1. 10. 2009 | Mladina 39 | Družba | Komentar
Deklica in smrt
Zakaj je Roman Polanski v Ameriki iskan, v Evropi pa željen
Jebeš švicarsko nevtralnost, si je verjetno rekel Roman Polanski, ko so ga prijeli v Švici. Ali pa: zdaj nisi več varen niti v Švici! Ali pa: Švicarji zlata, ki so ga nacisti med II. svetovno vojno zaplenili Judom in ga potem spravili v švicarske sefe, niso hoteli vrniti Judom, ampak so ga raje perfidno skrivali in varovali, mene pa so takoj voljni izročiti Ameriki! Ali pa: dolga je roka Amerike! Ali pa: Amerika je tudi pod Obamo še vedno le Amerika - počne, kar hoče! In Švica je njena najnovejša marioneta! Tudi drugi so bili šokirani, zgroženi, zaprepadeni, ogorčeni, predvsem Poljaki in Francozi. Ne brez razloga: Polanski ima namreč francosko in poljsko državljanstvo. Zgroženi so bili tako filmarji kot politiki. Celo Nicolas Sarkozy. Vsi so se dvignili, poleteli so prostesti in peticije, Poljska in Francija sta sklenili koalicijo, pisali so ameriški zunanji ministrici Hillary Clinton - zadišalo je po vojni. Švicarji so sporočili le: »Američani čvrsto verjamejo, da je aretacija gospoda Polanskega nujna. Odločitev je njihova. Švica je le država, v kateri policija funkcionira in v kateri vse ljudi obravnavamo enako.« To, da so Polanskega prijeli na zahtevo Amerike, se je zdelo vsem nezaslišano in nepojmljivo. Polanski se je verjetno počutil kot član al-Kajde, ki so ga ameriški agenti ali pa ameriški kooperanti ugrabili in ki je zdaj na tem, da ga po hitrem postopku prepeljejo na »črno lokacijo«, saj veste, na mučenje v kako tretjo državo. Iskreno rečeno, ne bo treba - Švica je kar sama prevzela vlogo »črne lokacije«. Roman Polanski, ki mu zdaj grozi izročitev Ameriki, je videl že boljše čase. In slabše.
Ljudje, ki so se v šestdesetih vračali iz Jugoslavije, so vedno rekli: Ne boste verjeli, kaj se mi je zgodilo! Grem po cesti in nimam ure, pa vprašam nekega mimoidočega, koliko je ura. Tip mi pove. Vau, zdi se mi znan. Še enkrat ga pogledam - in uganite, kdo je bil to: Orson Welles! V šestdesetih in tudi kasneje je bila Jugoslavija polna ljudi, ki jim je Orson Welles povedal, koliko je ura. Mnogim se je prikazal. Ni čudno - igral je v mnogih filmih, ki so jih tedaj tuji producenti snemali v Jugoslaviji. Mnogim se je itak zdelo, da je po malem Jugoslovan, da je Titov prijatelj, da podpira bratstvo in enotnost in da nas razume. V resnici je le bežal pred Ameriko, ki ga je dala na črni spisek. Podobno zgodbo so pripovedovali tisti, ki so se v osemdesetih in kasneje vračali iz Pariza. Grem po cesti, nimam ure, vprašam nekega mimoidočega, koliko je ura, pove mi, zdi se mi znan, še enkrat ga pogledam - in uganite, kdo je bil to: Roman Polanski! Mnogim se je prikazal. Polanski je izgledal kot pariška turistična atrakcija. Najprej si pogledamo Eifflov stolp - in takoj zatem Polanskega. Vsi so imeli občutek, da je tam zaradi njih, del kulturno-zgodovinske ponudbe. V resnici je le bežal pred Ameriko, ki ga je dala na črni spisek. In na tiralico. Hja, Polanski je bil prepoznaven. Totalno prepoznaven. A po drugi strani - naredil je vse, da bi bil prepoznaven. In česar ni naredil sam, so naredili drugi.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.