Marjan Horvat

27. 8. 2009  |  Mladina 34

Boj s totalitarizmi

Slovenska politična desnica, namesto da bi premislila o krivdi in grehu svojih političnih očetov, kaže s prstom le na nekdanje nasprotnike, ki so pokopani v ruševinah komunizma

Predsednik SDS Janez Janša z ženo Urško, upokojenec, ki še dobiva nadomestilo za ministrsko plačo, dr. Andrej Bajuk in mag. Andreja Valič, direktorica Študijskega centra za narodno spravo na gradu Rajhenburg pri Brestanici na obeležitvi dneva vseevropskega spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov.

Predsednik SDS Janez Janša z ženo Urško, upokojenec, ki še dobiva nadomestilo za ministrsko plačo, dr. Andrej Bajuk in mag. Andreja Valič, direktorica Študijskega centra za narodno spravo na gradu Rajhenburg pri Brestanici na obeležitvi dneva vseevropskega spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov.
© Blaž Šunta

Nova ideološka fronta je odprta. V državnem zboru bodo jeseni brali resolucijo evropskega parlamenta o »Evropski zavesti in totalitarizmu«. Listino, ki naj bi »soočila« evropsko javnost z izkušnjami evropskih držav v času fašizma, nacizma in komunizma, je pograbila za svojo slovenska desnica. Naj se kulturni boj spet začne.
Začelo se je minulo nedeljo, ob dnevu spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov, ki ga evropske države obeležujejo na podlagi aprila sprejete Resolucije o evropski zavesti in totalitarizmu v Evropskem parlamentu. Na gradu Rajhenburg v Brestanici smo si lahko ogledali film o Angeli Vode, borki proti vsem totalitarizmom, ki so zaznamovali slovensko družbo. Obeležitev tega dne so organizirali Študijski center za narodno spravo, Muzej novejše zgodovine Slovenije, Občina Krško in Televizija Slovenija. Grad Rajhenburg pa je bil izbran zato, ker je bil v njem med 2. svetovno vojno zbirni center za izgnane Slovence, kar 45.000 bi naj bi jih šlo od tam, po vojni pa je bil v gradu nekaj časa ženski zapor. Med zapornicami je bila tudi Angela Vode, intelektualka, učiteljica, organizatorka gibanja za pravice žensk pred drugo svetovno vojno in ena prvih komunistk v Sloveniji. »Zgodba o Angeli Vode je zgodba mnogih, ki so bili preganjani v času fašizma, nacizma in komunizma,« je povedala v govoru mag. Andreja Valič, direktorica Študijskega centra za narodno spravo. Jože Dežman pa je dodal, da si Muzej novejše zgodovine želi v gradu ustvariti muzej totalitarizmov.
Dobro, ogledali smo si film in morda bo nekoč na gradu muzej. Vendar pa se je sama prireditev, tudi govor Staneta Grande, bolj kazala kot srečanje politikov desne politične provenience. Udeležili so se je v zadnjem času nedosegljivi bivši minister za finance Andrej Bajuk, nekdanji minister dr. Žiga Turk, tam so bili tudi bivši in zdajšnji poslanci SDS Janez Janša, Jožef Jerovšek, Eva Irgl in Vinko Gorenak in Alenka Jeraj, pa tudi predsednica NSi Ljudmila Novak. V takšni sestavi udeležencev pa dogajanje ne more potekati brez protikomunistične retorike, ki so jo sicer prekrivali z resolucijo evropskega parlamenta Evropska zavest in totalitarizem ter resolucijo OVSE o Združitvi razdeljene Evrope.
Prav resolucija o evropski zavesti in totalitarizmih, ki je bila aprila letos sprejeta v evropskem parlamentu z navadno večino, zanjo pa so glasovali vsi slovenski poslanci v evropskem parlamentu, je tista, ki buri v Sloveniji duhove. Čeprav nima pravno zavezujoče veljave, ampak je nekakšno priporočilo, kako naj se države soočijo s spominom na totalitarne režime, je iz njene intonacije in poudarkov razvidno, da so imeli njeni snovalci v mislih predvsem obsodbo komunizma in vključitev vednosti o zločinih komunističnih režimov v evropsko zavest. Poleg vseh besed, da bi »ljudem, ki so živeli v številnih nekdanjih avtoritarnih in totalitarnih režimih«, pomagali »preseči razlike in doseči spravo«, je namreč razvidno, da je veliko pozornosti namenjene predvsem zgodovinski izkušnji komunizma v »srednje- in vzhodnoevropskih državah«, saj so tam »izkusili tako komunizem kot nacizem«. Zato resolucija nalaga »vzpodbujati razumevanje za dvojno diktatorsko zapuščino teh držav« in v sklepu pravi, da je »končni cilj razkritja in ocene zločinov, ki so jih zagrešili komunistični totalitarni režimi, sprava, ki jo je mogoče doseči s priznanjem odgovornosti, prošnjo za odpuščanje in spodbujanje moralne prenove«.
Mojca Drčar Murko, nekdanja poslanka politične skupine liberalcev (ALDE), nam je povedala, da je resolucija v bistvu »darilo tistim predstavnikom konservativnih in nacionalističnih strank, ki prihajajo iz republik nekdanje Sovjetske zveze,« in držav nekdanjega vhodnega bloka, ki so bile v različnih oblikah pod sovjetsko okupacijo.
Toda zakaj so zanjo glasovali vsi slovenski poslanci v evropskem parlamentu, če so bile družbene razmere v nekdanji Jugoslaviji drugačne in resolucijskih ocen ni mogoče povsem prenesti na slovenske ali jugoslovanske razmere? Medtem ko je Aurelio Juri, ki se je zavedal pasti takšne resolucije, imel precej zadržkov, pa je Mojca Drčar Murko, ki je sodelovala pri pripravi resolucije v svoji politični skupini, označila končni izdelek za sicer »enega izmed najbolj kompromisnih dokumentov EP«, vendar tudi za »skrpucalo«, s katerim so parlamentarci hoteli zadovoljiti zelo različne politične interese. Vse politične skupine so namreč pripravile vsaka svojo resolucijo, najbolj agilni pa so bili krščanski demokrati in Zveza za Evropo narodov, ki so po oceni Murkove predstavili osnutke, napisane v duhu zgodovinskega revizionizma, vendar je predvsem liberalcem in socialistom uspelo s svojimi predlogi spremeniti takšne pobude. Murkova je vztrajala, da se v njej omeni med totalitarizmi tudi fašizem, saj so »italijanski fašisti že v letu 1920 govorili o tem, da je treba zgraditi totalitaristično družbo«. Če seveda posebej ne omenjamo elementov totalitarizma, ki so zgodovinsko usidrani v delovanju katoliške cerkve in njenih verskih vojn. »Je pa seveda politično iluzorno, da bi danes EP sprejel resolucijo, v kateri bi zapisali, da ima RKC oblike totalitarnih režimov. Jih pa ima,« pravi Murkova.
Očitno je, da je resolucija evropskega parlamenta nastajala pod hudim pritiskom držav vzhodnega bloka, vendar hkrati tudi pod dominantno težo konservativne večine v parlamentu. Po mnenju dr. Jožeta Vogrinca s Filozofske fakultete v Ljubljani so bili poslanci, vsaj za slovenske lahko rečemo, hudo »nepazljivi« in skupaj z drugimi »zaradi konformizma, da bi pomirili strasti Evropejcev, ki opozarjajo, da so bili zatirani v obdobju komunizma«, vrgli v isto vrečo tudi slovensko in jugoslovansko družbeno prakso socializma. »Kar se običajno spregleda, je, da denimo v Latviji prejšnji režim ni bil samonikel, ampak je šlo za sovjetsko okupacijsko oblast,« pravi Vogrinc. Ali če uporabimo misli dr. Boža Repeta s Filozofske fakultete, ki sicer priznava, da je šlo za pomiritev strasti na evropskem vzhodu, vendar gre »pri tej 'glajhšaltungi' z vzhodno Evropo predvsem za ideološke razloge, nekakšno zapoznelo obračunavanje z režimom, ki že dvajset let sploh ne obstaja, še dvajset in več let prej pa je imel z vzhodnoevropskimi državami le nekaj osnovnih skupnih sistemskih točk. Tako kot jih lahko vedno najdemo npr. tudi med švedskim in ruskim kapitalizmom. S posvojitvijo vzhodnoevropskih zgodb oz. zlitjem v eno skupno totalitarno se lahko enostavno prekrijejo vse notranje zgodovinske travme, od kolaboracije in vloge katoliške cerkve do socialnih vzrokov za revolucijo, tja do konformističnega osebnega konvertitstva po letu 1991.« (Ne)hote so slovenski evropski poslanci zaradi svojega konformizma z glasovanjem za takšno resolucijo sami sebi naredili medvedjo uslugo, saj so »pomp, ki ga zganja desnica, pravzaprav omogočili oni, poslanci levice v EP, kajti z glasovanjem zanjo so dali legitimnost nekemu političnemu stališču na evropski ravni, ki ga levica sama doma zavrača. To je nekonsistentnost v njenem ravnanju, ki jo poskuša doma izkoristiti 'desna' stran,« pravi Vogrinc.
In na gradu Rajhenburg se je na dan vseevropskega spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov zares zgodilo tako. Uvodničar pred prikazovanjem filma, zgodovinar in predsednik Sveta RTV Slovenije, Stane Granda, je v njemu značilnem slogu poudaril, da je resolucija Evropskega parlamenta med totalitarizme uvrstila tudi komunizem, s čimer pa se nekatere politične stranke oziroma posamezniki še vedno ne morejo sprijazniti. »Danes nam nekateri kot totalitarizme ponujajo fašizem, nacizem in stalinizem. Komunizem naj ne bi sodil med njih,« kar je ocenil za nekulturno in politično nehigienično. Poudaril pa še, da imajo na Slovenskem pri vrednotenju lastnih dejanj glavno besedo nosilci nekdanje komunistične oblasti, njihovi oprode in privrženci. Ob tiradi njegovih kritičnih ocen komunističnega obdobja, ki je bilo obdobje monopola oblasti ene stranke, istovetenju njegove vladavine s hotenjem vseh, obsežnega birokratskega aparata, ki je nadziral vsa polja gospodarske, družbenega in zlasti medijskega življenja, pa samo doživeli še en Grandov sunek. Po njegovem namreč tudi po slovenski osamosvojitvi in zamenjavi družbenega sistema ni nič bolje, saj so, očitno še živi, »neofašizem, neonacizem in neokomunizem kot posledice trdoživosti totalitarizmov, pa tudi nekaterih napak tranzicije«.
In Granda vidi rešitev v »dekomunizaciji« slovenske družbe, če že ne v lustraciji, kajti po njem smo očitno v Sloveniji tako okuženi z virusom komunizma, da si ne zmoremo priznati izvensodnih pobojev kot zločina, jugoslovanski socializem pa označujemo s človeškim obrazom, kar seveda Granda odklanja.
V srčiki njegovega nastopa pa se za potrebo po »dekomunizaciji« dejansko skriva boj za oblast, kajti »dekomunizacija Slovenije« je po mnenju Jožeta Vogrinca »popolna oslarija. Če mislimo s komunizmom na družbeno lastnino, lastnino produkcijskih sredstev, brezrazredno družbo itn., potem so dediči nekdanjih socialistov in komunistov njihovo absolutno nasprotje tega. Navsezadnje jim desnica zdaj očita, da so postali uspešni kapitalisti. Gre preprosto za ljubosumje. Vsebina tranzicijskih bojev se je bila okrog tega, kdo bodo kapitalisti. Skozi katero ideologijo se bodo legitimirali. Slovenci smo lahko presrečni zato, ker so nekdanji člani partije konvertirali svojo politično moč deloma v novo politično moč, deloma v gospodarsko moč, saj smo se s tem izognili elementom državljanske vojne, ki bi jo drugače imeli. Iz desnice govori pač ljubosumje, ker ji ni uspelo pripeljati iz Argentine novih odzivnih kapitalistov. Takšnih ljudi, ki so imeli pečat legitimnosti morda pred letom 1941.«
Zgodovinar Granda ni porazdelil greha in krivde za dogajanje med 2. svetovno vojno in po njej, ampak so po njem za vse krivi komunisti. RKC, mimogrede iz škofijskega urada v Ljubljani so tudi vabili na svečanost v Rajhenburgu, tokrat ni bila omenjena, kolaboracija s sovražnikom pa le v filmu, ko je ameriški diplomat obiskal zapornice v gradu in zamahnil z roko ob izjavi, da je ena izmed zapornic tam zaradi kolaboracije z okupatorjem, češ da je kazen zanjo razumljiva. Takrat smo opazili nekakšno nelagodnost med udeleženci, a je kmalu minila. Kaj dosti pa se verjetno tudi niso spraševali, zakaj so počastili ta dan prav s filmom o Angeli Vode, saj drži, kot pravi dr. Spomenka Hribar, »da je Angela Vode žrtev vseh štirih totalitarizmov in je v tem smislu simbol vseh teh žrtev. To je tragična, a pokončna oseba; kdor ob njej zganja cirkuse, je najmanj, kar lahko rečem, politikant, nesočuten manipulant, skratka, nemoralna oseba«.
Predstavnikov vladajoče koalicije ni bilo v Rajhenburgu, saj se vlada ni opredelila do obeleževanja tega dne. Seveda so to pograbili v Janševi SDS in v Žerjavovi SLS, ki sta obžalovali, da »kljub temu da aktualni predstavniki države nenehno izpričujejo svojo demokratično usmerjenost in poreklo, do uradne obeležitve 23. avgusta, vseevropskega dneva spomina na žrtve totalitarnih in avtoritarnih režimov, ni prišlo«. A tu se ni končalo. Zdaj zahtevajo sklic izredne seje državnega zbora, kjer naj bi poslanci sprejeli resolucijo evropskega parlamenta.
Ni dvoma, da se bo branje evropskih dokumentov o totalitarizmih spremenilo v prepir med desnico in levico, saj, kot je že pred časom ocenil Vogrinc, »branje evropskih dokumentov jasno kaže, kaj si desnica predstavlja pod 'spravo' in 'skupno evropsko zavestjo' ... Natančneje povedano: slovenska desnica, zlasti SDS in NSi, poskuša Slovencem vzeti lastno zgodovino prejšnjega stoletja in jo nadomestiti z uvoženim ponaredkom, desno nacionalistično razlago vzhodnoevropskih izkušenj stalinistične okupacije, raznarodovanja, terorja in vsiljene partijske diktature nad družbo. Sama se ne more oprati krivde za sodelovanje s fašizmom in z nacizmom, zato bi se rada dezinficirala s krvjo vzhodnoevropskih žrtev stalinizma«.
A se tudi slovenska politična levica dolgo časa ni zmogla opredeliti do nekaterih dejanj v preteklem obdobju, saj »noče z njim ničesar imeti, dela se, kot da s celotnim obdobjem nima nič. Skratka, ni dejansko doživela te katarze v sebi, da bi bila pravočasno sama raziskala in obsodila to, kar se je dogajalo leta 1945«, pravi Vogrinc. Spomenka Hribar pa na vprašanje, zakaj resoluciji EU in OVSE tako razdvajata slovensko politično javnost, pravi: »Prvič: zaradi vsega tistega, česar v njiju ni (ni obsojeno izdajstvo, aktivna, krvava kolaboracija z okupatorji, ni predstavljena 'predigra' s strani desnice) ... in drugič: ker ne desnica ne levica nista pripravljeni na refleksijo lastne preteklosti in sta torej nesposobni in predvsem nepripravljeni na soočanje dejstev in posledice ravnanja tako desnice kot levice. Vsaka stran dolži izključno drugo za vse gorje, ki je bilo storjeno ljudem.«
Hribarjeva je že pred dvema desetletjema predlagala spravni akt slovenske družbe, da bi na simbolni ravni končali državljanski spor, ki se vleče od konca 19. stoletja. Tedaj je »dr. Anton Mahnič v slovenski prostor vpeljal kulturni boj s svojim geslom 'Ne sprave, ampak ločitev duhov!' in je tako s svoje strani spodbudil geslo levega radikalizma z geslom: 'Razredni boj!' Med drugo svetovno vojno sta izključujoči se politiki postali 'meso in kri'«, meni Hribarjeva. Opozarja še, da je bilo več pobud za takšno resolucijo. Leta 1995 so na pobudo tedanjega predsednika DZ, mag. Hermana Rigelnika, slovenski zgodovinarji pripravili znanstveno poročilo o novejši zgodovini Slovencev z naslovom Ključne značilnosti slovenske politike v letih 1929-1955, vendar je bil učinek poročila na »odločitve državnega zbora, tudi na sprejemanje raznih resolucij o spravi, ničen,« prav Repe. Zbornik Žrtve vojne in revolucije iz leta 2005, kjer so spremne besede napisali uredniki prof. dr. Tine Hribar, prof. dr. Janko Prunk in prof. dr. Peter Vodopivec, prav tako ni postal temelj za spravno resolucijo. Pred nekaj meseci je predsednik državnega zbora dr. Pavle Gantar predlagal, da bi resolucijo o spravi pripravili trije »pozicijski« zgodovinarji in »dva opozicijska«, vendar ni nič ostalo od predloga. Zato se je česarkoli nadejati od branja evropskih listin v DZ naivno. Hribarjeva opozarja, da »problem obeh aktov ni v tem, kar povesta, temveč v tem, kar zamolčita. Tudi na ravni evropske zavesti: fašizma, ki je bil prvi totalitarizem in po katerem se je zgledoval Hitler (recimo uvedba koncentracijskih taborišč, odnos do tujerodnih ljudi - Slovanov - uniforme, defiliranje pristašev...), v teh aktih ni! Italija je dobro prišla skozi že doslej, saj niti en italijanski zločinec ni bil obsojen, kakšne odškodnine tudi ni plačala - razen z izgubo slovenskega ozemlja, ki ga zdaj bolj ali manj glasno zahteva nazaj do nekdanje rapalske meje, zdaj pa je brez omembe izšla tudi pri teh dveh aktih! V njiju tudi ni omenjena krivda zavezniške strani (medvojno bombardiranje Dresdna, pa po vojni okrog milijon nemških vojnih ujetnikov, ki so od lakote umrli na obrežju Rena, itd.), kar tudi spada v dogajanje v vojni in po njej, pa o tem v resolucijah ni ne duha ne sluha. Zato teh dveh aktov ne moremo kar 'presaditi' na naše razmere in tudi ne predstavljata tistih simbolnih točk, ko o vsej zadevi ne bi bilo treba še kaj povedati ali napisati kakšne nove, primernejše resolucije. S tema dvema tekstoma zadeva še ni ad acta!«
Zakaj so Janševi demokrati in Žerjavovi ljudski, ob zanemarljivi zunajparlamentarni Novi Sloveniji, ki jo vodi Ljudmila Novak, prišli v parlament s predlogom o »branju« evropskih resolucij, je vprašanje za politične analitike. Brez posebnih analitičnih orodij pa lahko že iz izkušenj pritrdimo tistim, ki pravijo, da jim takšna poteza v sedanjih družbenih razmerah ne bo prinesla pozitivnih točk. Doslej so bile namreč takšne zgodbe kratkega daha, vendar se bodo ponavljale, zato, pravi Hribarjeva, »ker levica desnici kar naprej daje za to priložnost, saj ni sposobna obsoditi revolucije. In ker tega ni sposobna in sama vztraja pri enačenju narodnoosvobodilnega boja in revolucije kot enega in istega, kot obojega legitimnega, se desnica pač zaganja vanjo in s tem, ko odklanja revolucijo, ipso facto zanika tudi narodnoosvobodilni boj. To ji ustreza - sicer bi kot nelegitimno, kot zavrženo delovanje morala obsoditi tudi kolaboracijo. To pa njej ne ustreza, kajti vsakdo, ki hoče avtoritarno, totalitarno obvladovati sedanjost in prihodnost, mora imeti 'oblast' nad preteklostjo, se pravi: tudi v preteklosti smo MI imeli absolutno prav!«.
Sicer pa so že »očetje« Evropske unije, Winston Churchill in tudi Jean Monnet, ki so v času 2. svetovne vojne sanjali o »evropski družini«, dobro vedeli, da v projektu združevanja ne gre drezati v evropske spomine, saj ti obujajo antagonistična razmerja med evropskimi državami in ljudstvi. Ne zdaj in ne v prihodnje. Tudi zato ne, ker v vsakem tako »evropeiziranem« spominu evropskega ljudstva ali skupine ljudstev, ki so iztrgani iz družbenega in zgodovinskega konteksta, v katerem so nastali, lahko pride do političnih zlorab. Temu smo te dni spet priče na Slovenskem.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 3,7 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

  • Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 14 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.