Dead Kennedys

Kako je Edward Kennedy zarote preživel zaradi teorij zarote in zakaj se Amerika spreminja v lunatično paranoidno fantazijo

Leta 2000 sem se skoraj srečal z Edwardom Kennedyjem. Bil sem na predsedniški kampanji, ki me je pripeljala v Springfield (Massachusetts), kjer se je v orjaški simfonični dvorani zbralo več kot 2.000 šolarjev, delegatov vseh lokalnih šol, ki so sodelovali v projektu »Kids Voting«. Tudi otroci lahko volijo, skupaj s svojimi starši, na isti dan, na istem volišču, jasno, na lažnih volitvah. S tem trikom skušajo povečati volilno udeležbo - otroci naj bi pač stimulirali starše. In tisto v spring-fieldski simfonični dvorani je bila neke sorte lažna predvolilna konvencija. Pripeljali so otroke, opremljene s transparenti. Na nekaterih je pisalo »Kids Voting«, na nekaterih »Teddy Kennedy«, na nekaterih pa »Gore-Lieberman«. Na enem je pisalo »Bush-Cheney«. Na oder so prikorakali vojaki z zastavo, pihalni orkester, himna - takega vreščanja še nisem slišal. Otroci so bili v transu. Šolarjem so se predstavili tudi lokalni politični veljaki, predvsem tisti, ki so kandidirali na kongresnih volitvah. Potekale so sočasno s predsedniškimi. Svoj prihod je napovedal tudi Kennedy, največji frajer na svetu, ultimativni ljudski tribun - brez problema ga bom lahko kaj vprašal, so rekli. Pozabite na Beatlese. »Ljudje v Massachusettsu ga gledajo kot Boga. Senator je že od leta 1962. Živi spomenik je, inštitucija,« mi je rekel producent na lokalni filiali TV mreže PBS. Če bi ameriškega predsednika volili le prebivalci Massachusettsa (ali pa če bi ga volila tudi Evropa), potem bi bil Edward Kennedy večni predsednik. Ko sem bil v Massachusettsu, je ponovno kandidiral za senatorja. Imel je pet protikandidatov, ki niso imeli nobenih šans, toda kandidirali so zato, da bi lahko rekli, da so se ravsali s Kennedyjem. V Springfield ga potem vendarle ni bilo. Njegova sestra je nenadoma tako hudo zbolela, da je svoje sodelovanje odpovedal. Moj randi s Teddyjem, zadnjim Kennedyjem, je odpadel. Kennedyjem se vedno kaj zgodi.
Geoff Shepard, nekdanji Nixonov pribočnik, je leta 2008, malo pred predsedniškimi volitvami, objavil knjigo The Secret Plot to Make Ted Kennedy President. Ali po naše: Tajni načrt, s katerim so skušali Teda Kennedyja preleviti v predsednika. Ne, Edward Kennedy lani ni kandidiral za predsednika. In ne, »tajni načrt« se ni nanašal na leto 2008, ampak na sedemdeseta, na čas slovite, masivne, prelomne afere Watergate. Shepard namreč pravi, da je bila afera Watergate le trik, le orjaška zarota, s katero so skušali v Belo hišo pripeljati Edwarda Kennedyja, ali bolje rečeno - zarota, s katero so skušali Belo hišo vrniti Kennedyjevemu klanu, »Kennedyjevim demokratom«, ki so Belo hišo, oblast in ključne strateške položaje izgubili, ko je leta 1963 pod streli atentatorja padel predsednik John F. Kennedy, in ki so možnosti za ponovni prevzem Bele hiše, oblasti in ključnih strateških položajev izgubili, ko je leta 1968 pod streli atentatorja padel še njegov brat, predsedniški kandidat Robert Kennedy.
»Kennedyjevi demokrati«, organizatorji zarote, med katerimi je bila kakopak tudi mlada Hillary Rodham Clinton, naj bi skušali z afero Watergate predsednika Nixona tako osramotiti in ponižati, republikance tako pohabiti, nacijo pa tako demoralizirati in prestrašiti, da bi se Edwardu Kennedyju na stežaj odprla vrata v Belo hišo. Ergo: afera Watergate bi Ameriko tako zamajala, da bi bil Edward Kennedy povsem logična izbira. Kdo pa lahko reši zablodelo Ameriko, če ne Kennedy? Shepard, ki je bil član Nixonove obrambe in ki je superviziral transkripte Nixonovih »watergatskih trakov«, na katerih je bilo nekaj ključnih minut izbrisanih, zagotavlja, da so bili vsi preiskovalci afere Watergate »Kennedyjevi demokrati«, potemtakem člani Kennedyjevega klana, in da so vso dokumentacijo, vključno s pričanjem vpletenih, priredili potrebam svoje zarote. Celo John Dean, mastermind »vodovodarskega« vloma v Watergate, je pričal tako, kot so mu rekli, da naj priča. »Kennedyjevi demokrati« afere Watergate niso hotel razrešiti po pravni poti, ampak so hoteli bombastično stopnjevati javno ogorčenje, ki bi v Belo hišo pripeljalo Teda Kennedyja.
Ironija je le v tem, da to ogorčenje Teda Kennedyja ni pripeljalo v Belo hišo. Ironija je v resnici še večja: Ted Kennedy leta 1976 sploh ni kandidiral za predsednika. Še več: kandidirati niti ni mogel. Spomin na afero Chappaquiddick je bil še vedno preveč svež, preveč mučen, preveč škandalozen in preveč poguben, da ne rečem pogubonosen. V hipu, ko bi najavil svojo predsedniško kandidaturo, bi namreč vsi takoj rekli: Kaj pa Chappaquiddick? Ted Kennedy se je 18. julija 1969, leto po atentatu na svojega brata Roberta, na otočku Chappaquiddick, baziranem zraven otoka Martha's Vineyard, odpeljal z zabave. Ni se odpeljal sam, ampak v družbi 28-letne Mary Jo Kopechne, svoje asistentke in menda tudi ljubice, toda ko sta prečkala zvijačni most Dike, je avto - zaradi neprilagojene hitrosti, opitosti in morda seksualne vznemirjenosti - zletel v vodo in potonil. Kennedy, že od nekdaj znan po »opojnih« vožnjah, se je »čudežno« rešil, Mary Jo pa ne - obtičala je v avtu, pod vodo. Kennedy jo je skušal rešiti. Ni mu uspelo. Zato se je odpravil v hotel, kjer naj bi skušal svoja prijatelja, ki sta mu po vrnitvi na kraj nesreče pomagala pri neuspešnem reševanju, prepričati, naj rečeta, da je bila Mary sama v avtu, ali pa naj kdo izmed njiju reče, da je bil z njo. Nesrečo je prijavil šele naslednji dan.
Kennedy je imel torej vse razloge, da leta 1976 ne kandidira: na Chappaquiddicku si je okrog vratu z eno potezo zategnil baročno zanko, sestavljeno iz prešuštva, povzročitve nesreče s smrtnim izidom, pobega s kraja nesreče, malomarnosti in prikrivanja nesreče s smrtnim izidom. Zakaj ni poklical policije in reševalcev, ko je ugotovil, da je sam ne bo mogel izvleči, in zakaj se je v hotelu delal, kot da se ni nič zgodilo, je misterij. Če bi si skušal izmisliti toliko napak naenkrat, si jih ne bi mogel. Konspirologi z desne radi poudarijo, da se mu po tem incidentu ni nič zgodilo, kar je seveda le mit: dobil je dva meseca pogojno, v zvezni državi Massachusetts pa so mu za pol leta vzeli vozniško dovoljenje. Bi moral - zaradi tega svojega »iracionalnega in neubranljivega in neopravičljivega in nerazložljivega« dejanja, kot ga je sam imenoval - odstopiti s položaja senatorja? Ljudstvo Massachusettsa je reklo ne: najprej neuradno, potem - leta 1970 na kongresnih volitvah - pa še uradno. Ted Kennedy je bil namreč gladko ponovno izvoljen. In ko je dal prvi TV intervju, je povedal, da leta 1972 ne bo kandidiral za predsednika. Logično.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 3,7 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

  • Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 14 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.