Zadnji izhod za Slovenijo

Sloveniji do leta 2013 grozi nevzdržen javnofinančni primanjkljaj, če vlada ne bo resno zmanjšala proračunskih odhodkov. Po izračunih ministrstva za finance bi se javnofinančni primanjkljaj brez ukrepov z lanskih 0,3 odstotka BDP že letos povečal na 6,6 odstotka BDP, nato pa bi do leta 2013 vsako leto presegel 7 odstotkov BDP. Posledica bi bilo izjemno povečanje javnofinančnega dolga. Ta bi do leta 2013 narasel na skoraj 54 odstotkov BDP. Brez hitrega ukrepanja bi Slovenija postala talka dolgov. Delež za plačilo obresti bi se namreč z lanskih 0,9 odstotka BDP povečal na 2,5 odstotka BDP leta 2013. Črnemu scenariju naj bi se izognili s programskim proračunom in strukturnimi reformami, med katerimi sta zaradi staranja prebivalstva ključni posodobitvi pokojninskega in zdravstvenega sistema.
Težava je v tem, da imajo strukturne reforme dolgoročne učinke in ne vplivajo na trenutni fiskalni položaj države. »Celo kratkoročni diskrecijski fiskalni ukrepi učinkujejo na gibanje BDP šele tri leta po uporabi, kot dokazuje večina empiričnih raziskav. Še več. Fiskalna politika je razmeroma slab instrument kratkoročne stabilizacije ali pa kratkoročnega spodbujanja povpraševanja in gospodarstva,« opozarja ekonomist Bogomir Kovač. »Strukturne reforme v Sloveniji so danes torej predvsem v funkciji krašenja jelke, da bomo bolj verjeli vladi v vlogi ''Dedka mraza'' in njenim zamrzovalnim prizadevanjem.«

Vladni kompromis

Jesenska napoved vladnega urada za makroekonomske analize in razvoj, da se bo BDP letos skrčil kar za 7,3 odstotka, da bo prihodnje leto gospodarska rast v ključnih trgovinskih partnericah komaj 0,9-odstotna, da bo zasebna poraba začela rasti šele leta 2011 in da naj bi se prihodnje leto vidno zmanjšala državna poraba, je streznil celo praviloma optimistično razpoloženega ministra za finance Franca Križaniča. Do sprejetja predloga proračuna za prihodnji dve leti je napoved vladnih ekonomistov skrival pred javnostjo in govoril, da se bo gospodarstvo letos skrčilo za 5 odstotkov, se pravi, da bo upad BDP za 2,3 odstotne točke manjši, kot ga predvideva Umar. Hkrati so v vladi panično iskali rešitve, ki bi proračunski primanjkljaj zadržale pri največ 5 odstotkih BDP. Bilo je očitno, da bo treba pošteno zategniti pas. Vprašanje je bilo le, komu.
Na proračunskem žrtveniku so se znašli javni uslužbenci in upokojenci. Vlada je sprva nameravala v celoti zamrzniti plače v javnem sektorju in pokojnine, a je nazadnje, zavoljo miru v koaliciji, vsaj deloma popustila. Tako je bil pri pokojninah sklenjen kompromis o začasnem polovičnem usklajevanju z rastjo plač. Pri tem se bo ta količnik po letu 2011 popravil tako, da se bodo pokojnine prilagodile tudi za nazaj. Precej trši oreh so plače javnih uslužbencev. Cilj vlade je ohraniti maso plač v javnem sektorju na letošnji ravni. Če bi upoštevala februarja podpisani dogovor s sindikati in prenovljeno kolektivno pogodbo za javni sektor ter odpravila plačna nesorazmerja, bi za to potrebovala dodatnih 380 milijonov evrov, a jih nima. Ker pogajanja s sindikati javnega sektorja niso bila uspešna, je hkrati s predlogom proračuna sprejela tudi predlog interventnega zakona, ki predvideva preložitev odprave plačnih nesorazmerij na kasnejše obdobje, določa pa tudi, da se prihodnje leto plače javnih uslužbencev ne uskladijo. Kljub temu se pogajanja s sindikati nadaljujejo. Če bo v štirinajstih dneh dosežen dogovor, je vlada interventni zakon pripravljena delno spremeniti.
Ravnanje vlade, s katerim je resno ogrozila socialni dialog, je mogoče upravičiti z argumentom, da skuša rešiti javne finance. Vendar Kovač opozarja, da je nevarnost zloma javnih financ raztegljiv pojem. »Islandija se je zlomila čez noč in za to ni bila kriva fiskalna politika. Slovenija je prišla v krizo z razmeroma dobrimi makroekonomskimi ravnotežji z vidika primanjkljaja, javnega dolga in plačilne bilance. Vlada je hitro ugotovila, da nobeno kosilo ni zastonj, ko je z lahkoto odobravala stimulacijske svežnje in garancijske sheme. Danes želi stabilizirati proračun na račun socialne države in s pritiski na manj močne skupine. Seveda je paradoks, da leva vlada ne razume, da je za konsenzualno fiskalno politiko, o kateri tudi teoretsko govorijo neokeynesianci, nujen politični konsenz. In da zaradi nejasnih proračunskih ciljev in brez transparentne ocene fiskalnih tveganj ni dobro podreti vseh mostov in trčiti v klasično ledeno goro razrednega boja, za katerega smo mislili, da smo ga že presegli.« Po njegovem mnenju težav finančnega trga ne moremo reševati zgolj na trgu dela. »Reagan in stari Bush sta dokazala, da se eksplozivni proračunski primanjkljaj lahko izteče v desetletju ali dveh brez gospodarske kataklizme. Potrebujemo zgolj simulacijo, kakšna bo neto sedanja vrednost vladnih proračunskih omejitev v naslednjih desetih letih, in politični pogum, da sledimo ekonomskemu razvoju in pospeševanju rasti. To pomeni, da je sedanje dramatiziranje proračunskega primanjkljaja, plač in socialnih transferjev za pokojnine rezultat šibkih pogajalskih sposobnosti vlade, ki izhajajo iz njenih nedoslednosti glede strategije izhoda iz krize. EU je glede fiskalnih napotkov in vztrajanja pri lizbonski strategiji in maastrichtskih fiskalnih merilih vsaj tako protislovna kot slovenska vlada in nič kaj sposobnejša od nje.« Vsi ekonomisti niso enakega mnenja. Tine Stanovnik pravi, da bi morala vlada vztrajati pri zamrznitvi plač javnih uslužbencev in pri zamrznitvi pokojnin in da je v zaostrenih gospodarskih razmerah preveč popustljiva.

Pokojninska reforma

S staranjem prebivalstva se je porušilo razmerje med aktivnim prebivalstvom in upokojenci, to pa močno načenja dolgoročno finančno vzdržnost pokojninske blagajne. Izračuni kažejo, da bo pokojninska blagajna vzdržna največ do leta 2020, pa še to po optimističnih predvidevanjih, ki ne upoštevajo negativnih učinkov sedanje recesije na gospodarski razvoj. Edina pot iz zagate je zvišanje deleža aktivnih med starejšimi delavci, saj imamo v primerjavi s preostalo Evropo najmanjši delež zaposlenih v starostnem obdobju od 55 do 64 let. Katere temeljne spremembe predlaga delovna skupina, odgovorna za posodobitev pokojninskega sistema? Zvišanje polne upokojitvene starosti na 65 let (za moške in ženske) in zvišanje minimalne starosti za upokojitev na 60 let. Za upokojitev pred dopolnitvijo polne starosti ali po njej bi bila pokojnina vsako leto za 3,6 odstotka nižja oziroma višja. Pokojninska blagajna naj bi po novem izplačevala le pokojnine in ne več socialnih transferjev, kot so varstveni dodatki. Poleg tega naj bi se pokojninski prispevki plačevali za vse oblike dela, tudi za delo prek avtorskih pogodb ali študentskega servisa, to pa za seboj potegne tudi pokojninske pravice.
Pomembna novost je uvedba ničelnega stebra oziroma univerzalne pokojnine. To pomeni, da bi se po dopolnjenem 65. letu starosti iz proračuna vsem izplačeval minimalni znesek pokojnine, tudi tistim, ki nimajo niti dneva delovne dobe in ne glede na njihovo premoženje. Gre za socialni korektiv, ki je predviden zaradi drugačnega izračuna pokojnin iz prvega stebra. Delovna skupina namreč predlaga sistem navideznih varčevalnih računov. Še vedno bi iz prispevkov, ki jih zaposleni in delodajalci vplačujejo v pokojninsko blagajno, izplačevali pokojnine, le da bi imel vsak pri ZPIZ svoj navidezni osebni račun. Enkrat na leto bi prejel izpis s podatki, koliko denarja je že vplačal. Pokojnina bi bila seštevek zneskov iz ničelnega in prvega stebra. Tak sistem, ki je zasnovan po švedskem zgledu in bi veljal samo za rojene po letu 1960, naj bi začeli uvajati postopoma od leta 2015, popolnoma pa naj bi zaživel šele leta 2025. »Pomembno je vedeti, da se nič ne bo zgodilo čez noč. Prehod bo postopen, zato je kakršna koli panika odveč,« pravi Peter Pogačar, generalni direktor direktorata za delovna razmerja in pravice iz dela na ministrstvu za delo.
V delovni skupini so bila mnenja glede sistema, ki bi bil utemeljen na navideznih varčevalnih računih oziroma pojmovno opredeljenih prispevkih, različna, nazadnje pa je politična odločitev prevladala nad strokovnimi stališči. Stroki se zdi sistem vprašljiv, ker je treba številne segmente upokojencev obravnavati ločeno, to pa pomeni tehnično bistveno težjo izvedbo. Pomenljiv je primer Poljske, saj je iz sistema navideznih računov že v začetku izključila vojsko, policijo, invalide in kmete in na primer invalidske pokojnine uredila šele deset let po uvedbi sistema. Stroka opozarja, da se je švedski model na Poljskem izkazal za izjemno slabega, še zlasti za ženske, saj bodo te imele katastrofalne pokojnine. Mimogrede: tudi Švedi še ne vedo, kakšne pokojnine jim bo ta sistem prinesel, ker se prva generacija po njem upokojuje šele zdaj. Poleg tega je treba vedeti, da so se vse evropske države, ki so v zadnjih desetih letih izpeljale pokojninsko reformo, namesto za sistem navideznih varčevalnih računov rajši odločile za točkovni sistem. Švedski socialdemokratski model torej ni tako idealen, kot nas prepričuje minister za delo Ivan Svetlik. Ključna cilja reforme sta dolgoročna finančna vzdržnost pokojninske blagajne in zagotovitev dostojnih pokojnin vsem generacijam. Rezultati naj bi bili zvišanje dejanske upokojitvene starosti, večja preglednost sistema, pa tudi večja soodvisnost med višino vplačil v pokojninsko blagajno in izplačil iz nje.

Reforma zdravstva

Vlada je reformo zdravstvenega sistema načrtovala že pred recesijo. Njen glavni namen je ohraniti finančno in vsebinsko vzdržnost sistema. Zaradi povečevanja potreb ljudi po zdravljenju in naraščanja stroškov zaradi novih možnosti zdravljenja bi zdravstvo potrebovalo več denarja, kot ga ima danes. Druga možnost je lahko le krčenje pravic. Po besedah Martina Totha, svetovalca ministra za zdravje, naj bi košarica pravic na splošno ostala na enaki ravni, kot je danes, dokončna odločitev pa bo odvisna od gospodarskih razmer prihodnje leto.
Na ministrstvu sicer načrtujejo okrepitev primarne zdravstvene dejavnosti in racionalizacijo mreže splošnih bolnišnic, s čimer naj bi se izboljšala dostopnost zdravstvenih storitev, hkrati pa naj bi se prispevalo k boljši izrabi zdravstvenih virov, ki so že na voljo. Pri zdravstvenem zavarovanju je med drugim predvideno znižanje nadomestil za bolniško odsotnost, razširitev prispevnih osnov za obvezno zdravstveno zavarovanje na nekatere prejemke, od katerih se prispevki doslej niso plačevali, to so na primer prejemki iz podjemnih, avtorskih in drugih pogodb, iz nagrad članom uprav in nadzornih svetov, sejnin, iz dela prek študentskega servisa (vendar samo nad določenim zneskom), nadurnega dela in dežurstev. Prav tako je predvidena določitev realnejših prispevnih osnov za podjetnike, kmete in samozaposlene. Ti si po novem osnov za plačilo prispevkov ne bi več mogli izbirati sami, po svoji volji, temveč bi plačevali od osnov, primerljivih z osnovami za enake oziroma primerljive poklice v javnem sektorju.

Reforma javnega sektorja

Vlada je že aprila imenovala strateški svet za javni sektor, ki ga vodi premier Borut Pahor, vendar do danes še ni pripravil kakšnega konkretnega predloga reforme, na podlagi katerega bi bilo mogoče zagotoviti učinkovitejše in preglednejše delovanje javne uprave. V javnem sektorju je zaposlenih okrog 155 tisoč ljudi. Od tega jih je skoraj 18 tisoč na ministrstvih in v njihovih izpostavah, skupaj z javnimi zavodi za šolstvo, zdravstvo, socialno varstvo, znanost in kulturo pa jih je skupaj približno 40 tisoč. Prav zato se reforma v javnem sektorju povezuje z reformo javnih zavodov. Je pa vlada prejšnji teden sprejela kadrovski načrt za prihodnji dve leti, ki predvideva zmanjšanje zaposlenih v državni upravi za odstotek leta 2010 glede na letošnje leto ter za odstotek leta 2011 glede na predhodno leto. Te spremembe bodo veljale tudi za javne agencije in sklade, ZZZS, ZPIZ in zavod za šolstvo. Izjeme so vojska, policija in uprava za izvrševanje kazenskih sankcij, kjer naj bi se število zaposlenih ne zmanjšalo.
Ali povečati davčno obremenitev?
Znano je, da so bili davčni prilivi v proračun v prvi polovici letošnjega leta za dobrih 600 milijonov evrov nižji kot v istem obdobju lani in za 800 milijonov nižji od načrtovanih. Za zdaj je za zmanjševanje proračunskega primanjkljaja v igri le uvedba davka na nepremičnine. Zakon se pripravlja, v praksi pa naj bi ga predvidoma začeli izvajati leta 2011.
»V primerih hude krize je pričakovano, da imajo države primanjkljaj. Veliko večji problem je, če imajo države primanjkljaj tudi po stabilizaciji razmer. Zato se mi zdi pomembno, da reformiramo davčni sistem zaradi pravih razlogov. Ti po mojem ne ležijo v trenutnem primanjkljaju, ki je posledica globalne krize, temveč v nerazvojni naravnanosti našega davčnega sistema. Če bomo poskušali še dodatno obremeniti vlečne konje, se nam lahko kaj kmalu zgodi, da bo voz obstal, pri čemer bodo razlike res manjše, vendar na škodo vseh. Povedano poenostavljeno: treba je zmanjšati obremenitev produkcijskih dejavnikov in povečati obremenitev luksuza in potrošnje,« meni ekonomist Aleš Ahčan. Da povečevanje davčne obremenitve ni najbolj smiselno, se strinja tudi Bogomir Kovač. »Če bi želeli z davki zapolnjevati fiskalno luknjo v proračunu, potrebujemo ali radikalno spremembo davčnega sistema, na primer obdavčitev vseh finančnih transakcij, ali pa zviševanje davkov, ki nekaj pomenijo, to pa so dohodnina, DDV in davek na dobiček. Vsi trije veliki davčni viri ne vzdržijo sedanjih obremenitev, višje obdavčenje pa bi delovalo prociklično in bi dejansko povečevalo in ne lajšalo recesijo,« meni Kovač. »Če že posegamo po davkih, potem je v sedanjih stabilnih razmerah še vedno najugodnejše povečanje DDV, čeprav bo tudi tukaj več škode kot koristi.« Tako preostanejo samo delne spremembe in dopolnitve davčnega sistema, to pa so »njegovo očiščenje, delna obremenitev zgornjih razredov in razbremenitev srednjih, poenostavitev dohodnine s splošno olajšavo, uvedba nepremičninskega davka in večje obdavčenje kapitalskih dohodkov, če gre za špekulativne transakcije«. Več manevrskega prostora vidi pri izdatkih ter pri prodaji in boljšem upravljanju državnega premoženja. »Toda za vse to sta potrebna celovit pristop in jasna strategija, kaj hočemo. Zgledujmo se po novi nemški vladi, ki kljub podobnemu primanjkljaju razmišlja o znižanju davkov in razbremenitvi gospodarstva.«