Marcel Štefančič, jr.

22. 1. 2009  |  Mladina 3  |  Svet  |  Komentar

Točno opoldne

Kje ste bili, ko je prisegel Barack Obama - in kje ste bili, ko je pomilostil Busha?

Se spomnite vprašanja: Kje ste bili, ko so ustrelili predsednika Kennedyja? To je zlagoma postalo formativno, generacijsko vprašanje. No, Obama je porodil dve taki formativni, generacijski vprašanji. Najprej: Kje ste bili, ko je bil izvoljen Barack Obama? In zdaj: Kje ste bili, ko je prisegel Barack Obama? Trik ni bil v tem, da so se vsi spomnili, kje so bili, ko je bil ustreljen Kennedy, ampak v tem, da so zlagoma vsi odgovarjali: »Ko so ustrelili Kennedyja, sem bil v Dallasu!« Tistih, ki so rekli »Bil sem v Dallasu«, je bilo kmalu več, kot je bilo tedaj ljudi v Dallasu. Vsi so imeli občutek, da so bili tam. Tudi zdaj bodo imeli vsi občutek, da so bili tam, v Washingtonu, ko je prisegel Obama, le da utegne tokrat to držati. Na Obamovo prisego v Washington, pred inavguralni kompleks, se je v torek, 20. januarja, zgrnilo okrog dva milijona ljudi. Morda še več. Nihče ne ve točno. Samo prve tri ure navsezgodaj, še v globoki, hladni temi, se je pred inavguralni kompleks z metroji pripeljalo 250.000 ljudi. Z vseh koncev Amerike so se valili avtobusi, karavane, marši. Vsi so hoteli biti tam. Šole so zaprli. Na univerzah so postavili orjaške monitorje. Mavrični množici, obdani z zalogami hrane in pijače, s kamerami in fotoaparati, suvenirji, varnostniki, gardisti in snajperisti, so rekli: Prosimo vas, da ne delate naglih, nenadnih gibov! Nehajte: vsi so na ves glas mahali z obamanijo. To je bil dancing in the streets. Nekaterim je od fasciniranosti odpovedalo srce. Še celo atentator bi tu tako noter padel, da ne bi streljal. Še celo atentator bi v Obami videl to, kar pijanec vidi v filmskem zvezdniku, ko je trezen. Obama bi lahko neprebojni jopič in neprebojno steklo pustil doma. To je bil morda edini trenutek, ko bi se lahko vozil v odprtem avtomobilu. Kot Kennedy v Dallasu.
Vsi so prišli - Main Street in Wall Street. Hollywood in Heartland. Dick Cheney v invalidskem vozičku. Edward Kennedy s palico. Rekviemski Muhammad Ali. Bushevi dvojčici. Bivši predsedniški kandidati, bivši podpredsedniki, Lincolnova Biblija, ob kateri je kasneje, točno opoldne, prisegel Obama, in vsi bivši predsedniki. Prvič so se na inavguraciji novega predsednika zbrali vsi bivši predsedniki, kar govori o tem, kako zelo so vsi hoteli, da bi bili tam. »To je gibanje, mednarodno gibanje,« je dahnil Steven Spielberg, ko je gledal to ekstatično, evforično valovanje množice. Ko je Obama stopil na inavguralno platformo, je izgledal kot monument, kot nacionalni spomenik - pač tako, kot da je spomeniško že zaščiten. Kot da je že vgrajen v ta washingtonski memorialni kompleks - med Belo hišo, Kapitol, National Monument in Lincoln Memorial.
Nekateri so prišli slavit »novo upanje« in New Deal, drugi izpolnitev »ameriškega sna« (oh, in izpolnitev sanj Martina Lutherja Kinga in Woodyja Guthrieja, da o izpolnitvi sanj Irvinga Berlina in njegovega štikla God Bless America ali pa sanj delavskega voditelja in aktivista Cesarja Chaveza, ki je izumil slogan »Si, Se Puede!«, alias »Yes, We Can!«, niti ne govorimo), tretji ponovno »rojstvo naroda« in reafirmacijo ameriškega duha, četrti izvolitev prvega temnopoltega ameriškega predsednika (in to dobesedno prvega afro-ameriškega predsednika), peti zmago strpnosti in »mavrične koalicije« ter konec rasizma, kulturne vojne in malih, otročjih razlik, šesti prihod Mesije, sedmi izvolitev predsednika, pri katerem vedo, da mu bo uspelo stavek vedno povedati do konca, in to gramatično pravilno, osmi novo dobo, novi začetek, novo enotnost, novo senzibilnost, novo potovanje in novi zeitgeist, magari novo sproščenost in »budnico za radikalce«, kot bi rekel veliki učitelj sodobnega aktivizma Saul Alinsky. Morda je bil vmes celo kdo, ki je prišel slavit »novo ameriško stoletje«, toda vsi so prišli slavit odhod najslabšega ameriškega predsednika vseh časov, najbolj osovraženega ameriškega predsednika vseh časov.
Prišli so pozabit Busha - eskapisti, prepričani, da so tokrat čisto zares vsi h'woodski filmi na njihovi strani, da jih bo ljubezen odrešila in da je to happy end. Tu se je zgostilo in izpolnilo toliko sanj, da bi moral nekdo reči: zbudite se! Ko si gledal vso tisto evforijo, si lahko rekel le: Američani bi po Bushu kot odrešitelja sprejeli vsakega predsednika, bodisi Hillary Clinton ali pa Johna McCaina - le kake sanje manj bi se ob tem izpolnile. Brez Busha ne bi bilo Obame. Ni kaj, Bush je res spremenil tok zgodovine. In tako kot mnogi, ki spreminjajo tok zgodovine, ni vedel, kaj počne. Rasisti bi ga verjetno najraje ubili. Bush, ki je imel zadnji dve leti katastrofalno nizke ratinge, je tako zamočil, da ga je lahko zamenjal le temnopolti predsednik, kar je bilo za Američane - pa tudi za svet - vedno nepredstavljivo. Nepredstavljivo je bilo pred Bushevo izvolitvijo. In nepredstavljivo je bilo po 11. septembru 2001 in ob invaziji na Irak - le kdo bi si tedaj mislil, da bo Amerika že čez nekaj let izvolila predsednika z imenom Barack Hussein Obama! In ki bo potem kot Barack Hussein Obama tudi prisegel.
Največje ameriške TV mreže - ABC, NBC in CBS - so Bushevemu poslovilnemu govoru skupaj namenile slabo minuto, 58 sekund. Ni imel sreče. Njegov poslovilni govor je zasenčilo in preglasilo tisto potniško letalo, ki je po bližnjem srečanju tretje vrste tako famozno in tako »čudežno« pristalo na reki Hudson. Ironično: potniški letali, ki sta pristali v Svetovnem trgovinskem centru, sta ga naredili - in potniško letalo, ki je pristalo na reki Hudson, ne tako daleč stran od Ground Zero, ga je osmešilo. Če bi ležal v sobi za intenzivno nego, bi ga Američani odklopili. V svarilo sebi - in drugim. Te dni so ameriški politični veljaki radi poudarjali, kako fajn je to, da je prišlo do mirnega prenosa oblasti, in kako to potrjuje veličino ameriške demokracije. Iskreno rečeno: po vsem tem, kar je počel Bush, je presenetljivo, da je prišlo do mirnega prenosa oblasti in da ni že prej prišlo do »ameriške revolucije«, ki jo zdaj pripisujejo izvolitvi Baracka Obame.
Bush je lahko vesel, da ni dobil impičmenta, toda ko je odhajal in ko je stopil na tisto inavguralno platformo, je izgledal slabše kot Nixon po odstopu - dead man walking. Brez nasmeška. Nihče ga ni trepljal. Vsi so gledali stran. Ali pa se mu posmehovali. Preklicujem tisti »dead man walking« - to je bil walk of shame. To je bila zima njegovega nezadovoljstva, zima njegove depresije. Bil je passé, še preden je odšel. V najslabšem primeru si je rekel: šit, škoda, da se nisem ustrelil v tistem bunkerju! (Ni še prepozno, W, ni še prepozno - tudi v teksaškem Midlandu so bunkerji, če ne drugi, potem vsaj tisti, v katere se zatečejo ljudje, ko pride Katrina!) V najboljšem primeru pa si je rekel to, kar je 9. avgusta 1974 - tik preden je še zadnjič odkorakal skozi vrata Bele hiše, še zadnjič pomahal, še zadnjič sedel v helikopter in odletel v večno sramoto - dahnil Richard Nixon: »Le če si bil v najbolj globoki dolini, lahko veš, kako veličastno je, če si na vrhu gore.« Toda ko je odhajal, je bilo zanj že itak prepozno. Vietnamske vojne, ki je razbijala Ameriko (in svet), je bilo konec, revolta tudi, kontrakultura se je pacificirala, hipiji so se ostrigli, srednji razred je ponovno ujel nirvano, seksualna revolucija pa je postala predmestni kliše. Amerika ni več potrebovala Hitlerja, da bi jo discipliniral in teroriziral. Na goro Rushmore ni nikoli prišel. Tudi Bush ne bo. Definitivno.
Ko sem gledal avto, v katerem sta se Obama in Bush peljala od Bele hiše do inavguralnega kompleksa, sem se spraševal le eno: o čem se pogovarjata? Saj res, o čem se pogovarjata tipa, izmed katerih gre prvi na slavje, drugi pa na zakol? O čem se pogovarjata tipa, izmed katerih gre prvi v nebesa, drugi pa v pekel? Je Bush Obami rekel: »Hej, ne naredi tega, česar jaz ne bi?« Ali pa mu je - samozavestno, teksaško, johnwaynovsko - siknil: »You can talk the talk, but can you walk the walk?«
Povsem možno je, da se sploh nista pogovarjala. Podobno kot Herbert Hoover in Franklin Delano Roosevelt, stari in novi predsednik, republikanec in demokrat: ko sta se leta 1933 peljala od Bele hiše do inavguralnega kompleksa, nista spregovorila niti besede. Le kaj naj bi si sploh rekla? Hoover je Rooseveltu zapustil največjo finančno krizo in največjo depresijo pred II. svetovno vojno - Bush je Obami zapustil največjo finančno krizo in največjo depresijo po II. svetovni vojni. Užival sem v misli, da si Bush sploh ni upal odpreti ust - pred Obamo, retorikom, oratorjem. Ker pač ne zna govoriti. Ironija je le v tem, da bo zdaj tip, ki ne zna govoriti, služil z govori. Kot namreč pravi Jordan Smith, kolumnist AlterNeta, bo Bushu vsak postpredsedniški priložnostni govor vrgel od 100.000 do 150.000 dolarjev, v tujini - v kaki Albaniji ali Tanzaniji, kjer je še vedno biiiig - menda celo 250.000. Rekli boste: pa saj je tudi Clinton služil z govori! Seveda, toda Clintona niso klicali »vojni zločinec«. In ko je odhajal iz Bele hiše, so sondaže pokazale, da ga podpira 65 % Američanov, pa je imel za sabo Monico Lewinsky, ki je skoraj iztirila Ameriko in svet. Franklin Delano Roosevelt je moral umreti sredi mandata, da bi imel ob »odhodu« višji rating kot Clinton. Busha ob odhodu podpira le 25 % Američanov. Kar pa je kljub vsemu presenetljivo veliko, še toliko bolj, če pomislite, da je Nixona ob odhodu podpiral le odstotek Američanov manj. In Bush je bil hujši od Nixona.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 3,7 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

  • Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 14 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.