Karl Marx

Tisti revolucionar, ki je s Kapitalom prestrašil kapital

[01] Pri sedemnajstih se preseli na univerzo v Bonn, kjer mu v eni roki pogosto obtiči krigl, v drugi pa cigara. Včlani se v študentske klube in bratovščine, ki se nočejo ukloniti finesam pruske aristokracije, kar ni brez posledic - Marx, kratkovidni hedonist iz dinastije rabinov, si čast rešuje v revolveraškem dvoboju z agresivnim pruskim vojakom. Krogla ga le oplazi.

[01] Pri sedemnajstih se preseli na univerzo v Bonn, kjer mu v eni roki pogosto obtiči krigl, v drugi pa cigara. Včlani se v študentske klube in bratovščine, ki se nočejo ukloniti finesam pruske aristokracije, kar ni brez posledic - Marx, kratkovidni hedonist iz dinastije rabinov, si čast rešuje v revolveraškem dvoboju z agresivnim pruskim vojakom. Krogla ga le oplazi.
© Josip Visarjonovič

Karl Heinrich Marx se rodi 5. maja 1818 v Trieru. V judovski družini. V katoliškem mestu. V protestantski deželi. Mati Henrietta je nizozemskega rodu, oče Heinrich pa je dedič razsvetljenstva. Karl, ki ga pri šestih krstijo, ni edinec, ampak ima kopico bratov in sestra, ki jim peče torte iz blata. Ker jih nočejo jesti, to ni dobra osnova za prijateljstvo. Do dvanajstega leta je v domači šolski oskrbi, leta 1830 pa stopi v triersko gimnazijo. Hitro bere, hitro memorira, še zlasti Shakespearea, ki postane njegov prvi junak.
[01] Pri sedemnajstih se preseli na univerzo v Bonn, kjer mu v eni roki pogosto obtiči krigl, v drugi pa cigara. Včlani se v študentske klube in bratovščine, ki se nočejo ukloniti finesam pruske aristokracije, kar ni brez posledic - Marx, kratkovidni hedonist iz dinastije rabinov, si čast rešuje v revolveraškem dvoboju z agresivnim pruskim vojakom. Krogla ga le oplazi. Noči so dolge, očetov strah še daljši. V vojsko mu zaradi šibkega zdravja ni treba, toda ko se po enem letu prepiše na berlinsko univerzo, si oče oddahne, misleč, da je bil problem Bonn. Ne, ni bil. In ne, oče si ne bo nikoli oddahnil.
V Berlinu naj bi študiral pravo, toda kmalu po prihodu se zaljubi v Jenny von Westphalen, frajgajstovsko hčerko barona Ludwiga von Westphalena, enega izmed stebrov pruske aristokracije. Jenny je sicer štiri leta starejša, toda Marxova aristokracija duha jo razoroži. Leta 1836 sta že zaročena.
[02] Še preden pa se poroči z Jenny, se poroči z velikim filozofom G.W.F. Heglom, ki je tedaj že mrtev, toda njegova ideja, da je pruska država zadnja stopnja v razvoju človeškega duha, še vedno razveseljuje Berlin. Um in dejanskost sta se končno ujela, kar pa Marxa ne odvrne od fanatičnega študiranja knjig (Hegel, Aristotel, Bacon, Winckelmann, Goethe, Tacit, Ovid ipd.), ki bi mu pojasnile, kaj v idealni državi, utelešenju Ideje, počneta tajna policija in cenzura. Noči, ki jih preživlja z burnimi mladoheglovci, se podaljšajo, zato se nazaj ne ozira več. Na starša, brate in sestre pozabi, med počitnicami se domov ne vrača, na pisma odgovarja le redko. Leta 1838 njegov oče umre, toda na pogreb ne pride.
Marx je pač na misiji. S somišljeniki, predvsem teologom Brunom Bauerjem in filozofom Arnoldom Rugejem, razmišlja o tem, kako prevzeti mentalno oblast na berlinski univerzi, toda ko leta 1840 politično oblast prevzame avtokratski Friedrich Wilhelm IV, ki svoboščine, vključno z akademsko svobodo, zategne, se Marxov disidentski duh radikalizira. Dogme, represija in cenzura niso zanj. Ker pa ga v Berlinu zavrnejo, doktorat leta 1841 zagovarja na univerzi v Jeni, toda svoje doktorske teze - Razlika med Demokritovo in Epikurjevo filozofijo - ne posveti svojemu očetu, ampak Ludwigu von Westphalenu, svojemu drugemu »očetu«.
[03] Po vrnitvi v Bonn začneta z Bauerjem sistematično jeziti aristokracijo in njeno priležnico, buržoazijo: v cerkev gresta le zato, da bi se lahko na ves glas režala. Bauerja vržejo z univerze, s čimer pade zadnji kanal, ki bi lahko Marxa pripeljal na univerzo. Zato začne pisati za Rheinische Zeitung, liberalni, polemični, kritični, protivladni časopis, ki ga ureja Moses Hess, petični socialist. V Marxu vidi Rousseauja, Voltaira, Holbacha, Lessinga, Heineja in Hegla, zrolanega v eno. Marx je nova velika stvar. Hodi kot lev, gleda kot lev, lase ima kot lev, kar pa naj vas ne zavede - Marx je lev. Odločen, oster, samozavesten, bombastičen - intelektualni tornado z močnim dialektičnim ugrizom, retorični lev z živim smislom za paradoks, absurd in ironijo. Da bi izgledal profetsko, si pusti košato brado. Tiste, ki mu v pruski noči, v kateri so vse krave črne, zapirajo vrata, razglaša za filistre, egoiste, bedake in diletante. Na spisku se kmalu znajdejo tudi prijatelji. A po drugi strani: prijateljev se najbolj boji.
Leta 1842 postane urednik Rheinische Zeitunga. Kritiko oblasti stopnjuje. Naklada in ugled gresta gor. Oblast Marxa tako slabo prenaša, da Zeitung naslednje leto prepove in ukine, ker da je protipruski in protikrščanski. Nekaj mesecev kasneje se Marx, strah in trepet pruske monarhije, poroči z Jenny. Ker se mu zdi, da Hegel stoji na glavi, ga začne postavljati na noge. In ker ni teorija nič brez prakse, se vrže v kritiko vsega obstoječega, vključno z religijo, v kateri vidi le opij ljudstva. Filozofi so svet do sedaj različno razlagali, gre pa za to, da ga spremenimo. Za revolucijo naj bi poskrbela proletariat, najbolj okovani razred, ki lahko edini odpravi razredno družbo, in Francija, kjer je to, da si nekaj, dovolj, da si vse. Nemško revolucijo bo spremljalo petje galskega petelina. Jeseni 1843 z Jenny emigrira v Pariz, novo metropolo duhovne svobode, kjer se kopiči kakofonični revolucionarni potencial, ozaljšan z nemškimi, britanskimi, poljskimi in italijanskimi političnimi emigranti, ki jih intonira ruski anarhist Mihail Bakunin, in kjer z Rugejem zaživijo v neke sorte komuni, ki pa ne traja: Marx le študira in študira, za vse ostalo - recimo za red in družabnost - pa se ne meni. Kritiko vsega obstoječega preseli v pariški Deutsch-Französische Jahrbücher, toda zaradi kreativnih nesoglasij z Rugejem izide le ena številka, pa še to v Nemčiji takoj zaplenijo. Marx, doktor revolucije, se v Nemčijo ne more več vrniti - izdan je nalog za njegovo aretacijo.
Zakoncema Marx se rodi prva hči - Jenny, alias Jennychen. In ker Marx obtiči v Parizu, študira politično ekonomijo, ko ga prešine: kapital je le akumulirano delo. Delavec pa je le suženj kapitala, odtujen sadovom svojega dela, le blago na trgu, v divji tekmi s stroji, drugimi delavci in kapitalistom, v čigar rokah se koncentrirajo sadovi njegovega dela. Več kot je delavcev, manjša je vrednost dela - in delo je edini produkt, ki ga poseduje delavec. Toda to stanje ni nič večnega, ampak izhaja iz kapitalistične organizacije dela, ki jo lahko odpravi le komunizem. Proletariat se lahko osvobodi le tako, da ukine privatno lastnino. Sam za začetek ukine revolucionarne prijatelje, recimo Bauerja in Rugeja, ki se prelevijo v svoje lastne parodije. Toda v Parizu se oglasi Friedrich Engels, ateistični, svetovljanski, promiskuitetni sin tekstilnega tovarnarja, s katerim sta se seznanila leta 1842, ko je obiskal redakcijo Rheinische Zeitunga, in ki mu pokaže rokopis svojega eposa Položaj delavskega razreda v Angliji.
[04] Znanstvo mutira v prijateljstvo in maratonske, epske debate, tako da Engels kmalu postane eden izmed dveh, ki znata brati Marxov povsem neberljivi rokopis - druga je Jenny. Ker v komunističnem časopisu Vorwärts!, ki izhaja v nemščini, objavi nekaj protimonarhističnih člankov (in hvalnico poskusu atentata na Friedricha Wilhelma IV), se Friedrich Wilhelm IV pritoži francoskemu kralju Louisu Philippu. Marxa leta 1845 izženejo iz Francije, zato emigrira v Bruselj, kjer pa mora priseči, da ne bo objavljal političnih tekstov. Tja se zatečejo tudi mnogi drugi politični radikalci, utopisti, socialisti, anarhisti in pustolovci, vključno z Engelsom. Zakoncema Marx, ki se jima rodi druga hči, Laura, iz Triera pošljejo služkinjo, Helene Demuth, nakar z Engelsom obiščeta angleške čartiste, prvo delavsko gibanje na svetu, nemške »mislece«, ki so le filozofski izraz vrednot srednjega razreda in ki se ne zavedajo, da so produkti zgodovinskih okoliščin in da je človek to, kar producira (in ne to, kar misli, da je), pa razsujeta v Nemški ideologiji, ki je noče nihče izdati. Leta 1846 s somišljeniki - pretežno nemškimi emigranti - ustanovita Komunistični dopisni komite, in sicer po zgledu Lige pravičnih, ki jo vodi nemški krojač Wilhelm Weitling, utopični sanjač, prepričan, da bodo za ukinitev privatne lastnine poskrbeli kar tatovi, roparji in drugi kriminalci, produkti nepravičnega družbenega reda. Marx začne takoj s čistkami: kdor odstopa od komunistične linije, odleti. Prvi odleti Weitling. Moses Hess, stari soborec, raje odstopi kar sam. Ko se mu leta 1847 rodi prvi sin (Edgar), tiste, ki ne razumejo, da je tudi kapitalizem le človeški produkt in da je motor zgodovine razredni boj, ki se lahko konča le z revolucijo, razsuje v Bedi filozofije, ki izide tako v Bruslju kot Parizu, obenem pa obe komunistični organizaciji, Ligo pravičnih in Komunistični dopisni komite, združi v Komunistično ligo, tajno in ilegalno organizacijo, katere slogan se glasi: »Delavci vseh dežel, združite se!«
Leto 1848 je bilo leto prebujanja narodov, revolucij, protestov, barikad, rušenja absolutistov (Louis Philippe, Metternich), ljudske evforije, agitacije, bajonetov in Komunističnega manifesta, ki da jasno vedeti, da je zgodovina človeštva zgodovina razrednih bojev in da je proletariat grobar kapitalizma. Ker Marxa zaradi podžiganja revolucionarnega gibanja izženejo iz Belgije, z družino odpotuje v Nemčijo, kjer začne izdajati Neue Rheinische Zei-tung, ki ga prelevi v orodje svoje strupene kritike vsega obstoječega (naloga časopisov je, da zrušijo obstoječo politiko!), kar ga - v kombinaciji z diktatorskim vodenjem in stalnimi čistkami - hitro stane simpatizerjev. Ko se pruski kralj po »pomladnem« šoku pobere, razglasi izredno stanje in prepove Zeitung, ki začne po »odjugi« spet izhajati, toda tedaj je že prepozno - revolucije je konec. S poroko proletariata in buržoazije ni nič. Marx ne obupa: naskočite Frankfurt! Zaradi pozivanja k uporu in razžalitve javnega tožilca mora pred sodišče. Z lažnim potnim listom emigrira v Francijo, od koder pa ga takoj izženejo, tako da se 27. avgusta 1849 izkrca v Angliji - pod imenom Charles Marx.
Kmalu po prihodu v London, kamor pripotuje tudi Engels, se mu rodi drugi sin, Heinrich Guido, ki pa kmalu umre. Ker se mu zdi, da je treba delavce dobro podkovati, jim začne predavati, recimo o zgodovini, filozofiji, politični ekonomiji, privatni lastnini in Francozih, ki so za svojega novega hegemona izvolili Louisa Bonaparta, karikaturo popolne ničle.
[05] Toda Marxovi se kopljejo v vse hujši bedi: denarja ni, stalno so zadolženi, imetje stalno zastavljajo, na vrata jim stalno trkajo upniki, mesarji, mlekarji, peki in apotekarji se obračajo stran, otroci so stalno bolni in lačni. In stalno se selijo. Včasih jim kak denar pošlje Marxov stric Lion, nizozemski kšeftar, toda kmalu je spet vse po starem. Engelsu ne preostane drugega, kot da se zaposli pri očetu v Manchestru, od koder začne Marxu pošiljati denar. Ne da ni drugih težav: angleške oblasti Marxa in Komunistično ligo sumijo načrtovanja političnih atentatov (v Nemčiji), okrog Marxa, ki tu in tam koga izzove na revolveraški dvoboj (a se potem zanj vedno žrtvuje nekdo drug), se stalno smukajo pruski tajni agenti, ki jih pošilja minister za notranje zadeve, Ferdinand von Westphalen, mračnjaški polbrat njegove Jenny, Komunistično ligo pa zajamejo tako hudi frakcijski boji, tako da Marx centralni komite preseli v Nemčijo, kjer pa večino članov centralnega komiteja zaprejo. Komunistična liga obmolkne, Marx, ki ga otroci kličejo »Moor« in ki se mu rodi - in leto kasneje umre - hči Franziska, pa se preseli v politično izolacijo. Ponoči študira doma, podnevi pa v Britanskem muzeju - stare in nove ekonomiste, stare in nove ekonomije, stare in nove statistike. Pisati začne Kapital, svoj veliki tekst, magnum opus, knjigo vseh knjig, v kateri kani razgrniti vse paradokse, vse skrivnosti in vse trike kapitalizma.
[06] Toda nedoločna ogromnost in vrtoglava kompleksnost logike kapitala ga vse bolj frustrirata, tako da si stalno izmišlja ovire, ki mu preprečujejo pisanje: zdaj mora napisati knjigo, v kateri obračuna z nepomembnim šarlatanom Karlom Vogtom, zdaj mora napisati knjigo, v kateri obračuna z nemškimi političnimi emigranti, ki ne razumejo niti ekonomije niti revolucije, zdaj mora napisati pamflet o cesarju Louisu Bonapartu (18. brumaire), v katerem poudari, da se tragedije v zgodovini vedno ponovijo kot farse, zdaj je v njegovem stanovanju tako velika gneča, da mora s svojim sifilitičnim tajnikom spati v isti postelji, zdaj se mu rodi nezakonski sin (s služkinjo), tako da se mora zaščititi pred potencialnimi diskreditacijami tekmecev, zdaj mora članom Komunistične lige, ki jim sodijo v Nemčiji, pošiljati nasvete in obrambne materiale, zdaj se mora braniti pred trači, ki krožijo o njem (da je nemški tajni agent, da so ga delavci vrgli na cesto, da je le šarlatan, da izsiljuje komuniste, da ljubi le aristokrate ipd.), zdaj družino udari prehudo pomanjkanje, zdaj potrebuje denar, zdaj ga mučijo hudi krči, zdaj mora miriti upnike, zdaj nima Jenny česa obleči (pa gre v Trier), zdaj po Sohu, kjer živijo, razsaja kolera, zdaj ima preveč otrple prste, zdaj mora otrokom brati Shakespearea, Homerja, Niebelunge in Don Kihota, zdaj ga iz tira vrže odkritje, da sta bili Britanija in Rusija zadnjih 150 let tajni in zarotniški zaveznici, zdaj mu koncentracijo jemljejo evropski revolucionarji, ki se v Londonu spreminjajo v salonske pudlje, zdaj ga živcira britanski proletariat, ki se oportunistično oprijemlje buržoaznih vrednot in ki ga je treba pred revolucijo nujno zamenjati, če ne ne bo iz vsega skupaj nič. V službo noče, ker piše Kapital. Dvakrat se sicer prijavi, a ga zavrnejo - zaradi neberljivega rokopisa. Postane pa evropski dopisnik New York Daily Tribunea, najbolj branega časopisa na svetu, toda članke pogosto pod njegovim imenom napiše kar Engels - Marx nima časa, ker piše Kapital. Le redke izmed knjig, ki jih napiše, ko ne piše Kapitala, izidejo. Tiste, ki izidejo, pa niso bestsellerji. Leta 1855 se mu rodi še ena hči, Eleanor, takoj zatem pa umre Edgar - v njegovem naročju. Marx je zlomljen, toda obenem v stalnem pričakovanju velike finančne krize, velike ekonomske katastrofe, ki bo ustvarila pogoje za revolucijo.
Pisanje Kapitala še naprej prekinja in odlaga. Bolezni, pomanjkanje, neplačani računi in nesreče se tako zakleto kopičijo, da se razveseli smrti vsakega sorodnika, ki bi jim lahko kaj zapustil. Razneži se le, ko je z otroki: pikniki, skrivalnice, črnske duhovne pesmi in pravljice, ki si jih sam izmišlja. Leta 1857 se mu rodi še en otrok, toda mrtev, obenem pa svet končno udari huda finančna kriza, ki se začne z zlomom newyorške banke - no, proletariat ne vstane. Predolgo obdobje razcveta in zaklinjanja buržoaznim vrednotam ga je tako uspavalo, da na revolucijo sploh ne pomisli. Ko Wilhelm I, novi pruski kralj, leta 1861 razglasi amnestijo za vse politične emigrante, Marx za mesec odpotuje v Berlin, kjer pa mu državljanstva nočejo vrniti. Mati mu noče dati denarja, a tudi Jenny se iz Francije vrne praznih rok - bankirja, pri katerem naj bi izprosila denar, tik pred njenim prihodom udari infarkt. Avtobus, s katerim se pelje domov, se prevrne, taksi, v katerega prestopi, pa se zaleti. Stric Lion umre, kar je sicer lepo, toda Marxu zapusti bolj malo. Leta 1864 se odpre nebo, ko umre Wilhelm Wolff, nekoč revolucionar, zdaj učitelj, ki Marxu zapusti več denarja, kot ga je kdaj videl, tako da si družina opomore. Kapital tudi. Marx kupi celo nekaj delnic. V Angliji in Ameriki. Leta 1866 se v Ženevi - dve leti po formiranju generalnega sveta - odvrti prvi kongres Internacionale, globalnega združenja delavcev, čigar slogan se glasi: »Proletarci vseh dežel, združite se!« Marx, duhovni vodja Internacionale, se kongresa ne udeleži. Ker piše Kapital. Ko ne piše, bruha. Laura, ki se poroči s Paulom Lafargueom, »kreolskim« Francozom, rodi tri otroke, ki pa hitro umrejo.
Leta 1867 končno izide Kapital. Prvi del. Logično: posvečen je Wilhelmu Wolffu. Bolečine, krči in stres izginejo. Marx epsko, tako rekoč romaneskno razgrne vse paradokse, vse aporije, vsa protislovja in vse slepe ulice tajne zgodovine kapitala, obenem pa opozori, da se bo kapitalizem kljub cikličnim krizam vse bolj brutaliziral, vse bolj monopoliziral in vse bolj povampiril - in da bo socialni položaj delavcev vse bolj nazadoval. Akumulacija bogastva in akumulacija revščine bosta padli v mrtvi tek. Kapitalizem je triler, v katerem je morilec znan od prve strani, a ga na koncu ne primejo.
[07] Toda veselje je kratko: Kapital se slabo prodaja, kritike pa so hladne, zadržane, sovražne - kolikor jih sploh je. Za nameček mu začne kri piti še anarhistični Bakunin, pompozni mitoman, impozantni zdrahar in nesojeni združitelj Slovanov - Marx ima občutek, da hoče ugrabiti Internacionalo. Leta 1871, leto po začetku francosko-nemške vojne, se zgodi nekaj predvidljivo nepredvidenega: v Parizu se sredi vojnega kaosa zgodi revolucija in ljustvo ustanovi Komuno. Končno! Toda Marx se začuda ne odzove. Po malem zato, ker ga mučijo vse hujši bronhitis in vse slabša jetra, po malem pa zato, ker ve, da Komuna ne bo uspela - to, da se delavski razred polasti aparata buržoazne države, preprosto ni dovolj. Komuno po dveh mesecih brutalno zlomijo. Marx napiše knjigo Državljanska vojna v Franciji, himno mučenikom delavskega razreda, ki postane bestseller. Nekatere vlade, predvsem francoska in nemška, zahtevajo prepoved Internacionale in aretacijo Marxa, ki da je organiziral revolucijo in Komuno, nekateri časopisi pa objavljajo njegove osmrtnice, češ da je umrl.
S padcem Komune začne razpadati tudi Internacionala. To, da izključijo Bakunina, ki Marxa razglasi za policijskega špiclja, zarotniškega Juda in mesijanskega diktatorja, ne pomaga, kakor tudi ne pomaga, da sedež Internacionale preselijo v Ameriko. Ko jo leta 1876 razpustijo, Marx to stoično prenese. Toda tedaj se lahko mirno upokoji: Engels namreč dobro proda svoje podjetje, s čimer Marxu omogoči zelo lepo dosmrtno rento. Tudi Jennychen se poroči s Francozom. Ker kaže, da se bo tudi Eleanor poročila s Francozom, Marx potrebuje toplice. Do galskega petelina pač ne čuti več tega, kar je čutil leta 1848. Njegovi bronhiji, jetra in vid vse bolj pešajo, tako da se seli iz toplic v toplice - z otoka Wight v Carlsbad. Iz Alžirije v Monte Carlo. Novinarji, ki ga obiskujejo, so navdušeni nad njegovimi anekdotami, šarmom in igrivo lucidnostjo, toda britanske oblasti njegovo prošnjo za britansko državljanstvo zavrnejo. Leta 1881, ko se mu rodi vnuk Marcel, umre Jenny. Na pogreb ne more. Sredi leta 1882 si obrije brado. Profetstva je konec. Na začetku leta 1883 umre še Jennychen.
14. marca zaspi v svojem naslonjaču - in se ne zbudi več. V njegovem žepu najdejo očetovo fotografijo. Tri dni kasneje ju pokopljejo na londonskem pokopališču Highgate. Na pogreb pride le 12 ljudi, pretežno nekdanjih soborcev. Z Engelsom vred. Marx, ki umre brez državljanstva, za sabo pusti množico konceptov (kapital, produkcijski odnosi, produkcijski način, baza, nadzidava, blagovni fetišizem, presežna vrednost, postvaritev, razredni boj, razredna zavest, ideologija, odtujitev, dialektika, komunizem, proletariat, revolucija itd.), ki razgrinjajo skrivnost ustroja družbe in zgodovine. Eleanor naredi samomor leta 1898, Laura pa leta 1911. Na njenem pogrebu govori Lenin, ki leta 1917 ne pozabi tega, kar so leta 1871 pozabili pariški komunardi: da mora revoluciji takoj slediti teror.
[08] Projekcija: Karl Marx čudežno vstane od mrtvih, vidi, kaj se dogaja, in začudeno dahne: Proletarci vseh dežel, zakaj moram še vedno misliti namesto vas?

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.