»Ta festival je imel izjemno vlogo«

Kako se počutite kot nekdanji selektor (in sedanji programski svetovalec) enega izmed starejših evropskih festivalov jazza?

> BELOPETA: Izjemno sem zadovoljen, predvsem zaradi izvrstnega petletnega sodelovanja s Cankarjevim domom. Glede na to, da je v obletnico vključen tudi Bled, lahko rečemo, da je Jazz festival Ljubljana najstarejši takšen festival v Evropi. Takoj za njim je Molde na Norveškem. Najde se sicer še kakšen festival, ki se je začel že pred petdesetimi leti, a ne s kontinuiranim delovanjem.

Mislite, da si je festival v vseh teh letih pridobil sloves in ugled, ki si ju zasluži?

> BELOPETA: Seveda. A res je, da publika, pa tudi širša slovenska javnost ne vesta dovolj o tem. Zato pa to zelo dobro vedo organizatorji festivalov jazza po svetu. Tudi glasbeniki so zelo zadovoljni, kar je izjemno pomembno, saj ko se vrnejo domov, širijo dober glas o Sloveniji. Zadovoljni so zaradi dobrega občinstva, izjemne organizacije festivala, Ljubljane in Križank, ki so eno izmed najlepših odprtih koncertnih prizorišč v Evropi.

Kako vam je uspelo v Ljubljano pripeljati tako velika jazzovska imena?

> RONČEL: Če to glasbo na neki način živiš in se s temi glasbeniki družiš, si z njimi na koncertih, za odrom, na večerjah po koncertih, na turnejah kot voznik, »road manager«, oblikovalec zvoka, na letalih, na ulici, v New Yorku, Riu de Janei-ru, včasih v Londonu ..., si del tega sveta. Po vsem naštetem se vzpostavi medsebojno spoštovanje in zaupanje, to pa je pri postavljanju glasbenikov na oder najpomembnejše.

Kaj menite o trenutnih razmerah na slovenski jazzovski sceni? Imamo dovolj klubov in festivalov, s katerimi lahko predstavimo kakovostne domače in tuje izvajalce jazza?

> BRAUN: Po mojem teh priložnosti ni nikoli dovolj, pri čemer pripisujem večji pomen klubski dejavnosti kakor festivalski. Odlično je, da imamo v Sloveniji nekaj programov redne dejavnosti, ki so v svetovnem vrhu, nedvomno pa smo organizatorji spričo pomanjkanja sredstev pogosto prisiljeni zavrniti tudi izjemno ugodne in privlačne ponudbe, kar je škoda. Še posebej, kar zadeva slovenske glasbenike, ki so zadnja leta vse bolj mednarodno prodorni, lahko ugotovim, da imajo veliko premalo priložnosti za redne nastope in za uveljavitev v domači deželi.

Ko ste bili selektor festivala, ste verjetno imeli vpogled v njegovo finančno zasnovo. Kako država gleda na jazz kot na obliko popularnoglasbenega izražanja in koliko ga finančno podpira v primerjavi z drugimi kulturnimi vsebinami, kot so denimo vizualna umetnost, gledališče, klasična glasba ...?

> BRAUN: Če se vzdržim komentarjev glede višine sredstev, potem ugotavljam predvsem, da mi v financiranju iz javnih sredstev ne uspe zaznati kakšnega dolgoročnega in razvojno naravnanega načrta, kar je seveda najslabše, saj to lahko pomeni, da bo jutri najmanjši piš razblinil vse upe. Želel bi si jasne, določne in usmerjene strategije, pri čemer bi seveda utemeljeno pričakoval, da bo snovalec te strategije k razmisleku povabil tudi tiste, ki se s tem ukvarjamo v praksi, in nas zelo resno povprašal o naših mnenjih, izkušnjah in viziji. Vsakomur je znano - navsezadnje so podatki javni -, da je sredstev za financiranje resne glasbe neprimerljivo več kot za financiranje jazza, ne le v absolutnem smislu, temveč tudi v relativnem (torej kar zadeva delež sofinanciranja glede na vrednost posameznega koncerta). Vprašanje je, ali sploh kdo ve, zakaj je tako.

Koliko je Jazz festival Ljubljana vplival na popularizacijo jazza v nekdanji Jugoslaviji? Imamo zato danes v Sloveniji razmeroma veliko jazzovskih festivalov?

> BELOPETA: Ljubljanski festival je imel v času nekdanje Jugoslavije izjemno vlogo pri popularizaciji jazza v širši regiji, navduševal je mlajše glasbenike, pa tudi druge. Ljubljanski festival je bil glavni navdih za nastanek Skopskega jazz festivala. V zadnjem času je imel ključno vlogo pri pojavitvi in razvoju manjših festivalov v Sloveniji. Brez ljubljanskega festivala ne bi bilo Jazz festivala Cerkno, ki je danes izjemen, mogoče pa niti Izzvena ali Skritih not.
BRAUN: Ste prepričani, da je jazzovskih festivalov pri nas toliko? Koliko pa jih je? Jaz jih poznam manj, kot imam prstov na eni roki, lahko pa, da mi je kakšen ušel, ker sem bil preveč zaposlen s pisanjem pritožbe zoper odločitev komisije, ki je za festival Izzven, ki ga pripravljam že od leta 2000, namenila natanko nič evrov in nič centov. To ni ravno znak kake festivalske inflacije ...

Ima Ljubljana dovolj razvito infrastrukturo in medijsko podporo za jazzovske dogodke?

> BELOPETA: Vsekakor ima Ljubljana veliko boljšo infrastrukturo kot pred desetimi leti. Pojavitev Kluba CD in njegovega programa je zelo pomembna. Seveda, vedno je lahko bolje. Kar pa se tiče medijev, mislim, da televizijska podpora ne zadostuje in je slaba, radio in tiskani mediji pa so zadovoljivi.

Kateri so vaši favoriti na letošnjem Jazz festivalu Ljubljana?

> RONČEL: To je zelo težko vprašanje, ker sem z večino nastopajočih nekajkrat sodeloval v koncertnih produkcijah in jih postavljal v različne festivalske, studijske in koncertne produkcije, z Zornom, Gallianom in Rubalcabo vred, potem so tukaj še Ribot, Saft, Mitchell, Corea, Clarke, White ... Bogdan Benigar je vlogo novega umetniškega vodje festivala izpeljal odlično in postavil program festivala na najvišjo raven po letu 1997. Upamo samo, da mu bo uspelo čim bolj napolniti sedeže izbranih lokacij, kar je bila zmeraj zelo težka naloga glede na zahtevnost glasbenih sporočil velikih improvizatorjev. V današnjih razmerah je nemogoče računati na medije, predvsem na tiskane. Le redke urednike zanima karkoli iz »jazzovskega« sveta, posledice nacionalnega poneumljanja skozi medije, predvsem TVS, pa so zadnjih nekaj let več kot očitne in seveda nepopravljive. Dajmo, naredimo Slovence še neumnejše in zavirajmo vsakršno ustvarjalno razmišljanje z lastno glavo, ki prinaša višjo raven nacionalne kultiviranosti. Dajmo jim butaste oddaje, dajmo priložnost tistim, ki je sicer niti v sanjah ne bi dobili. Desnega jazza žal ni. Razen morda na kakšni lokalni sceni.
> BRAUN: Moj favorit je razstava Hanna Benninka.
> BELOPETA: Sam bi težko objektivno izločil favorite - to lahko stori zgolj občinstvo, po svojem okusu -, ker je letos program zaradi jubileja izjemno dolg. Kvalitativno in kvantitativno je precej raznovrsten, na izredno visoki ravni in kompakten. Program ni narejen za nekaj velikih zvezdnikov in za spremljevalni del, katerega namen bi bil zapolnitev vrzeli. To je zelo ambiciozen in pogumen koncept, ki si ga letošnja obletnica popolnoma zasluži. Konec koncev je treba vse to zdržati - celo 24 koncertov v šestih dneh!