim šiptarskim slaščičarskim stilom in new-agerskimi plakatarskimi prijemi. Torej tak lokal, v katerem se intelektualci iz province počutimo neznansko šik. Vendar sem se že pri naročilu pomiril, da pač nimam opravka s popolnoma spremenjeno osebo, kajti navkljub jedilnemu listu, v katerem so razne tujejezične, predvsem italijansko zveneče specialitete dobesedno delale prevale druga čez drugo, se je hitro, jasno in transparentno odločil kar za pražena jetrca s popečeno čebulo in navadno mešano solato. Še posebno pa mi je bilo všeč, da se taka jetrca imenujejo »pijana«, kar kljub njegovi dolgoletni abstinenci priča, da morda nekje v globinah njegove duše še vendarle tli tiha naklonjenost dejavnosti, ki ji je v preteklosti posvetil premarsikateri dan. Ampak tokrat je tiho srkal neke švepse, ore ali kaj je že bilo v onih kozarcih ter ni niti z očmi, kot to sicer radi počnejo bivši vinski bratci, srkal onega vinca, s katerim sem se sladil jaz skupaj s foto Krajncem.
Priznam pa, da me je pred večerjo, čeprav sem se je veselil, nekajkrat obšlo nelagodje. Možiček je namreč izredno srborit in energičen, svoja mnenja, pa naj razgovor teče o nogometu ali o gojenju gob, zagovarja nenavadno strastno, celo divje, in priznati moram, da sva se že nekajkrat sprla, vpila drug na drugega in si v obraz zabrusila celo take besede, kot so prfuknjen vosu, bebo ali en navaden drek. Še več, enkrat sva se v Šumiju celo zgarbala. Kdo je zmagal, seveda tu ne bom govoril, ampak moram priznati, da se mi je kar dobro upiral. No, po mnenju vseh, ki ga bolje poznajo, naj bi se ta njegova jezljivost v časih abstinence celo malo potencirala. Sicer so bili ti spori pravzaprav nedolžni in celo zabavni ter so kot za hip bleščeča raketa ob novoletnem praznovanju že po nekaj trenutkih brez sledu in posledic izginili v temo, a to so bile vendarle povsem zasebne zadeve. Pri Petru pa se nikoli ne ve, kdaj in kje ti jo bo zakuhal. Pred nekaj meseci se je Marcel pohvalil, da bo imel zvečer za gosta v televizijski oddaji Studio City prav njega, za preimenovanja nekih ulic je šlo, kajti Peter v ljubljanski občinski skupščini vodi komisijo, odgovorno prav za to področje. Pazi, pazi, sem ga skušal opozoriti, to je zelo jezljiv ptič. Ampak Marcel je ta moj namig preslišal, saj je bil prepričan, da po tolikih izkušnjah pač obvlada svoje goste. Pa mu je v svoji »sproščenosti« tam pred kamero spet skakal v besedo, sam od sebe na hitro zaključeval njegove misli in pri tem burno gestikuliral, to pa Petru ni bilo najbolj všeč. Tako se je vnel spor, katerega glavna tema ni bilo več preimenovanje ulic, temveč kdo bo govoril. In ker je bila tudi ta večerja povsem službena, sem se zaklel na blagost in pripravljenost na vse hudo. Toda zgodilo se je skoraj povsem nasprotno. Zaradi tistih pirov in onega vinca sem bil za mizo neokusno blebetav in miselno mlahav jaz, Pero pa se je pogreznil v razumevajočo ljubeznivost modrega moža v zrelih letih, marljivo kot kakšna prijazna pridna ptica mlel tista svoja jetrca, pri tem pa v glavnem obujal lepe spomine in se priljudno smehljal. Oh, a se spomniš, kako sva takrat tam zgoraj v Gradišču kozlala, sva se dušila v zadrževanem smehu. Pa sploh nisva bila midva kriva, sva se opravičevala. Tisti lokalni frajerji so vse zakuhali, samo da bi naju ponižali, sva se pridušala. Peter je namreč tiste čase vodil komisijo za literaturo pri Zvezi kulturnih organizacij Slovenije in ta takrat orjaška organizacija je vsako leto v zdajšnji Sveti Trojici, takrat še Gradišču, organizirala znamenito Srečanje pesnikov in pisateljev začetnikov. Pa smo šli tja gor, mene je poleg poročanja za Mladino doletelo še neko predavanje o lažnih vrednotah v literaturi, Pero je bil pa sploh prvi petelin na dvorišču. Vse je bilo organizirano v socrealistični patetiki vaškega gostoljubja, spali smo pri domačinih, že prvi večer pa so nam priredili domačnostno srečanje na nekem gumnu, kjer smo luščili bučne pečke in obujali stare, že malo pozabljene kmečke običaje. Najprej smo seveda pili šnops, in kadar sva stisnila poln žganjarček niz grlo, sva se spačeno spogledala, pocmokala in iztisnila iz sebe, uh, tale je pa dober, čeprav je bil v resnici čisto povprečen, a sva ga hvalila le zato, da sva že naslednji hipec brez vsake slabe vesti lahko kliknila, ej, gospodar, dotoči nama še en štamperle te žlahtne pijače. Torej zgolj pijanski pohlep, kaj hočemo! Potem smo jedli polento z ocvirki, prelito z mlekom, in zraven pili mošt. Ko je polenta pošla, smo zaletavo nadaljevali samo z moštom, katerega polne steklenice so se hitro menjale na že malo politih mizah. Takrat pa so nas vaški fantalini zvlekli tja v neki kot, češ zdaj bomo pa obujali tradicionalne družabne igre, s katerimi so svoje dni razbijali monotonijo sicer malce enoličnega luščenja. Pa smo se šli »rihtarja bit«, kot temu pravijo v naših koncih, globoko sklonjena izbrana žrtev mora položiti glavo v naročje voditelja igre, ta ji z dlanmi skrbno zakrije oči, tako da od vidnega človeka ostane zgolj samo še štrleča, debelo napeta ritka. Ostali soigralci to ritko potem obkrožijo, šuštijo kot kakšne zlobne ose, od časa do časa pa eden izmed njih ostro in z vso močjo lopne po njej. Potem se lahko dvigneš in izmed tistih privoščljivcev, ki še vedno bebavo brenčijo, izbereš tistega, ki te je šopnil. Če ugotoviš pravega, te mora ta zamenjati, če pa zgrešiš storilca, nadaljuješ poniževalno tlako sam. Potem so me tolkli tam nekje petnajst minut in rit me je pekla, kot da bi jo že leta namakal v kraterju zelo aktivnega vulkana, preden so me izpustili iz krempljev. Takoj, ko sem se osvobodil, sem se nemudoma nehal udeleževati narodnih običajev, kajti dokler si v vlogi nakovala, tega ne moreš. Mislim pa, da so tudi malo goljufali, saj sem, medtem ko sem se s skremženim nasmehom vlekel nazaj k mizi, med njihovim zlobnim hehetom zaznal tudi besedice, pa smo ga dobro razbil, kurca lublanskega. A tisti mošt, ki sem ga nemudoma zvrnil polno kupico, nekako ni pogasil ponižanja. Ti, Peter, kaj se tudi tebi zdi, da tale mošt sploh nič ne zadene, sem se obrnil k Božiču, sicer pijem že tretjo steklenico, a poleg občutka kamelje nalitosti z nekakšno rahlo osladkano vodo ne občutim ničesar opojnega. Počakaj, bom jaz to uredil, je bil pokroviteljski Pero ter pomignil gospodarju. Daj nama še malo tistega dobrega šnopca, je namignil, a je na to željo prijazni možakar samo zamencal. Na to, kar sta zdajle jedla in pila, pa žganje ne bo ravno pravilna izbira, naju je skušal opozoriti, ampak tisti fantalini, ki jim po mojem bridkem zgledu ni bilo več moč zvabiti nobenega kurca lublanskega v svoj kot, so takoj posredovali. Oh, pa kaj, daj jima ga, če si tako želita, so se delali dobrohotne in ustrežljive, zraven se pa potuhnjeno režali in gospodar je z nekakšnim sočutjem postavil polno steklenico pred naju. Pa sva pila in gledala Nelo Malečkar, ki je že plesala na mizi, potem nama je pričelo v črevesju nekaj klokotati, in da bi to neprijetnost sanirala, sva ponovno in spet ponovno dvigala žganjarčke. Ko smo se vračali v svoja nočna zatočišča, sem ugotovil, da sem se transformiral v steklenico sifona. Kot tam le ob pritisku na nekakšno zaklopko iz notranjščine plane dolg in oster brbotajoč brizg, je bilo meni treba le odpreti usta in ven je v koncentriranem curku siknilo bruhanje vsaj dva do tri metre daleč. Princip pa je bil popolnoma isti kot pri steklenicah sodavice, le da tam za notranji pritisk poskrbi precej higienični CO2, v mojem črevesju pa so se pod vplivom žganja iz tistega mleka in polente pa one precejšne mlakuže ponovno zavretega mošta tvorili bogve kakšni plini, ki niso bili povsem brez vonja kot prej omenjeni ogljikov dioksid. No, da le še namignem, kako se počuti polna steklenica sifona: neprestano jo nekaj krepko napenja, včasih se olajša s skoraj eksplozivnim sikajočim curkom, duševnega življenja pa sploh nima. No, tako sva tavala čez trg in občasno brizgala, in ko je Peter izginil za visoko živo mejo, ki je ograjevala vrt hiše njegovih gostiteljev, sem z one strani čul še nekaj oddaljujočih se sikov. Ampak tokrat, ko sva sedela ob večerji tam na bregu Ljubljanice in se hahljala na črne madeže preteklosti, se je Pero kar nenadoma odločil, da pa on takrat in celo nasploh nikoli ni bruhal. Ampak je že tak, da si včasih kaj zapiči v glavo in nato pri tem trdno, celo ihtavo vztraja. Pa ni nič pomagalo, da sem se mu zaupaval, kakšne sramote da sem kasneje še počel, on pač ne bruha in pika.
Potem sva se lotila teme, ki je skoraj obvezna, vsaj s Petrove strani, kadarkoli se srečava za kaj več kot pet minut. Namreč o tem, kako so nas nekoč zaradi nekega članka v Mladini zatirali policaji, pravzaprav miličniki. Morda zaradi tega, ker je takrat Peter izpadel res pravi frajer. V tem škandalu je kot eden glavnih akterjev sodeloval tudi takrat še nori, a sedaj že umirjeni Emil Filipčič File. Naš tednik je bil takrat še priden, bil je še »informativno politično glasilo republiškega predsedstva Zveze socialistične mladine Slovenije«, torej nekakšen propagandni material komunističnih ministrontkov. Toda tudi tod so se v tistih časih pričele razraščati korenine nepokorščine Stranki, sprva neopazno, potem previdno in končno džungelsko. Eno takih na videz drobnih izzivanj je bilo podeljevanje umetniških nagrad zlata ptica, ki smo jih v nasprotju s takratno uradno estetsko usmeritvijo dodeljevali raznim takim ptičem, katerih delo je veljalo za razdiralno, larpurlartistično, skratka za grdo in nesocialistično. In tako smo jo neko leto za literaturo podelili kar Emilu Filipčiču za roman Grein Vaun, še danes sem popolnoma prepričan, da povsem upravičeno, čeprav je bil File takrat znan predvsem po boemskih pijanskih izpadih v Šumiju, Kavi in takih dvomljivih lokalih. Uradni kritiki in politiki so samo zmigovali z rameni, češ, le kam to pelje. No, mene pa je zadela dolžnost, da z lavreatom pripravim za naš tednik veliki intervju. Le kaj bi ga v tem intervjuju zakuhala, sva se globoko spraševala. Potem smo se prav v tistem času, ne vem več, po katerem naključju, skupaj s Petrom Božičem odpeljali dol v Pleterje, kjer je bil Pero precej domač, saj je večkrat dlje časa gostoval v tamkajšnjem samostanu. Beli menihi so namreč neredko ponudili zatočišče in gostoljubje kakšnim umetnikom ne glede na njihovo idejno opredeljenost ter jim tako omogočili mirno ustvarjanje. Peter je baje tam spodaj napisal kar nekaj svojih knjig. In tam v neki vaški gostilni za biljardno mizo, to je bil še tisti stari biljard z gobico, je Fileta naenkrat presunilo, češ, če že vsi zmajujejo nad tem mojim Grein Vaunom in mi ne verjamejo, da sem ga napisal jaz, pa recimo, da sem si ga nečedno prilastil, pravi avtor pa je pravzaprav Peter Božič. Stvar smo za kupicami vina še malo razdelali in rezultat je bil članek, po katerem je završalo. Priznani slovenski pisatelj Peter Božič naj ne bi bil zadovoljen s svojim skromnim življenjem, zato se je v svojem pohlepu lotil čezmejnega tihotapljenja televizorjev z Zahoda, ki so bili v tistem socializmu zelo iskana, a tudi donosna roba. Pri teh nečednih poslih ga je zasačil podli frustran Emil Filipčič, ki si je vedno neizmerno želel postati umetnik, a je njegov talent, kot je pač vsem znano, žal enak tistemu, ki ga za to veščino poseduje domače govedo. In tako se je pričelo izsiljevanje v stilu, ti meni svoj zadnji roman, jaz tebi molk. File pa je postal požrešen do te mere, da je Božičeve romane pričel celo prodajati sebi enakim luzerjem, Branku Gradišniku in Urošu Kalčiču. Ko je zapis izšel, je nastal neznanski hec, saj je večina slovenske javnosti v tistih bolj ali manj medijsko dolgočasnih časih prav želela takih škandalov in je vsemu brezpogojno verjela. Še na trolejbusu sem čul, kako so bili »umetniki« vedno sumljivi, kako bi jih bilo treba zajebat, ampak resno zajebat, s čuzo in prisilnim delom, pa take stvari. Gospod Humer, predsednik ZKO, pri katerem je Peter vodil že omenjeno komisijo za literarno dejavnost, je s svojim polnim basom (na Zvezo kulturnih organizacij se je prigrebel kot vesten in zavzet član premnogih pevskih zborov), z vso možno patetiko javno oznanil, da ni vedel, da je gojil kačo na svojih prsih. Moji šefi niso vedeli, kaj bi pravzaprav storili, škandal je sicer bil, a naklada je strmo porasla. In tudi policaji so privzdignili ušesca, kaj neki se jim je izmuznilo skozi njihove široko razpletene mreže. Potem pa se nas je nekega dopoldneva vsa peterica, trije »krivi« in dva nedolžna, znašla v neki sobani ljubljanske policajske komande. Blestel je seveda Peter, ki se je pojavil v temni obleki z ogromno pisano kravato. Do takrat namreč sploh nihče ni vedel, da ima v svoji garderobi tudi take izbrane kose oblačil. Kot pav je stopical med nami, sicer kot tak bolj majhen, a zato nič manj veličasten pav. Trije organi so se lotili gnetenja, eden je bil še posebno zajeban, tale kurc je za politične primere, saj ga poznam že od prej, nam je pošepetal Peter. Torej, je po daljšem nemem premisleku rekel Tazajebani, tovariš Božič, koliko časa, v kolikšni količini in od kod tihotapite televizorje. Torej ste tudi miličniki, ki se povsod važite, da brez vaše vednosti niti iglica ne pade na tla, zdaj kot poslednji bukselni padli na literarno finto, je zavreščal mali mož. Policaji, predvsem tisti vajenec, ki sta ga druga dva vzela s seboj na zaslišanje, da bi se naučil, kako stisniti v kot razne deviantne kulturnike, so se za hip v sramoti zazrli v tla, a Tazajebani se je hitro zbral ter udaril v drugo smer. Pomirite se, tovariš Božič, je ubral podlasičjo taktiko, pa vsi skupaj sploh veste, česa vas obtožujemo? Po kratkem premolku je zmagoslavno zaključil, da »razširjanja lažnih vesti z namenom vznemirjanja javnosti«. Potem se je razvil džumbus. Peter je vpil, da si kot ugleden slovenski književnik že ne bo dovolil takega policijskega šikaniranja, File, ki je zgodnji uri navkljub že krepko zaudarjal po domačem rumu, tistem, ki je pravzaprav dober le za potice, se je ob skoraj vsaki besedi vreščeče zahahljal, tako kot se znajo le on in nekatere tropske ptice, Uroš Kalčič pa je s filozofskim prezirom zgolj nemo zrl na vso to komedijo, ki se je dogajala na naši in na policijski strani. Gradišnik že zaradi svojega značaja ni mogel drugega, kot da je prevzel vlogo advokata in posrednika ter pričel miličnikom temeljito pojasnjevati razliko med pravo in umetniško namišljeno resnico. Mene je zaradi tistih dveh pirov, zlitih vase na tešče, neznansko tiščalo scat. Po kakšni debeli uri so tudi miličniki izgubili voljo. Torej, od vas, pri tem je Tazajebani pokazal name, zahtevam, da v naslednji številki podrobno pojasnite svojo neokusno potegavščino in se opravičite vsem zavedenim. Stvari pa zaenkrat ne bomo dali »naprej«. Potem smo lahko šli, seveda ne daleč, v Kava bar namreč. Tistega pojasnila in opravičila seveda nisem nikoli napisal. Ampak ljudem, tudi tistim najbolj zabitim, se je po nekaj dneh razjasnilo, da je vsa stvar le malo preveč karlmayevska, da bi bila resnična, in stvar je potonila v pozabo. Le Peter je še včasih zlobno piknil kakšnega prostodušneža, ki je takrat tako topo nasedel. Enkrat, na otvoritvi neke razstave, na premieri neke gledališke igre ali kaj je že bilo, je mimo naše grupice, ki je tam v nekem kotu zavzeto vlekla vase zastonjsko pogostitveno vince, veličastno kakor rečna ladja priplul Petrov nadrejeni, gospod Humer, tisti, ki je še pred kratkim menil, da je na prsih gojil kačo. Dober dan, je pozdravil z globokim, v premnogih pevskih zborih izvežbanim glasom. Ha, ravno prav, da se srečava, je poskočil Peter, vem, da si se nedavno neznansko zanimal za tiste moje televizorje in ravno včeraj sem iz Nemčije dobil novo pošiljko, sedaj se je treba le odločiti, katera firma ti bolj ustreza, mogoče Telefunken ali morda Grundig. In v srce prekaljenega zborovskega pevca je bil spet zasajen trn dvoma.
Evo, o takšnih stvareh pravzaprav vedno kramljava s Petrom, kadar po naključju trčiva skupaj, in tako je bilo tudi tokrat. O običajnih, vsakodnevnih in pravzaprav plehko nepretencioznih stvareh, čeprav bi marsikdo pomislil, da bova brodila po globokih teorijah literarne umetnosti ali vsaj visoke politike. Čudno, sem razmišljal kasneje, saj se v tisti naši stari druščini pravzaprav nikoli nismo besedno motovilili okrog kakšnih visokih ezoteričnih duhovnih tem, ki tako ekstatično prevzamejo razne ministrante vseh barv in strok, mi smo vedno razpredali le neskončne zgodbe in zgodbice o kakšnih babah, žurih, potovanjih in neumnostih. Pravzaprav sva onega večera literaturo omenila le enkrat. Pa kateri naš pisatelj zadnjih časov je bil tebi najbolj všeč, sem ga vprašal po ne vem kakšnem naključju, saj jih ali si jih tako ali tako skoraj vse osebno poznal. Oh, Dane, Dane, se je za hip skoraj žalobno zamislil ter hitro dodal, pa še dobra prijatelja sva bila. Ja, zdaj pa ga kar kakšni dve leti ni več, sem se zamelanholiziral še jaz, pa toliko smo ga skupaj prebiksali. In to je bil edini sentimentalni trenutek onega večera.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.