Blaž Ogorevc in Peter Mlakar

Sploh sem vedel, da tokrat brez komplikacij ne bo šlo

/media/www/slike.old/mladina/bla_bkimg_0234.jpg

© Borut Krajnc

Peter je pač tak individuum, da pri njem prav nič ne gre enostavno, temveč prav vse le z mnogo mukotrpnega mozganja, vedno novimi premisleki in menjavami končne odločitve, skratka, da vsako nedolžno stvarčico izžene v take metafizične globine, kjer vsako spokojno praktično življenje zbledi in postane neulovljivo. No, kam bova šla na večerjo, sem ga pobaral, kajti izbira lokala, pa seveda tudi hrane, je pač njegova naloga, saj se mi prav s tem tudi sam kot oseba obilno razkrije. (Je mogoče važič ali požeruh, prazen šminker ali brezvoljen lenuh?)
Po nekakšnem kratkotrajnem umskem motoviljenju se mu je obraz razjasnil in z otroško radostjo je planil, da bi lahko krenila v Obersalzberg, na Berchtesgaden, v Berghof, tudi Adlersnest (Orlovsko gnezdo) imenovano nekakšno luksuzno visokogorsko vilo, kamor so se nacistični veljaki in mogotci s samim Adolfom na čelu zgrinjali v času svoje oblasti in slave. Menda je zdaj tam neki hotel, sicer ugleden, toda zaradi črne preteklosti bolj ali manj neomenjan in brez vsake hrupnejše reklame, prepuščen le bolj petičnim mrakobnim likom dvomljivih misli in prepričanj. In sem si že kar predstavljal Petra, kako v pražnji lovski uniformi razkošno ždi na oni zgodovinsko znameniti terasi, medtem ko mu pogled lagodno polzi po smaragdni gladini Königseeja tam globoko spodaj, in počasi srka ohlajeno vino, dokler me ni prešinilo, joj, pa ta človek si bo nazadnje še zamislil, da bi prespal kar v nekdaj zasebnih Hitlerjevih prostorih. Ne, kar pozabi na Berchtesgaden, sem mu rekel, to je za nas predrago. Potem se je spet potopil v globoko razmišljanje in na svetlo planil z drugim predlogom. Ha, potem pa pojdimo v Benetke, v tisto znamenito restavracijo na Markovem trgu. Prenočimo lahko v kakšnem hotelu na Lidu in naslednjega jutra v tem slavnem kopališču tudi malo počofotamo in se osvežimo. No, zdaj smo pa pri Thomasu Mannu in njegovi Smrti v Benetkah, se mi je hipno razjasnilo. Joj, pa to se je dogajalo skoraj pred celim stoletjem, sem potarnal, dandanašnji tja že davno ne hodijo več letovat ostareli in osamljeni aristokratski pisatelji, temveč po uličkah in mostičkih topotajo le črede preznojenih in mastnih cenenih turistov, po gladini kiselkasto-slankastega motnega morja pri Lidu pa plavajo le še debeli človeški dreki, sem pribil za konec. Da bi naletel celo na kakšnega kot angel lepega plemenitaškega pubertetniškega ljubimca, pa sploh ni šans. Naslednji predlog sem dobil šele čez nekaj dni. Da bi šli kar v lokal Cubo, tu v Ljubljani, je popustil. Pa da ne bi kdo pomislil, mi je hitel pojasnjevati, da si je izbral kakšno lokalno fensi šminkerijo, kajti za takega ta Cubo v nekaterih krogih velja, zanj da se je odločil predvsem zaradi bližine pokopališča, Plečnikovih Žal, kajti to ga bo med večerjo navdihovalo z metafizičnim občutenjem neizmerne slasti življenja na eni, ob brezupni nemosti smrti na drugi strani.
A nismo bili razočarani. Ta Cubo je pravzaprav prav prijeten in predvsem prijazen lokal. Osebje sploh ni bilo lakajsko, a obenem važiško vsiljivo in pretirano pametno, kot je to sicer v navadi v takih bolj modnih restavracijah, temveč čeprav naše noge še nikdar niso zakoračile prek tega praga, že od samega začetka povsem prijateljsko. Pa še obedovali smo izvrstno in tudi vinček je gladko tekel niz grlo. Izbire jedi in pijače se je kar za vse tri po nekakšni dolžnosti lotil Peter, jaz pa sem prežal, v kolikšni meri se bo pri tem izmišljeval in pačil. Z natakarjem sta staknila glave, nekaj zarotniško momljala, Pero je včasih kliknil, ja, to, to, nazadnje pa je bil rezultat res izvrsten. Najprej smo srknili po šilce grenkega Jägermeistra, potem si prstke omastili z gamberami z lisičkami in jurčki, nato se sladili z zeliščno solato s kozjim sirom, domačim orehovim oljem in sušenimi paradižniki ter se končno zacmokali v jagnječje golenice in mediteranski pečeni krompir. Vse to pa smo pridno in skrbno zalivali s Prinčičevim rdečim Mulitom 2004, s katerega smo kasneje presedlali na Brolo di Campofiori 2003. Tisti dve nesreči sta si za zaključek seveda privoščila še sladici, po katerih naj bi Cubo nasploh slovel, Peter pač zaradi tega, ker tako počne vsa gospoda, foto Krajnc pa je na sladice tako ali tako kar malo usekan in nanje, kadarkoli greva skupaj na teren, preži s prav tigrovsko pretkanostjo celo na navidezno najbolj jalovih vogalih. Ker sem se sam slaščici odrekel, sem se ljubeznivemu strežniku kar nekam zasmilil, tako da mi je po krajšem premisleku dobrodušno poklonil dvojno dozo nekega močno opojnega breskovega napitka, tako da smo se nazadnje osladili prav vsi. Madona, se je pridušal Peter, tako dobrega jagenjčka pa še nisem okusil. Čeprav sem ob tej izjavi malce zgrbančil čelo, pa ne zaradi tega, ker omenjena golenica ne bi bila zares izvrstna, temveč zaradi dvoma, da si je v vse temne globine nemške klasične filozofije pogreznjeni in iz nje izvirajoči Um kdajkoli prej sploh privoščil pri nas vsaj besedno malce po titoističnem Balkanu dišečega »jagenjčka«. No, pa še to čast smo doživeli, da nas je k mizi prišel pozdravit celo sam šef lokala, vsakemu širokosrčno podaril razkošno, celo z nekim mednarodnim priznanjem ovenčano slaščičarsko kuharsko knjigo z naslovom Cubo, kajti izdali so jo prav v tej restavraciji, in nam ljubeznivo razkazal celotne gostinske prostore. Najdlje smo se, pod Petrovim vplivom seveda, zadržali pred neko veliko sliko Irwinov, ki v bavarsko-herojskem realističnem stilu iz časov pred začetkom druge svetovne vojne prikazuje nekega junaškega jelena povsem čiste rase, kako s po tevtonsko bahavo široko razkrečenimi nogami in v nebo segajočim ogromnim pretečim rogovjem ničejansko oholo rjove naravnost v gledalca. (Aha, zategadelj smo tukaj, me je spreletelo, kajti Pero je pač predstojnik Oddelka za čisto in praktično filozofijo pri Neue Slowenishe Kunstu, kamor nekako spadajo tudi Irwini.)
Peter je sicer zelo prijeten in neizmerno zabaven družabnik. Spomnim se, da sva včasih, ko nama je zmanjkalo normalnega smeha, že kar kozlovsko meketala in so nama solze špricale iz oči. Vendar je treba priznati, da se ta občasni bakhantski veseljak skoraj vedno, še posebno pred tujci in neznanci iz samega spoštovanja do tisočletne podobe in vloge pesnika in misleca pogrezne in zamota v franže nadvse tragičnega, od sveta in družbe nerazumljenega lika, ki mu srce kolje poetom in filozofom že kar v zibel položena prirojena nesreča. Nekateri osebki pač niso zadovoljni, če jih neprestano ne obliva in pesti ta samotna ter vzvišena pričujočnost Nadbitnega Niča. Ali pa vsaj skušajo, podobno kot mrliči sopuh gnilobe, okrog svoje osebe razširjati tragični vonj popolne metafizične praznine. Vendar mu pri tem včasih ponagaja banalno prozaična vsakdanjost. Se še dobro spomnim, kako smo se nekoč, že davno, še v časih Juge, kar tri dni kotalili po Beogradu pod krinko predstavitve mlade slovenske umetnosti. Ob dopoldnevih smo zavzeto modrovali po raznih seminarjih, ob popoldnevih smo veličastno otvarjali likovne razstave, večeri pa so bili posvečeni nastopom pesnikov in koncertom. (Prav takrat so, na primer, Pankrti postali ne samo slovenska, temveč tudi jugoslovanska atrakcija.) Zbrani smo bili sami taki veseli prijateljčki, kot muhe smo brenčali iz enega kafiča v drugega, kolcali, stokali in z razprtimi dlanmi posegali po ritkah beograjskih oboževalk slovenske kulture. Peter je bil takrat predsednik ŠKUC-a, ki je to veselico skupaj z neko podobno beograjsko organizacijo tudi organiziral, zato sva se skupno z njim za pesniški nastop zgrebla še z Ivanom Volaričem Feom v kar najeksluzivnejšem terminu zadnjega dne tik pred nastopom ansambla Buldožer, ki je bil takrat v Jugi pravi zakon. Obiskovalcev se je trlo, seveda ne zaradi nas treh, ki smo bili pač samo neko nujno umetniško zlo za le divjega žura željno publiko. Toda Peter si je ob vsem tem še posebej zaželel, da bi prav on nastopil tudi med nami tremi zadnji. Kot ljubitelj kakršnekoli pornografije se je prav takrat vnel za ceneno sladkobne italijanske polporniče, še posebno za enega, ki prikazuje zapleteno in težavno življenje nekega obsedenca z goloto. Pravzaprav je bil povsem navaden, od vseh zapuščen skromen uradnik brez prijateljev in deklet. Dneve je preživljal samotarsko, dolge ure pozno tja v noč ždeč na kavču pred televizorjem. Nekega večera pa se mu je po zadnjih poročilih zgodilo nekaj nenavadnega. Mična napovedovalka je naznanila konec programa ter ob slovesu »signori, signore, buona serra e buona note« široko razprla bluzico in pokazala svoje razkošne joške. Potem pa jih, kot da se ne bi bilo nič zgodilo, ponovno zagrnila in ekran je prelil šumot snega. Kasneje so se mu pričele prikazovati nage tudi prodajalke v mlekarni in mesariji pa sprehajalke v parkih in sprevodnice v tramvajih, skratka vse, kar je bilo ljubko in ženskega spola, vendar to ni več pomembno, Peter se je namreč zafiksiral v tisti začetni šok. Zato si je fant zamislil, da bi ob koncu pesniškega sporeda zakuhal nekaj podobnega, a ker je kot večina moških posedoval le tiste kot makadamska cesta prazne in nezanimive joškice, se je preusmeril v tiča in jajca. Potem ko sem jaz odmomljal svoje in se je izkričal ter odvriskal še Feo, je na sceno stopil Pero. Najprej je v zamotanem pesniškem jeziku razložil nekaj o vprašanju Absolutnega ter razmerju med Njim in Uživanjem ter pri tem seveda postavil vprašanje Zla, nato pa bliskovito in široko razprl zadrgo, razkošno pomahal s svojim curakom in bingeljci ter v publiko izkričal tisti znameniti »signori, signore, buona serra e buona note«. Potem si je, še sam očaran nad radikalnostjo svojega umetniškega akta, z bliskovito in od ustvarjalnega adrenalina ojačano vehementno kretnjo zategnil zadrgo navzgor ter se pričel umikati s podija v zakulisje. Vendar je njegova hoja nenadoma postala mučno starčevsko krevsanje, telo pa se mu je skrivilo, kot da bi ga trla boleča putika. Tam za zavesami smo kaj hitro dognali vzrok tega njegovega kilavega odhoda. Ostri kaveljci zadrge so se ob tisti zaključni veličastni potezi nemilostno in ostro kot zobje morskega psa v dolgi črti zagrizli v mehko tkivo njegovih jajc. Ker v vsaki družbi vedno obstaja kakšna oseba, ki ji vsi drugi prepustijo kaj takega, kot je to, da mora prav ona pred veselico ubiti kokoš in jo očistiti ali pa postoriti kakšen podobno neprijeten in ogaben posel, smo takrat reševanje iz tega groznega primeža prepustili kar Feotu, drugi smo med hohotom, ki je buhtel znotraj naših prsnih košev ter v pridušenih prhih le včasih planil skozi ustnice, le prikrito špegali tam od strani.
Sploh pa se je nad Petrovo glavo v njegovi prostodušni nerodnosti skoraj na vseh literarnih branjih zgrnila kakšna neprijetnost. Tako smo enkrat, takrat sva v ŠKUC-u kraljevala z Matjažem Hanžkom, s Petrovo pomočjo organizirali Škofjeloške večere poezije. Trajali so kar tri dni in nanje nam je uspelo zvabiti vse bolj in manj ugledne slovenske poete, klasike in avantgardiste. Ker pa tisto branje, kdaj momljavo uspavajoče in drugič vreščavo patetično, pogosto postane utrujajoče, smo poskrbeli še za vmesne glasbene vložke in tudi tod skušali pokazati širino svojih dušnih obzorij, saj smo vključili tako čaščene in občudovane interprete biserov klasike kot garažarske kantavtorje in podobne progresivce. Pero je za svoj nastop napovedal Fontana di Trevi in ta naslov je obetal nekaj resnega, renesančno plemenitega, zato mednarodno priznani virtuoz na violini Tomaž Lorenz ni omahoval, da bo ob tej točki tudi on malce zagodel na svoj izjemno dragoceni inštrument. (Mislim, da ravno stradivarijevka ni bila, toda kaj dosti slabšega pa tudi ne.) Vendar se je ta »fontana« izvajala zgolj s tem, da je Peter lokal radensko in jo potem ves srečen prhal in z gejzirsko razbesnelostjo bruhal v zrak in okolico. Nato pa je še nekaj motovilil z nekimi paradajzi, jih mečkal in mesaril med dlanmi, da je še njihov semen polni sok brizgal naokrog, žal tudi po virtuozu Lorenzu in njegovem dragocenem inštrumentu. Najbolj sta jo skupila mojstrov koncertni frak in prav tako zelo dragocen violinski lok, inštrument sam pa je umetnik hrabro in požrtvovalno zavaroval kar s svojim telesom. Sledila je do neba segajoča jeba. Potem smo se le spravdali, da gospod Lorenz sam odnese lok očistit k nekemu res pravemu strokovnjaku, račun pa seveda izstavi objestnemu poetu, ki mora poskrbeti tudi za še vedno dragoceni, a ne tako edinstveni koncertni frak. Naslednjega jutra smo se nemalo prehahljali, ko smo opazovali nesrečnega avantgardista, kako z globoko povešenim nosom in čez roko skrbno zloženim frakom obiskuje loške čistilnice in uslužbenkam izčrpno pojasnjuje vse izbirčne zahtevke zahtevnega, mednarodno priznanega mojstra. Sicer pa Pero, čeprav okrog sebe skuša razširjati občutek tragične osamljenosti, pogosto zaseje le vtis rahlo komično nerodnega neprilagojenca. Denimo takrat v Kopru, ko je na Titovem trgu v organizaciji MKC-ja potekal velik koncert italijanskega benda Area pa naših Buldožerjev in Pankrtov ter številnih pesnikov in »poetov«, je kar naenkrat s podija, kjer je nastopal, v visokem loku treščil med publiko pivovsko steklenico, ki je, priznajmo, kar težka in trda. Pravi čudež je bil, da ni nikogar neposredno zadela. Ko smo se resno zazrli vanj in med zmajevanjem zaskrbljeno rekli ck, ck, ck, se je iz neprijetnosti mazal ven, češ da ga je za trenutek zgrabila artistična ekstaza in se mu je zazdelo, da bo steklenica poletela čez glave vse množice in treščila ob cerkveni zvonik na drugi strani trga, a so mu pri tem ponagajale potne dlani. Že res, da ima skoraj vedno prav mrzlo mokre, kadar se ob srečanju rokujeva, mi navadno opravičujoče pojasni, da je to zaradi živcev, toda mislim, da se mu je takrat artistična ekstaza sprostila zato, ker so tam neki plehki progresivci kričali, naj neha nakladati s tem farškim glasom in zgine dol z odra ter prepusti prostor grobemu ruženju bendov.
Sploh pa se s Petrom poznava že iz otroštva. Tam nekje sredi osnovne šole se je kot neko sterilno, lepo vzgojeno bogataško dete preselil iz naše modne meščanske prestolnice v zarukano provincialno Škofjo Loko. (Iz neke razkošne vile z dvema bazenoma, zdaj je tam kitajsko veleposlaništvo, v neki navaden socialistični blok z enim balkonom. Zato ni čudno, da je njegov ded, eden najmogočnejših stavbenikov v Kraljevini Jugoslaviji, med drugim tudi graditelj ljubljanskega nebotičnika in Bloudkove velikanke v Planici, potem ko smo že zdrsnili v socializem, zadnja leta svojega življenja cele dneve slonel pred radijskim aparatom ter pohlepno sledil programu BBC in iz minute v minuto nestrpno čakal trenutka, ko bodo razglasili dokončni zlom komunističnih režimov.) Torej nekega dne smo nenadoma dobili v Loko neko krhko bitje, ki je ob vsaki priliki govorilo prosim in hvala, se klanjalo starejšim in pokorno, celo s slastjo hodilo k verouku. Seveda smo ga hoteli najprej malo butati, mu ob srečanju dati kakšno neobvezno focko, vendar nas je s svojo vljudno pokornostjo razorožil. Nedolgo zatem se je celo vključil v našo vojsko, ki je bila sicer majhna, a proti barbarskim tolpam iz bližnjih vasi izredno sofisticirana. Nadzirali smo nekaj izjemno pomembnih strateških točk, denimo Kapucinski most, ki je bil ključen za dostop v staro mestno jedro, dobro razvito pa smo imeli celo špijonsko službo. Glavni štab smo imeli tiste dni na podstrešju velike vrtne šupe za hišo nekega Lada G., nedaleč od Petrovega bloka. Že samo okolje našega bunkerja je bilo grozljivo, saj je s poševnih streh viselo več napetih mačjih kož, nekatere še popolnoma sveže in druge že skorjasto suhe (mačke je pobil že omenjeni Lado G.), in nemo kričalo, da se z nami ni šaliti. Ta Lado G. je bil med nami, pa tudi med člani drugih vojsk zelo cenjen in smo se vsi zelo grebli za njegovo prijateljstvo, čeprav bi si vsaka mama, razen njegove, zaradi njega populila vse lase in ga prodala za vsako, še tako nizkotno ceno. Kajti, kako ne bi cenili mulca, ki je uresničeval tisto, o čemer smo mi samo sanjali. Takrat je bil v šoli običaj, da je učiteljica, kadar ga je kdo kaj biksal in so prekrški presegli mero njene fizične moči, stopila v pisarno po ravnatelja in ta je potem negodnega delinkventa odvlekel v svojo čumnato in ga tam pregonil kot prašiča. Enkrat je ta naš ravnatelj tako vlekel tega Ladota G. tja noter v svojo pisarno, toda do tja nista prispela. Lado G. ga je že na hodniku tako prebutal, da je imel naš siceršnji rabelj namesto nosu samo še nekakšno kepo rdeče mezge. Ko smo se zaradi ropota in živalskega cviljenja vsi nadrenjali na hodnik, nas je tam čakal čudno razdvajajoč prizor. Sicer tolsti in postavni važič se je kot ranjen tjulenj v vsej svoji sramotni bedi valjal po zglajenih tleh hodnika in jih packal s svojo mastno krvjo, zraven pa po prašičje cvilil in se cmeral. Če pa se takole opičje jokajo odrasli avtoritativni ljudje, je otrokom še posebno mučno. Po drugi strani je bilo neizmerno hecno, ker je bil to naš ravnatelj. No, Ladota G. so potem zaradi tega »za kazen« vrgli iz šole, mi pa smo si pogosto želeli, da bi takšna kazen doletela tudi nas. Nekega dne je ta Lado G. ugotovil, da je naša vojska preslabo oborožena, zato se je v varstvu noči odpravil na zelo tvegano akcijo. Povsem neposredno ob hiši, v kateri je prebival, je stala loška vojašnica. Več dni je zarotniško oprezal ter vohljal tam naokrog, potem pa se mimo straž splazil pod ograjo, vlomil v neko skladišče in od tam navlekel v naš bunker cel kup priročnih malih terenskih sekiric, ki smo jih bogve čemu, ampak zelo slastno imenovali »malarin«. Na častnem zboru, kjer smo si ob obrednem kajenju cigaret delili nove funkcije in čine, je vsak ud naše vojske prejel tudi nov malarin, čeprav pravzaprav nihče ni vedel, kaj bi razen neumnega vihtenja po praznem zraku okrog sebe sploh počel z njim. Torej, vsi smo že radostno mahali s temi sekiricami okrog glave, ko je prišel na vrsto Peter. Takrat pa so se nam povesile čeljusti in usta ostala odprta. Peter je namreč iz idejnih razlogov malarin zavrnil, češ da pač nikakor noče v rokah držati potencialno morilskega orožja, s katerim bi zaradi rahle nepazljivosti lahko celo koga poškodoval. Vsi smo bili paf in še zdaj razmišljam, kako bedna je bila mladost danes najbolj razvpitega in obrekovanega slovenskega »satanista«, človeka, zaradi čigar besed s prižnice na Kumu so morali cerkev celo kar na novo posvetiti. Lepo prosim, kakšne sataniste pa imamo pri nas? Res lepo prosim! No, tisti Lado G. je potem izpuhtel iz Škofje Loke in kasneje sem izvedel, da je končal kot tretjerazredni profesionalni boksar v mračnih športnih dvoranicah zloglasnih pristanišč v Amsterdamu in Rotterdamu.
Je pa Pero enkrat Satana že celo videl ali, morda bolje rečeno, »čutil«. Vendar to ni bilo nikakršno folklorno krjavelsko srečanje s hudičem, zato je vso stvar težko opisati, vse tisto prelivanje zlih energij in dotik z razpiranjem Absolutnega Zla. Sicer mi je o tem Peter že večkrat strastno pripovedoval, tudi tokrat, a še vedno mi ni vse povsem jasno. Sploh pa, pričakovati neko enostavno kmetovalsko logiko pri takih stvareh, kot je stik z Absolutnim Zlom, bi bilo pač že kar predrzno. Skratka, Peter se je vrnil z ne vem že kakšnega postanka v Torinu, enem izmed mest, ki poleg Londona in San Francisca omejujejo znameniti Satanov trikotnik. Pa je dan po vrnitvi spal v družinski hiši tam spodaj v Puštalu pod Škofjo Loko, ko se je nenadoma prebudil prav sredi gluhe noči. Nekaj ga je s čudno močjo povleklo k oknu in od ondot je zagledal tujca, ki je spodaj z vrta nepremično zrl vanj. Ta tujec, ki ga nihče ne bi mogel opisati, ker je bolj kot skupek nekih telesnih značilnosti (rok, nog, trupa in glave) pravzaprav samo »bil«, je imel moč, ki ga ni privlačila, temveč neizprosno vlekla k sebi. Nenadoma se je znašel nekje poleg njega v rosni travi in mokrem grmičevju, vlekel ga je k neki »luknji«, ki pa spet ni bila prava luknja, temveč nekakšno brezno čudnih energij, morda kaj takega, kot so črvine v vesolju. In tam, v tej »luknji«, je ždel Satan. Ha, ali si ga potipal, sem ga navdušeno povprašal, in ali je bil ta Satan kosmat, morda sluzast ali kaj takega. Pa me je samo pomilovalno pogledal, kako ne morem spustiti svoje domišljije v čistost energij, temveč še vedno bedno brodim zgolj v blatnem svetu banalne telesnosti. Menda pa se je tisti trenutek, ko se mu je Satan razprl, z grozotnim naporom iztrgal iz tega neizprosnega sesljanja in se »vrnil«. Seveda vem, da bo imel, ko se bova naslednjič srečala, prenekatero pripombo na moje gospodinjsko plehko razumevanje Satana in Zla.
Sicer se pa ne bova prvič sporekla. Oba sva namreč po izobrazbi filozofa in ta veda ljudi pogosto tesno združuje, še večkrat pa med njimi, sicer popolnoma bistrimi, celo izjemno pametnimi, izkoplje nepremostljive prepade in neutolažljiva sovraštva. Midva v svojih medsebojnih odnosih v tem pogledu nihava med obema skrajnostma v nekakšnih omiljenih amplitudah z enega konca na drugega. Joj, kako sva se imela rada v gimnazijskih časih, ko sva se dobila v avli kina Sora, se naslonila na topel radiator in kadila cigarete firme Camel (kar je bil v tistih časih neznanski luksus), ki jih je Peter ukradel svojemu očetu inženirju arhitektu Tonetu Mlakarju. Mož namreč ni kadil, a kot vsesplošni uglednež in spoštovan umetniški ustvarjalec (bil je scenograf tako legendarnih filmov, kot so Na svoji zemlji, Kekec in Balada o trobenti in oblaku) je dobival od svojih inozemskih prijateljev po cele šteke tega bogastva. Torej po cele dolge zimske večere sva tičala tam ob radiatorju, gledala babe, ki so čakale na predstave, razkošno kadila najfinejše smotke tistega obdobja in strastno razpravljala o nemški klasični filozofiji. Najini vrstniki pa so se spraševali, od kod nama ta razgledanost in tako fine cigarete. Ko sva postala študenta filozofije, so se te debate preselile v ljubljanske špelunke in še sedaj se spominjam, v kakšne grimase se spotegne njegov obraz, preden ti zabrusi v brk, da si bedak. V takih trenutkih je še najbolj podoben kakšni ogorčeni ptici ujedi. Kajti takrat sva se večkrat spičkala v nulo, in to samo zaradi Kanta in Hegla. Potem pa nisva spregovorila po cele mesece. Ko so me kakšni skupni znanci pobarali, ej, kje imaš pa kaj Petra, ga že dolgo nismo videli, sem jim odgovarjal, ah, pustite vosla, in kar godilo mi je, ko so na vse to pomodrovali, ja, saj ta tipček je pa res malo munjen. Enkrat, ko sva se mulala najdlje in najbolj hudo, sem ga nekega večera zagledal, kako čaka na trolejbus. Tudi on me je zapazil, a si je nadel videz važiškega užaljenca z dolgim krivim kljunom (ima pač tak nos), zato sem pristopil in mu ponudil roko. Ko me je objel, sem začutil, kako mu je odleglo. Potem sva se delala norca iz Kanta in iz Hegla in šla veseljačit v bližnji lokal. In to naj bo satanist.
Je pa res, da sva se včasih napila kar tako, brez kakšnega metafizičnega razloga. Včasih sva v tem tudi pretiravala. Enkrat sva, oba že dodobra nadelana, prikolovratila vsak iz svoje smeri na zadnji avtobus proti Gorenjski, sicer imenovan tudi »lumpar«. Marsikatero mastno sva izvalila že med vožnjo, in ko sva se sredi noči znašla na prazni in popolnoma pusti škofjeloški avtobusni postaji, se nisva mogla, razigrana kot sva bila, sprijazniti, da je dneva že konec. Ej, pa skočiva še k meni domov, je Petra prešinila rešilna zamisel, oče je spet nekje dobil novo steklenico Canadian Cluba, pa je brez pomena, da tako brezsmiselno poležava v bife omarici. Toda morala bova biti tiho, kajti starši že spijo. Pa sva šla, se tiho priplazila v dnevno sobo, vrgel sem se na kavč, Peter pa je odprl viski. Potem sva kadila in pila, oboje v krepkih požirkih. A je nenadoma nekaj popraskljalo in se premikalo na hodniku. To bo mama, se je preplašil Pero, in ker ga še dandanes drži precej na kratko, se je malo boji, čeprav sam trdi, da je pravzaprav samo noče prizadeti. Hitro mi je potisnil svojo cigareto v roke, in ker sem imel v drugi že svojo, sem eno skril pod ploskev nizke mizice pred sabo. Ko je gospa Vera vstopila, je bila vidno zgrožena, saj je zelo fina dama in kot modna kreatorka popolnoma nevajena takih zakajenih in rigajočih prizorov. Stala je tam med vrati kot duh slabe vesti in z ostrim glasom oznanila, Peter, ti natanko veš, da ne maram, da kadiš. Pa saj ne kadim, je jecljal Pero ter ji kazal prazne roke, to počne le Blaž. Jaz pa sem mu pritrjeval, res, gospa, kadim le jaz, in da ne bi zapazila sukljanja dima izpod mizice, dim iz ust dobesedno brizgal. Nekako nama jo je uspelo pretentati. Tiho, a v skrbeh se je vrnila v svojo spalnico, midva pa sva nadaljevala veseljačenje. Toda vsaka stvar ima svoj konec in tako je pošla tudi pijača. Prav takrat pa je Petra zvilo. Nekako se nama je uspelo prebiti do stranišča, pred školjko je padel na kolena in z groznimi kriki pričel kozlati vanjo. Nemudoma je prihitela gospa mama. Pero je bil preveč zavzet s svojim cviljenjem, krehanjem, brbotanjem črev, pljuvanjem in vsesplošnim stokanjem, zato sem pojasnjevanje vsega dogajanja prevzel jaz. Kaj je Petru slabo, je zgroženo vprašala gospa mama. Ha, me je prešinilo, če sva jo enkrat že prevarila s tistim kajenjem, čemu je ne bi še drugič z bruhanjem. Ne, sem ji začel lagati v obraz z najbolj prepričljivim glasom, kar sem ga zmogel. Slabo je pravzaprav meni in pravkar bruham jaz, sem ji zagotavljal. A tako, se ji je hipno razjasnilo tudi tisto s cigaretami, a tako, je še rekla in izginila nekam v polmrak hodnika. Ko sem se ji prišel naslednji dan opravičit, mi je na obziren način pojasnila, da so v družini že imeli nekakšne čudaške osebe in da zdaj meni, da bi bilo zategadelj dobro, če bi se do nadaljnjega s Petrom ne videvala.
In tako sva zadnjič na večerji v Cubu kar prhala od smeha in rekla, ga bova pa še kdaj kaj pobiksala. Potem smo seveda morali skočiti še na Žale, da smo se po Užitku poklonili Smrti in Niču. Toda tudi tokrat se nam kar ni šlo narazen, zato smo skočili še v neko prijazno bezničico na nekaj pirov.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 3,7 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

  • Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 14 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.