Ugrizni in zbeži!

Kdor hoče spremeniti svet, mora nasesti Gverili, Chejevemu priročniku za gverilsko vojskovanje

Naslovnica slovenskega prevoda knjige, ki je izšel pri založbi Karantanija. Ilustracija Jure Engels

Naslovnica slovenskega prevoda knjige, ki je izšel pri založbi Karantanija. Ilustracija Jure Engels

* Ne bojuj bitk, ki ne prinašajo zmage.
* Nenehno se gibaj - ugrizni in zbeži.
* Glavni dobavitelj orožja je sovražnik.
* Gibaj se skrivaj.
* Sovražnika vedno preseneti s svojimi akcijami.
* Ko se enota dovolj okrepi, oblikuj novo.
* Na splošno mora boj preiti tri faze: strateško obrambo, ravnovesje možnosti za akcijo na strani sovražnika in gverile, nazadnje pa še popolno uničenje nasprotnika.
Tako se glasi »sedem zlatih pravil« gverilskega vojskovanja, ki jih je Che Guevara formuliral v svojem slovitem vojaškem priročniku Gverila. Ta priročnik je nastal v pravem času: takoj po zmagi kubanske revolucije, na začetku šestdesetih, ko je bil ves svet v veliki premeni, ko je stari red razpadal, ko so vsi hoteli nekaj novega, ko je povsod dišalo po revoluciji in ko je bilo vsem jasno, da je pot do novega sveta tlakovana s triki gverilskega boja. Še toliko bolj s triki, ki so že uspeli. S triki, ki so že preživeli test. S triki, ki preverjeno funkcionirajo. S triki, ki so de facto spremenili svet. S triki, ki so zrušili diktaturo - na Kubi. Gverilski triki, ki jih je Che povzel v Gverili, so bili »posneti« po resničnih dogodkih. Ali bolje rečeno, Gverila je bila videti kot scenarij, po katerem so izvedli kubansko revolucijo. Chejeva Gverila je zato idealna teorija - teorija, ki je zgnetena iz prakse, teorija, ki daje rezultate. Teorija, ki se je tudi praktično obnesla. Kdor je tedaj mislil na revolucijo ali pa le sanjal o tem, da bo spremenil svet, je bral Gverilo. Jasno, brali so jo tudi vsi tisti, ki so hoteli spoznati le svojega sovražnika - Cheja, gverilce, gverilski boj, potencialne revolucionarje. Razlog več, da so Gverilo vneto študirali na ameriških vojaških akademijah. Če so pač hoteli vedeti, kako se boriti proti gverili, so morali najprej izvedeti, kako se gverila bori proti njim.
Da so Chejeve knjige spet tako brane in tako prevajane, tudi Gverila, ki je zdaj - v prevodu Tine Malič - izšla pri nas, ne preseneča. Svet je spet v veliki premeni. Stari red spet razpada. Vsi spet hočejo nekaj novega. In povsod spet diši po revoluciji. Hja, Chejeva Gverila spet prihaja v pravem času. »Substrat vsebine tega priročnika so izkoriščevalske razmere, ki vladajo v regiji, in njihove družbene posledice, iz katerih izvirajo nepismenost, slabo zdravje, brezposelnost in revščina skoraj vseh narodov ameriške celine. Nastale so kot posledica prevlade vladajočih oligarhij, brez izjeme povezanih s hegemonijo Združenih držav Amerike. Namenjene so zaviranju ustreznih poti k rešitvi izpod njihovega škornja in s tem preprečevanju pravičnejše družbe,« pravi kubanski brigadni general Harry Villegas - Pombo, ki je napisal uvod v Gverilo. Kasneje pa dodaja: »Vojaške diktature so zamenjale psevdodemokratične vlade s svojimi lažnimi obljubami, da bodo rešile hude težave, ki kot posledica neoliberalizma in slabe razvitosti tarejo naše narode. Vendar oligarhij in multinacionalk rešitev takšnih težav ni nikoli zanimala.«
Vprašanje je le, ali se tisti, ki imajo dovolj neoliberalizma, lažnih obljub in psevdodemokracije in ki hočejo spremeniti svet, zavedajo, da je pot do novega sveta tlakovana s triki gverilskega boja. Okej, že lep čas gledamo protestnike, ki širom po svetu preplavljajo ulice, vihtijo transparente in zahtevajo spremembe - obenem pa gledamo tudi policijo, ki jih potem vedno razžene in razbije. Zakaj policiji to vedno uspe? Zakaj jih razžene in razbije? Zakaj torej protestniki, ki svojemu boju pravijo gverilski, bojujejo bitke, ki ne prinašajo zmage? Možna sta le dva odgovora. Da je policija brala Chejevo Gverilo - ali pa da protestniki Chejeve Gverile niso brali. Če bi jo brali, bi vedeli, da so »skoraj vsa ljudska gibanja, ki so se v zadnjem času dvignila proti diktatorjem, zagrešila isto temeljno napako - pomanjkljivo pripravo. Niso namreč spoštovala konspirativnih pravil, ki zahtevajo nadvse skrivno in previdno delovanje.« Kajti: »Državne vlade prek svojih obveščevalnih služb, v nekaterih primerih pa zaradi očitne neprevidnosti, najpogosteje že vnaprej izvedo za namene takšne skupine ali skupin.«
Z eno besedo: če hočeš zmagati (ali pa bojevati bitke, ki prinašajo zmago), potem revolucije ne smeš niti prijavljati niti oglaševati. Prijavljamo protestni shod pred parlamentom, pred banko, pred Natom, pred Mednarodnim denarnim skladom ipd.: to nima smisla. Kateri gverilec pa vnaprej sporoči, kdaj in kje bo udaril? Nehajte, to je tako, kot bi rekli: prosimo, a nas lahko razženete! Ali pa: lepo prosimo, ali nam omogočite, da nam ne uspe! To je napačna pot. Tudi manifestov ne objavljajte, da se vam ne zgodi to, kar se je zgodilo Fidelu Castru, ko je revolucijo napovedal s temi besedami: »Leta 1956 bomo svobodni ali mučeniki.« Jasno, leta 1956 so bili mučeniki, ne pa svobodni. Temelj gverilskega gibanja je »popolna tajnost« - sovražnika je treba povsem odrezati od informacij, pravi Che. »V razmerah, ki narekujejo skrivanje, ne sme nihče, zares nihče, vedeti nič več, kot je nujno potrebno, in o stvareh nikoli ne smemo govoriti pred tistimi, ki nečesa ne smejo vedeti.« Koga vse boste odrezali od informacij, je odvisno od tega, kako zelo si želite, da bi vam uspelo - in da bi res bojevali le bitke, ki prinašajo zmago. Ne morete le čakati, da bodo mimo vas prinesli »truplo imperializma«, kot pravi Pombo.
Vidite, Che si je zmage zelo želel, zato se mu je zdelo nujno, da vemo, s kom je kdo v stikih, kar je tudi razlog več, »da ne smemo dovoliti, da bi kdo živel sam ali da bi sam odhajal ven«. Še huje, Che je bil za prepoved razmerij z ženskami. Zakaj? Iz preprostega razloga: »Vemo, da so ženske šibka točka mladih moških, še zlasti, ko so iztrgani iz svojega vsakdanjega življenja in se znajdejo v posebnih - tudi psihično posebnih - okoliščinah. To šibko točko dobro poznajo tudi diktatorji, zato jo skušajo izrabiti za infiltracijo svojih vohunov oziroma vohunk.« Seks torej odpade. Moški pač med seksom preveč govorijo. »Revolucionar, ki se skrivaj pripravlja na vojno, mora živeti v askezi.« S tem se hkrati na preizkušnjo postavlja »ena od lastnosti, na katerih bo pozneje temeljila njegova avtoriteta - to je disciplina«. Kaj storiti s človekom, ki se iz takih ukazov norčuje, ki ne razume, da je gverilec »jezuit vojskovanja«, in ki se mu zdi, da je seks nujni predrevolucionarni akt? Nemudoma ga je treba odstraniti, pravi Che. Če hočete sovražnika odrezati od informacij, potem se morate odpovedati seksu. Pika. Saj hočete zmagati, ne?

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 3,7 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

  • Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 14 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.