Dr, Slavoj Žižek, filozof

/media/www/slike.old/mladina/vint_velika_slavoj_zizek_20080602_6411.jpg

© Borut Peterlin

Dr. Slavoj Žižek, “Velikan iz Ljubljane”, kot ga kličejo v tujini, “Superstar”, kot ga kličejo tekmeci, ima teorijo o vsem, in to še preden se zgodi. Za razliko od filozofov, ki so trdili, da je smisla premalo, Žižek stalno kaže, da je smisla preveč. Za razliko od filozofov, ki so kritizirali družbo, ki skuša zbežati pred realnostjo, Žižek popisuje komedijo družbe, ki skuša zbežati v realnost. Za razliko od filozofov, ki so glavni problem videli v tem, kako od besed preiti k dejanjem, Žižek glavni problem vidi v tem, kako od besed preiti k besedam. Če bi Platonove dialoge pisal Žižek, potem Sokrat ne bi nikoli zmagal.

Je kapitalizem naravno stanje človeštva in zadnji stadij zgodovine?

> Kot bom pokazal v tekstu k novi slovenski izdaji Komunističnega manifesta, sam vidim (vsaj) štiri antagonizme, s katerimi se ni mogoče ustrezno soočiti v okviru liberalnodemokratskega (in tudi avtoritarnega) kapitalizma: ekologija, biogenetika, »intelektualna lastnina«, status izključenih - od ilegalnih imigrantov do milijonov v slumih. Danes velja bolj kot kadarkoli, da kapitalizem rojeva svoje lastne grobarje. Nič ni odločeno, lahko jih bo premagal - a v družbi, do katere bi prišlo, če bi kapitalizem premagal svoje grobarje, ne bi hotel živeti.

Z drugimi besedami: na krizo kapitalizma se ne moremo zanašati?

> Res je, da krize pretresejo ljudi in jih vržejo iz ustaljenih tirnic. Toda prva spontana reakcija na krizo je, da se še bolj oklenemo temeljnih ideoloških premis našega sveta. Zato menim, da bo tudi ta kriza delovala kot še en primer tega, čemur Naomi Klein pravi »šok terapija«: šok krize bo ustvaril razmere za še bolj čisto uveljavitev kapitalizma. Vse polno je že znakov, ki kažejo v to smer. Ko se borimo proti lakoti, boleznim in aidsu, je zmeraj čas za premislek, za nadaljnja pogajanja; ko pa je udarila finančna kriza, je bila nuja absolutna, ukrepalo se je TAKOJ in BREZPOGOJNO, šlo je ZARES. Poziv »Rešimo okolje!« lahko počaka, poziv »Rešimo banke!« pa je brezpogojen. Spomnimo se, kako je CELOTNA ameriška politična elita reagirala, ko je oktobra lani kongres zavrnil Bushev načrt za 700 milijard pomoči bankam: vse strankarske razlike so bile za trenutek pozabljene, Bush, McCain in Obama so skupaj pritisnili na kongres: nehajte se hecat, zdaj ni čas za demokratske debate, ukrepe preprosto MORAMO takoj sprejeti! Tako je kongres čez teden dni, potem ko je bil demokratski postopek dejansko začasno suspendiran, spremenil mnenje in ukrepe potrdil. Že pred časom je Josif Brodski ustrezno odgovoril na vprašanje, katera je kvintesenca, peta ključna sestavina naše realnosti: »Hkrati z zrakom, zemljo, vodo in ognjem je denar peta naravna sila, s katero mora človek najbolj pogosto računati.«

Po čem torej prepoznamo pravo levico?

> Najmanj, kar lahko rečemo, je, da vsaka resna kriza zruši stare gotovosti in odpre polje ideološkega boja, pri čemer nikakor ni gotovo, kdo bo zmagal. Tudi Hitler je bil rezultat krize. Iz tega pa seveda nikakor ne smemo potegniti absurdnega sklepa, ki so ga žal potegnili Moishe Postone in nekateri drugi, da je - ker krize pripeljejo do desnega populizma in antisemitizma - edino, kar danes preostane levici, to, da upa v uspešno in stabilno delovanje kapitalizma. To težnjo je sicer do kraja pripeljal Bernard Henri-Levy s trditvijo, da je danes v zadnji instanci vsak antikapitalizem pojavna oblika antisemitizma. Nezaupanje levice vase se najbolj jasno kaže v tovrstnem strahu pred krizo - levica, ki je je strah krize, je del sistema, najbolj jo skrbi za svojo lastno udobno pozicijo kritika, ki ničesar zares ne tvega. Zato je danes bolj kot kadarkoli aktualna Maova slavna opazka: »Pod nebom vlada skrajni kaos - situacija je odlična.« Pravo levico spoznamo po tem, da krizo jemlje resno, brez iluzij, a kot nekaj nujnega, kot priložnost, ki jo je treba v polni meri izkoristiti. Tega današnja levica ne zmore. Včasih se mi zdi, kot da je kapital zadnjo krizo zakuhal zato, da bi ljudem dopovedal, kako kapitalizem res ni popoln, a tudi levica nima niti najmanjše resne vizije, kaj storiti.

Kapitalizem bi že zdavnaj crknil, če se ne bi stalno sam revolucioniral, če torej ne bi samega sebe stalno šokiral. Kako se lahko sploh boriš proti sistemu, ki samega sebe stalno revolucionira in šokira?

> Postmoderni kapitalizem je najboljši primer starega rekla plus ça change, plus ça reste le même - vse se nenehno revolucionira zato, da bi stvari v osnovi ostale iste. Napasti je treba to isto.

Mar nismo prve protikapitalistične revolucije, ki so uspele, dobili šele zdaj - v Latinski Ameriki? Chavez, Morales, Lula ...

> Na žalost nimam tako visokega mnenja o novem valu južnoameriškega populizma. Začelo se je dobro - s politično mobilizacijo milijonov izključenih - a se zadeva vse bolj sprevrača v avtoritarni populizem. Chavez je konec koncev Fidel (Castro), podprt z dolarji od nafte.

Je levica torej sploh še tekmica desnice?

> Ne. Ker se politično polje v razvitih deželah postopoma oblikuje okoli dveh velikih polov: liberalno-tolerantne kapitalistične sredine in desno-populistične reakcije na globalni kapitalizem. Cena, ki jo plačujemo za izginotje levice, je vzpon desnega populizma in fundamentalizma, od ZDA do Afganistana. Kdo se še spomni, da je bil Afganistan pred 40 leti versko najbolj tolerantna bližnjevzhodna muslimanska dežela, z razsvetljenim »tehnokratskim« kraljem, močno emancipacijo žensk in tako dalje? Potem je domača Komunistična partija naredila udar, na pomoč ji je priskočila Sovjetska armada, Američani so začeli podpirati islamskofundamentalistični odpor, in tako smo prišli do talibov, kreacije pakistanske tajne službe. Afganistan je bil tolerantna dežela, ki se je »fundamentalizirala« skozi svojo vključitev v globalne procese.

Zdi se, da je pri nas situacija zelo podobna. Pa vendar - je na našem političnem obzorju vsaj kakšen svetel dogodek?

> Da, a ne pri nas, ampak pri sosedih: nedavna študentska okupacija univerz na Hrvaškem, z geslom: »En svet, ena borba. Brezplačno šolstvo.« Študentje so ne le pravilno locirali nasprotnika nasploh - bolonjsko reformo, poevropljeno različico razvpitega usmerjenega izobraževanja iz Jugoslavije sedemdesetih let, ki hoče izobraževanje podrediti »družbenim potrebam« in tako spodnesti neodvisno kritično mišljenje. Zato so obtožbe, da gre za zapoznelo 68-stvo, povsem zgrešene. Nasprotno, stavkajoči študentje so izhajali iz usodne omejenosti študentskega revolta iz šestdesetih let prejšnjega stoletja, ki je svoj protest usmerila proti »trem stebrom« represivne oblasti: tovarna, družina, šola. Poneumljajoče disciplinirano tovarniško delo, represivna patriarhalna družina, državno šolstvo kot temeljni ideološki aparat. In kje smo danes? »Postmoderni« kapitalizem je sprejel to kritiko in jo obrnil v svoj prid. Namesto tovarn s fordističnim tekočim trakom se vse bolj širi na videz nehierarhično timsko delo (tekoči trakovi so bili »outsourced« v tretji svet), kjer pa je izkoriščanje še bolj radikalno, saj kapital privatizira bolj kot kadarkoli samo kolektivno intelektualno ustvarjalnost. Namesto državnega šolstva imamo vse bolj »fleksibilno« zasebno vzgojo, hitro prilagodljivo potrebam trga (dopolnilni tečaji in podobno); namesto patriarhalne družine imamo vse bolj fleksibilne zunajzakonske skupnosti, ki mnogo bolj ustrezajo hedonistični ideologiji sodobnega kapitalizma. Levica je tako zgubila skozi samo svojo zmago: direkten nasprotnik je bil poražen, toda nadomestila ga je še bolj pretanjena oblika gospostva: v »postmodernem« kapitalizmu je trg vdrl v območja, ki so bila doslej privilegirana sfera države ali tradicionalnih skupnostnih praks, od vzgoje do zaporov.
Pri hrvaških študentih je občudovanja vredno, da jim je uspelo ta splošni uvid operacionalizirati, tako da so ga prevedli v vsem razumljivo partikularno zahtevo po brezplačnem šolstvu. »Brezplačno šolstvo« je tu treba dojeti kot metonomijo za šolstvo, ki je neodvisno od neposrednih »družbenih potreb« in tako lahko edino ohranja digniteto kritične misli. Hrvaški študentje so tako ravnali na podlagi trezne ugotovitve, da je danes prav »odtujena« univerza eden od garantov intelektualne svobode.

Kako se ta hvalnica Hrvatom umesti v kontekst spora med Hrvaško in Slovenijo?

> V obeh primerih gre za popoln krah političnih elit: namesto diskretne obravnave problemov, ki so itak pretežno simbolne narave, saj gre za smešno male koščke zemlje, se je šlo na patetično-patriotsko politizacijo, kjer se argumenti utišajo v grmenju strasti. Da se je v Sloveniji pristalo na to, da obrobne obscene figure kot Jelinčič in Podobnik - figure, ki jih je treba ignorirati kot v veliki družini ignoriramo norega sorodnika - določajo teren, je škandal prve vrste. Edino, kar bi bilo treba storiti - a nisem prepričan, da je dovolj moči in volje na katerikoli strani -, je skupen poziv intelektualcev in kulturnikov obeh držav, da je čas, da se začnemo obnašati kot »niti Hrvati niti Slovenci« - če parafraziram svetega Pavla -, in da nas mora biti obojih sram zase. Nič hudega se ne bo na koncu zgodilo, samo oboji (smo in) bomo razkazali svojo moralno-politično bedo. Od (relativno) svetlih časov s konca osemdesetih let je Slovenija regredirala v eno najbolj mračnih okolij Balkana. Če sem ob agresiji JLA napisal, da se začasno (do preklica) priznam za Slovenca, se zdaj definitivno odpovedujem temu, da bi se štel za Slovenca.

Kako sploh označiti najbolj splošno naš odnos do Hrvatov in njihov odnos do nas?

> Da smo drug za drugega strupeni bližnjiki, »toksični subjekti«. Ta kategorija igra čedalje bolj ključno vlogo. V ZDA je zdaj prava eksplozija knjig in člankov o »toksičnih subjektih«. Začelo se je z analizo patoloških družinskih vezi - mama ali oče, ki vampirsko izsesavata otroke -, nato se je pojem razširil na pedofilske duhovnike in druge spolne nadlegovalce, nato na ilegalne (in legalne) priseljence, na tujce, ki pripotujejo z nalezljivo boleznijo, na oborožene teroriste, na fundamentalistične sejalce sovraštva ... Kar dela pojem »toksičnega subjekta« ideološki, je prav takšno metanje povsem raznovrstnih tipov pod isto oznako. Če gremo v stvari do konca, moramo reči, da je toksičen (drugi) subjekt KOT TAK, tisti, ki mu v judovsko-krščanski tradiciji pravimo »bližnjik«. Danes, v dobi globalizacije, povsod rasejo novi zidovi, da bi tako ohranili bližnjika na pravi razdalji - blizu lahko pride le, če je detoksiran, tako kot kava brez kofeina ali pivo brez alkohola.

Je pred nami demokracija izrednih razmer?

> Stvari so tu bolj resne, kot se nemara zdi. Italijanska vlada je, kot da bi se ironično sklicevala na Agambenovo teorijo, julija 2008 razglasila izredno stanje v celotni Italiji - izredno stanje dovoljuje razmestitev in uporabo oboroženih sil znotraj države v mirnem času. Začelo se je kot ukrep proti »toksičnemu subjektu« par excellence, imigrantom iz severne Afrike in vzhodne Evrope. Nato se je prešlo na umirjanje položaja v Neaplju, kjer je grozila mafija; že v začetku avgusta je 4000 vojakov nadzorovalo železniške postaje in trgovske centre; zdaj pa se resno razpravlja o tem, da bi vojska v parkih varovala ženske pred posilstvom ... Življenje seveda teče dalje normalno, to ni več izredno stanje v starem pomenu, ampak ukrep, ki naj zavaruje normalen potek življenja. Leta 1938 je Robert Brasillach, vidni francoski fašistični intelektualec, predložil pojem »razumnega antisemitizma«: »Dovoljujemo si ploskati v kinematografu Charlieju Chaplinu, napol Judu; občudovati Prousta, napol Juda; častiti polnega Juda Yehudija Menuhina; celo Hitlerjev glas prenašajo radijski valovi, imenovani po Judu Hertzu. /.../ Nikogar nočemo ubiti, nočemo organizirati nikakršnih pogromov. Toda hkrati mislimo, da je najboljši način, da preprečimo zmeraj nepredvidljiva dejanja nagonskega antisemitizma, ta, da organiziramo zmerni antisemitizem.« Mar ni natanko ista drža na delu pri tem, kako naše vlade obravnavajo »imigrantsko grožnjo«? Potem ko ogorčeno zavrnejo odkrit populističen rasizem kot »nerazumen« in neustrezen glede na naše civilizirane demokratične standarde, predlagajo »razumno« rasistične zaščitne ukrepe ... Oziroma, kot nam govorijo današnji Brasillachi, tudi če se jim reče socialni demokrati: »Dovoljujemo si ploskati afriškim in vzhodnoevropskim športnikom, občudujemo indijske računalniške programerje, občudujemo latinske pevce. Nikogar nočemo ubiti, nočemo organizirati nikakršnih pogromov. Toda hkrati mislimo, da je najboljši način, da preprečimo zmeraj nepredvidljiva dejanja nagonskega odpora do priseljencev, ta, da organiziramo zmerno zaščito pred priseljenci.« Temu moramo danes reči barbarizem s človeškim obrazom.

Desnica je obsedena s Titom. Jemlje ga zelo resno. Kar pa niti ni presenetljivo. Mar ni bolj presenetljivo to, da ga še vedno tako resno jemlje levica?

> Kakršnakoli nostalgija po Titu ni nič drugega kot izraz popolnega moralno-političnega fiaska naše »levice« - in tudi eden razlogov, zakaj besedo levica pišem v narekovajih. Podobno se mi zdi z omahovanjem, da bi sami zahtevali razčiščenje povojnih pobojev. Ko slišimo strah, da bo »nasprotnik izkoristil naše priznanje«, se moramo vprašati, ali ta nasprotnik sploh ima najmanjšo pravico nastopati kot naša vest. Kdo nam bo solil pamet? Bo to cerkev, ki danes grabi posestva in množično ščiti pedofile v svojih vrstah - prav te dni mediji poročajo o izsledkih preiskave na Irskem, ki je razkrila, kako je tam cerkev tajila dolgoletno sistematično zlorabo tisočev otrok -, če niti ne omenjam njene neslavne preteklosti, od križarskega pohoda proti katarom, ideološke čistke, ki bi se je veselil sam Stalin, do sistematičnega reševanja nacistov po drugi svetovni vojni? Mimogrede: pravi problem tu ni papežev molk glede holokavsta med drugo svetovno vojno - tega se da napol razumeti, če že ne upravičiti; pravi problem je, kako se je ob koncu vojne katoliška cerkev mobilizirala pri reševanju nacistov in njihovih kolaborantov ter organizaciji njihovega pobega v Latinsko Ameriko. In tu moramo iti do kraja: če naj bodo slike Che Guevare in Lenina prepovedane, potem je treba razmisliti tudi o križu kot znamenju, v imenu katerega so bili storjeni številni zločini in pomori.

Kaj naj torej s Titom po Titu?

> Sam se ne strinjam niti s pretiranim demoniziranjem Tita: konec koncev je naredil par pravih dejanj, prelomil je s Stalinom, in tako naprej. In ko ga, denimo, obtožujejo prijateljevanja z ljudožerskimi diktatorji, kot je bil »cesar« Bokassa, se je treba spomniti, da se je takratni predsednik vlade demokratične Francije Chirac veliko bolj resno potegoval za Bokassovo prijateljstvo in ga zasipal z darili. Mimogrede, edini vladar, ki je danes pogosto omenjan kot kanibal, je sicer general Teodoro Obiang, dolgoletni diktatorski predsednik Ekvatorialne Gvineje, ki so ga - vsaj Busheve - ZDA dosledno podpirale. In kaj naj rečemo o takšni kurioziteti, kot je tale, da so po padcu režima Rdečih Kmerov Pol Pota in njegove kot še naprej zakonite predstavnike kamboškega ljudstva finančno in diplomatsko podpirale tudi ZDA - iz pragmatičnih razlogov, da bi nagajale prosovjetskemu Vietnamu? Merjeno s takšnimi dejanji je Tito še skromen ...
Vendar pa mora poimenovanje ulice po Titu pri pravem levičarju vzbuditi zgolj grozo in obup: je dokaz nepripravljenosti naše »levice«, da radikalno preizpraša našo preteklost in tako odpre pot k resničnemu novemu začetku, ne le k razvpiti prenovi »prenoviteljev«. Zdi se, kot da hoče naša »levica«, ki stalno posluša očitke, da je »sila kontinuitete«, te očitke direktno potrditi z izpričevanjem zvestobe Titu, največjemu simbolu kontinuitete. In prav zato se naše »levice« tudi drži neka slaba vest ob napadih na desnico - v nasprotju s floskulo, da je v teh napadih pregroba. Primer - desnica v neskončno ponavlja mojo ironično oznako Golobiča kot slovenskega Stalina, do česar ima vso pravico (če pustimo ob strani dejstvo, da gre za neavtorizirano navedbo iz članka, ki je polemično usmerjen proti meni). Ne razumem pa, zakaj »levica« ne naredi isto - denimo s tem, kako sta se Janša in Rupel okarakterizirala na TV-soočenju leta 1995, kjer je bilo povsem jasno, da gre za resno, ne ironično oznako. Zato predlagam, da vsakič, ko omenimo Janšo, dodamo »nesramen in brezobziren demagog, ki ne izbira sredstev (kot ga je ljubkovalno imenoval strankarski kolega, ki ne more brez gospodarja)«, in da vsakič, ko omenimo Rupla, dodamo, »ki ne more brez gospodarja (kot ga je ljubkovalno označil nesramen demagog)«? Dejansko sta to dva pola sedanje desnice, ki drug drugega podpirata in se ujemata kot rit in srajca: demagog ne more brez hlapcev, ki jim gospodari, in tisti, ki iščejo gospodarja, ga tudi najdejo v brezobzirnem demagogu.

Se ne gresta tako Janša kot Pahor nekakšnega populizma? V čem je pravzaprav razlika med desnim in levim populizmom?

> Nobene razlike ni, ker je populizem po definiciji desni, in je »levi populizem« ZMERAJ znak fiaska levice. Edina zanimivost populizma - desnega ali »levega« - je zame v tem, da je ena od pojavnih oblik novega avtoritarnega kapitalizma.

Ali kapitalizem sploh še potrebuje demokracijo?

> Peter Sloterdijk, moj politični in filozofski nasprotnik, a hkrati nekdo, ki ga kot misleca cenim in s katerim imam zelo dobre osebne odnose - zna se zgoditi, da bova skupaj sestavila knjigo pogovorov med nama -, je pred kratkim pripomnil, da bo najbrž oseba iz naše dobe, ki ji bodo čez sto let postavljali spomenike, Lee Quan Yew, dolgoletni singapurski predsednik, ki je izumil in realiziral tako imenovani »kapitalizem z azijskimi vrednotami« - manj poetsko povedano, avtoritarni kapitalizem. Kar Sloterdijka skrbi, je, da se ta virus počasi, a zanesljivo širi po vsej zemeljski obli. Mislim, da ima pojav »kapitalizma z azijskimi vrednotami« svetovnozgodovinsko tezo. Doslej se je kapitalizem zdel neločljiv od demokracije in njen nujni pogoj - tudi če je rabil kako desetletje ali dve diktature (kot v Južni Koreji ali Čilu), je prej ali slej porodil neustavljivo težnjo k demokraciji. Zdaj je ta vez zlomljena: pod imenom »kapitalizma z azijskimi vrednotami« nastaja kapitalizem, ki je še bolj dinamičen in produktiven od zahodnega, a za svoje uspešno delovanje rabi avtoritarni režim.
Paradoks je v tem, da je pot nebrzdanemu kapitalizmu na Kitajskem odprl sam Mao, ko je sprožil kulturno revolucijo. Ta je pretresla vse ustaljene državne in nravne strukture in tako ustvarila teren za kapitalizem. Če naj še enkrat parafraziram Brechtovo reklo »Kaj je rop banke v primerjavi z ustanovitvijo nove banke?«: »Kaj je nemočen bes rdečega gardista, ki razbija stare templje in se bori proti konfucijanizmu, v primerjavi z resnično kulturno revolucijo kapitalizma, ki mnogo bolj radikalno razkraja vse stare vezi?« Tu imamo lep primer Heglove »zvijačnosti uma«: Mao je hotel dokončen obračun s preteklostjo - in ga je dobil, a ne kot komunizem ... Naomi Klein se zato moti, ko vidi nemire na Tienanmienu kot »šok terapijo« za kapitalizem - veliko bolj kot dogodki na Tienanmienu je bil šok, ki je ustvaril razmere za hiter prehod h kapitalizmu, sama kulturna revolucija.

Kitajska je daleč - kje najdemo kaj podobnega v naši bližini? Kako blizu smo temu kapitalizmu mi?

> Poganjke avtoritarnega kapitalizma najdevamo vse bližje Zahodu, v vsaki državi, seveda v skladu z njenimi »vrednotami«: Putinov kapitalizem z ruskimi (brutalna avtoritarnost), Berlusconijev kapitalizem z italijanskimi (komično nastopaštvo). Oba vladata v demokraciji, ki pa čedalje bolj postaja prazen ritual: kljub poslabšani ekonomski situaciji uživata tričetrtinsko volilno podporo. Nič čudnega, da sta osebna prijatelja - vsak od njiju je nagnjen k občasnim škandaloznim izbruhom (ki so seveda dobro pripravljeni in v skladu z »nacionalnim značajem«). Tako Putin rad včasih »spontano« uporabi kako grobo besedo ali si privošči obsceno grožnjo, kot, denimo, tedaj, ko je nekemu zahodnemu novinarju, ki mu je zastavil neprijetno vprašanje o Čečeniji, rekel, da ga - če se ni obrezan - vabi v Moskvo, kjer imajo dobre kirurge, ki mu bodo še malo bolj temeljito kot pri obrezovanju porezali penis ... Mislim, da je Berlusconi tu ključen - današnja Italija je pravi laboratorij naše prihodnosti. Če je današnje politično prizorišče razpeto med permisivno-liberalni tehnokratizem in fundamentalistični populizem, pa je edinstven dosežek Berlusconija, da je nekako oboje hkrati. Nemara je zaradi te kombinacije vsaj v kratkem roku nepremagljiv: kar je ostalo od italijanske »levice«, ga zdaj resignirano sprejema kot Usodo. Kar dela Berlusconija kot politični fenomen tako zanimivega, je dejstvo, da imamo najmočnejšo osebo v državi, ki nastopa čedalje bolj brez sramu: ne le da mirno ignorira številne sodne pregone zaradi kriminalnega okoriščanja, ampak hkrati tako rekoč sistematično spodkopava dostojanstvo voditelja države. Digniteta klasične politike temelji na njeni vzvišenosti nad igro interesov v civilni družbi: politika je »odtujena« od civilne družbe, je idealna sfera citoyena v nasprotju s spopadom egoističnih interesov bourgeoisa. Berlusconi to odtujitev odpravi: danes je v Italiji direktno na oblasti pritlehni bourgeois, ki brezobzirno in odkrito uporablja državno oblast kot sredstvo za zaščito svojih ekonomskih interesov in ki v slogu najbolj vulgarnega reality showa pred milijonskim občinstvom pere umazano perilo svojih zakonskih zdrah.

Toda klovnov se otroci bojijo, ne?

> Berlusconi seveda igra na karto identifikacije z mitično podobo povprečnega Italijana: kot vi sem malo pokvarjen, imam težave z zakonom, mikajo me druge ženske, kar moram skrivati pred ženo ... vendar nas ta videz »človeka, kakršen smo mi sami« ne sme prevarati. Pod klovnovsko masko je prava oblast, ki deluje z brezobzirno učinkovitostjo. Čeprav je Berlusconi klovn brez dostojanstva, je zato bolje, da se mu preveč ne smejemo. Njegov smeh je bolj podoben smehu obsceno-norega nasprotnika superjunaka iz filmov o Batmanu ali Spidermanu - je nekaj takega kot Joker v Batmanu. Problem je v tem, da zgolj ekonomsko upravljanje, kombinirano s klovnovsko fasado, ne zadošča. Potreben je še strah - in tu nastopi Berlusconijev dvoglavi zmaj: imigranti in »komunisti«. Ki so generično ime za vse, ki ga napadajo, tja do desnosredinskega londonskega The Economista.

Kdor je videl Botra ali pa Dobre fante, ve, da te mafijec vedno najprej poljubi in šele potem ubije.

> Oriana Fallaci - ki je bila sicer naklonjena Berlusconiju - je nekoč zapisala: »Prava oblast ne rabi arogance, dolge brade in lajajočega glasu. Prava oblast te zadavi s svilenimi trakovi, šarmom in inteligenco.« Če k temu dodamo še stupidno norčevanje iz samega sebe, dobimo Berlusconija. Nedavna uspešnica, risanka Kung Fu Panda, da natančno diagnozo tega, kako danes deluje ideologija. Debeli panda hoče postati vrhunski kung fu bojevnik, in ko ga slepo naključje - za katerim se seveda skriva Usoda - porine na mesto izbranca, ki naj reši svoje mesto, mu to tudi zares uspe. Toda v filmu je ta psevdo vzhodnjaški spiritualizem nenehno spodbijan z vulgarno-ciničnim zdravorazumskim humorjem. Presenečenje je kajpak v tem, da nenehno norčevanje iz samega sebe prav nič ne prizadene učinkovitosti vzhodnjaškega spiritualizma - film konec koncev jemlje resno to, iz česar se nenehno norčuje. Nekako tako kot v znani zgodbi o Nielsu Bohru, ki je začudenemu znanstveniku, ki ga je vprašal, zakaj ima konjsko podkev nad vhodom v svojo hišo, ko pa kot znanstvenik zagotovo ne verjame v takšna praznoverja, odgovoril: »Seveda ne verjamem v magično moč podkve; imam pa jo nad vrati, ker so mi rekli, da deluje, tudi če ne verjameš vanjo.« Tako je z demokracijo danes: nihče zares ne verjame vanjo, a deluje. Zato je Berlusconi naš veliki Kung Fu Panda. Prežvečena šala bratov Marx: »Ta človek zgleda kot korumpiran idiot in govori kot korumpiran idiot, vendar vas to ne sme presenetiti - on je korumpiran idiot,« tu nemara trči ob svojo mejo: Berlusconi je to, kar zgleda, pa vendar ta videz vara.

Ko smo ravno pri Kung Fu Pandi: v Financah so te obtožili, da si oportunistično spremenil stališče iz prokitajskega v protikitajsko?

> Kaj takega je možno le v Sloveniji. V vseh primerih sem ponavljal natanko isto - dobesedno, bral sem z istega papirja. Kot so mi rekli, sem bil najprej (ne vem, zakaj, mogoče zaradi neustreznega poročanja v medijih - tako je pač, če oceno baziraš na treh vrsticah povzetka v dnevnem časopisju) obtožen, da podpiram kitajski avtoritarni model; nato, ko je postalo jasno, da sem trdil natanko nasprotno, sem bil spet obtožen, da sem nenačelno spremenil stališče - namesto poštene preproste ugotovitve, da je bila prva obtožba lažna. To je nivo javne debate v Sloveniji - poden podna. In če odgovoriš, se počutiš, kot da se ti čevlji lepijo po izpljunkih in zelenorumenem bruhanju ...

Kritike nate pogosto letijo iz naših levih krogov.

> Vem, a to je le dodaten argument, da je pri nas besedo »levica« treba pisati strogo v narekovajih. Pred kratkim me je prijatelj opozoril, da se po Sloveniji širi nov tekst Iana Parkerja, kjer že v prvem odstavku proda kot »resnično zgodbo« moje priznanje, da sem bil konec 80. let »komisar«, ki je za partijo ovajal in discipliniral svoj oddelek na univerzi. Povsem enoznačno: ta zgodba je povsem neresnična - vse v njej je laž. Ne le da nisem nikoli bil »komisar«, ampak se tudi nisem nikoli s tem - ironično ali zaresno - postavljal v kateremkoli telefonskem pogovoru. Parker je očitno obseden s tem, da bi našel kak madež na meni, kakršenkoli že - vsako leto poskuša z novo govorico. Najprej, da sem v sedemdesetih služil denar tako, da sem pisal govore za partijske voditelje. Nato, da me je v pripravah za vstop v Nato slovenska vlada najela, da sem delal propagando za Nato v Sloveniji in za Slovenijo v tujini. Za to se mi je sam prostovoljno opravičil, ko sem ga zadnjič srečal v Manchestru. Zdaj očitno rovari še naprej. Neresničnost groteskne zgodbe o mojem »komisarstvu« lahko ugotovi že vsakdo, ki minimalno pozna situacijo s konca osemdesetih let. Prvič, kateri oddelek naj bi bil »moj«? Pod socializmom sploh nikoli nisem bil zaposlen na kateremkoli »oddelku« univerze - kako bi potem lahko tam bil »komisar«? Drugič, nekje od srede osemdesetih je partija že zgubila nadzor nad dogajanjem na univerzi. Na Inštitutu za sociologijo, kjer sem bil tedaj formalno zaposlen (formalno, ker sem večino časa preživel v tujini), je vsaj nekje od srede osemdesetih že veljalo, da če smo za kandidata za zaposlitev ugotovili, da je preblizu uradnim partijskim krogom, ni imel možnosti, da dobi službo pri nas. Konec osemdesetih se je že delalo kariero z antikomunizmom!

Toda tu ne gre le za Parkerja: Parkerjev tekst je mogoče najti tudi na »uradni« strani NSK, poleg tega je Novi kolektivizem prispeval naslovnico za slovensko izdajo Parkerjeve knjige, kjer si narisan kot pokvečena lutka ... Je to konec ljubezni med tabo in Laibachom?

> Tu bi bilo poučno omeniti Duchampov slavni urinoir: navadna školjka za uriniranje, ki postane umetnina ne zaradi svojih imanentnih lastnosti, ampak preprosto zato, ker je postavljena na mesto »umetnine« v razstavni galeriji. Nekatere pri NSK bi bilo dobro spomniti, da so naša verzija takšne školjke: postali so to, kar so, ne zaradi svojih kvalitet in sposobnosti, ampak zato, ker so imeli srečo, da so se ob pravem času znašli na pravem mestu. Morda niso opazili, da že kar nekaj časa niso več školjka v galeriji, ampak spet navadna školjka, v katero se urinira.

Pomeni?

> Da sem imel prav, ko sem se pred petimi leti odselil iz Slovenije.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.