Marjan Horvat

31. 3. 2009  |  Mladina 12  |  Politika

Tovarne delavcem

Nova socialna demokracija, ki ni podrepnik kapitala, bi lahko vzela delavsko lastništvo podjetij za svojo politično vrednoto

Delavske demonstracije v Ljubljani, 17. november 2007

Delavske demonstracije v Ljubljani, 17. november 2007
© Toni Dugorepec

Zaradi gospodarske krize, ki jo preživlja svet, so nujni premisleki o poteh razvoja po njej, kajti »družba se približuje koncu liberalnega demokratičnega kapitalizma in Evropa mora na novo odkriti socializem, nov model, sicer ji bo ostal na voljo avtoritarni kapitalizem«, kot je na Bledu opozoril filozof Slavoj Žižek. Kako bo kriza spremenila način življenja in dela v družbah, morda celo vrgla svet s tečajev, da bi nastalo nekaj novega, pravičnejšega in poštenejšega, sociologi, filozofi, politični ekonomisti in tudi pripadniki različnih političnih gibanj resno razpravljajo že dalj časa. Danes, ko se kažejo vsa nasprotja dosedanjega produkcijskega načina in koncentracije kapitala, so ti premisleki še intenzivnejši. A ker za zdaj na obzorju ni ničesar radikalno novega, čakajo družbe, vsako posebej, naporne in dolgotrajne refleksije o njihovem notranjem ustroju in iskanje načinov, kako mobilizirati strukturne in človeške potenciale za potrebne družbene spremembe po krizi, če nočejo zdrsniti v regresivne populizme, ki po vsaki krizi prežijo na to, da prevzamejo oblast. Zgodovina namreč opozarja, da se hitro in učinkovito povežejo z lastniki velikega kapitala in skupaj zagospodarijo nad družbo, ki jo lahko obvladujejo le z najtršimi prijemi.
V tem kontekstu postaja tudi razpravljanje o lastnini proizvodnih sredstev spet aktualno. A prav sedanja kriza z vso surovostjo razkriva, da kapitalizem ne pozna več lastnika podjetja ali pa ta vsaj ni ključen zanj, ampak pozna lastnika premoženja, ki ni povezan s proizvodnimi in poslovnimi procesi. Ta lastnik na borzi le spremlja kotiranje delnic in se odloča o svojih podjetjih brez vsakega premisleka o usodi ljudi. To nazorno dokazujejo tudi slovenski novopečeni kapitalisti, ki zapirajo podjetja, ker jim prinašajo premajhne dobičke, selijo proizvodnjo, vsa socialna bremena pa naložijo na pleča države in davkoplačevalcev. Ti morajo plačevati celo njihove kapitalskonaložbene napake.
Ko propadajo podjetja na različnih koncih zemeljske oble, se zaposleni različno odzivajo, a večinoma stoično prenašajo udarce usode in jo le redko vzamejo v svoje roke, da bi napravili tvegan in naporen korak vzpostavitve samoupravnega podjetja zaposlenih. Zadovoljijo se z miloščino. Tako so konec lanskega leta delavci čikaške tovarne za izdelavo oken in vrat z napisi »Ne vzemite nam božiča!« zasedli tovarno in zahtevali le, da Ameriška centralna banka iz svežnja 600 milijard dolarjev, ki jih je vlada namenila za blažitev posledic finančne krize, izplača podjetju denar za plače za zadnja dva meseca, ki jih delavci niso dobili. Ko so po slabem tednu dosegli poravnavo s podjetjem, podprl jih je celo predsednik Obama, so medijem veselo sporočali: »Uspelo nam je!« Larry Spivack, regionalni vodja Zveze ameriških sindikatov, je bil tako vzhičen nad dvema stotnijama delavcev, ki so odšli na čikaške ulice, da je njihov protest primerjal s protesti leta 1936 in 1937, ko so delavci tovarne General Motors v Flintu v Michiganu »združili« ameriško avtomobilsko industrijo, in celo s tistimi dnevi iz leta 1886, ko je na čikaških ulicah zaradi demonstracij tekla delavska kri.
Drugod pa delavci zahtevajo delo, ustanavljajo delavske svete in hočejo prevzeti podjetja, ki so se znašla pred bankrotom. Zanimiv je primer tovarne keramičnih ploščic v Neuquénu v Argentini. Lastnik podjetja je bil do leta 2001 Louis Zanon. V tovarni je vladal naravnost zaporniški režim, zaposleni so morali nositi uniforme različnih barv, skladno z delom, ki so ga opravljali, na njih pa številke. Počilo je junija 2000, ko je zaradi neustrezne zdravniške pomoči umrl delavec. To je bila kaplja čez rob delavskega nezadovoljstva v tovarni. In le kamenček v mozaiku splošnega nezadovoljstva delavcev, ki so takrat zasedli sto osemdeset tovarn zaradi neoliberalnih gospodarskih reform tedanje argentinske vlade. Nekaj več kot 300 zaposlenih je zasedlo tudi tovarno keramičnih ploščic, ki je danes znana po akronimu FaSinPat, Fabrica Sin Patrones ali Tovarna brez šefov. Delavcem samim je uspelo vzpostaviti proizvodnjo in v tovarni vpeljati demokratična notranja razmerja v odločanju. Tovarna uspešno posluje, se širi in postaja sinonim za uspešno delavsko kooperativo. Formalno lastninska razmerja z bivšimi lastniki in bankami še niso urejena, vendar je nova levosredinska vlada naklonjena Tovarni brez šefov, saj ji je omogočila, da se organizira kot delavska kooperativa. Tovarna posluje z dobičkom, vendar imajo vsi zaposleni enake plače. Ni nadrejenih in podrejenih, o vsem se dogovarjajo na skupščini. Povezali so se s študenti in ti so oblikovali nove sodobne motive na keramiki. Tovarna pa je tudi socialno in kulturno zaživela, saj v njej prirejajo koncerte alternativnih bendov, ki privabijo na tisoče ljudi z obrobja Neuquéna in iz sosednjih mest. Vse to poteka pod geslom, da »ne proizvajajo le keramike, ampak tudi drugačne družbene odnose«.
Delavske kooperative, v bistvu gre za zadruge, v katerih so delavci kolektivni lastniki sredstev za proizvodnjo, so nastale na evropskih tleh. Pobudniki takšnega podjetništva so bili nekdanji socialisti, britanski anarhisti, liberalni ekonomisti in krščanski socialisti. Najprej so se pojavile v Franciji in Italiji. V začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja je bilo v Franciji nekaj sto majhnih obrtniških kooperativ, večinoma v gradbeništvu, in nekaj velikih uspešnih podjetij v različnih panogah, ki so nastala kot delavska podjetja, ter več kot sto kooperativ srednje velikosti (od 50 od 500 zaposlenih). Pomembno je, da so se delavske kooperative na trgu uspešno kosale s klasičnimi kapitalističnimi podjetji, pa čeprav je večina kooperativ nastala na pogorišču bankrotiranih podjetij z namenom, da si delavci sami ohranijo delovna mesta. Seveda je bilo to mogoče tudi zato, ker francoska zakonodaja podpira takšno podjetništvo in kooperative varuje pred prevzemi od zunaj, saj morata biti v upravnem odboru najmanj dve tretjini zaposlenih. Ni pa nujno, da so vsi zaposleni člani kooperative, torej lastniki, vendar nečlani po črki zakona ne smejo biti na slabšem pri plačah ali delitvi dobička, kajti dobiti ga morajo v enaki višini kot delničarji kooperative.
V Franciji in Italiji so torej kooperative že dolgega veka, na Angleškem pa so nastale predvsem po 2. svetovni vojni. Ustanavljala jih je oblast, da bi preprečevala socialne stiske v bankrotiranih podjetjih. V Italiji so takšna delavska podjetja nastajala po politični pripadnosti, saj so jih ustanavljali komunisti, demokristjani in socialisti. Med znanimi kooperativami naj omenimo še mondragonsko kooperativo v Baskiji, največjo delavsko kooperacijo na svetu, ki je nastala leta 1941 na pobudo mladega duhovnika Joseja Marie Arizmendiarriete. Z njo je želel pomagati tisočem brezposelnih po državljanski vojni. Tega leta je ustanovil demokratično vodeno politehnično šolo in skupina študentov je sredi petdesetih let oblikovala prvo kooperativo, ki je proizvajala plinske kuhalnike in grelce. Že konec petdesetih let so ustanovili Banko delavskega razreda (Caja Laboral Popular), ki še danes povezuje proizvodne obrate, finančne storitve in trgovino kooperative Mondragon, ter vključili v sistem tudi zgledno urejeno zdravstveno oskrbo in pokojninske sklade.
Kooperativa Mondragon je danes izredno velik poslovni subjekt, med dvajsetimi največjimi v Španiji. Ima več kot 100.000 zaposlenih in zgledno postavljena pravila notranjega ravnanja, odločanja in plačevanja ljudi. To je sistem, v katerem so delavci notranji lastniki podjetij v celoti, pa naj gre za zdravstvo, šolstvo, proizvodnjo ali raziskave, kar vse je v obliki podjetij vključeno v sistem. Če povemo, da v Mondragonski kooperativi gledajo na kapital kot na sredstvo ali orodje za ustvarjanje produktivnega in do ljudi prijaznega delovnega okolja, smo povzeli bistvo takšnega projekta, ki pa je lahko dobičkonosen in socialen. Zato v kooperativi deset odstotkov letnega dobička namenjajo dobrodelnim ustanovam, 40 odstotkov ostane kolektivna lastnina na posebnem notranjem bančnem računu, preostalih 50 odstotkov pa je namenjenih za naložbe v širitev podjetij ali v nova podjetja. Novega podjetja se lotijo načrtno, skupaj z bankami, in ostanejo skupaj do ustvarjenega dobička ali propada naložbe. Če se katero izmed podjetij Mondragonske kooperative znajde v težavah, mu bo njena banka posodila denar s polovično obrestno mero. Če se podjetje kljub temu ne izvleče iz težav, banka v bistvu donira vanj vložena sredstva. Po nekaterih raziskavah je Mondragonska kooperativa dvakrat bolj dobičkonosna kot druga podjetja v Španiji. Leta 2007 je celoten sistem ustvaril 4,329 milijarde evrov čistega dobička; od tega kar 50 odstotkov v industriji, 30 v storitvah in 20 v financah. Kar 56 odstotkov tega denarja so dobili zaposleni v obliki soudeležbe pri dobičku. Direktorji podjetij v sistemu, ki jih izvolijo delavci sami, ne prejemajo za svoje delo nič drugega kot plačo. Torej ne nagrad za uspešnost, ne odpravnin, ne česa podobnega!
Kooperative so ena izmed oblik delavske vključitve v lastniške sheme. Švedi so oblikovali posebne delavske sklade, v Veliki Britaniji pa so se razvili še trusti - gre za sindikalno vodene sklade, v katere podjetja v imenu delavcev redno vlagajo del dobička, sklade pa nato upravljajo delavski zaupniki v imenu in v korist delavcev.
Aleksandra Kanjuo - Mrčela, ki je v knjigi Lastništvo in ekonomska demokracija podrobno analizirala oblike lastništva v Sloveniji in drugod, opozarja, da se usmeritev v notranje lastništvo kot obliko lastnine zaposlenih krepi in širi predvsem od osemdesetih let. V ZDA so že v sedemdesetih letih notranje lastništvo urejali z zveznimi zakoni, na podlagi katerih so se razvili t. i. ESOP-i, kar je v bistvu mehanizem, ki spodbuja delničarstvo zaposlenih in v ta namen uporablja prihodnje dobičke podjetja. V njih je danes zaposlenih okoli 10 milijonov Američanov in po mnenju Mrčelove so te asociacije najmanjši odklon od konvencionalnega kapitalističnega podjetja in najmanj demokratični v smislu nadzora zaposlenih. Zaposleni delničarji nimajo glasovalne pravice in zato niso polnopravni lastniki. »Na ta način je bilo delničarstvo v ameriških ESOP-ih bolj oblika varčevanja kot pa lastništva«. Zavzemanje sindikatov za večjo demokratizacijo in za izenačitev pravic zaposlenih z drugimi delničarji pa za zdaj ni obrodilo sadov. Danes delujejo v približno sto državah po svetu in povsod so jih v bistvu uvajali - tako v knjigi Employee Stock Ownership Plans (ESOPS) pišeta Jeffrey R. Gates in Jamal Saghir - z namenom razpršitve lastništva, v skrbi za višjo produktivnost in uspešnost podjetja, za ustrezna razmerja med delavci in menedžmentom. Po spremembi sistema so zakonsko omogočile delovanje takšne oblike lastnine še Madžarska, Poljska, deloma pa tudi Nemčija, ki je pred združitvijo poznala le nekajodstotno notranje lastništvo. Ta mehanizem je bil pripraven tudi v procesu lastninjenja v nekdanjih socialističnih državah, vendar se niso mogle izogniti koncentraciji kapitala, ki je delavske delnice v bistvu požrla. Sicer pa je J. R. Blasi, ekonomski raziskovalec, leta 1988 o lastništvu delavcev v ZDA dejal, da »bo od kakovosti tega procesa odvisno, ali ga lahko imamo za revolucijo ali za prevaro«. Revolucija bi bila, če bi delavsko delničarstvo zares omogočalo delavsko upravljanje podjetij in celovito vključenost delavcev v podjetje, prevara pa bo, če se bodo lastniške pravice širile le na privilegirane in če notranji delničarji ne bodo dobili glasovalne pravice, delavci pa ne bodo udeleženi pri dobičku.
Čeprav Slovenija v tranziciji iz socializma v kapitalizem ni ubrala grobe poti lastninjenja in koncentracije kapitala, je zadnja leta zavrgla vse, kar je bilo v prejšnjem sistemu dobrega pri soodločanju delavcev. Aleksandra Kanjuo - Mrčela pravi, da sta se v razpravah o privatizaciji soočala dva modela, vezana na notranje lastništvo. Prvi je zagovarjal osnovni ekonomski argument koncepta notranjih lastnikov, da nihče ne more voditi podjetja bolje od teh, ki ga najbolje poznajo in so od podjetja odvisni. Nasprotujoči argument pa je bil, da so »samoupravljavci« dokazali svojo neuspešnost v 40 letih socializma in da je za postsocialistično gospodarstvo nujna radikalna sprememba lastništva in upravljanja v podjetjih. Socialno pravičnost bi zagotovil prvi koncept s tem, da bi omogočil ljudem, ki so v podjetja že vložili veliko finančnega in človeškega kapitala in so že bili de facto lastniki podjetja, da bi postali to tudi de iure. Drugi koncept bi socialno pravičnost dosegel z razdelitvijo družbenega bogastva med celotno prebivalstvo, ne samo med tiste, ki so zaposleni v podjetjih, ki naj bi se lastninila.
Kakorkoli že, v začetku devetdesetih let je bila pot privatizacije naklonjena delavstvu in notranjemu lastništvu, saj so do leta 2000 zaposleni imeli še skoraj 30 odstotkov deleža v kapitalu podjetij. Že prej, po tem letu pa intenzivno, pa je stekel proces koncentracije kapitala v rokah menedžmenta in različnih družb, ki so se okoristile s certifikatskim odkupom od državljanov in so danes največji lastnik podjetij. Ta proces je vse bolj razlaščal delavce in jih spreminjal v klasične mezdne delavce brez možnosti odločanja v podjetjih. Država namreč ni bila sposobna zakonsko zavarovati notranjega delničarstva zaposlenih, to pa so izkoristili tajkuni, ki so legalno in nelegalno spravili v svojo last dobršen del premoženja slovenskega gospodarstva. Dr. Mato Gostiša pravi, da je bilo »notranje lastništvo, nastalo v procesih lastninskega preoblikovanja podjetij, v Sloveniji v bistvu vseskozi pojmovano zgolj kot nekakšna prehodna oblika lastnine na poti v ''pravo lastniško konsolidacijo''. Zato njegov razvoj nikoli ni bil podprt z ustrezno zakonodajo, ki bi urejala konkretne oblike organiziranosti notranjih delničarjev ter učinkovito delovanje notranjih delniških trgov (po zgledu, na primer, angleških trustov, ameriških ESOP-ov in podobno). Tako imenovane ''družbe pooblaščenke'' kot poseben slovenski izum pa so se v tem smislu izkazale za popoln strel v prazno.«
Govorjenja o tem, da je delavec slab gospodar, kar naj bi »dokazovala« samoupravna socialistična praksa, ki so ga v minulih letih širili predvsem slovenski neoliberalistični guruji, je bilo v obdobju tranzicije toliko, strah politikov pred očitki, da se zavzemajo za socializem, pa tako velik, da so zavrgli že vsakršno misel na krepitev delavskega lastništva v podjetjih. Po mnenju dr. Gostiše povsem neupravičeno, saj »ni nobenih empiričnih dokazov, ki bi potrjevali tezo o ekonomsko neracionalnem obnašanju delavcev kot večinskih lastnikov (prelivanje dobička le v plače). Številni primeri uspešnih podjetij v večinski delavski lasti iz tujine, zlasti pa tudi t. i. kooperativ (npr. Mondragon v Španiji), dokazujejo ravno nasprotno ...«
Šele po sedanji krizi bo jasno, ali so jo uspešneje preživela podjetja z večjim deležem notranjega lastništva zaposlenih ali tajkunske združbe. Za tiste, ki spremljajo zdajšnje procese v slovenskem gospodarstvu in njegovem lastniškem preoblikovanju, je že danes jasno, da so odpornejša podjetja z notranjim lastništvom, saj kot pravi prof. dr. Gojko Stanič, je za »podjetje, ki je v solastnini menedžerjev in zaposlenih, značilna močna vzajemnost vseh partnerjev. Ko gre podjetju slabo, vsi zategnejo pas, ko mu gre dobro, so vsi deležni dobička. Razponi v plačah pa v partnerskih družbah ne presegajo razmerja 1 : 5 povprečne plače.« Stanič še posebej opozarja, da se je vlada zavezala »zagotoviti, da bodo pri dobrobitih gospodarskega razvoja v večji meri udeleženi vsi zaposleni. Zato bomo pospešili razvoj temeljnih oblik ekonomske demokracije, kot so sodelovanje zaposlenih pri upravljanju, notranje lastništvo zaposlenih in udeležba delavcev pri dobičku, ki omogočajo učinkovitejše sproščanje celotnega človeškega potenciala podjetij, to je znanja in ustvarjalnosti ter delovne motivacije in organizacijske pripadnosti zaposlenih, v produktivne namene, in s tem ustvarjanje ene najpomembnejših potencialnih konkurenčnih prednosti slovenskega gospodarstva
Če je v teh kriznih časih skrb za ohranitev delovnih mest med prednostnimi nalogami sedanje oblasti in če je kriza tudi priložnost za pogumne in drzne, za nekaj novega, bi moral premier Borut Pahor tanko prisluhniti razmišljanju tistih, ki, tako kot Stanič, predlagajo »denacionalizacijo družbene lastnine«, ki je bila podržavljena, in še, »kar je praksa potrdila kot dobro in moralno, naj ostane, kar ni, naj se odpravi«. Pa tudi predlog mariborskega poslanca SD Matevža Frangeža, naj vlada »oblikuje sistemski ukrep za kreditiranje delavskih odkupov podjetij« in tako rešuje podjetja, kakršno je mariborski STS, zdaj sicer v Siemensovi lasti, je vreden premisleka. Tudi zato, ker bi z razširjanjem demokratičnega prostora na polje ekonomske demokracije, kar predvideva večji obseg lastništva delavcev in njihovega odločanja o možnostih in rezultatih dela, Slovenija in svet sčasoma lahko presegla klasične mezdne odnose med delom in kapitalom. Hkrati pa se s tem procesom ustvarjajo pravi temelji za demokratično urejanje družbenih odnosov na vseh področjih družbenega življenja. Nova socialna demokracija, ki ni podrepnik kapitala, bi vzela takšen premislek za izziv.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 3,7 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

  • Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 14 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.