Jure Erznožnik

15. 10. 2009  |  Mladina 41  |  Svet

Mladeniči ali petits garçons*?

Francoskega kulturnega ministra Frédérica Mitterranda so obtožili »spolnega turizma« na Tajskem in »občevanja z mladimi fanti«. Za zdaj ostaja minister.

Marine Le Pen, hči ostarelega skrajnega nacionalističnega desničarja Jean-Marie Le Pena in podpredsednica vse močnejše Nacionalne fronte (FN, Front National), je prejšnji teden novega francoskega kulturnega ministra Frédérica Mitterranda, simpatizerja socialistov, ki ga je predsednik Nicolas Sarkozy v duhu »nove politike« preseganja tradicionalne delitve na leve in desne pred tremi meseci imenoval na ta položaj (domnevno na predlog svoje žene Carle Bruni), na precejšnje presenečenje javnosti obtožila »spolnega turizma« na Tajskem in »občevanja z mladimi fanti«. Od takrat se francoska politika in javnost, predvsem pa mediji skoraj nimajo časa ukvarjati z ničimer drugim. Proti nečaku nekdanjega socialističnega predsednika republike Françoisa Mitterranda, sicer priznanemu pisatelju, uglednemu kritiku, nekdanjemu igralcu, televizijskemu voditelju, piscu gledaliških in filmskih scenarijev, režiserju ter filmofilu in cineastu, a tudi deklariranemu homoseksualcu, je, ne da bi prebrala njegovo pred štirimi leti izdano avtobiografsko, precej presunljivo literarno izpoved Nezdravo življenje (La mauvaise vie, založba Robert Laffont), sprožila pravi pogrom, ki je razdelil obe, levico in desnico. Res mediji in javnost o pedofiliji niso nikoli razpravljali tako pogosto in tako »odkrito« kot zadnje desetletje, a politiki, analitiki in novinarji so vseeno že zdavnaj doumeli, da je zanje najbolje, če se tej temi izogibajo. Izkazalo se je, da bi bil lahko že nagib k zagovoru nekoga, ki je priznal vpletenost v sicer ne nezakonito spolnost z bistveno mlajšimi osebami nasprotnega, še huje pa svojega spola, nevaren za njihovo nadaljnjo kariero. Poleg tega pa se pribijanje domnevno vpletenih javnih osebnosti na križ, brez sodne obtožbe, marsikomu ni obrestovalo. Le Penovi je v zelo gledani oddaji Yvesa Calvija, posvečeni predlagani zakonodaji, s katero namerava francoska vlada precej bolj trdo prijeti posiljevalce povratnike in storilce drugih kaznivih dejanj spolnega nasilja, predvsem nad mladoletnimi žrtvami, zavrelo v trenutku, ko so sogovorniki razpravljali o dajanju zgledov. Grmela je, da bi moral minister, ki je »priznal«, da je mladeničem na Tajskem plačeval za spolne storitve, takoj odstopiti, še več, da ga Sarkozy, če je hotel spolnim prestopnikom poslati jasno sporočilo o ničelni toleranci države do njihovega početja, sploh ne bi smel imenovati.

Kaznivo vs neetično

Mitterrandovo imenovanje je že junija, ko je predsednik z njim prišel na plano, povzročilo precejšnje negodovanje dela volivcev desnice predvsem zato, ker je novi kulturni minister angažiran gejevski aktivist. Nihče mu ne oporeka visoke kulture, obilice talentov in zasvojenosti z delom, zato je toliko bolj presenetljivo, da se mu je v državi, v kateri bi na predsedniških volitvah leta 2012, če bi se socialistom do takrat uspelo konsolidirati, morda utegnil zmagati celo deklarirano homoseksualni pariški župan Bertrand Delanoë, zgodil takšen vsestranski linč. Čeprav se je Mitterrand te dni s pojasnilom, da nikoli ni imel spolnih odnosov z »dečki«, pojavil v vseh pomembnejših oddajah nacionalnih in komercialnih televizij, so mediji drug za drugim po nemarnem povzemali (iz konteksta iztrgano) »škandalozno pisanje«. A avtorji člankov so morali drug za drugim naposled priznati, da knjige sploh niso prebrali in da jim je šlo le za čim višje naklade. Precej zmede je v medijih (tudi slovenskih) nedvomno povzročil francoski izraz garçon ali krajše gars, ki ga je v nasprotju z nedvoumnim izrazom petit ali jeune garçon mogoče uporabljati in smiselno razumeti tudi za starejše fante, moške in celo starostnike. Navsezadnje garçon po francosko pomeni tudi natakarja; v ministrovem primeru kajpak ni šlo zanje.
Seveda je res, da si je Mitterrand vsesplošni srd javnosti nakopal z izjavo po aretaciji Romana Polanskega v Švici, 26. septembra, da »tako, kot se lahko veselimo ene plati Amerike, lahko obžalujemo drugo«, a res je tudi, da je »naloga« kulturnih ministrov v demokratičnih državah odzivati se na sodne pregone kulturnikov z včasih nerodnimi peticijami in drugimi vzvodi. Priznati je treba, da je na moč nenavadno, da Združenim državam Amerike Polanskega v vseh letih, ko je potoval po svetu, ni uspelo prijeti, prav neprimerno pa je, da ameriško sodstvo noče upoštevati izrecne želje njegove zdaj 44-letne žrtve. Ta ne želi nadaljevanja cirkusa v zvezi s svojo bridko izkušnjo: njene otroke na vsakem koraku oblegajo fotoreporterji, zgodba izpred tridesetih let pa ponovno polni časopisne stolpce. Nobenega dvoma ni, da bi moral Polanski kljub poravnavi za zlorabo trinajstletnice leta 1977 odgovarjati, v kontekstu pravne kategorizacije zagrešenega dejanja pa se zdi zastrašujoča lahkotnost primerjave med njegovim dejanjem in Mitterrandovim ravnanjem. Prvi je posiljevalec mladoletne osebe, drugi je plačeval za spolne storitve polnoletnim osebam z njihovim privoljenjem in po njihovem »ceniku«. V prvem primeru gre za dokazano kaznivo dejanje, v drugem za močno etično sporno ravnanje. Čeprav Polanski kasneje v življenju ni več prišel navzkriž z zakonom zaradi pe-dofilije in naj domnevno sploh ne bi bil pedofil, je vsaj nenavadno, da se skuša njegovo dejanje omiliti z veličino njegovega filmskega opusa, hkrati pa se od Mitterranda zahteva odstop, ker je v brezhibni literarni obliki opisal svojo turbulentno življenjsko pot, obsodil spolni turizem in izrazil olajšanje, da se je izvlekel iz primeža svojega »nezdravega življenja«. Francoska družba je polna znanih ljudi, ki so šli skozi pekel alkoholizma, mamil in skoraj popolnega osebnostnega razkroja, kasneje pa so vse skupaj priznali vesoljni javnosti in svojo pot opisali v avtobiografijah; Mitterrandova je le eden boljših primerkov.

Vihar v kozarcu

Ko je dal Sarkozy poklicati Mitterranda iz Rima, kjer je komaj leto dni služboval kot direktor ugledne, leta 1666 ustanovljene francoske umetniške ustanove Académie de France à Rome, je ta prišel v Elizejsko palačo in predsedniku že na stopnicah rekel: »Moj odgovor je da.« Sarkozy ga je zmedeno vprašal: »Odgovor na katero vprašanje?«, Mitterrand pa mu je odvrnil: »Menda me nisi dal poklicati iz Rima zato, da bi me vprašal, ali želim tam ostati.« Ko mu je Sarkozy predlagal položaj kulturnega ministra, ga je Mitterrand opomnil na morebitne odzive politike in javnosti na njegovo do potankosti opisano preteklost, Sarkozy, ki je knjigo prebral, pa naj bi mu bil odvrnil, da gre za ganljivo in iskreno izpoved človeka izredne širine duha, ki sta ga dolga leta po nepotrebnem zastrupljala osamljenost in zapiranje vase. Številni so v teh rahločutnih besedah prepoznali besednjak žene Carle, s katerim naj bi se bila Sarkozyjeva retorika tudi sicer močno »karlizirala«.
Od imenovanja za ministra je Turbo Fredo, kot so Mitterranda že poimenovali mediji, eden dejavnejših kulturnih ministrov zadnjega časa: na isti dan obišče sejem računalniških igric, festival pouličnih gledališč, ustavi se še na odprtju podeželskega filmskega festivala in med vrnitvijo v Pariz na letalu potem priredi tiskovno konferenco. Ko ga šofer naposled pozno zvečer odloži pred ministrstvom, stopi v pisarno po svoj nahrbtnik z vladnimi dokumenti in se na skuterju odpelje domov.
Afera Mitterrand je, kot že rečeno, razdelila obe, levico in desnico: porte parole protikapitalistične levice Olivier Besancenot, Sarkozyjev minister za delo, socialne zadeve in družino Xavier Darcos, številne vidne osebnosti z desnice in skoraj vsa levica menijo, da gre za Mitterrandove osebne zadeve. Tiskovni predstavnik socialistov, mladi Benoît Hamon, pa je dejal, da je močno šokiran, in si s tem prislužil opazko Sarkozyjevega ministra za priseljence in nacionalno identiteto Érica Bessona, češ da je v le tednu dni postal še tiskovni predstavnik Le Penove. Da bi bila zmeda še večja, je časnik Journal du Dimanche povzel pisanje nekega časnika iz francoskih čezmorskih ozemelj, ki Mitterranda obtožuje, da se je še kot direktor nacionalne akademije v Rimu zavzel za sinova svojih nekdanjih prijateljev, ki naj bi bila udeležena pri skupinskem posilstvu šestnajstletnice, vendar se zdi, da so se tudi najbolj goreči razpihovalci zubljev medtem že izpeli.
Mitterrand ostaja kulturni minister, napad je uspešno ubranil, za zdaj uživa močno podporo predsednika republike in premiera. Čast svojega imena namerava, če bi se podtikanja nadaljevala, dokazati pred sodišči. Na vprašanje, ali bi se potegoval za voljeno funkcijo bodisi pri socialistih bodisi pri Sarkozyjevi UMP, je gladko odgovoril nikalno, saj ni politik in so ga v vlado povabili prav zato, ker je dejaven član civilne družbe. Brez odgovora pa ostajata vsaj dve vprašanji: kako je mogoče, da niti ugledni novinarji niti politični nasprotniki, parlamentarci in senatorji, preden so udarili, Nezdravega življenja sploh niso prebrali in so se pustili zapeljati populistični Le Penovi, in kako ne eni ne drugi tudi tokrat niso znali razlikovati med pedofilijo in homoseksualnostjo.

* dečki, mladi fantiči

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.