Blaž Ogorevc in Pavel Gantar

/media/www/slike.old/mladina/veerjadvostranska_zelo_velikabla_ogorevc_in_pavle_gantar_bkimg_1744.jpg

© Borut Krajnc

No, takole, kot sem omenil že ob prejšnjem klepetu, smo na redakciji sklenili, da bi občasno zdrknil s kakšno hecno, zanimivo ali kakršnokoli že osebo na večerjo in da bi tam ob prigrizku in kozarčku predvsem in samo kramljala, na dolgo in široko, a brez vsake smeri in določene teme, zgolj sledeč besedam in mislim, kakor pač same priplujejo. No, tokrat smo, kar tako, po naključju, izbrali Pavla Gantarja, ne da bi imeli kakšen tehten ali poseben razlog za to ali proti temu, navkljub temu, da je pred nekako tremi meseci postal predsednik Državnega zbora Republike Slovenije, saj se o tej njegovi vrtoglavi funkciji nisem kanil niti pogovarjati. Želel sem, da bi vse izzvenelo tako, kot da bi zgolj stopal po cesti in naključno trčil obenj, pa bi si rekla, o, zdravo, a greva na en drink.
Sicer se poznava že dolgo, začetki najinega znanstva res segajo v »sivo« preteklost, saj se verjetno ne eden ne drugi ne bi mogel spomniti, kdaj sva se pričela na ulici pozdravljati in kdaj klepetati za šanki. Nekateri ljudje pač ne zmorejo patetičnih predstavljanj, ki ti potem za vse življenje travmatično obležijo v spominu, ampak so kar naenkrat enostavno tu brez kakšnega pravega začetka. Morda se mi je prvič zarisal v oči na avtobusni postaji v Škofji Loki, kjer je moral, takrat še okoren in rahlo preplašen dijaček, prestopiti s poljanskega na avtobus za Ljubljano, kjer se je šolal. (Ha, mi je rekel tokrat, na tej večerji, saj vem, da boš ta zapis pričel s tistim do zadnje koščice izmišljenim mitom z loškega štacjona. In je imel prav, saj sem se vedno, tudi ko je bil še minister, v raznih družbah rad hvalil, kako so pred mano trepetali bodoči politični ugledneži najvišjega ranga.) Torej, tam na postaji je stal kakor siva prepelička neizrazit, vljuden in skromen šolar ter skrbno kot tih glodavec drobil kakšen sendviček, pri tem pa pazil, da ne bi preveč razkošno raztresal dragocenih drobtinic. Mimo pa smo se zdolgočaseno priklatili lokalni loški pobalini in oči so nam zasrepele, češ, glej ga »poljanca«. A še preden smo ga obstopili, da bi ga malo gurbali, je kot preplašen pajek na svojih dolgih suhih nogah pobegnil na avtobus v zavetje voznika samoinkasanta, morda pred informacijski šalter v čakalnici v varstvo vozovnega odpravnika ali pa kar na stranišče pod okrilje gospe nadzornice WC-ja. Te pa na splošno že zaradi narave svojega posla znajo več kot uspešno obračunati z neprijetneži vseh vrst. Mi smo za njim sikali zlobnosti in se njegovemu poplahu posmehljivo hahljali. To bi morda lahko bil začetek najinega znanstva, čeprav bi lahko bilo celo daljše, kajti le kako bi drugače vedel, da je med vsemi tistimi čakajočimi prav on »poljanec«.
Vendar mi tokrat tudi on ni ostal dolžan. Mislim, da smo ravno z visoko privzdignjenimi nosovi ponarejenih enologov ovohali izbrano buteljčno vino prvega hoda, ko mi je zabrusil, ha, sedaj se pa spomni, v kakšno grozo in obup sem te pa jaz pahnil tam zgoraj za Bežigradom, na tisti VŠSPN. S tem je mislil na Visoko šolo za sociologijo, politične vede in novinarstvo, predhodnico današnje Fakultete za družbene vede. In potem se je važil, da sem baje nekega dne kot neugleden in preplašen bruc, ki mu kot večini njegove pasme sploh nič ni popolnoma jasno, vstopil v njegovo pisarno ter mu zaupal, da me je doletel seminar pod njegovim mentorstvom. Menda je sledil (tako vsaj trdi in se ob tem zaklinja, da se vsega še povsem natančno spominja) vljuden, a natančen in podroben pogovor o temi, ki naj bi jo naloga obravnavala, nato še podroben pregled literature, ki bi jo bilo nujno preštudirati, ter seveda domenek o vseh rokih. Menda sem bledega obraza jadrno zapustil tisto s knjigami našarjeno sobico in potem so me baje še videli, kako sem v drncu prečkal tiste travnike pred visokošolskim kompleksom ter dokončno izginil po takratni Titovi nekam v center Ljubljane. Na sami FSPN pa me menda niso nikoli več uzrli.
Toda zaklinjam se, da se ga prej, takrat in pozneje nisem bal, to pa iz popolnoma enostavnega razloga. Pavel preprosto ni tak človek, da bi zbujal kakršenkoli strah, pa naj bo v vlogi univerzitetnega profesorja, ministra ali celo predsednika državnega zbora. Zraven pa, vsaj kolikor ga poznam, menim, da je popolnoma nekonflikten in pošten ter celo brez vsake interesne bande za seboj, pa naj bo ta pojmovana v najširšem »intelektualnem« ali »fizičnem« smislu. Je seveda res, da se kaj prida ne bi preplašil niti njegovega predhodnika, gospoda Cukjatija, pa četudi bi ga srečal sredi najtemnejše noči v najbolj zapuščenem gozdu, ampak on je bil pred vstopom v politiko vendarle »gospod«, župniki pa so skoraj do slednjega kar izvežbani v kakšni kolobociji. In kako naj bi se torej tam na neki takrat še dokaj obskurni predmestni fakultetici bal nekega asistenta, ki so mu študentje, menda zaradi njegovih predavanj o ruralni sociologiji, nekako ljubeznivo prilimali kar navihan vzdevek Traktor.
Morda je treba pojasniti, da lokal, hrano in pijačo na teh naših večerjah izbere povabljenec sam, saj menim, da tudi to marsikaj razkrije o njegovi osebi. Pavel je sprva nekaj nihal in mrmral imena nekakšnih sicer uglednih, a vendar še vedno provincialnih gostiln, potem pa se precej odločno opredelil za Danila, visoko cenjen lokal nekaj kilometrov iz Škofje Loke, kamor se sicer ne zahaja na nenačrtovano kavico ali pivo, se pa tu in tam vidijo kakšni ugledneži, ki skrivnostno za dlje časa izginejo za temi vrati, katerih kljuke ne gladi kaj pogosto roka običajneža. Tiho in spokojno, polno skrbi in pozornosti je bilo v tem diskretno osvetljenem gostišču in le neki uokvirjeni portreti in faksimilirani rokopisi Frana Saleškega Finžgarja, ki naj bi ga bil tudi tod srkal, saj je župnikoval nedaleč proč, pričajo, da je bila pred davnimi leti tudi to le navadna furmanska gostilna, kjer si lahko izbiral le med vampi in golažem, pa med enim črnim ali belim vinom in šnopcem seveda. Tudi Pavlova izbira hrane je bila, vsaj zame, presenetljiva. Res, da nisem vešč drsenja po političnem parketu in da doslej še nisem bil povabljen na noben mednarodni simpozij ali kongres, a nekako se ne morem znebiti vtisa, da je to, kar smo jedli in pili, malo dišalo po državniških večerjah ali kosilih. Če sem lahko nekoliko kmečki, napokali se nismo, pa tudi nacukati se ga ni bilo mogoče, čeprav je bilo kar pet hodov in ob vsakem drugo izbrano vino. Če so se kje pod stropom skrivale duše pijancev iz minulih časov, so se verjetno neizmerno čudile in morda celo zgražale. No, nad tem slow foodom sem bil rahlo začuden tudi sam, saj sem vse dotlej Pavla poznal predvsem kot ljubitelja sendvičev in podobne fast food šare. Še ko je bil minister, sem ga večkrat »zasačil«, kako je zdrknil v kakšen bifejček tam okrog skupščine, na primer v Žmavca, in se tam mastil s takimi hitrimi, čisto nič ministrskimi obroki. Ampak v njegovo čast moram dodati, da je vedno, potem ko me je zapazil, kako se s kakšno nepomembno druščino nalivam s pivom tam v drugem kotu, pristopil k meni natakar s svežo steklenico ter mi diskretno zašepetal, češ, s tem vas pa časti gospod minister tamle. A tokrat je bilo vse drugače, na krožnikih so se bahale majcene, kot maslo mehke zarebrnice jagenjčka, vsaka sicer le za dva grižljaja, pa solata hobotnice na motovilcu in nekakšne polentine rezine z gomoljikami, vse to pa je bilo poplaknjeno z Blažičevo rebulo in Sutorsko burjo, čeprav celotnega scenosleda pravzaprav nima smisla navajati. Pomnim pa, da se mi je še posebno močno ulegla v glavo tista grenčica čisto na koncu, katere močni sokovi naj bi nam lajšali prebavo sicer že tako rahle in nežne hrane, čeprav je v mojem primeru izraziteje delovala na glavo kakor na želodec in črevesje.
Vmes smo kramljali pravzaprav o marsičem celo presenetljivem, da ne rečem hecnem. Recimo o skoraj nenavadnem dejstvu, da je Pavlov prvi, torej osnovni poklic »mojster« modelnega mizarstva, če uporabim ta malce arhaični izraz. Baje naj bi se mu vse otroštvo vrtelo zgolj okrog tega poklica in na kaj drugega niti pomislil ni. Največ časa je preždel v očetovi mizarski delavnici, največ se je družil s tam učečimi se mizarskimi vajenci in podobno kot stari mojstri ali njihovi vešči pomočniki je venomer glodal in z zobmi mlel kakšen košček lesa. Tako je bilo popolnoma razumljivo in brez vsakega pomisleka jasno, da je po osnovni šoli pristal v litostrojski poklicni industrijski šoli ter bil zaradi svojega gorenjevaškega rodu prisiljen nastaniti se v Domu učencev Litostroj. Tam pa je bila menda čista jeba, v tem internatu je vladal zatiralski kasarniško-zaporniški režim s tisto omejujočo horo legalis vred. A preračunljivi Pavel je v tem režimu odkril razpoko. Vpisal se je v Klub OZN, to pa je bila v tistih časih strašno politično modna in čaščena stvar in ni ga bilo učitelja ali profesorja, ki bi si drznil pri tem ovirati kakšnega svojega učenca. Tako je mladi Pavel odkril družbene vede, še posebej njemu kasneje tolikanj ljubo sociologijo. Končno pa je z veliko radostjo še spoznal, da je vpis na VŠSPN možen tudi brez končane gimnazije, seveda z uspešno opravljenimi diferencialnimi izpiti, kar zanj, marljiveža, kakršen je, seveda ni bil problem. In pot v akademske sfere, ki se je vsaj za zdaj končala z doktoratom, mu je bila odprta. Med študijem in seveda tudi kasneje se je kot pisec strokovnih prispevkov, ugleden in temeljit sogovornik ter strokovni prevajalec aktivno vključeval v intelektualne kroge okrog študentskega časopisa Tribuna, Radia Študent, Časopisa za kritiko znanosti, založbe Krt, ŠKUC-a, končno pa tudi naše Mladine. In celo vojaški rok v JNA je v tistem času odslužil, in to tam zgoraj v Bovcu. Ampak ob omembi tega njegovega vojskovanja sem bil spet lahko, in to vsaj toliko kot prej zavidljiv ob mletju njegovega premočrtnega akademskega vzpona, rahlo jedek in posmehljiv. Saj je bil le nekakšen marljiv pisar in je vojaški rok končal zgolj s činom razvodnika, to pa je nasploh najnižji čin, kar jih je obstajalo in so ga skoraj zagotovo dobili vsi, ki so bili »pridni«. Iz vsega tega je več kot popolnoma jasno, da je tudi v vojaški karieri zastopical po tipični poti milih in potrpežljivih rekrutov, ki vdano prenesejo vse. Ha, sem se važil jaz, mene so pa prav iz iste enote gorske pešadije, vendar iz glavne komandne kasarne v Kranju, bovška je bila namreč le naša obrobna podružnica, že po treh mesecih izgnali z diagnozo »šizofrenija progresiva akuta sa jače izraženom manično depresivnošću, psihovegatabilnom labilnošću i suisidnoću«. A navkljub tej zveneči karakteristiki se je videlo, da bi bil Pavel še naprej raje dolge in mučne mesece skromen, tih in pohleven pisar kakor pa tam neki »problem«.
No in medtem, ko sem se jaz važil v glavnem z brezsmiselnimi škandalčki in osebnostnimi zdrsi, je on govoril preudarno in trezno ter prav tako preudarno, a temeljito mlel tisti slow food, tako da je vsak grižljaj, ki mu je zašel v usta, čakalo dosledno, skoraj načrtno žvečenje. Zdelo se mi je, da je te preudarne obdelave deležna tudi vsaka misel ali teorija, ki se je loti, premočrtno in vztrajno kot traktor. Zato me je zaskominalo in sem ga pobaral, ti, Pavel, pa katera filozofija, katera idejna usmeritev ti najbolj ugaja in najbolj potrjuje tvoje osebno občutenje sveta. Ha, je odvrnil, racionalizem. Se mi je kar zdelo, sem tiho pomislil in se potem zazrl v njegova ušesa, ki so nekako specifična. Nekateri imajo ušesne školjke nagrbančene in skravžljane kakor poganjke brokolija, Pavlove pa so ravne in enosmerne kot trd list zelja. In nekoč, že pred leti, sem bral neko polpsihološko knjižuro, verjetno bolj ali manj dvomljive vrednosti, v kateri se je avtorica važila, da lahko prav iz oblike zgrbančenosti ušesne školjke najzanesljiveje prepoznaš značaj posamezne osebe. Dotlej tega seveda nisem vedel, od takrat pa o tem dvomim, saj je ženska verjetno iskala novo tržno nišo, ko so ji večino drugih, kot so recimo črte na dlaneh, oblika nosa in drugo, že zasedli »strokovnjaki« v preteklosti. Menda pa je res, da je oblika ušesne školjke skoraj zanesljiv namig na očetovstvo, torej če iz trebuščka kake dekline, s katero si se flodral tudi ti, a se je ona sočasno unterfuzlala še z drugimi, priveka dojenec dvomljive identitete, je prva štihproba že pogled na ušesca, pa ti lahko postane vroče. Šele potem naj bi sledilo tisto preverjanje DNK in podobni dokazi. Ampak prav pri Pavlu sem se pa zamislil tudi o oni značajski teoriji. Kajti njegova ušesa so ravna, skoraj gladka, trdno in neuklonljivo štrleča in vedno pozorno poslušajoča. Torej se skoraj v vsem ujemajo s Pavlovo osebno karakteristiko, ki jo je podal predsednik njegove stranke, Gregor Golobič: »Je svobodomiseln in iskren, je liberalec z vestjo, odločen in jasnih političnih načel, a vselej pripravljen poizpraševati lastna politična stališča in poglede ter dovzeten za dialog.« To pa se v vsem ujema drugo z drugim. Morda velja premisliti.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 3,7 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

  • Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 14 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.