Urša Marn

15. 1. 2009  |  Mladina 2  |  Politika

To ni subvencija, ampak donacija

Delavcem se bodo plače znižale ne glede na državno subvencioniranje polnega delovnega časa

Sindikati so med izredno sejo državnega zbora organizirali protest, ker naj bi po njihovem prepričanju direktno korist od zakona imeli le delodajalci.

Sindikati so med izredno sejo državnega zbora organizirali protest, ker naj bi po njihovem prepričanju direktno korist od zakona imeli le delodajalci.
© Borut Peterlin

»To ni subvencija, ampak donacija,« je zakon o delnem subvencioniranju polnega delovnega časa še pred sprejetjem v državnem zboru komentiral dekan ljubljanske Ekonomske fakultete in nekdanji finančni minister dr. Dušan Mramor. Podjetja, ki bodo zaradi ohranitve delovnih mest skrajšala tedenski delavnik s 40 na 36 ali na 32 ur, bodo po tem zakonu upravičena do državne subvencije v višini 60 oziroma 120 evrov na delavca mesečno, vendar le za obdobje šestih mesecev, pri čemer bodo subvencijo dobila šele od prvega dne prihodnjega meseca po vložitvi zahtevka, torej ne za nazaj. Še pomembnejši je podatek, da podjetjem gotovine ne bo treba vrniti v državno blagajno, in to niti potem, ko bo kriza mimo in ko bodo znova ustvarjala visoke dobičke.
Vlada se je za interventni zakon odločila, da bi z zmanjšanjem stroškov delodajalcev za plače zagotovila ohranitev delovnih mest. Predstavniki podjetij so namreč vlado opozorili, da je prišlo do dramatičnega padca naročil, ponekod celo do 50 odstotkov, zaradi česar bo v letošnjem letu ključni problem prav ohranjanje delovnih mest. Za uresničitev zakona bo vlada v rebalansu letošnjega proračuna rezervirala 230,4 milijona evrov. Vprašanje je seveda, ali bo predvideni znesek zadoščal, saj javnost do zdaj še ni videla nobenega izračuna, s katerim bi vlada dokazala, da bo to res končna številka. Ker je glavni namen zakona ohranitev delovnih mest, bodo ugodnost iz državne blagajne lahko izkoristili samo tisti delodajalci, ki bodo delavcem izplačevali plače in poravnavali socialne prispevke, ki v času prejemanja subvencije ne bodo odpuščali delavcev, prav tako pa tudi ne bodo izplačevali nagrad vodstvenim delavcem in nadzornikom. Kljub temu obstaja resna bojazen, da se bodo na državno pipico priključila tudi podjetja, ki niso v resnih težavah, ali pa podjetja, ki se v težavah niso znašla zaradi padca naročil na ključnih izvoznih trgih, ampak na primer zato, ker je njihovo poslovodstvo slabo opravljalo svoje naloge. Zakon je problematičen, saj v ničemer ne preprečuje zlorab, prav tako pa tudi ne predpisuje sankcij za tiste lastnike podjetij, ki bi predpisano ugodnost izkoristili za napolnitev lastnih žepov. Minister za delo, družino in socialne zadeve dr. Ivan Svetlik se te nevarnosti sicer zaveda, a hkrati opozarja, da ni mogoče biti popolnoma selektiven, saj bi se sicer subvencioniranje razumelo kot neposredna državna pomoč, ki je Evropska unija ne dovoljuje. Predsednik Združenja delodajalcev Slovenije Borut Meh takšne logike ne sprejema: »Ne razumem, zakaj bi morala biti Slovenija najbolj priden učenec EU. V tej krizi vsaka država gleda v prvi vrsti na svoje lastne interese!«
Problematično je tudi, da zakon ne rešuje vprašanja, kaj bodo delavci počeli v štirih ali osmih prostih urah. Smiselno bi bilo namreč, da bi jim podjetja v zameno za prejete subvencije v tem času nudila na primer dodatno izobraževanje, tako da bi vsi skupaj iz krize izstopili boljši, kot so vanjo vstopili. V sedanjih razmerah namreč ni ključno le to, da se reagira hitro, pač pa tudi, da se reagira selektivno in ambiciozno. Ne nazadnje je o selektivnosti govoril tudi predsednik vlade Borut Pahor.
»Bojim se, da je ukrep o delnem subvencioniranju delovnega časa slabo ciljan in premalo restriktiven. Lahko se zgodi, da bodo do subvencije prišla tudi podjetja, ki je ne bi smela biti deležna, namesto da bi jo dobila predvsem najpomembnejša podjetja, torej predvsem izvozno usmerjena podjetja, ki jih je padec naročil najbolj prizadel,« meni Mramor. Sprašuje se tudi, ali se ni vlada odločila za preobsežen zalogaj. Država ima namreč zaradi majhnih možnosti zadolževanja zelo omejen obseg sredstev za posredovanje. »Če se bo kriza zavlekla, bi lahko v času, ko bi bil položaj najslabši, ostali brez denarja za ukrepanje,« opozarja Mramor. Naj spomnimo, da namerava vlada zaradi znižanja proračunskih prihodkov, ki so predvsem posledica nižjih davčnih prilivov zaradi nižje gospodarske rasti, ter na drugi strani občutnega povečanja proračunskih odhodkov zaradi predvidenih protikriznih ukrepov, pa tudi zaradi izvedbe plačne reforme v javnem sektorju in morebitnega dviga splošne dohodninske olajšave, letošnji državni proračun že tako ali tako močno zadolžiti, in sicer predvidoma v višini treh milijard evrov. S tem bi se dolg državnega proračuna z 19,1 odstotka bruto domačega proizvoda ob koncu leta 2008 do konca letošnjega leta povečal na 23,9 odstotka BDP. Glede na maksimalno stanje dolga po maastrichtskem kriteriju v višini 60 odstotkov BDP to sicer pomeni, da bo Slovenija kljub povečanju dolga ostala med manj zadolženimi državami evropske monetarne unije. Vendar to ne more biti bianco menica za nadaljnje zadolževanje, do katerega bi lahko prišlo, če bi se kriza zavlekla in še dodatno stopnjevala. Po Mramorjevem mnenju bi bila boljša rešitev odložitev plačila socialnih prispevkov delodajalcem, saj bi s tem podjetjem na hitro zagotovili nujna likvidnostna sredstva. Naj spomnimo, da je vlada sprva resno razmišljala o tej možnosti kot tudi o možnosti linearnega znižanja prispevne stopnje delodajalcem za pokojninsko zavarovanje za tri do štiri odstotne točke, a si je premislila zaradi ostrega nasprotovanja sindikatov, ki so jo opozarjali, da bi se z znižanjem prispevne stopnje preveč poseglo v pokojninsko blagajno in vplivalo tudi na višino bodočih pokojnin. Mnenje delodajalcev je bilo tu nasprotno. Zelo so si prizadevali, da bi se vlada odločila za znižanje prispevne stopnje, pa čeprav v obliki nekakšnega kredita, ki bi ga bila podjetja potem, ko bi kriza minila, dolžna vrniti. Toda vlada se je raje odločila za alternativno rešitev z delnim subvencioniranjem polnega delovnega časa.
V naglici je vlada zakon pripravila površno, na pristojnem parlamentarnem odboru pa so zato z amandmaji popravili skoraj vse člene. Še več. Vtis, da je zakon po volji sindikatov, je napačen. Sindikati so med izredno sejo državnega zbora organizirali protest, ker naj bi po njihovem prepričanju direktno korist od zakona imeli le delodajalci oziroma lastniki podjetij, in to ne glede na to, ali so njihova podjetja v težavah ali ne, medtem ko se bodo delavcem plače znižale ne glede na subvencijo iz državne blagajne. Sindikalna stran je od vlade zahtevala, da zakon spremeni tako, da se osnovne plače zaposlenih v podjetjih, ki bodo prejemala subvencije za skrajšani delovni čas, ne smejo znižati - to naj bi se v praksi že dogajalo. »Naša zahteva je, da v primeru, ko pride so skrajševanja delovnega časa in država delodajalcem pomaga, zaščitimo tudi standard delavcev. Če se plača zaradi skrajšanja delovnega časa zniža za deset odstotkov, to pri najnižjih plačah za delavca pomeni 50 do 60 evrov nižji dohodek, kar pa ni malo,« je še pred sprejetjem zakona dejal predsednik Zveze svobodnih sindikatov Slovenije Dušan Semolič, čeprav mu je bilo takrat že jasno, da so se koalicijske stranke glede zakona poenotile in da ne nameravajo upoštevati sindikalnih dopolnil. Država bo podjetjem, ki bodo pravočasno vložila vlogo, v pavšalnem znesku sicer subvencionirala vse socialne prispevke na račun krajšega delovnega časa, ne bo pa nadomestila celotnega znižanja plač (pri prehodu s 40 na 36 ur bi bilo to najverjetneje desetodstotno), saj bi to za državno blagajno pomenilo preveliko finančno breme. »V tem primeru bi bilo za državo ceneje dajati nadomestilo za določeno število brezposelnih oseb,« pravi Svetlik in dodaja: »S tem zakonom ne ščitimo plač. Naš glavni namen je ohranitev delovnih mest. Znašli smo se v okoliščinah, ko morajo vsi, vključno z zaposlenimi, prispevati k rešitvi iz krize.«
Semoliču se zdi žalostno, da zakon ni bil usklajen s socialnimi partnerji, saj se to ni zgodilo že vse od mandata ministra Janeza Drobniča. Ekonomsko-socialni svet je bil decembra sicer seznanjen z načelno usmeritvijo zakona, nikoli pa na mizo ni dobil dejanskega dokumenta. Prepričan je, da bi se lahko izpogajali o bistveno boljšem pristopu k reševanju gospodarske krize, če bi jim vlada dala priložnost.
V običajnih okoliščinah bi zaradi nezadovoljstva sindikatov sklepali, da so zadovoljni vsaj delodajalci. A ni tako. Nezadovoljni so tudi na delodajalski strani, še posebej v Združenju delodajalcev Slovenije. Menijo namreč, da je zakon nepregleden, diskriminatoren do srednjih in majhnih podjetij, poleg tega pa tako nejasen, da bo njegovo izvajanje težavno in drago. Največja pomanjkljivost zakona naj bi bila, da podjetje kot celota v času prejemanja subvencij sploh ne sme odpuščati. To podjetjem onemogoča prestrukturiranje in ohranitev 'zdravega jedra'. Dodatna težava je, da zakon pravico do najvišje subvencije v višini 120 evrov na delavca daje samo tistim delodajalcem, pri katerih je organiziran reprezentativni sindikat. »Delodajalec ne bi smel biti prikrajšan za subvencijo, ker se pri njem zaposleni delavci niso sindikalno organizirali. Z različno obravnavo delavcev glede na sindikalno organiziranost se uvaja neupravičeno in diskriminatorno razlikovanje, s čimer je kršena vrsta ustavnih pravic,« menijo v združenju delodajalcev. »Takšno zakonsko določilo pripelje do bizarne situacije, ko bo moral delodajalec, zato da bo upravičen do subvencije, na lastno pest ustanavljati sindikat,« opozarja predsednik združenja Borut Meh. Da bi se iz zakona izločilo določilo o dogovoru z reprezentativnim sindikatom, so si prizadevali tudi v Združenju delodajalcev obrti in podjetnikov Slovenije. Po mnenju njihovega sekretarja Igorja Antauerja bo namreč takšna ureditev izločila med 65.000 in 75.000 delavcev, zaposlenih v podjetjih, kjer ni organiziranega sindikata.
Vendar Meh izpostavlja tudi neki drug vidik. Kljub vsem pomanjkljivostim in nedorečenostim se mu zdi bolje, da se zakon začne čim prej izvajati, kot pa da bi ga premlevali še tedne in tedne. Protestiranje sindikatov pred parlamentarnim poslopjem se mu v tako hudi gospodarski situaciji ne zdi odgovorno. »Sindikati z uličnim protestom kažejo neko stopnjo nezrelosti. Gospodarske krize ni mogoče reševati z izsiljevanjem na ulici, ampak z dialogom za mizo.« A k dialogu morajo biti povabljeni.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 3,7 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

  • Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 14 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.