Časopis kot javni zavod
V ZDA se porajajo ideje, da bi časopise, ki imajo zaradi recesije velike finančne težave, preoblikovali v neprofitne organizacije. Je tudi pri nas čas za tak premislek?
Dr. Jože Vogrinc: »Tudi pri nas bi morali ugotoviti, ali bi bilo smiselno položaj informativnih medijev približati položaju javnih zavodov.«
© Igor Škafar
Leta 2008 je v ZDA brez službe ostalo več kot 30.000 zaposlenih v medijski industriji, od tega jih je bila kar polovica zaposlena pri časopisih. Najmanj 25 časopisov je prenehalo izhajati. Sedanja gospodarska situacija ni prizadela le za tamkajšnje razmere majhnih časopisov, krepko je udarila tudi po največjih. Medijska hiša Tribune Company, ki ima v lasti dva od največjih ameriških časopisov, Los Angeles Times in Chicago Tribune, ter številne druge medije, je konec leta napovedala stečaj. Tretji največji politični tednik v ZDA US News & World Report je napovedal, da bo, tako kot so to v zadnjem letu storili številni regionalni časopisi, opustil tiskano izdajo in bo izhajal le še na spletu. Ključni razlog: število oglasov, ki so bili njegov ključni vir prihodkov, se je lani zmanjšalo za tretjino. Z bistveno nižjimi oglasnimi prihodki se je lani sicer soočala večina ameriških časopisov. Bolj kot v minulih letih pa je upadla tudi prodaja njihovih tiskanih edicij. Če so v preteklosti izgubljali po dva odstotka na leto, so lani skupno izgubili kar pet odstotkov prodane naklade.
Za ameriškimi časopisi je torej težko leto. A letošnje ne bo nič lažje. Celotna ameriška časopisna industrija, ki je povsem podvržena tržnim zakonitostim, se je z recesijo znašla v globoki krizi, v globlji, kot jo je povzročil pojav interneta in ostalih novih medijev. Zato ni presenetljivo, da se v ZDA v zadnjem času pospešeno, že kar aktivistično lotevajo iskanja odgovora na vprašanje, kako ohraniti in zaščititi tiste medije, ki ne le poročajo o dnevnem dogajanju, ampak poskušajo to dogajanje s poglobljenimi analizami in komentarji tudi razložiti. Nekateri rešitev vidijo v selitvi tovrstnega novinarstva na internet. V zadnjem času je vzklilo že nekaj spletnih strani, kot sta The Voice of San Diego ali ProPublica, kjer se sicer majhne ekipe ukvarjajo z resnim novinarstvom. Drugi rešitev vidijo v tem, da bi skušali časopisi v prihodnje svoje tiskane izdaje zavarovati s tem, da bi ustvarili več prihodkov s svojimi spletnimi stranmi. A že samo primer velikana, kot je New York Times, kaže, da njegova spletna stran za zdaj kljub odlični obiskanosti z oglasi zasluži le za plače 20 odstotkov zaposlenih.
Ker se trenutna računica nikakor ne izide, postajajo vse glasnejše tudi ideje, ki bi se v največji zagovornici liberalizma še nedavno zdele nepredstavljive. Eno izmed njih je konec januarja predstavil New York Times. Verjetno ne brez razloga, saj so tudi njegovi poslovni rezultati skrb zbujajoči, njegov lastnik pa je lani kot jamstvo za 225 milijonov dolarjev posojila zastavil prestižno stolpnico na Manhattnu.
Za kakšno idejo torej gre? Ugledna finančna menedžerja z univerze Yale, David Swensen in Michael Schmidt, sta nedavno napisala komentar, v katerem sta predlagala, da bi se ameriške časopisne družbe iz profitnih družb spremenile v neprofitne ustanove, ki bi se po vzoru univerz in kolidžev financirale z donacijami. Časopisi bi sicer še vedno skušali preživeti sami z naročninami na tiskane in spletne edicije. Če pa pri tem ne bi bili uspešni, bi jim manjkajoči del sredstev zagotovile donacije. S tem bi po mnenju Swensena in Schmidta časopise ohranili in celo okrepili, saj naj bi donacije zagotovile večjo avtonomijo in jih zaščitile pred ekonomskimi silami, ki jih zdaj pritiskajo k tlom. Da bi predlog zaživel, bi samo New York Times na leto potreboval 5 milijard dolarjev. Takšnih dobrodelnih akcij je zmožnih le malo fundacij in premožnih posameznikov v ZDA, zato avtorja »prosvetljene filantrope« pozivata, naj ukrepajo.
Medijska vrnitev Marxa
Čeprav je ideja napisana v ameriškem slogu, ne gre za kakšno posebno inovacijo. Razprave o tem, da mediji ne bi bili le profitna podjetja, podrejena oglasom in čim večji branosti oziroma gledanosti, temveč bi delovali tudi kot javno dobro, obstajajo, že odkar so se sploh pojavili tržno usmerjeni mediji. Le politika in kapital doslej nista imela veliko posluha zanje. Še več, tovrstne ideje so bile vse doslej zlasti v ZDA pogosto deležne ideoloških diskvalifikacij.
Kot kaže, so s tem, ko je izpuhtel denar, izpuhtele tudi ideološke diskvalifikacije. Nenadoma je postal aktualen še celo do nedavnega demonizirani Karl Marx s svojimi protikapitalističnimi idejami. In kaj ima Marx s pobudo o neprofitnih medijih? Pravzaprav veliko. Marx je v svojih razpravah o svobodi tiska in cenzuri na začetku 40. let 19. stoletja kot prvi pisal o ideji o neodvisnosti časopisov od profitniške logike kot bistvenem pogoju svobode tiska. »Za Marxa je bila prava svoboda tiska v tem, da tisk ni podjetje. Tisk kot 'govoreča zveza med ljudmi' in 'posrednik med vlado in vladanimi, med državo in civilno družbo' ne more biti svoboden, če je podrejen lastninski pravici in podjetniški svobodi,« pravi profesor komunikologije na Fakulteti za družbene vede in izredni član SAZU dr. Slavko Splichal. Te ideje so potem preživele vse do danes. Še zlasti živahne so bile ob koncu 19. in začetku 20. stoletja, ko je tudi tisk stopil v fazo industrializacije, a takrat niso zaživele, saj so bili časopisi že zelo donosni, njihovi lastniki pa politično dovolj vplivni, da so jih lahko preprečili. Ideje o socializaciji časopisov so se pozneje v Evropi vseeno uresničile. Sicer resda ne v časopisih, temveč v javnem radiu in nato še javni televiziji.
Gotovo ni naključje, da so si lastniki ameriških časopisov finančne podpore in olajšav zaželeli prav zdaj, ko se je na tisk poleg tehnološke revolucije zgrnila še finančno-gospodarska kriza in so doslej visoko donosna časopisna podjetja začela prinašati izgubo. Splichal pravi, da je očitno, da v ZDA zdaj z nevoščljivostjo gledajo na (evropske) javne RTV-postaje, ki niso neposredno odvisne od trga in jih ta hip svetovna kriza manj prizadeva. A njihove motive še vedno vidi kot profitno naravnane. »Radi bi dobili del proračunske finančne pogače po zgledu bank in avtomobilske industrije, ne da bi sprejeli kakršnekoli obveznosti, kot jih imajo javni mediji; še najmanj pa bi se bili seveda pripravljeni odpovedati lastništvu oz. lastniškim deležem, visokim plačam in bodočim dobičkom,« opozarja Splichal.
Krizni čas je lahko vseeno primeren tudi za radikalne spremembe, tudi za takšne, ki bi lahko prinesle socializacijo tiska. A spremembe ne bi smele biti omejene le na reševanje finančnih težav časopisnih lastnikov, ampak bi morale biti globlje. S tem se strinja tudi predstojnik katedre za novinarstvo na Fakulteti za družbene vede, dr. Marko Milosavljevič: »Še pred nekaj desetletji je imela večina velikih ameriških mest po več časopisov, potem pa so se procesi koncentracije tako zaostrili, da imajo mnoga mesta danes le po en dnevni časopis. In povsem možno je, da bodo tudi tega v prihodnjem letu izgubila. Propad pa ne grozi le časopisom; tudi nekatere glavne TV-postaje zadnje čase v osrednjem programskem času namesto oglasov predvajajo TV-prodajo, ki se prodaja po pavšalni ceni, ki je nekajkrat nižja od fiksnih tarif oglasov. Ideje o neprofitnih medijih se v tem kontekstu ne zdijo več presenetljive, ampak se zdijo kot del nujnega, kriznega razmisleka.«
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev
"Vse za ohranitev časopisa"
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.