Pomagajmo vladi varčevati

»Poglej, kaj vse so mi dali,« potoži neki državni sekretar pred vhodom v ministrstvo. Ko je prišel prvi dan v službo, je s seboj prinesel svoj računalnik. Mislil je, da ga bo uporabljal, pa so mu dali novega. Tudi s svojim mobilnim telefonom je bil povsem zadovoljen. Pa so mu ga na ministrstvu zamenjali s tako imenovanim »ročnim računalnikom«. Ko je prišel prvi dan v službo, ravno tako ni vedel, da potrebuje 2000-kubični audi. Ki je sedaj njegovo novo službeno vozilo. Podobnega so dobili generalni direktorji, namestniki generalnega sekretarja vlade, vodje vladnih služb. »In potem nam pravijo, da moramo varčevati pri kavicah,« se nasmehne.

Računalniki, ne hvala

Zastavimo problem širše. Kdo dejansko potrebuje 5260 računalnikov? Na začetku tega meseca so vladni odbori začeli prečesavati tako imenovani načrt pridobivanja stvarnega premoženja. Gre seveda zgolj za osnutek, a v njem preberemo, da želi država leta 2009 nabaviti skupaj 5260 osebnih računalnikov. Zakaj toliko?
Ena od prvih na seznamu je agencija za kmetijske trge in razvoj podeželja, znana po tem, da kmetom izstavlja odločbe o višini sredstev iz evropske kmetijske politike. V agenciji letos potrebujejo 100 novih osebnih računalnikov. Pravijo, da je pri njih zaposlenih okrog 300 ljudi in da vsako leto menjajo tretjino strojev. Tako je bilo doslej vsako leto. Računalnik, starejši od treh let, pri njih, morda zaradi intenzivne rabe, ni več primeren za uporabo. Zaradi tako imenovanega načrta amortizacije, ki je očitno nastal še v osemdesetih letih, ko se je računalniška tehnologija na štiri leta postavila na glavo, želijo na vrhovnem sodišču menjati četrtino strojev, ki meljejo v slovenskem sodnem sistemu. Letos bodo v ta namen nabavili 1200 novih računalnikov. Pa to še ni vse. Na državnem seznamu želja je tudi 900 prenosnih računalnikov, 2713 LCD-zaslonov pa 131 tako imenovanih ročnih računalnikov. V kabinetu predsednika vlade potrebujejo fototiskalnik. Zakaj? Za tiskanje premierovih fotografij?
Jasno je, da državna uprava potrebuje računalnike. Toda vsakomur je tudi jasno, da so večini današnjih zahtev kos vsi stroji, ki so jih v državni upravi kupili leta 2006. Zakaj naj bi jih torej menjali? Če se država leta 2009 odpove samo nakupu novih računalnikov, s tem prihrani 7,1 milijona evrov. Če k temu dodamo še zaslone, prenosne računalnike, ročne računalnike ali pa če se odpovemo napravam za »videopredstavo«, ki so jih naročila nekatera ministrstva, privarčujemo 10 milijonov evrov.
Deset milijonov evrov ni majhen znesek. Gre za polovico celotne letošnje »krizne« investicije za zagotavljanje konkurenčnosti majhnih in srednje velikih podjetij. In ker vemo, kako pomembni so milijoni evrov za slovensko gospodarstvo in kako pomembna so majhna in srednje velika podjetja za državo, lahko v tem slogu tudi nadaljujemo. Preverimo še programsko opremo. Predvideni stroški za nakup programske opreme naj bi leta 2009 znašali kar 26 milijonov evrov. Na ministrstvu za javno upravo pojasnjujejo, da znaša letošnja cena računalniških programov, ki jih državi ponuja korporacija Microsoft, to so predvsem operacijski sistemi Windows in pisarniški paket MS Office, 2,35 milijona evrov. Predvidevajo sicer, da bo končna cifra nižja, saj pogajanja še niso končana, a kot je znano, je mogoče vse omenjene Microsoftove proizvode zamenjati z odprtokodnimi rešitvami, ki so zastonj. Pa ne samo Microsoftove. Tudi druge, denimo program Lotus, ki ga uradniki uporabljajo za elektronsko pošto.
Državni sekretar na ministrstvu za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo József Györkös meni, da bi bilo mogoče veliko večino računalniških programov, ki jih uporabljajo uradniki, dobiti zastonj. Pred štirimi leti so na ministrstvu za informacijsko družbo takšno odločitev celo podprli. Največji zadržek naj bi bil ta, da bi morali potem izobraziti vseh 30 tisoč uporabnikov. Toda ta naloga ni tako nemogoča. Kot je pred kratkim opozorila trojica mladih poslancev SD - Luka Juri, Matevž Frangež in Dejan Levanič -, so se za prehod na odprto kodo že odločile uprave nekaterih večjih evropskih mest (Dunaj, München, Rim), ki servisirajo več ljudi, kot je prebivalcev Slovenije. Zato bi bilo verjetno treba v času finančne krize vsaj stopiti na pot proti odprti kodi. Če bi se odpovedali zgolj »polovici« plačljivih programov, bi s tem prihranili še dodatnih 14 milijonov evrov. In tako smo zgolj z racionalizacijo računalnikov in programske opreme državi prihranili 24 milijonov evrov, kolikor znaša skoraj vsa letošnja »krizna« investicija za zagotavljanje konkurenčnosti majhnih in srednje velikih podjetij.

Zakaj varčevati?

»Neoliberalna agenda je na prangerju,« sklene filozof Mladen Dolar. »Ljudje, ki so jo propagirali, so se v tej krizi zlomili.« Spominja se dolgoletnega prvega moža ameriške centralne banke Alana Greenspana, ki je na zaslišanju v finančnem odboru ameriškega kongresa priznal, da je njegova 15-letna politika soodgovorna za finančno krizo in da je temeljila na popolnoma napačnih podmenah. Nosilci neoliberalne ideologije so se posipali s pepelom, sedaj vsi stikajo glave, kako nazaj k Marxu ali Keynesu. »To je pozitivna plat vse zgodbe. Negativna pa je, da lahko danes gospodarsko krizo politika uporabi kot opravičilo za najbolj nepriljubljene ukrepe, s katerimi se eksploatacija dejansko poveča,« opozarja Dolar. Gre seveda predvsem za ukrepe, o katerih so lahko nekoč neoliberalisti zgolj sanjali. Ti se začno pri odvzemu sindikalnih pravic in končajo na cesti: pri lažjem odpuščanju zaposlenih. Kaj lahko stori Slovenija?
Slovenski odgovor na finančno krizo ne more biti enak, kot je odgovor ZDA ali Nemčije, opozarjata ekonomista Jože Mencinger in Dušan Mramor. Svetovni ekonomisti danes v večini zagovarjajo New Deal. V javnosti je močno zastopana ideja ekonomistov, naj država nadpovprečno troši, se zadolžuje, investira, gradi in denar kakorkoli drugače porablja zato, da bi sčasoma tudi potrošniki dobili pogum in se vrnili na stara pota. S tem naj bi se stari krog proizvodnje in potrošnje spet vzpostavil in krize naj bi bilo konec. Toda ta logika intenzivne državne potrošnje velja predvsem za velike države, pa še za te le - pripominja Mencinger -, če niso že preveč zadolžene, saj so drugače ukrepi podobni »zdravljenju odvisnika z novo dozo droge«. Majhna Slovenija pa z državno sponzoriranim trošenjem ne more vplivati na globalno zmanjšanje zaupanja v finančni sistem. »Slovensko gospodarstvo je majhno. In velik del našega trošenja je izvozno trošenje. Tistega, kar denimo naredijo v slovenskem Kolektorju, mi doma ne moremo porabiti,« pravi Mencinger. S spodbujanjem državne potrošnje, denimo z velikimi investicijami v gradbeništvo, lahko zgolj blažimo socialne težave, kaj več naj ne bi bilo mogoče.
Mencinger zato vidi samo eno rešitev: neposredno pomoč podjetjem, ki se znajdejo v stiski. Z njim se po svoje strinja tudi Mramor. Pri Nemčiji, razlaga, je ključno prav domače povpraševanje, saj so Nemci tudi končni proizvajalci, denimo avtomobilov, podjetja v Sloveniji pa so njihovi dobavitelji. V Sloveniji zato finančna kriza pomeni drugačen problem: Nemčija lahko vedno zamenja dobavitelje. Glavni cilj slovenske ekonomske politike tako ne bi smel temeljiti na državnem trošenju, ampak na ohranjanju tovarn: »Omogočiti moramo preživetje tem dobaviteljem sestavnih delov. Še najbolje lahko to storimo tako, da njihovo konkurenčnost ohranjamo z zniževanjem stroškov.« Zato bi bilo skrajno neumno, če bi denimo po zgledu Nemčije tudi Slovenija svojim potrošnikom namenila 2500 evrov subvencije za nov avto, kajti s tem pomoč ne bi prišla do slovenskih tovarn, ampak do nemških. »In ti nas potem dajo na čevelj in raje izberejo Kitajce,« je prepričan Mramor.
Celotna zgodba preživetja v času svetovne recesije se mora v Sloveniji začeti pri državnem varčevanju. Eden izmed tistih v Sloveniji, ki se na pojem varčevanja najbolj spoznajo, je predsednik računskega sodišča Igor Šoltes. Šoltes raje kot o varčevanju govori o »smotrni in gospodarni rabi javnih sredstev«. Na njeno nasprotje je v svoji več kot petletni karieri naletel v milijonskih zneskih. Opozarja pa, da tudi sam ne vidi vse razsežnosti problema, saj je ta v Sloveniji dobro prikrit. Sedanji zastareli slovenski računovodski sistem naj ne bi omogočal pravilnega vrednotenja, kaj je gospodarna raba, pravi Šoltes. Če neka državna institucija biva v najetih prostorih, so v njenem proračunu pravilno predstavljeni vsi stroški, od stanovanjskih stroškov do stroškov najema. Če pa neka institucija biva v prostorih v državni lasti, stroški amortizacije na primer niso predstavljeni, zaradi česar je tudi nemogoče ugotoviti, kje v državi so rezerve. Podobna organizacijska zmeda je kriva, da država zaradi praznih stanovanj na leto izgubi 3,5 milijona evrov, kot so izračunali lani ob reviziji. Šoltes ima še nekaj zamisli. Predlaga, naj država bolj premišljeno načrtuje bodoče trase avtocest in železniških prog, naj uradniki uporabljajo javna naročila kot sredstvo za dosego nižjih cen, ne pa kot cilj.
Kavice in cvetje
Vlada Boruta Pahorja mora zbrati približno 300 milijonov evrov. Toliko namreč stanejo lani decembra sprejeti protikrizni ukrepi. Ker varčevanje pri »kavicah in cvetju« ne pomaga, je v generalnem sekretariatu vlade nastal za odtenek ambicioznejši program, s katerim naj bi privarčevali 150 milijonov evrov. Še dodatno pa vlada načrtuje dogovor s sindikati javnega sektorja glede javnih plač, ki bi proračunu vrnil 137 milijonov evrov. Vlada želi največ privarčevati pri funkcionarskih plačah, pri zmanjšanju števila zaposlenih v državni upravi ter pri izplačilih honorarjev in študentskem delu. Ukrepi obsegajo zmanjšanje stroškov reprezentance, Pahor in generalni sekretar vlade Milan M. Cvikl predlagata zmanjšanje obiskov daljnih dežel in uporabo rednih letalskih linij. Želita, da bi ministrstva pregledala smotrnost uporabe poslovnih prostorov za potrebe državne uprave in da bi pripravila ukrepe za zmanjšanje stroškov najemnin, ki jih plačujejo državni uradi.
Čeprav je varčevalni program Pahor dolgo napovedoval z lastnim asketizmom, pa gre še zmeraj za bolj kozmetičen poskus varčevanja oziroma za nekakšen seznam želja, sestavljen v upanju, da bodo kasnejše analize ali pregledi naleteli na skrite rezerve. Konkretnih zavez in natančnih številk namreč ni videti. »Da bi varčevalni ukrepi v celoti zagotovili želene prihranke, morajo biti dovolj vseobsežni oziroma zastavljeni tako, da jih vsi akterji 'posvojijo' v smislu uporabe predlaganih zavez, instrumentov in pogojev ter tako pripomorejo k varčevanju pri posameznih stroškovnih kategorijah,« piše v programu. Kako je s takšnimi zavezami, pa vemo.
Metodo »zmanjševanja stroškov za reprezentanco«, ki naj bi tokrat Pahorjevi vladi prinesla, 1,8 milijona evrov prihranka, smo že videli. Vse vlade začenjajo delo s precej popularnimi obljubami o zategovanju pasov, končni izplen sprva ambicioznih načrtov pa je večinoma skromen. Spomnimo se začetnega zagona bivšega nadministra za varčevanje Gregorja Viranta, ki je gostom na sestankih ponujal zgolj vodo, morda še sok in kavo, s čimer je država na leto privarčevala 5000 evrov. Nazadnje pa je prav on tik pred volitvami v pogajanjih s sindikati javnega sektorja privolil v nove koncesije, tako da se je že prvi mesec po uveljavitvi sistema mesečni račun za javne plače povečal za 10 milijonov evrov.
Da je Pahorjev in Cviklov varčevalni program premalo ambiciozen, je razvidno že pri nižanju honorarjev in plačil po delovnih pogodbah, kar je ena od redkih konkretnih varčevalnih zavez. Pahor in Cvikl predlagata vsaj 20-odstotno znižanje teh izdatkov glede na leto 2008, s čimer bi privarčevali vsaj 4 milijone evrov. Toda ministrstva so leta 2008 najvišje honorarje izplačala zaradi predsedovanja EU, to pomeni, da bi se morali ti stroški tako ali tako zmanjšati. Vladajoča politika očitno ne želi s konkretnimi zavezami zarezati v sporno prakso, da zunanji izvajalci po ministrstvih pišejo zakone, urejajo dokumentacijsko gradivo, odgovarjajo na pritožbe, organizirajo seminarje, pripravljajo osnutke odločb, pregledujejo pritožbene spise, pripravljajo razpise, jih evalvirajo, pišejo koncesijske pogodbe ...
Po podatkih agencije za javnopravne evidence (Ajpes) so leta 2004 avtorski honorarji in plačila po pogodbah o delu v javni upravi znašali 20 milijonov evrov. Že tedaj je marsikdo opozarjal, da so ti izdatki glede na prejšnja leta izjemno zrasli. Čez štiri leta, leta 2008, so po podatkih Ajpesa ti izdatki v javni upravi znašali že kar 38 milijonov evrov. Z drugimi besedami, povečali so se za celih 46 odstotkov! V izobraževanju, kjer je intelektualnega dela več in kjer so avtorski honorarji bolj upravičeni, so se denimo ti stroški v zadnjih štirih letih zvišali za zgolj 20 odstotkov. Če bi torej enako »intelektualno« rast upoštevali v državni upravi, bi morala Pahorjeva vlada leta 2009 zmanjšati izplačane avtorske honorarje in izplačila po pogodbah o delu ne za 4, ampak za vsaj 14 ali celo 17 milijonov evrov.

Avtomobili, ne hvala

Toda priložnosti za konkretnejše ukrepanje je še veliko več. K vladnim 150 milijonom lahko hitro dodamo še 150 milijonov evrov, ki bi jih država privarčevala, če bi se odpovedala najmanj pomembnim projektom. Za začetek avtomobilom. Glede na to, da si bodo državljani Slovenije letos kupili vsaj za četrtino, če ne za polovico manj novih avtomobilov, bi bilo prav, če bi tej usmeritvi sledila tudi država. Ministrstva, vladne službe, uradi, uprave, kabinet predsednika vlade želijo letos kupiti za 6,1 milijona evrov najrazličnejših avtomobilov. Tudi letos želi največ vozil kupiti policija, najdražja vozila pa so si omislili na ministrstvu za zunanje zadeve. Želijo jih 11, za vsako naj bi država odštela 40 tisoč evrov. Verjetno bi bilo smiselno, če bi se država vsaj za leto dni odpovedala obnovi voznega parka. Tako bi privarčevali dodatnih 6 milijonov evrov. Skupaj z računalniki in honorarji smo zbrali že 47 milijonov.
Prenova pisarn. Načrtovana prenova stanovanj je upadla ravno tako naglo, kot je naglo upadel nakup avtomobilov. Zakaj bi si potemtakem »stanovanja urejala« država? Ministrstva in vladne službe želijo letos porabiti 5 milijonov evrov za novo pohištvo. V tem znesku ni všteto novo pohištvo, ki ga je treba nabaviti za novozgrajene ali dograjene zdravstvene domove ali domove za ostarele. So pa upoštevani najrazličnejše omare za arhiv, ki stanejo od 1000 do neverjetnih 3000 evrov, kromirani podstavki za zastave in podobno. Statistični urad želi denimo za 10 tisoč evrov pohištva, ministrstvo za finance za 21 tisoč evrov pisarniškega pohištva ... Če se letos država odpove zamenjavi dotrajanega pohištva, privarčujemo še 5 milijonov.
Nepremičnine. Letos želi država v nepremičnine vložiti 61 milijonov evrov. Gradnja domov za starostnike in obnova ali razširitev zdravstvenih domov je verjetno potrebna. Ravno tako gradnja opere v Ljubljani, ki bo z 12 milijoni največja letošnja investicija. Kaj pa obnova veleposlaništva v Sarajevu, ki naj bi stala milijon evrov? Ali dokup poslovnih prostorov v vrednosti pol milijona evrov za potrebe veleposlaništva v Veliki Britaniji? Verjetno ne. Kaže, da so do podobnega sklepa prišli tudi na zunanjem ministrstvu, saj so na naše vprašanje odgovorili, da so zaradi načrtovanega rebalansa proračuna in varčevalnih ukrepov omenjene številke »v tem trenutku vprašljive«.
Predlagamo še, da obrambno ministrstvo ponovno premisli o 3,4 milijona evrov vrednem administrativnem nakupu zemljišča na Debelem Rtiču. Zemljišče, pravijo na obrambnem ministrstvu, morajo od mestne občine Koper kupiti zaradi spremenjenega državnega prostorskega načrta, ker je to »v že obstoječem območju izključne rabe prostora za potrebe obrambe«. Ministrstvo za javno upravo bi se lahko letos odpovedalo gradnji ali obnovi upravnih centrov v Murski Soboti, Lendavi ali Logatcu ter nakupu šestih stanovanj v Ljubljani, saj je znano, da je državni stanovanjski fond neizkoriščen. Če bi se nakupu poslovnih prostorov odpovedali še policija in davčna uprava, bi s tem privarčevali 20 milijonov evrov. Sedaj imamo že 72 milijonov evrov.

Letališče, ne hvala

Obstaja še več naložb, ki bi se jim država lahko odpovedala. Obrambno ministrstvo želi letos končati prvo fazo prenove letališča v Cerkljah. Ta obsega gradnjo nadzornega stolpa in nekaj drugih letaliških objektov, rekonstrukcijo vzletno-pristajalne steze, postavitev svetlobnih in radionavigacijskih naprav na letališču in obnovo osnovne infrastrukture. »Ob koncu prve faze bo mogoče varno vzletanje in pristajanje zračnih plovil tudi v pogojih omejene vidljivosti, podnevi in ponoči,« odgovarjajo z obrambnega ministrstva. In stroški? Samo milijon evrov in pol naj bi bil vreden dodaten nakup zemljišča ob letališču. Po izračunih naj bi obrambno ministrstvo na leto za prenovo letališča potrošilo do 5 milijonov evrov.
Med letošnje letališke investicije sodi tudi gradnja kontrolnega centra na brniškem letališču, ki bo stala 20 milijonov evrov. Tudi ta projekt ni nujen. Ali pa medijski sklad za pluralizacijo medijev, ljubkovalno imenovan »sklad za pridne«, prek katerega je ministrstvo za kulturo vsako leto s 4 milijoni evrov nagrajevalo največje medije ali pa medije, ki so bili očitno v sozvočju z vladajočo politiko. In na koncu dodajmo še projekt Patria. Za izvajanje projekta, odgovarjajo z ministrstva za obrambo, je leta 2009 predvidenih nekaj manj kot 80 milijonov evrov. V to niso vključeni drugi stroški za infrastrukturo in tekoče vzdrževanje. Glede na to, da Patria pogodbenih obveznosti ni izpolnila, saj v Slovenijo ni poslala novih vozil, ampak povsem očitno rabljena, bi pogodbo verjetno lahko razdrli. Skupaj smo tako za vlado v enem popoldnevu prihranili več kot 180 milijonov evrov.
Z njimi bi »krizni« fond za zagotavljanje konkurenčnosti majhnih in srednje velikih podjetij v Sloveniji povečali za sedemkrat.