21. 5. 2009 | Mladina 20 | Politika
Državniki novega kova
Škandalozne zlorabe denarja britanskih davkoplačevalcev
Ko je pred dvema tednoma britanski časnik Daily Telegraph začel objavljati podrobnosti v zvezi z razsipnostjo tamkajšnjih poslancev, ki so z velikimi žlicami zajemali davkoplačevalski denar za nekatere najbolj obskurne in bizarne, predvsem pa povsem zasebne stroške, je postalo jasno, da se bo nad Otok zgrnil politični vihar, kot ga še dolgo ni bilo. Da bo škandal odpihnil marsikatero kariero poklicnega politika na smetišče zgodovine, je bilo kaj kmalu jasno, zdaj pa se javnost predvsem sprašuje o tem, ali bo temu viharju uspelo prevetriti britanski politični sistem, in sicer toliko, da se kaj takšnega v prihodnosti ne bo več moglo ponoviti. Zlorabe davkoplačevalskega denarja, ki so si jih privoščili pripadniki politične elite, so tako obsežne, da britanski mediji še vedno objavljajo nove in nove umazane podrobnosti v zvezi s to temo. In res, ko človek preleti ta dopolnjujoči se seznam, pride pred dilemo, komu izmed izpostavljenih politikov bi namenil več prezira: konservativcu Oliverju Letwinu, ki si je dal na račun davkoplačevalcev popraviti vodno napeljavo pod svojim teniškim igriščem (2200 evrov), ali liberalnemu demokratu Stevu Webbu, ki mu je bila odveč misel, da bi krpe za brisanje prahu (1 evro kos) plačal iz svojega žepa. Oziroma kje je meja med razsipnostjo in očitno skopostjo?
Ta škandal v celoti razkriva aroganco britanske politične aristokracije in se kaže na vseh ravneh. Vanj so vključeni pripadniki vseh glavnih političnih strank, vladni ministri, ministri vlade v senci in pa premier Gordon Brown. Slednji je najel čistilni servis za svojo hišo, ki ga je potem pošiljal še na domači naslov svojega brata. Po uri razkritja je predvidljivo sledila ura ponižnosti in posipanja s pepelom. Sam Brown je denimo dejal, da se politična elita »ne sme več obnašati kot nek gentlemanski klub«. Ok, njegova predstava o tem, kako naj bi se 'gentlemani' obnašali, je pod vprašajem, ravno tako pa tudi odločenost njegove stranke, da bo zadevi o zlorabi davkoplačevalskega denarja prišla do dna. Laburisti so namreč za človeka, ki naj preveri finančne malverzacije članov stranke, določili svojega poslanca Nicka Browna. Lahko začne kar pri sebi. V zadnjih štirih letih je porabil 20.000 evrov javnega denarja za nakupe hrane, plus okoli 1000 evrov na mesec za vzdrževanje in čiščenje svojega elegantnega doma, za kar ni nikoli niti predložil potrebnih računov.
Potisnjeni ob zid nekateri poslanci zdaj poskušajo svoje početje opravičiti s tem, da so njihove plače nezadostne. Raje bi bili tiho. Časopis The Guardian je izračunal, da letna poslanska plača znaša okrog 70.000 evrov, povprečen državljan pa preživi z manj kot 20.000 evri na leto. Več od britanskih zaslužijo le še italijanski, kanadski in ameriški predstavniki ljudstva. Na Švedskem in Norveškem, kjer je življenje dražje kot na Otoku, imajo tamkajšnji poslanci nižje plače.
In kaj zdaj? Predsednik spodnjega doma parlamenta Michael Martin je napovedal svoj odstop. Res je, da je ob izbruhu škandala Martina bolj kot kaj drugega zanimalo to, kako so se novinarji Daily Telegrapha dokopali do umazanih podatkov, in je nanje hotel celo naščuvati policijo, vendar pa je tudi res, da je on zgolj žrtveno jagnje. Na oltarju sramote se mu bodo pridružili še nekateri poslanci, ki ne bodo smeli več kandidirati na listah svojih strank. Hkrati so strankarski voditelji potrdili sprejetje pravil, ki naj bi takšno početje v prihodnje preprečevala. Je to torej zmaga morale? Ne, gre za zmago novinarjev in poraz politikov. Slednji zdaj sicer pojejo hvalnice transparentnosti in osebni odgovornosti, dejstvo pa je, da so izgubili ves ugled. V času gospodarske krize se je tako dokončno pokazalo, kako brez stika z realnostjo je politična aristokracija in kako večini njenih pripadnikov ne gre za drugo kot za to, da se drenjajo okrog korita. Imenitna Guardianova karikatura jasno pove, kaj si Britanci mislijo o svojih politikih. Oče bere pravljico otroku: »Mali prašički, ki so zgradili svoje hiše na račun davkoplačevalcev, so bili večkratno ponižani in spečeni na žaru, ker so bili ZLOBNI.« Sin vpraša: »Ali so imeli tudi prašičjo gripo in so smrdeli po wc-jih?« Oče: »Da, verjetno res.«
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.