13. 8. 2009 | Mladina 32 | Ekonomija
Od zbiranja certifikatov do finančnega holdinga
Zgodba o nastanku Infond Holdinga
Matjaž Kovačič in Črtomir Mesarič
© Aleš Beno / Finance
Kako je sploh nastala družba Infond Holding, kdaj je bila ustanovljena ena od ključnih družb, prek katerih je nekdanji predsednik uprave Pivovarne Laško Boško Šrot obvladoval svoj pijačno-medijski imperij? Začelo se je v času privatizacije družbene lastnine. To pomeni, da je bila na začetku družba, ki je zbirala certifikate, ki so jih v času privatizacije dobili državljani. Infond Holding je naslednik pooblaščene investicijske družbe, ki jo je ustanovila Nova kreditna banka Maribor. Ta pooblaščena investicijska družba se je imenovala Infond Zlat, zbirala pa je certifikate na širšem območju Štajerske.
Infond Zlat je bil največja pooblaščena investicijska družba ali pid v Sloveniji. Leta 2001 je imel 69 milijard tolarjev, kar je dobrih 280 milijonov evrov. Ta kapital je do leta 2002 upravljala državna Nova KBM. Zbiranje lastniških certifikatov je tudi v ozadju družbe Center Naložbe, ki je druga pomembna družba v Šrotovi verigi. Center naložbe se je namreč včasih imenoval Infond Holding 1. Družbi Infond Holding in Center naložbe sta nastali leta 2004 z razcepitvijo Infond Pida, ki pa je nastal iz Infond Zlata.
Po poročanju Večera je Nova KBM kar nekaj časa obvladovala 30 odstotkov lastništva Infond Holdinga. Pivovarna Laško, ki je imela v lasti 15 odstotkov, je do večinskega lastništva prišla z odkupi deležev od NLB in drugih lastnikov holdingov Infond. Zasluga za to gre podpori tako leve kot desne politične opcije pa tudi upravam Nove KBM z Jožetom Glogovškom, Matjažem Kovačičem in še posebno Črtom Mesaričem na čelu, ki je nekaj časa po izteku mandata tudi opravljal posle za Pivovarno Laško, so napisali v Večeru.
Matjaž Gantar, prvi mož KD Holdinga, ki je prav tako nastal z zbiranjem privatizacijskih certifikatov, je v pogovoru za Mladino recimo povedal, da bi ga res zanimalo, kako je nekaterim uspelo iz državnih rok, to je iz neposrednega nadzora politike, izpuliti sklade. O loteriji kot načinu razdelitve dotlej družbenih podjetij takoj po demokratičnem prelomu nihče ni razmišljal. Edini, ki se je resno ukvarjal s problemom, kako izvesti privatizacijo podjetij, je bil ekonomist dr. Ivan Ribnikar z ljubljanske Ekonomske fakultete. Že v izhodišču je zagovarjal tezo, naj država ne razdeli premoženja, saj lahko prihranke in naložbe povečata le varčevanje in ustvarjanje nove vrednosti. Predlagal je, da bi vse premoženje prenesli v pokojninski sklad, ki bi na dolgi rok zagotavljal tudi stabilnost pokojninskega sistema. Da predlog, po katerem ljudske množice ne bi v roke dobile nič otipljivega, politikom ni bil všeč, smo že pisali ... Jože Mencinger se je kot podpredsednik prve slovenske vlade zavzemal za odplačnost: za deleže v podjetjih bi morali kupci plačati, kupovati pa bi jih bilo mogoče s popustom, a tudi ta model ni bil všeč koalicijskim strankam tedanje Demosove vlade. Na koncu je nato leta 1992 vlada sprejela kompromisni predlog, kombinacijo Sachsove razdelitve certifikatov, Mencingerjevega notranjega odkupa in Ribnikarjevega predloga o prenosu delnic na Kapitalski sklad, ki naj bi skrbel za pokojnine. Ta model je osnova, iz katere so zrasli finančni holdingi.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.